Desetletna reportaža Boštjana Videmška s petih vojnih žarišč (Afganistan in Pakistan, Irak, DR Kongo, Somalija, Sudan) je sumarizacija in delno tudi nadgradnja avtorjevega vojnega poročanja. Gre predvsem za slogovno, nekoliko manj pa za vsebinsko nadgradnjo. Knjiga je nastala tako, da je avtor izbral najbolj reprezentativne reportažne zapise in intervjuje, jih pospremil s kratkimi umestitvenimi komentarji in jim dodal nekaj naknadnih refleksij. Videmškov vojno reporterski opus je osupljiv, količina in teža nasilnih dogodkov, ki jim je bil neposredno ali posredno priča, pa kažeta, da gre za človeka posebnega kova, ki zdrži ekstremne psihične napore. Za občutljivega bralca ali bralko je branje knjige lahko celo prenaporno, saj avtor v njej brez predaha in v neskončnost veriži zabeležke o iznakaženih truplih, o tisočih mrličih in eksplozijah, ki jih je doživel. Ob tem pa ga to nenehno soočanje in poročanje o kruti smrti prav nikjer in nikoli ne naredi neobčutljivega, nasprotno. Iz vsakega njegovega zapisa vejeta angažiranost, trdno etično stališče in nedvoumno opredeljevanje v prid vsakokratnim žrtvam, tudi v kompleksnih konfliktih.

Videmškova poročila o dogodkih in o mnenjih vpletenih oseb so retorično izbrušena. Značilna poteza je zapis ključnih poant, doživljajskih, mnenjskih ali analitičnih, v samostojnem enopovednem odstavku, pogosto na način argumentacijskega obrata. Opaziti je tudi mogoče, da je avtor za knjižno izdajo dramaturško bolj dodelal posamezna poročila, kot pa to velja za nekatere njegove reportaže s terena, ažurno objavljene v časopisu. Izdelana dramaturgija kaže na to, da je od časa, ko je avtor doživel določen vtis ali zgodbo, do predelave besedil za knjižno objavo preteklo dovolj časa, da je lahko refleksivno uredil gradivo. Toliko o slogovnih dodelavah reportažnih zapisov, ki so bili v časopisnih izdajah pogosto hektični in brez pripovedne rdeče niti (a z rdečo nitjo slikanja razpoloženja udeležencev).

Podati želim več pripomb k vsebinski nadgradnji antologije reportažnih zapisov in intervjujev v knjižno obliko. K temu bom dodal nekaj opazk o verjetni metodi Videmškovega terenskega dela, ki je povezana z omejitvami širine avtorjevega problemskega fokusa. Namen objave teh pripomb ni zanikati očitnih kvalitet avtorjevega dela v ekstremnih pogojih, temveč ga spodbuditi k temu, da bi bil v prihodnje še boljši, še bolj pronicljiv reporter in komentator.

Knjiga je sestavljena tako, da veriži vojna poročila ter na gosto in veristično popisuje doživljajske vtise s prizorišč nasilja. Zgodovinske in interesne kontekstualizacije vojn, o katerih novinar poroča, pa so, kljub temu da gre za knjigo, zelo kratke in predstavljene razpršeno, le kot vrsta kratkih uvodov v posamezne reporterske zgodbe oz. intervjuje ali kot serija minimalističnih lucidnih komentarjev, vgrajenih v poročila in spremna besedila. Knjiga nima sintetičnega (uvodnega oz. sklepnega) poglavja, ki bi poglobljeno prikazalo širšo sliko, potrebno za razumevanje, kaj generira vojne, o katerih avtor poroča.

Branje posameznih zgodb tudi pokaže, da naslov knjige podaja le delni povzetek vzrokov za pet vojn v Aziji in Afriki. Videmšek namreč ponekod v fragmentarnih komentarjih podaja kratke analize vzrokov in organizacijskih mehanizmov obravnavanih vojn, ki ne izvirajo iz vojn zahoda proti islamskemu terorizmu, pa tudi ne zgolj iz tradicionalnih lokalnih nacionalističnih nasprotij. Najbolj zanimivi so namigi o posebni ekonomiji določenih vojn, s čimer ne mislim toliko na obsežne probleme financiranja in oskrbe državnih bojnih enot, temveč na to, kako je vodenje (zlasti zasebnih) vojn nadaljevanje posla z drugimi sredstvi in kako se prepletata organizirano vojno nasilje in mednarodna delitev dela. Vojna je, na primer, lahko oblika roparskega produkcijskega načina, s katerim lahko premožni naročniki iz nevojnih območij prek lokalnih vojskujočih se posrednikov pridobijo redke in strateške surovine po nizki ceni. Takšne drobne Videmškove pripombe dajo natančnemu bralcu močno misliti, a na hkrati v oči bode dejstvo, da novinar ne podaja kakšne izčrpnejše analize teh fenomenov – niti z reporterskim gradivom s terena niti z dodatnimi analizami iz drugih virov, ki bi jih v knjigo dodal naknadno.

V nadaljevanju se bom posvetil odgovorom na vprašanje, kako to, da Videmšek ni uspel ponuditi izčrpnejših analiz problematik, ki se jih ne da razumeti niti prek poznavanja glavnega poteka t. i. »vojne proti terorizmu« niti prek sheme konfliktnih nacionalizmov. Najprej o metodi dela na terenu in o tem, katere segmente vpletenih v konflikte je Videmšek uspel pokriti, katerih pa ne.

Videmšek serijsko poroča o nepreglednem številu nasilnih vojnih dogodkov: o spopadih, likvidacijah, eksplozijah podstavljenih bomb in izstrelkov, o pokolih, posilstvih in pregonih civilistov, o stalnem pomanjkanju varnosti in nenehnem strahu vojakov in civilistov za življenje. Toda do katere mere se je avtor teh dogodkov osebno udeležil, koliko jih je videl od blizu in v trenutku, ko so se zgodili? Precej. A vendarle se zdi, da se je nasilnim dogodkom in prizoriščem povečini zgolj približal, tako v prostorskem kot tudi v časovnem smislu. Večkrat se je sam za las izognil izstrelkom oz. bombnim eksplozijam, toda večina tistega, kar je reporter v živo doživel, so predvsem časovno ali prostorsko nekoliko oddaljene posledice vojnih dogodkov. Kadar poroča, večinoma opisuje razdejanje, ki ga je videl na prizoriščih vojnega nasilja post festum, ali pa poroča o nekoliko oddaljenih detonacijah. Tudi izbor relativno diskretnih fotografij Jureta Eržena kaže na relativno oddaljenost od krajev in trenutkov, ko je bilo res nevarno in kruto. Kadar se je Videmšek fizično bolj približal bojnim akcijam, je uporabil najvarnejši kanal: spremstvo ameriških ofenzivnih oz. okupacijskih sil. Le v enem primeru se je pridružil eni od milic, ki pomenijo drugo plat sodobnih vojn med okupacijskimi silami in množico milic. Toda o tej (somalijski) izkušnji, ki je bila, kot priznava, ena njegovih prvih, ko je bil še neizkušen in naiven, je zapisal le zelo skope vtise. Tega ne izpostavljam zato, ker bi menil, da je Boštjan Videmšek premalo tvegal svoje življenje, da bi mi, bralci, dobili še bližnjo in brutalnejšo sliko dogajanja na bojišču. Navadni ljudje, katerih izkušnje z realno vojno in s smrtno nevarnostjo se ne morejo primerjati z Videmškovimi, pač nismo kompetentni za presojanje o tem, kje je skrajna razumna meja med bližino spopadom in tveganjem lastnega življenja. Videmšku kratko malo moramo verjeti, da je naredil reporterski maksimum, da je tvegal, kolikor se je dalo, da se je povsem približal meji preživetvene razsodnosti, in da če bi tvegal še več, dobesedno ne bi doživel priložnosti za ureditev in izdajo knjige. Toda ob tem ugotavljam – in v tem ni prav nikakršnih očitkov – da njegov reportažni cvetober pač ima naslednjo omejitev.

Nabor virov, s katerimi se je novinar pogovarjal o vojni in jo osvetlil prek njihovega doživljanja vojne, je omejen. Najobsežnejša dela knjige sta posvečena ameriškima vojnama v Afganistanu in Pakistanu ter v Iraku. Tu so njegovi viri bodisi zahodni vojaki oz. rekruti prozahodnih vlad na bojišču, katerih gost je bil, bodisi poveljniške osebe različnih vojskujočih se strani, bodisi neaktivni civilni udeleženci oz. žrtve vojnega nasilja. Manjka pa pogled aktivnih pripadnikov raznih tipov milic: uporniških, sektaških in kriminalnih. Stik s pripadniki milic je vzpostavil le v Južnem Sudanu, kjer pa nasprotnik ni robustna in ignorantska ameriška vojska oz. njeni vazali, temveč vladne zračne sile in pehotne paravojaške enote konkurenčnih etničnih skupin, katerih bojne operacije se Videmšku niso fizično približale, temveč se je z njimi (v precej večji meri kot med sektaškim urbanim nasiljem v Iraku) seznanil le post festum. Tako v njegovih poročilih in intervjujih skoraj v celoti manjkajo stiki s pripadniki paravojaških enot, zasebnih vojska. Videmškovi opisi razpoloženja in razrednega položaja ameriških marincev med večtedensko operacijo v afganistanski pokrajini Helmand so dragocen vir za večplastno razumevanje vojne, a kot bralec pogrešam to, da bi se reporter podobno približal tudi rekrutom zasebnih milic in bi od njih izvedel kaj več od njihovih uradnih fraz, da se borijo za svojo skupnost. Bistveno novi pojav sodobnih vojn so ravno te vojaške formacije, ki niso pod centralnim nadzorom suverene državne oblasti ali pa se celo borijo proti njej. Kompleksnosti, krutosti in razsežnosti vojn med več zasebnimi vojskami oz. med zasebnimi in med javnimi vojskami ni mogoče v celoti razumeti brez poznavanja notranjih razmerij v zasebnih paravojaških formacijah.

Druga pomanjkljivost Videmškovega terenskega raziskovanja sodobnih vojn in njegovih avtorskih vojnih reportaž je v tem, da preslabo pokrije celotni spekter raznovrstnih razmerij, ki sprožajo in ki jih sprožajo sodobne vojne, še zlasti vojne zasebnih vojska.

Kot rečeno, Videmšek je predvsem opazovalec vojne v njeni mikrorazsežnosti, vojne kot serije mikrodogodkov z učinki na neposredne udeležence, žrtve in storilce. Toda ko se odpravi na teren, mora prek poznavanja zgodovine določenega konflikta že vnaprej vedeti, kakšne akterje mora poiskati in kaj jih mora povprašati. Raziskovalno problematiko mora imeti v precejšnji meri opredeljeno vnaprej, da bo na terenu znal poiskati prave zgodbe. Pri tem mu je v pomoč lahko tudi poznavanje določenih segmentov družboslovja, tako teorije kot empiričnih raziskav, na področju, na primer, razrednih razmerij, svetovno sistemske teorije, politične ekonomije itd. Realnost interesov in razrednih razmerij se naivnemu opazovalcu namreč težko prikaže kar sama od sebe, saj jo prekrivata tako šokantnost krvavih posledic vojne kot tudi diskurz udeležencev, ki standardno poudarjajo nacionalno lojalnost in obrambe ter logiko službenih zadolžitev, glede katerih vojak po poklicni dolžnosti ne sme imeti mnenja.

V nekaterih fragmentih v knjigi avtor na kratko omeni specifična razredna razmerja, ki so sestavni del sodobnih zasebnih vojn, in njihovo povezavo z roparsko ekonomijo, vendar pa se v to ekonomijo vojne ne poglobi, temveč se osredotoča predvsem na opisovanje njenih očitnih krvavih rezultatov. Prišel je, denimo, na sled zgodbam o sužnjelastništvu otrok-vojakov v Afriki. Vpleteni v ta pojav ga ideološko ozaljšajo z nacionalistično argumentacijo in z otroško-starševsko identifikacijo med rekrutiranimi sirotami in vojaškimi poveljniki. Novinarjeva raziskovalna naloga bi bila približati se akterjem, tako da bi dobil vpogled v njihove motive za vojskovanje in v tipične razredne usode različnih segmentov pripadnikov milic. Videmšku tudi ni uspelo podrobneje terensko raziskati postopkov, po katerih poteka trgovska menjava strateških surovin in orožja med gospodarji vojne in tujimi trgovci. Menjava koltana, zlata ali nafte za orožje, pridobivanje dostopa do nahajališč teh rudnin s pomočjo lokalnih podizvajalcev etničnega čiščenja, nižanje cene delovne sile z vojnim razvrednotenjem človeškega življenja in z izsiljevanjem (če lokalna skupnost ne nabere zadostne količine rudnine, ji roparska milica grozi s smrtjo) – vse to je nadaljevanje preizkušenih roparskih tehnik, ki so jih beli trgovci in upravniki izvajali v črni Afriki že od 16. stoletja (sprva lov na sužnje, na prelomu iz 19. v 20. stoletje prisilno nabiranje kavčuka itd.). O tem lahko beremo pri zgodovinarjih kolonializma in svetovnega sistema. Kako pa je s tem danes? – Odgovore lahko priskrbijo poročevalci s terena.

Prodorne reportaže o mikropraksah prepleta med vojno in roparsko ekonomijo lahko pomembno prispevajo k posodobitvi teoretskega razumevanja današnjega sveta. Videmšek, ki v nekaterih opombah omenja vpetost sodobnih vojn v globalni neoliberalni kapitalistični gospodarski sistem, lahko najde še veliko izzivov na tem področju.

Videmškovi slogovno unikatni zapisi kipijo od zavzetega moralnega opredeljevanja do konkretnih vojn, toda kritična perspektiva, ki pri tem prevladuje, je domala standardna. Precej manj poudarjeni pa so medgeneracijska spirala nacionalističnih konfliktov, destabilizacijsko-roparski poslovni model pridobivanja strateških surovin in hobbesovski moment prevlade zasebniških gospodarjev vojne, v katerem vojskovanje med milicami postane način osvajanja in izvajanja oblasti nad ozemlji. Na teh področjih lahko Boštjan Videmšek na svojih prihodnjih odpravah obogati svoj spekter reporterske in intervjujske analize vojn ter postane še bolj pronicljiv komentator svetovnega dogajanja.

Vodič po regulaciji javnopravnih medijev v Evropi[1] je nastal iz prispevkov na konferenci »Prihodnost ali pogreb? Dualni sistem na razpotju – določitev zakonodajnih standardov za preživetje javnopravnih medijev«, ki je potekala junija 2011 v Varšavi. To je monografija, ki jo, kot so zapisali, nihče ne potrebuje, saj se zdi, da je o javnopravnih medijih že vse raziskano. Na drugi strani pa je realnost. Kulturna raznolikost Evrope, ki pogojuje različne koncepte oblikovanja medijskih vsebin, je hkrati argument ustanov Evropske unije, da na tem področju oblikujejo pravila in z njimi podrejajo države članice?! Vedno znova je pod vprašajem definicija javne službe, javnopravni mediji so predmet odločanja v sferi politike, kar ohranja aktualno vprašanje avtonomije uprav in novinarjev do političnih elit. V zadnjih letih so bile izpeljane reforme v Avstriji, Estoniji, Franciji, Latviji, Italiji, Španiji in Sloveniji, prav nazadnje pa še na Madžarskem, na Poljskem in na Slovaškem. Skoraj v vseh teh primerih so politične elite bolj poskrbele, kako okrepiti vpliv v javnopravnih medijih, ne pa, kako jih usposobiti za delovanje v pogojih medijske konvergence in približati uporabnikom, ki so jim bližji »novi mediji«.

Prihodnost javnopravnih medijev je odvisna od širitve dejavnosti na spletne storitve in dostopa do novih naprav, kar naj bi jih iz medijev, ki izvajajo javno službo, spremenilo v komunikatorje v službi javnosti. To imenujejo »nova medijska ekologija«, potem pa, po našem mnenju povsem neprimerno, sklenejo, da bodo javnopravni mediji v novem »okolju« z univerzalno dostopnostjo, visokimi poklicnimi merili, manjšo odvisnostjo od oglaševalskih prihodkov in neodvisnim delovanjem lahko funkcionirali »kot alternativa konglomeratom zasebnih medijev in polprofesionalnim spletnim medijem«. Bolj pomembno je novo razmerje med javnopravnimi mediji in družbo. Če si prizadevamo za to, da naj se politika ne vmešava v njihovo delovanje, če zanje terjamo finančno stabilnost, se bodo kot ustanove morali reorganizirati, izboljšati upravljanje in preseči obstoječe poslovne modele. Modeli »notranjega upravljanja« bodo od vseh terjali mnogo več odrekanja in discipline: od uprav večjo učinkovitost, od vseh poklicnih skupin, zlasti od novinarjev, višjo kakovost dela, visoka poklicna in etična merila, navzven pa delovanje po načelih družbene odgovornosti in približevanje državljanom »kjerkoli je to mogoče«.

Od tu naprej nam »vodič« postreže z znanimi definicijami javne službe, podrobno predstavi vrsto dokumentov, ki so »prispevali« k »evropeizaciji« regulacije delovanja javnopravnih medijev, v nadaljevanju pa se posveča možnim modelom upravljanja in financiranja ter spremenjenemu dostopu do medijskih vsebin. Pri modelih upravljanja ni veliko novega, kar v evropskih državah že ne bi bilo preizkušeno, in kaže, da tudi avtorjem tega »vodiča« ni uspelo preseči obstoječih rešitev. Ob tem pa je zanimiva ugotovitev, da bo v prihodnje pri upravljanju s programskimi vsebinami »ključni izziv, kako primerno odgovoriti na posebnosti različnih geografskih območij in lokalnih skupnosti«, ali pa, kako preprečiti, da se zaradi nizkih proračunov programi za manjšine ne bodo spremenili v nize oddaj napolnjenih z »govorečimi glavami v majhnih studiih«, ki prispevajo k medsebojnemu odtujevanju pripadnikov manjšin in odtujevanju manjšin v razmerju do večinskega prebivalstva.

V nekaterih državah so javnopravne RTV že kritično odvisne od deležev komercialnih prihodkov, saj so ti že med 25 (Velika Britanija) in 81 odstotkov (Malta) vseh njihovih prihodkov. Ključno vprašanje pa je, kaj bi za te medije pomenila opustitev mešanega modela financiranja in morebitno podržavljenje. Nevarnosti sta dve: prva je še večje vmešavanje politikov v upravljanje in programe »njihovih« medijev, druga pa, da bodo zaradi krize grobo posegli v proračune javnopravnih medijev, ne glede na njihove obveznosti do uporabnikov in ranljivih ciljnih skupin. Rešitev ne more biti enotna, ker je model financiranja javnopravnih medijev povsod odvisen od stabilnosti državnega proračuna, moči oglaševalske industrije, trdnosti nacionalnih ekonomij in standarda gospodinjstev. Dodatno negotovost prinaša medijska konvergenca, kajti ni več nujno, da so radiodifuzni mediji edini izvajalci javne službe, ampak se kot možni deležniki pri delitvi javnega denarja že pojavljajo tudi lokalne televizije in spletni mediji.

Prav slednji so največ vplivali, da se na novo definira pojem univerzalnega dostopa do medijskih vsebin, ki predvsem predpostavlja enakost in svobodo državljanov pri poseganju po tradicionalnih in novih medijih. Digitalizacija je prispevala še dva pojma: »digitalna dividenda« in »digitalni razkorak«. Prvi poskuša pojasniti, kaj z uporabo novih medijev pridobijo njihovi uporabniki, drugi pa nas opozori, da imajo na različnih družbenoekonomskih ravneh posamezniki, gospodinjstva, ustanove, celo regije in države različne možnosti dostopa do spleta in informacijskih tehnologij. V tem kontekstu se javnopravnim medijem ponuja priložnost, da postanejo tisti mediji, ki bodo uporabnikom prinašali »digitalne dividende«. V tem zadnjem delu nam avtorji »vodiča« obudijo upanje, da v prihodnosti nikoli ne bomo priče pogrebu javnopravnih medijev, hkrati pa vsa njihova opozorila dokazujejo, da za kaj takega potrebujemo – razumne in razgledane politike.

Eric Schmidt, izvršni direktor Googla, je na mednarodnem televizijskem festivalu »MediaGuardian Edinburgh International Television Festival« 26. avgusta 2011 v Edinburgu[1] ključnim britanskim televizijcem sporočil: »Internet zanemarjate na lastno odgovornost. Za prihodnost televizije je ključnega pomena. Zakaj? Ker si to želijo gledalci.«

Predavanje, posvečeno Jamesu MacTaggartu, producentu in režiserju, ki je umrl leta 1974, je najprestižnejši del osrednjega dogodka v svetu britanske televizije. Na festivalu se vsako leto zberejo najpomembnejšiakterji v panogi in razpravljajo o vsebinah, ki so bistveneza prihodnost televizije.Za govornico so v preteklosti,na primer,nastopili Greg Dyke, Mark Thompson in Rupert Murdoch.

Nastop Erica Schmidta je bil težko pričakovan, saj se je prvič zgodilo, da je televizijce nagovoril nekdo, ki ni iz njihove stroke. Prav zaradi njegovega nastopa se je v Edinburg zgrnilo za četrtino več tistih, ki se v medijih ukvarjajo s tehničnim delom.

Eric Schmidt ni bil prvi Googlovec, ki je medijskim osebnostim sporočil, kako pomemben bo internet za razvoj panoge. Pomembni Googlovi uslužbenci so o tem govorili na različnih medijskih konferencah. Na konferenci o digitalnih medijih »Digital Media Europe« aprila 2011 v Londonu je Madhav Chinappa, ko je predstavil Googlovo storitev za zaračunavanje vsebin One Pass, dejal, da Google ni sovražnik medijske industrije. Google se vidi kot njen zaveznik. Tudi Schmidt je dejal, da Google ni velikan, ki poskuša zavzeti svet.

V svojem govoru je poudaril, da je internet platforma, primerna za tiste aktivnosti, ki jih klasična televizija ne omogoča. Z njegovo pomočjo je gledanje televizija osebnejše in aktivnejše. Gledalcem to ustreza in zato je sistem, ki zna ustrezno priporočati vsebino, tako pomemben.

Mnogi gledalci so pripravljeni zaupati podatke, ki računalniškim algoritmom omogočajo, da pripravijo ponudbo, ki je pisana na kožo uporabnika. Več kot gledajo, boljši je ponujeni izbor vsebin. Sistem se uči in zato so njegove napovedi lahko vse boljše. To bi lahko bil popoln televizijski kanal: vedno zabaven, vedno relevanten, vedno vreden gledalčevega časa.

Schmidt se ne boji, da bi se zaradi vse ožjega izbora gledalci zaprli v milni mehurček svojih predsodkov. »To bi bil seveda slab izkupiček, vendar mislim, da se to ne bo zgodilo.«

Filtriranje na spletu je nujno, brez njega bi se utopili v poplavi informacij. »Pravo vprašanje je, kakšen sistem filtriranja potrebujemo.«Po njegovem sta obe alternativi, to je model varuške, v katerem nekdo drug narekuje, kaj naj gledalec gleda, ali model naključnih vsebin, slabši.

Družabni element pri gledanju televizije je pomemben. To je dobra novica za televizijce. Opozarjanje na televizijske oddaje na družabnih omrežjih, bedenje nad tem, da te postanejo blagovne znamke tudi na Facebooku in Twitterju, pomaga zviševati gledanost.

»Na kaj moramo torej biti pozorni? To lahko povzamem v treh besedah: mobilno, lokalno in socialno.«

Te tri ključne besede so stalnica vseh digitalnih medijskih konferenc. Zaprihodnost medijske industrije je nujno, da mediji postanejo mobilni, lokalni in socialni.Toda zaradi interneta lahko ponudniki vsebin te tržijo tudi globalno.

Eric Schmidt je britanskim televizijcem popihal na dušo, ko je poudaril, da so v njihovi domovini nastale številne inovacije povezane z mediji. »Izumili ste fotografijo. Izumili ste televizijo. Izumili ste računalnike: tako v teoriji kot v praksi. Mnogi tega ne vedo, toda prvi pisarniški računalnik so postavili v verigi čajnic Lyon leta 1951. Toda danes takšneinovacije prihajajo iz drugih delov sveta.«

Svetoval jim je, kaj bi morali narediti, da bi se to spremenilo. »Najprej morate ponovno povezati umetnost in znanost. Za začetek bi morali spremeniti sistem izobraževanja. V otrocih je treba spodbuditi strast do znanosti.« Presenetilo ga je, ko je ugotovil, da računalništvo ni standardnipredmet v Veliki Britaniji. »Svet potrebuje več inženirjev.«

Na internetu so tekmeci le en klik stran. Največji igralci na spletu se zato zavedajo, da je bolje tvegati in se hitro umakniti, če se poskus izkaže za neuspešnega. Poskušanje in učenje na napakah je taktika, ki jo digitalno uspešne medijske hiše iz različnih evropskih držav priporočajo svojim kolegom.

Schmidtovo predavanje je v Veliki Britaniji odmevalo in kar nekaj portalov je nastop objavilo v celoti. Komentatorji so bili razmeroma naklonjeni njegovemu sporočilu. Eden od njih je, na primer, zapisal, da bodo njegove ugotovitve in predlogi spodbudili domišljijo vseh, ki delujejo v presečišču tehnologije in kreativnosti. Priporočil je, naj bodo poslušalci (ali bralci, saj je bil objavljen tudi prepis govora) pozorni na tiste dele, v katerih govori o izboljšanju vsebinskih priporočil in o personaliziranih algoritmihter o novih možnosti za upovedovanje vsebin, ki jih omogočajo tablične naprave.

Že po samem nastopu so se odzvali tudi prvi kritiki. Zmotilo jih je, kako se je Schmidt lotil izzivov, ki čakajo britansko medijsko industrijo. Med drugim so ga opozorili, da njihovi predpisi, za katere je dejal, da so preveč togi, ščitijo manjše medijske hiše pred velikimi igralci, kot je ITV.

»Poglejte, jaz sem podjetniški kapitalist iz Amerike in tehnolog,« je dejal. »Želim več konkurence. Skrbi me, če jo nekaj omejuje. Tendenca je, da se stvari preveč omejujejo. Če želiš rasti, se je treba najprej vprašati: je to res potrebno? Najti je treba druge načine, da se spodbuja konkurenčnost. Regulacija na neki ravni vedno onemogoča nove možnosti.«

Novinarka Guardiana Jemima Kiss je po Schmidtovem nastopu zapisala, da so organizatorji potrebovali štiri leta, da so ga zvabili v Edinburg. V prihodnosti se bo pokazalo, kaj so udeleženci odnesli od njegovega nastopa – bodo prihodnje leto še vedno razpravljali o računalniškem izobraževanju ali o računalniških programih za zaščito avtorskih pravic. Njen zapis so dopolnili komentatorji, ki so se strinjali, da bi bila kombinacija kreativnosti in tehnologije koristna.

»Kot vsi sanjači sem razočaranje pomotoma zamenjala za resnico.«[1]
@LanaDelRey, Twitter

Štiriindvajsetletna already-made Lana Del Rey[2] menda poje že sto let. Po spletu krožijo posnetki amaterskih glasbenih nastopov, na katerih je, takrat znana še pod svojim pravim imenom Lizzy Grant, videti okorno in zdolgočaseno, ozvočenje je katastrofalno, njene ustnice pa še povsem običajne. Toda če dobro prisluhnemo, ugotovimo, da so temeljne poteze, ki označujejo najnovejšo spletno senzacijo, opazne že v »zgodnjih delih«. Letošnja superuspešnica Video Games[3], ki jo je izstrelila v zvezdniško orbito, ne zveni bistveno drugače od pesmi, ki jih je takrat še Lizzy izdala na povsem neuspešnem albumu, naslovljenem Lana Del Rey ... Lizzy Grant. Njena glasba je še vedno avtorska, že Lizzy pa je oboževala predolge nohte nenavadnih barv, videe DIY, internetna družbena omrežja in stari holivudski glamur. Četudi LDR pravi, da ji je nedonosni album še vedno všeč, pa ga je v dogovoru s svojo novo založbo Interscope umaknila iz prodaje. Z instantnim Youtube hitom Video Games je začela novo kariero kot LDR in v začetku prihodnjega leta napoveduje »prvenec« Born to Die.

»Takojšnja zadovoljitev ni dovolj hitra zame.«[4]
@LanaDelRey, Twitter

Svetovna glasbena blogosfera je LDR najprej vzela za svojo – ni kaj, Video Games je všečen komad. Objavljen je bil najprej na Youtubu, skupaj z videom, ki ga je LDR posnela sama. Sloviti Pitchfork je pesem razglasil za Best New Track, njen londonski koncert je bil razprodan v pol ure (Swash 2011), v spletni trgovini iTunes pa se je njen EP z dvema singloma v nekaj urah po začetku prodaje uvrstil med najbolj prodajanih pet na ameriški lestvici. Video Games je postal nov najljubši material za remiksanje, priredili pa so ga, na primer, tudi Bombay Bicycle Club, Kasabian in Jamie Cullum. LDR so glasbeni blogi poimenovali indie senzacija (Dobbins 2011) in kot vsaki senzaciji pritiče, je tudi ona kmalu začela buriti duhove – na spletu so se pojavile njene stare fotografije, na katerih je videti kot sosedova Liza, preden se je »prodala«. Zdaj med zvestimi oboževalci in prepričanimi sovražniki divja vojna. Nenadoma smo lahko brali samo še o umetnih ustnicah, trepalnicah, nohtih, spogledljivosti, LDR je bila »razkrinkana« kot blagovna znamka, kot samo še en produkt pomembne glasbene založbe, kot antifeministična žaljivka in mokre sanje šovinizma. Zanimivo je, da se »preobrazba«, ki jo je doživela LDR pod okriljem velike založbe, še najmanj pozna njeni glasbi – »zdi se, da je vse, kar je ta 'skrivna podpora industrije' storila, to, da je prilagodila njen imidž in zvok širšemu občinstvu – natančno to, kar je glasbena industrija storila z vsakim pop nastopom v zadnjih šestdesetih letih«. (Kelly 2011)

»Veš, kako drago je izgledati takole poceni.«[5]
@LanaDelRey, Twitter

Medtem ko se krešejo mnenja in vrstijo analize, pa LDR pridno razkriva nove pesmi (eno po eno, v obliki posnetkov z aktualne turneje) in skrbno proizvaja vedno nove catch-fraze zase; oklicala se je za Lolito, izgubljeno v nevarni soseski[6], se predstavila kot gangster verzije Nancy Sinatra, svojo glasbo pa je žanrsko opredelila za sadcore. V avtorskem videu za Video Games najdemo brikolaž nostalgije po tradicionalnih vrednotah[7], zdolgočaseno urbano mularijo na skejtih, sodoben verski simbol v podobi ikoničnega napisa »Hollywood«, pa tudi neko pijano B-starleto, ki se komaj še drži na nogah. Ne umanjka niti kratek odsek za patriote, v katerem je v prvem planu ameriška zastava – LDR nas spomni, da sta sen, ki ga živi, pa tudi tisti, o katerem poje – distinktivno ameriška. Vse te podobe »urbane amerikane« se mešajo s posnetki melanholično zadržane in sramežljive, a vseeno do skrajnosti seksualizirane LDR s podaljšanimi trepalnicami. Izraža vse od naivne nedolžnosti v beli spalni srajčki do zapeljive manipulativnosti zdaj že (pre)velikih ustnic. LDR, kot je pripomnil Tim Noakes, reprezentira »temno plat ameriškega sna« (2011), še zlasti, ko na primer na novinarsko vprašanje o tem, ali ji je bila kdaj ponujena kakšna dobra priložnost pod pogojem, da bi spremenila svoj videz ali glasbeni izraz, odgovarja: »Ne. Ponudili so mi priložnosti v zameno za to, da spim z njimi. Vendar nismo več leta 1952. Spati s šefom ti dandanes nič več ne pomaga.« (LDR v: Dombal 2011)

»Moški ego je ravno tako krhek kot žensko srce.«[8]
@LanaDelRey, Twitter

Problem LDR je, da takoj, ko jo obravnavamo, to počnemo iz vzvišene in pokroviteljske perspektive in jo pri tem objektiviziramo. Pravimo, da se v objektivizacijo z umetnimi ustnicami, glamurozno podobo in navihanim razkazovanjem tazadnje na francoski televiziji ponuja sama. Vendar je LDR žrtev posilstva vsakogar, ki jo posluša (oziroma gleda) skozi prizmo feminizma in politične korektnosti – in to tista žrtev, za katero potem rečejo, da je sama izzvala napad, saj je nosila (pre)kratko krilo. Namreč, LDR s svojimi interakcijami s spletnim občinstvom dokazuje, da ima do svojega performansa dobro mero distance in ne samo, da romantičnim vrsticam njenih pesmi neizogibno sledijo grobosti in obscenosti[9], še več, tudi najbolj hrepeneče verze LDR učinkovito subverzira. Refren, da je življenje worth living only if somebody is loving you, bi bilo kratkovidno reducirati na antifeministično čakanje princa na belem konju. Da ta trditev v resnici uteleša sodobno kulturo zvezdništva, nam postane jasno ob ogledu posnetka koncertne izvedbe Video Games – namreč, ko LDR odpoje omenjeno vrstico, koketno pogleda publiko, se navihano nasmehne, za trenutek zastane, nato pa jim šepne: »And now you do.« And we sure do.

In videoigre? »Mislim, da sem več časa v letošnjem letu porabil za poslušanje raznoraznih permutacij 'Video Games' kot za igranje dejanskih videoiger. Pih.« (Breihan 2011)

Breihan, Tom (2011): Today in Lana Del Rey: Balam Acab Remix, Woodkid Duet (Stereogum: stereogum.com/845091/today-in-lana-del-rey-balam-acab-remix-woodkid-duet/mp3s/, 17. 10. 2011).

Dobbins, Amanda (2011): Meet Lana Del Rey, the New Singer Music Bloggers Love to Hate. NYMAG.com, Vulture: nymag.com/daily/entertainment/2011/09/lana_del_rey.html, 21. 9. 2011.

Dombal, Ryan (2011): Lana Del Rey. Pitchfork: pitchfork.com/features/rising/8657-lana-del-rey/, 30. 8. 2011.

Kelly, Chris (2011): The truth about Lana Del Rey. Postcultural: postcultural.com/2011/09/the-truth-about-lana-del-rey/, 19. 9. 2011.

Noakes, Tim (2011): Lana Del Rey: Bad Girl Blues. The Internet phenomenon on Video Games, reinvention, haters and the fame game. Dazed Digital: www.dazeddigital.com/music/article/11702/1/lana-del-rey-bad-girl-blues, oktober 2011.

Swash, Rosie (2011): One to watch: Lana Del Rey. The Guardian, The Observer: www.guardian.co.uk/music/2011/sep/04/one-to-watch-lana-del-rey, 4. 9. 2011.