Kako ni mogoče razsojati
|
Po letu dni je luč sveta zagledala nova številka Poročila skupine za spremljanje nestrpnosti. Programska izhodišča našega raziskovalnega angažiranja smo podali že v prvi številki, zdaj pa je nemara čas za revizijo odzivov na naš nastop. Na tem mestu ni mogoče izdelati popolnega medijskega pregleda, zato se bom - spet v skladu s topičnim prijemom - dotaknil le nekaterih kritičnih točk.
Gre za negativni odziv dveh v prvi številki analiziranih tiskanih medijev, Maga in Slovenskih novic. Argumentacija, s katero sta se časopisa skušala oprati ugotovitev analize ali celo diskvalificirati analitike, je strukturirana s taistimi predpostavkami, ki smo jih že enkrat razgalili. Uredniška politika omenjenih časopisov se po našem prvem Poročilu ni prav nič spremenila, še več: v svojo že utečeno logiko produkcije stereotipov in nenehnega vzpostavljanja reza med dobrim/pravšnjim/našim in slabim/nepravšnjim/tujim so umestili tudi samo Poročilo oz. Mirovni inštitut. To pa potrjuje, da smo imeli prav, da je bil predmet preučevanja pravilno izbran in da še ne smemo odnehati. Hkrati je razbremenjujoče tudi zame kot tarčo ostrih napadov Maga po izidu Poročila in obenem avtorja tega uvodnika. Osebno se laže izvzamem zato, ker mi ne kaže drugega kot obnoviti in dopolniti analizo izpred leta dni.
1 Slovenske novice so 11. 1. 2002 objavile pogovor z direktorico Mirovnega inštituta,2 na sosednji strani pa še urednikov komentar iste teme.3 Na podlagi zastavljenih vprašanj, podpisov k fotografijam in urednikove apologije je moč opaziti upravičevanje ekstremne govorice v imenu svobode govora in pluralizma oz. relativizma mnenj. Uredniška politika medija, ki proizvaja izključevalne stereortipe, se v svoj zagovor sklicuje na liberalizem: pravni (vsak sme govoriti, kar se mu zahoče) in tržni (trg bralcev kot razsodnik). Svoboda govora naj bi bila edini regulativni okvir javnih diskurzov. Med sprejemljive diskurze naj bi spadal vsak, tudi ekstremistični diskurz, če le dopušča soobstoj drugih diskurzov. Če pa ima ekstremistični diskurz še množično legitimnost, naj bi bilo še toliko bolje. Slovenske novice so namreč v brk dekonstrukciji t. i. "glasu ljudstva" iz prve številke Poročila v svoj zagovor poudarile, da govorijo le tisto in na tak način, kar je všeč ljudstvu.
Zunaj dovoljenega okvira relativiziranih diskurzov je uredniško stališče Slovenskih novic izključilo samo manifestno nestrpnost. Seksistični, ksenofobični in podobni žargoni Slovenskih novic so prikriti, medtem ko je na drugi strani objavljena analiza sovražnega govora transparentna. Slovenske novice zato postavljajo z iznajdbo obrazca "Nestrpnost do domnevne ‘nestrpnosti’ je očitna nestrpnost" samo Poročilo o nestrpnosti zunaj liberalnega okvira sprejemljivih relativiziranih diskurzov. Pri tem pa poskušajo zaigrati še zamenjavo vlog: namesto marginaliziranih skupin postanejo žrtev zagovorniki "glasu ljudstva" in samo ljudstvo, krivci pa da so levičarski dežurni moralisti in država, ki jih financira, namesto da bi reševala t. i. "prave" probleme. To pa je natanko isti žrtveni obrazec, v katerega so v začetku leta 2001 Slovenske novice z drugimi akterji vred zavile ksenofobijo proti prebežnikom.4
S tem ko si samozvani "glas ljudstva" nadene žrtveno identiteto, se vnaprej otrese vsakršne odgovornosti za svoja dejanja. In ni slučaj, da uredniška apologija Slovenskih novic molči o drugi ključni plati sodobnih demokracij: varstvu manjšine pred diktatom večine - tudi mnenjske. Demokracija (dobesedno: vladavina ljudstva), razumljena kot samoumevni in nikomur odgovorni "glas ljudstva", se ne more izteči v drugega kot v izključevalno skupnost, odeto v plašč liberalne formalnosti, kar je Jorg Haider (natančno sledeč Tonniesovi teoriji skupnosti kot združbi naravne volje) poimenoval "die demokratische Gemeinschaft".5
Ob skici številka 1, ki ponazarja predstavo Slovenskih novic o javnem diskurzivnem prostoru, je treba poudariti, da od tod do cinizma tipa Boris Jež ni daleč. Zanikujoč vsakršno referenčnost razsojanja in odgovornosti je mogoče razširiti relativnost mnenj tudi na tisti diskurz, ki analizira sovražni govor (skica številka 2). Sovražni govor in njegova kritika postaneta vrednostno izenačena in stvar osebne izbire. Kriterij sprejemljivosti izgine ali pa se premakne na estetsko raven: zanima nas samo še tisto, kar je inovativno, kričeče, drugačno. Senzacionalistični prijem dobi celo prednost pred analitičnim seciranjem. Tako se zlahka pripeti, da odziv na javni protest proti izključevalnim praksam zamahne z roko, češ dežurni moralisti spet nergajo (npr. v pričujoči drugi številki Poročila); moramo jih razumeti, to je pač njihov bedni poklic; ne gre pa jih jemati resno in dogodek lahko mirno prezremo. (Takšna je bila tudi dejanska uredniška politika Dela po izidu prve številke Poročila.)
meja sprejemljivega / meja sprejemljivega /
sg - sovražni govor a - analiza sovražnega govora ("nestrpnost" do "nestrpnosti") Odziv Maga na prvo številko Poročila skupine za spremljanje nestrpnosti je bil mnogo bolj buren. Med 14. 11. in 12. 12. 2001 je odgovoril kar s 4 obsežnejšimi članki,6 5 kolumnami7 in 3 bodicami, zraven pa je objavil še 5 pisem bralcev (do 23. 12. 2001). Ton vseh prispevkov je bil izrazito napadalen, mestoma celo žaljiv in hujskaški. Predmet napada niso bile le ugotovitve Poročila, pač pa tudi njegovi avtorji kot posamezniki in sam Mirovni inštitut. Argumentacijska struktura se je deloma prekrivala z relativizirajoče žrtvenim samoupravičevanjem Slovenskih novic, poleg tega pa je imela še več dodatnih linij, ki so se zraščale v jasno prepoznavno osrednjo idejo: pri vsem skupaj smo žrtve mi, in to žrtve velike zarote t. i. "komunistične kontinuitete". Gre za strukturo, zelo podobno tisti, ki smo jo analizirali že v prvi številki Poročila.8 Poleg sklicevanja na svobodo govora in sintagme "nestrpnost do ‘nestrpnosti’", ki smo ju že razčlenili, so novinarji Maga razvili še tele temeljne teze:
a. mirovništvo je življenjsko odvisno od obstoja vojne (če ne gre drugače, si sovražnike izmisli, saj so razlog za njegov obstoj);
b. Mirovni inštitut je deležen sumljivega financiranja (zarota "komunistične kontinuitete");
c. Poročilo je sporno z znanstveno-metodološkega vidika;
d. avtorje Poročila motivirajo antipatriotska in do desnice sovražna čustva.
Ad a Izhodiščno agendo je zakoličil Stanislav Kovač v navedenem članku. "Mirovništvo" ali bolje rečeno levičarstvo da je relacijska drža, življenjsko odvisna od svojega objekta nasprotovanja. Potrebuje vojno, kapitalizem ali druge "sovražnike", da utemeljuje svoj obstoj. Še več: sovražnike celo proizvaja. Pravih problemov ne rešuje, pač pa si čisti vest ob navideznih, obenem pa poglablja družbena nasprotja. Inštitut, ki je izdal Poročilo, da je hiperproduciral pretežno nekoristne raziskave, in to predvsem iz finančnih motivov. Stranski produkt te dejavnosti je "fantom desnice" (pa tudi ksenofobije, antisemitizma, seksizma itd.) kot grešni kozel, s katerim "levičarji" upravičujejo svojo družbeno koristnost. Ad b V nasprotju s "poštenimi" novinarji, ki si služijo kruh v trdi tržni borbi, avtorji Poročila živijo na tuj račun: financirata jih borzni spekulant George Soros in vlada z davkoplačevalskim denarjem. Sodelovanje s prvim potrjuje hipokrizijo levičarjev, ki na drugi strani baje nasprotujejo globalizaciji. Bistveno večji poudarek je dan vladnemu financiranju raziskav inštituta, iz česar novinarji Maga sklepajo na vsebinsko odvisnost. Vladajoča "nomenklatura" (komunistična kajpak) da si s takšno monopolizacijo civilne družbe ustvarja navidezno opozicijo, ta pa izvaja "naročila" "nomenklature" za diskreditacijo "prave" opozicije. Ad c Novinarji Maga so večkrat ponovili tezo, da je Poročilo metodološko sporno - vendar niso poskušali priti dlje od hipoteze in so tako ostali na ravni tistega, kar so očitali nasprotni strani (obrekovanje). Med drugim so avtorjem Poročila očitali neutemeljeno posploševanje, stereotipizacijo in stigmatizacijo, s tem pa so sami sebe ponovno postavili v vlogo žrtve.
Podobne sklepe so novinarji Maga izpeljali tudi iz drugih izhodiščnih tez (ad d.). Po katerem koli argumentacijskem nizu se spustimo, vedno pridemo do skupnega vozlišča: to je "pošteni", "kritični", "antikomunistični" subjekt resnice, ki je žrtev zarotniškega spleta. Medtem ko je za obrambno argumentacijsko strukturo Slovenskih novic glavni problem (niti ne sovražnik) rez, ki ločuje sprejemljive diskurze od nesprejemljivih, je magovski pogled narcisističen: celotna struktura domnevnih pregreh "levičarskih ideoloških teroristov", "plačancev", "nomenklaturne zarote" itd. konstituira središčni subjekt resnice, od vseh strani obdan z mrežo sovražnikov v raznih podobah. Središčni subjekt ima glede na stopnjo zavesti več jeder: širše gledano gre vanj umestiti vse "poštene male ljudi", "prave Slovence", "naše demokrate" itd., v sami srčiki samoovedenja pa da je gotovo tudi novinarska ekipa Maga. Edini poskus teoretskega presežka v tej basni o krokodilih9 je očitek Janeza Markeša, da so si avtorji Poročila samovoljno prisvojili "Arhimedovo točko", s katere monopolno razsojajo o vseh političnih vprašanjih Slovenije in sveta.10 Tovrsten "božji pogled" bi lahko bil sporen po epistemološki plati, obenem pa da vzpostavlja nedopusten rez v pluralno mnoštvo moralno enakih stališč (prim. skico št. 1). S tem smo se vrnili k nemara osrednjemu vprašanju, ki ga načenjajo obrambni (žrtveno-napadalni) odzivi na prvo številko Poročila in ki je obenem ključno tudi za samo tematizacijo sovražnega govora. To je razsojanje, ki je tista temeljna človeška sposobnost, s katero je mogoče uskladiti na videz nasprotujoči si načeli pluralnosti in odgovornosti. Janezu Markešu je treba priznati, da je odkril ključno točko razprave o sovražnem govoru - vendar je o njej napačno sklepal. Naše analize sovražnega govora si nikakor na lastijo monopola nad razsojanjem, ne nad akademskim, ne nad državljanskim. Toda na drugi strani ravno način, kako sta se na prvo številko Poročila odzvala Mag in Slovenske novice, kaže, kako pač ni mogoče stopiti v pluralizem odgovornega razsojanja: ne z relativiziranjem ne z žrtveno identiteto! Še najmanj s takšno, ki se samoutemeljuje s splošno teorijo zarote in zato nastopa kot subjekt edine resnice. V takšnih okoliščinah dialog najbrž ni mogoč - kaj šele odgovornost. Avtorji teze o "nestrpnosti raziskovalcev ‘nestrpnosti’" so se s tem sami postavili na laž. Pokazali so, da je demokratični pluralizem zanje le priložnostni obrambni ščit - sredstvo, ne pa cilj. Zato Skupini za spremljanje nestrpnosti ne preostane drugega kot vztrajati.
meja sprejemljivega / meja sprejemljivega /
sg - sovražni govor a - analiza sovražnega govora ("nestrpnost" do "nestrpnosti") Odziv Maga na prvo številko Poročila skupine za spremljanje nestrpnosti je bil mnogo bolj buren. Med 14. 11. in 12. 12. 2001 je odgovoril kar s 4 obsežnejšimi članki,6 5 kolumnami7 in 3 bodicami, zraven pa je objavil še 5 pisem bralcev (do 23. 12. 2001). Ton vseh prispevkov je bil izrazito napadalen, mestoma celo žaljiv in hujskaški. Predmet napada niso bile le ugotovitve Poročila, pač pa tudi njegovi avtorji kot posamezniki in sam Mirovni inštitut. Argumentacijska struktura se je deloma prekrivala z relativizirajoče žrtvenim samoupravičevanjem Slovenskih novic, poleg tega pa je imela še več dodatnih linij, ki so se zraščale v jasno prepoznavno osrednjo idejo: pri vsem skupaj smo žrtve mi, in to žrtve velike zarote t. i. "komunistične kontinuitete". Gre za strukturo, zelo podobno tisti, ki smo jo analizirali že v prvi številki Poročila.8 Poleg sklicevanja na svobodo govora in sintagme "nestrpnost do ‘nestrpnosti’", ki smo ju že razčlenili, so novinarji Maga razvili še tele temeljne teze:
a. mirovništvo je življenjsko odvisno od obstoja vojne (če ne gre drugače, si sovražnike izmisli, saj so razlog za njegov obstoj);
b. Mirovni inštitut je deležen sumljivega financiranja (zarota "komunistične kontinuitete");
c. Poročilo je sporno z znanstveno-metodološkega vidika;
d. avtorje Poročila motivirajo antipatriotska in do desnice sovražna čustva.
Ad a Izhodiščno agendo je zakoličil Stanislav Kovač v navedenem članku. "Mirovništvo" ali bolje rečeno levičarstvo da je relacijska drža, življenjsko odvisna od svojega objekta nasprotovanja. Potrebuje vojno, kapitalizem ali druge "sovražnike", da utemeljuje svoj obstoj. Še več: sovražnike celo proizvaja. Pravih problemov ne rešuje, pač pa si čisti vest ob navideznih, obenem pa poglablja družbena nasprotja. Inštitut, ki je izdal Poročilo, da je hiperproduciral pretežno nekoristne raziskave, in to predvsem iz finančnih motivov. Stranski produkt te dejavnosti je "fantom desnice" (pa tudi ksenofobije, antisemitizma, seksizma itd.) kot grešni kozel, s katerim "levičarji" upravičujejo svojo družbeno koristnost. Ad b V nasprotju s "poštenimi" novinarji, ki si služijo kruh v trdi tržni borbi, avtorji Poročila živijo na tuj račun: financirata jih borzni spekulant George Soros in vlada z davkoplačevalskim denarjem. Sodelovanje s prvim potrjuje hipokrizijo levičarjev, ki na drugi strani baje nasprotujejo globalizaciji. Bistveno večji poudarek je dan vladnemu financiranju raziskav inštituta, iz česar novinarji Maga sklepajo na vsebinsko odvisnost. Vladajoča "nomenklatura" (komunistična kajpak) da si s takšno monopolizacijo civilne družbe ustvarja navidezno opozicijo, ta pa izvaja "naročila" "nomenklature" za diskreditacijo "prave" opozicije. Ad c Novinarji Maga so večkrat ponovili tezo, da je Poročilo metodološko sporno - vendar niso poskušali priti dlje od hipoteze in so tako ostali na ravni tistega, kar so očitali nasprotni strani (obrekovanje). Med drugim so avtorjem Poročila očitali neutemeljeno posploševanje, stereotipizacijo in stigmatizacijo, s tem pa so sami sebe ponovno postavili v vlogo žrtve.
Podobne sklepe so novinarji Maga izpeljali tudi iz drugih izhodiščnih tez (ad d.). Po katerem koli argumentacijskem nizu se spustimo, vedno pridemo do skupnega vozlišča: to je "pošteni", "kritični", "antikomunistični" subjekt resnice, ki je žrtev zarotniškega spleta. Medtem ko je za obrambno argumentacijsko strukturo Slovenskih novic glavni problem (niti ne sovražnik) rez, ki ločuje sprejemljive diskurze od nesprejemljivih, je magovski pogled narcisističen: celotna struktura domnevnih pregreh "levičarskih ideoloških teroristov", "plačancev", "nomenklaturne zarote" itd. konstituira središčni subjekt resnice, od vseh strani obdan z mrežo sovražnikov v raznih podobah. Središčni subjekt ima glede na stopnjo zavesti več jeder: širše gledano gre vanj umestiti vse "poštene male ljudi", "prave Slovence", "naše demokrate" itd., v sami srčiki samoovedenja pa da je gotovo tudi novinarska ekipa Maga. Edini poskus teoretskega presežka v tej basni o krokodilih9 je očitek Janeza Markeša, da so si avtorji Poročila samovoljno prisvojili "Arhimedovo točko", s katere monopolno razsojajo o vseh političnih vprašanjih Slovenije in sveta.10 Tovrsten "božji pogled" bi lahko bil sporen po epistemološki plati, obenem pa da vzpostavlja nedopusten rez v pluralno mnoštvo moralno enakih stališč (prim. skico št. 1). S tem smo se vrnili k nemara osrednjemu vprašanju, ki ga načenjajo obrambni (žrtveno-napadalni) odzivi na prvo številko Poročila in ki je obenem ključno tudi za samo tematizacijo sovražnega govora. To je razsojanje, ki je tista temeljna človeška sposobnost, s katero je mogoče uskladiti na videz nasprotujoči si načeli pluralnosti in odgovornosti. Janezu Markešu je treba priznati, da je odkril ključno točko razprave o sovražnem govoru - vendar je o njej napačno sklepal. Naše analize sovražnega govora si nikakor na lastijo monopola nad razsojanjem, ne nad akademskim, ne nad državljanskim. Toda na drugi strani ravno način, kako sta se na prvo številko Poročila odzvala Mag in Slovenske novice, kaže, kako pač ni mogoče stopiti v pluralizem odgovornega razsojanja: ne z relativiziranjem ne z žrtveno identiteto! Še najmanj s takšno, ki se samoutemeljuje s splošno teorijo zarote in zato nastopa kot subjekt edine resnice. V takšnih okoliščinah dialog najbrž ni mogoč - kaj šele odgovornost. Avtorji teze o "nestrpnosti raziskovalcev ‘nestrpnosti’" so se s tem sami postavili na laž. Pokazali so, da je demokratični pluralizem zanje le priložnostni obrambni ščit - sredstvo, ne pa cilj. Zato Skupini za spremljanje nestrpnosti ne preostane drugega kot vztrajati.
1 Kovačič, Gorazd, Totalnost antikomunizma: Analiza nestrpnosti v reviji Mag, Poročilo Skupine za spremljanje nestrpnosti, št. 1, Mirovni inštitut, Ljubljana: 2001.
2 Novinarji določajo celo žrtve, pogovor z dr. Vlasto Jalušič, Slovenske novice, 11. 1. 2002.
3 Budja, Bojan, Glas ljudstva, Slovenske novice, 11. 1. 2002.
4 Prim.: Jalušič, Vlasta, Ksenofobija ali samozaščita?: O vzpostavljanju nove slovenske državljanske identitete, Poročilo Skupine za spremljanje nestrpnosti, št. 1, Mirovni inštitut, Ljubljana: 2001. Kuhar, Roman, Zgrabiti in izgnati, Vzorec ksenofobičnega diskurza v Slovenskih novicah, Poročilo Skupine za spremljanje nestrpnosti, št. 1, Mirovni inštitut, Ljubljana: 2001.
5 Sintagmo je moč slišati v avizu oddaje Zrcalo tedna na TV Slovenija.
6 Puc, Ivan, Poročilo nestrpnosti, Mag, 14. 11. 2001. Kovač, Stanislav, Nevarni mirovniki, Mag, 21. 11. 2001. Šurla, Silvester, Milijonarji iz Metelkove, Mag, 28. 11. 2001. Markeš, Janez, Okupatorji ljubijo žage, Mag, 5. 12. 2001.
7 Markeš, Janez, Kovačičev algoritem, Mag, 14. 11. 2001. Kršinar, Igor, Na vrbe!, Mag, 21. 11. 2001. Markeš, Janez, Žaga, Mag, 21. 11. 2001. Markeš, Janez, Novinarjem dihajo za ovratnik, Mag, 28. 11. 2001. Slivnik, Danilo, Nevarni strici (in nečaki), Mag, 5. 12. 2001.
8 Kovačič, Gorazd, Totalnost antikomunizma: Analiza nestrpnosti v reviji Mag, Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti, št. 1, Mirovni inštitut, Ljubljana: 2001.
9 Magova percepcija resnice in sovražnika je bila nazorno vizualizirana na oglasu, na katerem je na sredini odgovorni urednik Danilo Slivnik za pisalnim strojem (medij resnice), okrog njega pa radialno prežijo krokodili.
10 Prim.: Markeš, Janez, Okupatorji ljubijo žage, in: Markeš, Janez, Po meri novega nacionalizma, Ampak, št. 12, Nova revija, december 2001.
2 Novinarji določajo celo žrtve, pogovor z dr. Vlasto Jalušič, Slovenske novice, 11. 1. 2002.
3 Budja, Bojan, Glas ljudstva, Slovenske novice, 11. 1. 2002.
4 Prim.: Jalušič, Vlasta, Ksenofobija ali samozaščita?: O vzpostavljanju nove slovenske državljanske identitete, Poročilo Skupine za spremljanje nestrpnosti, št. 1, Mirovni inštitut, Ljubljana: 2001. Kuhar, Roman, Zgrabiti in izgnati, Vzorec ksenofobičnega diskurza v Slovenskih novicah, Poročilo Skupine za spremljanje nestrpnosti, št. 1, Mirovni inštitut, Ljubljana: 2001.
5 Sintagmo je moč slišati v avizu oddaje Zrcalo tedna na TV Slovenija.
6 Puc, Ivan, Poročilo nestrpnosti, Mag, 14. 11. 2001. Kovač, Stanislav, Nevarni mirovniki, Mag, 21. 11. 2001. Šurla, Silvester, Milijonarji iz Metelkove, Mag, 28. 11. 2001. Markeš, Janez, Okupatorji ljubijo žage, Mag, 5. 12. 2001.
7 Markeš, Janez, Kovačičev algoritem, Mag, 14. 11. 2001. Kršinar, Igor, Na vrbe!, Mag, 21. 11. 2001. Markeš, Janez, Žaga, Mag, 21. 11. 2001. Markeš, Janez, Novinarjem dihajo za ovratnik, Mag, 28. 11. 2001. Slivnik, Danilo, Nevarni strici (in nečaki), Mag, 5. 12. 2001.
8 Kovačič, Gorazd, Totalnost antikomunizma: Analiza nestrpnosti v reviji Mag, Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti, št. 1, Mirovni inštitut, Ljubljana: 2001.
9 Magova percepcija resnice in sovražnika je bila nazorno vizualizirana na oglasu, na katerem je na sredini odgovorni urednik Danilo Slivnik za pisalnim strojem (medij resnice), okrog njega pa radialno prežijo krokodili.
10 Prim.: Markeš, Janez, Okupatorji ljubijo žage, in: Markeš, Janez, Po meri novega nacionalizma, Ampak, št. 12, Nova revija, december 2001.
nazaj