Novinarji in mediji so v Sloveniji žrtve divjega, slabo reguliranega panožnega kapitalizma. Zasebno lastništvo medijev se je že v 90. letih 20. stoletja začelo naglo in netransparentno koncentrirati. Moč lastniških in oglaševalskih oligarhov močno presega moč državnih regulacijskih organov, pa tudi novinarskih strokovnih in sindikalnih združenj. Trg novinarske delovne sile je segmentiran na redke redno zaposlene in na številne prekarno zaposlene novinarje s slabo socialno varnostjo ali brez nje. Relativno velik priliv novih iskalcev zaposlitve in kriza medijske industrije zbijata ceno novinarske delovne sile pod prag revščine. Zaradi neravnotežja med ekonomskima vrednostma novinarskega poklica in poklicev usmerjevalcev javnega mnenja v prid zasebnih interesov (piar, marketing) je novinarski poklic je vse bolj izpostavljen tveganju penetracije s strani javnih komunikacij, ki uresničujejo zasebne poslovne interese. To velja tako na dnu novinarske dohodkovne lestvice, kjer je cena za objavo oz. novinarski podpis prikritih oglaševalskih prispevkov neverjetno padla, kakor tudi na vrhu te lestvice, od koder PR-industrija rekrutira najbolj izkušene novinarje na bistveno bolje plačana delovna mesta. Zavezanost novinarjev javnemu interesu je v takih pogojih povečini le še mit, ki odvrača pozornost od realnih ekonomskih razmerij, ki onemogočajo neodvisnost in avtonomijo novinarjev.

Ekonomska in razredna dezartikuliranost novinarskih poklicnih in sindikalnih organizacij je odraz razredne zmedenosti članstva. Zakaj pa so novinarji razredno zmedeni? Zakaj se ne uspejo zoperstaviti razrednemu izkoriščanju in poklicnemu onemogočanju, ki ju izkušajo v svojem poklicnem življenju, z razredno analizo in razredno politiko? Kakšni sta pri tem vloga in odgovornost Fakultete za družbene vede (FDV), ki izobražuje novinarje?

Da bi prišel do odgovora na zlasti zadnje vprašanje, sem opravil empirično raziskavo. Analiziral sem teme študentskih zaključnih nalog, to je diplomskih in magistrskih del ter doktorskih disertacij, ki obravnavajo novinarstvo oz. medije in so jih njihovi avtorji zagovarjali med letoma 1990 in 2011. Raziskava izhaja iz predpostavke, da tematska distribucija študentskih zaključnih nalog do določene mere (to mero bi bilo treba utežiti zlasti z dejavnikom permisivnosti posameznih mentorjev) odraža vsebinske poudarke v času študija. Marginalna zastopanost določenih tem v zaključnih nalogah kaže na relativno marginalnost teh tem v študijski snovi in nasprotno: popularnost določenih tem v zaključnih nalogah nakazuje na to, da so univerzitetni učitelji tem vsebinam verjetno dajali precej poudarkov oz. so o njih angažirano predavali. Na ta način lahko – s previdnim sklepanjem – pridemo do vpogleda v javno mnenje študentov novinarstva o novinarstvu, o tem, kaj je pomembno in pereče v novinarski poklicni praksi.

Zanimalo me je torej, koliko študentskih zaključnih nalog, nastalih na FDV na področju preučevanja novinarstva ali medijev (vsi njihovi avtorji niso študirali novinarstva, večina pa), se je osredotočilo na tiste sodobne ekonomske in politične probleme novinarskega in medijskega polja, ki najbolj pereče določajo pogoje in možnosti za delo novinarjev. Zanimale so me zlasti naslednje teme: razredni položaj novinarjev, lastništvo medijev, vpliv oz. pritisk lastnikov in financerjev medijev na novinarje in druge medijske delavce, pritiski politikov na novinarje in medijska politika. Študentske zaključne naloge sem razvrstil v tematske sklope predvsem na podlagi njihovih naslovov, v primeru dvoma – če je naloga dostopna elektronsko – pa tudi z branjem ključnih delov naloge, kot so kazalo, povzetek, uvod, zaključek in ključno poglavje.

Podatke o temah zaključnih študentskih nalog sem pridobil na iskalniku Cobiss. Tam sem izbral bazo knjižnice FDV in nato opravil postopek iskanja zadetkov z naslednjimi parametri: časovno obdobje 1990–2011 (podatke sem pridobil 4. 11. 2011), diplomska in magistrska dela ter doktorska disertacija kot vrste gradiv in ključna beseda »novinarstvo«. Pridobljen seznam avtorjev in naslovov študentskih zaključnih del sem shranil. Nato sem ponovil postopek iskanja z enakimi časovnimi in vrstnimi parametri ter s ključno besedo »mediji«. Zatem sem ponovil še iskanje del z obema ključnima besedama, »novinarstvo« in »mediji«; te naloge so bile zajete v oba nabora in njihove podvojene zadetke sem izločil. Na tak način sem dobil bazo 1083 naslovov diplomskih del, 29 naslovov magistrskih del in 8 naslovov doktorskih disertacij, ki se ukvarjajo z novinarstvom oz. mediji.

Številni naslovi, pa tudi vsebina del (zaključna dela študentov FDV po letu 2002 so v celoti objavljena na spletu) so kazali, da gre tudi za študente drugih disciplin, ne le novinarstva. Zlasti veliko je bilo nalog s področij tržnega komuniciranja in odnosov z javnostjo (oglaševalska in PR-stroka), katerih osnovni fokus ni bilo novinarsko delo oz. notranja produkcijska logika javnih medijev, temveč pristransko in ciljno usmerjeno komuniciranje, ki medije le uporablja kot sporočilni kanal. Ta dela je bilo treba izločiti iz analize, saj bi kvarila podatke o tem, kako diplomanti novinarstva percipirajo ekonomski in druge položaje svojega polja. Preliminarna diagonalna analiza je namreč pokazala, da so diplomanti oglaševalstva in piara proizvedli precej več zaključnih nalog, ki implicirajo ekonomsko in produkcijsko podrejenost sodobnih medijev oglaševalcem in poklicnim piarovcem, kakor pa je to uspelo študentom novinarstva. Zato sem moral pregledati vseh 1120 naslovov in izločiti tista dela, ki niso bila osredotočena na novinarsko polje. Tako je ostalo 763 del. Tudi tu avtorji nekaterih od teh del niso študirali novinarstva, temveč sorodne discipline, vendar sem jih obdržal v bazi, ker gre za študijske prispevke o novinarskem oz. medijskem polju, ki odražajo percepcijo tega polja na FDV.

Prvotno me je, kot rečeno, zanimalo, koliko je med temi 763 zaključnimi študijskimi deli takšnih, ki so obravnavala strukturni položaj novinarskega polja in poklice ter izpostavljenost medijev, urednikov in novinarjev strukturnim ali eksplicitnim pritiskom imetnikov ekonomske ali politične moči. Hitro se je pokazalo, da je takšnih nalog izredno malo. Na vprašanje, zakaj jih je malo, ni mogoče zadovoljivo odgovoriti brez pregleda, katere teme in fokuse sicer najpogosteje izbirajo študentje, katere so trendovske teme študentskih zaključnih del. Zato sem moral vseh 763 enot razvrstiti v tematske sklope.

Tipologijo tem študentskih nalog sem delno določil na podlagi eksaktne razdelave problemskih fokusov, katerih zastopanost v študentskih izbirah sem želel odkriti, delno pa na podlagi preliminarne diagonalne analize najpogostejših tipov tem študentskih del.

Ključne tematike, ki so me zanimale, sem razporedil v naslednje sklope:

• »medijska politika«: sem sem uvrstil naloge, ki preučujejo državne ali interne pravne in institucionalizirane regulacije medijskega trga, javnih medijskih servisov ali novinarskega dela;
• »ekonomija medijev«: v ta sklop sem uvrščal študentska dela, ki se posvečajo ekonomiki medijev, lastništvu medijev ter vplivu poslovnega modela oz. lastništva medija na uredniško politiko;
• »razredni položaj novinarjev«: sem sem uvrstil kritične preglede delovnopravnega položaja novinarjev in analize njihove izpostavljenosti razrednim pritiskom znotraj medijskih hiš;
• »politični pritiski na medije«: tu so me zanimale naloge, ki preučujejo zunanje pritiske na urednike oz. novinarje, pritiske, ki jih vršijo nosilci politične moči;
• »mediji kot orodje politike«: v ta sklop sem (za razliko od prejšnjega) uvrstil naloge, ki obravnavajo primere propagandne vpetosti medijev oz. novinarjev v določeno politično kampanjo, o tej vpetosti pa lahko na podlagi naslova naloge ali njenega branja, če je elektronsko dostopna, presodimo, da je konsenzualna.

Preostale študentske naloge pa sem razvrstil v naslednje najpogostejše vsebinske sklope:

• »obrtne teme«: sem sem uvrstil vrednostno nevtralne analize stilnih, zvrstnih ali žanrskih značilnosti določene novinarske prakse ali tipa medijske produkcije, analize organiziranosti medijskih hiš in podobne strokovne obdelave novinarskih delovnih praks; (V posebna sklopa »novinarska etika« in »analiza reprezentacij in diskurzov« sem uvrstil kritične analize novinarskih praks z omenjenih dveh vidikov.)
• »študiji primerov«: v ta sklop sem razporedil tiste študentske naloge, ki bodisi obravnavajo vidike, zajete v prejšnjem sklopu, na posameznem konkretnem primeru medija, novinarja ali dogodka, bodisi podajajo oris ustroja posameznega konkretnega medija ali novinarja;
• »novi mediji«: ker sem previdno domneval, da je raziskovanje novih medijev in razmerij med novimi in starimi mediji morda ena od trendovskih tem, sem tovrstne naloge uvrstil v posebni sklop; (Večina teh nalog se ukvarja z internetom. Izkazalo se je, da so tudi te najsodobnejše teme obrobno zastopane.)
• »novinarska etika«: v ta sklop sem razporedil kritične obravnave etično spornih novinarskih praks (zlasti z vidika posegov v zasebnost, nediskretne obravnave nasilja ali spolnosti, ali javno izpostavljanje otrok), razprave o splošnih etičnih dilemah novinarskega dela (poleg navedenih dilem v zvezi z diskretno obravnavo občutljivih tem tudi preplet med novinarskim in oglaševalskim oz. PR-delom, na primer prikrito oglaševanje, prevelika delovna bližina med novinarji in piarovci itd., vendar brez ekonomskega analitičnega okvirja) in (redke) naloge o medijski vzgoji; naloge, ki obravnavajo sistemske ukrepe za zagotavljanje etičnosti novinarskih praks (na primer etični kodeks, samoregulacijske institucije), pa sem uvrstil v sklop »medijska politika«;
• »analiza reprezentacij in diskurzov«: v to skupino sem razvrstil naloge, ki izvajajo kritično analizo reprezentacij in diskurzov v medijih; povečini gre za reprezentacije in diskurze, ki utrjujejo predsodke in simbolno gospostvo nad šibkejšimi skupinami ali pa promovirajo represivne ideale telesne perfektnosti in tako prispevajo k biogospostvu;
• »zgodovinske teme«: v tem sklopu so naloge, ki preučujejo pretekle primere medijskih praks, ki danes niso več aktualni, saj niso več vpeti v sedanje interesne konstelacije; izločitev zgodovinarskih tem v posebno skupino pomeni, da so v sklope »obrtne teme«, »študiji primerov«, »novinarska etika« in »analiza reprezentacij in diskurzov« uvrščene naloge, ki obravnavajo danes relevantne in pereče teme, pri katerih so vpleteni akterji v številnih primerih še vedno dejavni v novinarstvu;
• »teorije«: v tej skupini so naloge, ki se lotevajo fundamentalnih vprašanj novinarskega polja, pa tudi tiste, ki obravnavajo tematike, povezane z novinarstvom, prek študija posameznih teorij ali filozofij, ki so relevantne v širšem družboslovju;
• »ostalo«: v to rubriko sem uvrstil študentska dela, ki so vsebinsko tako specifična, da jih ni mogoče uvrstiti v nobeno drugo rubriko, pa tudi nekatere naloge študentov oglaševanja oz. piara, ki tehnično in brez samoobrambnega naboja novinarskega polja preučujejo razmerje med svojo poklicno prakso in mediji.

Vsako študentsko delo sem uvrstil samo v eno kategorijo, saj bi sicer izkrivil podatke o njihovi tematski distribuciji. Zaradi medsebojnega izključevanja med posameznimi kategorijami ni bilo dosti dilem o tem, kam kaj uvrstiti. Razlika med kategorijama »obrtne teme« in »študiji primerov« je v splošnosti; kritični naboj je kriterij razločevanja med tema dvema kategorijama na eni strani in kategorijama »novinarska etika« in »analiza reprezentacij in diskurzov« na drugi strani; aktualnost je kriterij, s katerim je od pravkar naštetih sklopov (ne pa tudi od sklopov, ki obravnavajo politične in ekonomske pogoje novinarskega dela!) oddvojena kategorija »zgodovinske teme«; razlika med konkretno prakso in sistemsko ureditvijo razvršča naloge, ki obravnavajo etična vprašanja v kategoriji »novinarska etika« in »medijska politika« itd.

Vsebinski razpored diplomskih in magistrskih del ter doktorskih disertacij o novinarstvu ali medijih, ki so nastale na FDV od leta 1990 do leta 2011, je naslednji:

Ker me v tej raziskavi zanima predvsem to, v kolikšni meri populacija študentov novinarstva kritično reflektira aktualne ekonomske in politične pogoje novinarskega dela, lahko navedenih 13 kategorij združim v manjše število sklopov. V prvem koraku lahko skupine »obrtne teme«, »študiji primerov«, »novi mediji«, »zgodovinske teme« in »ostalo« združim v širšo skupino, katere skupna značilnost je ta, da osrednja poanta naloge ne predstavlja kritične osvetlitve nekega aktualnega pojava v novinarskem polju. To združeno kategorijo delovno imenujem »vrednotno nevtralne naloge«. To ne pomeni, da v teh nalogah ni nikakršne kritične obravnave njihovih predmetov; pomeni le to, da je sama tema naloge zastavljena na pretežno tehničen, uporaben ali opisen način. Distribucija študentskih nalog je zdaj takale:

Vidimo, da je več kot pol nalog takšnih, da nimajo kritično zastavljene teme, med ostalimi, ki verjetno imajo že v naslovu neko eksplicitno kritično ost, pa prednjačijo predvsem takšne, ki izvajajo kulturno kritiko (ena šestina od vseh nalog) oz. etično kritiko (ena osmina vseh). Sedemindevetdeset nalog, ki niso uvrščene v prve tri sklope, tako ali drugače obravnava presek med političnim oz. med ekonomskim in novinarskim poljem. To pa še ne pomeni nujno, da se vse ukvarjajo s problematičnimi in aktualnimi političnimi ali ekonomskimi pogoji, ki vplivajo na pogoje novinarskega dela, saj so te rubrike opredeljene strogo vsebinsko in jih doslej nisem krčil z izločitvenima kriterijema aktualnosti in lokalnosti. To bom storil zdaj: podal bom podrobnejši pregled tem študentskih nalog, ki sem jih uvrstil v »politične« in »ekonomske« kategorije.

V sklopu »mediji kot orodje politike« je med 28 enotami 13 takih nalog, ki preučujejo medijsko politizacijo in propagando (zlasti v kontekstu vojne) v drugih državah, tri naloge preučujejo propagandno delovanje nekdanjih (domobranskih) slovenskih medijev, dve nalogi obravnavata medijsko propagando na splošno in na tehničen način, zato bi ju lahko prerazporedil v sklop »obrtne teme«. Ostane deset nalog, ki obravnavajo politično instrumentalizacijo sodobnih slovenskih medijev. Med temi desetimi nalogami štiri obravnavajo pristransko uredniško politiko do posameznih žgočih tem, tri preučujejo uredniško politiko eksplicitno politično opredeljenih časopisov (v vseh teh primerih so se uredništva prostovoljno politično umestila), tri pa obravnavajo razmerje med katoliško cerkvijo in mediji, kjer gre med drugim tudi za polemiko med cerkvijo in neklerikalnimi mediji. Le trije od 28 primerov so blizu kategoriji »politični pritiski na medije«, vendar sem jih obdržal v prvotni kategoriji zato, ker so mediji, ki so na udaru cerkvenih polemik, te »pritiske« (vsaj doslej) prenesli dokaj robustno. To pomeni, da lahko vseh 28 enot iz te kategorije izločim iz nabora tistih nalog, ki preučujejo neke pereče politične intervencije v medijsko polje.

Sklop »politični pritiski na medije« ima devet del, ki vsa preučujejo eksplicitne pritiske oblastnikov na novinarje oz. medije. Ob podrobnejšem pregledu sem ugotovil naslednje. Tri naloge so posvečene dogajanju v drugih državah. Tri naloge so zastavljene dokaj na splošno, med temi tista, ki je elektronsko dostopna, problematiko relativizira, češ, elite in pritiski na medije bodo vedno obstajali in so del novinarskega poklica. Tri naloge pa so empirično raziskale konkretne primere političnih pritiskov na medije, od tega jih ena ni odkrila, dva pa. Ugotovim lahko torej, da je med devetimi enotami iz tega sklopa največ pet takšnih, ki razpoznavajo politične pritiske na novinarje oz. medije v sodobnem slovenskem prostoru. Ostale štiri lahko prestavim v veliko skupino nalog, ki se ukvarjajo z raznimi drugimi temami, in ne s problemi političnih pritiskov na medije. Naj omenim še to, da so od šestih del, ki so bodisi splošna bodisi lokalno orientirana, štiri nastala leta 2008 ali kasneje.

Kategorijo »medijska politika« sem zastavil dokaj heterogeno, zato da sem v posebno skupino zajel vse naloge, ki obravnavajo različne vidike institucionalizirane medijske politike. Pri tem sem naloge, ki obravnavajo institucionalni vidik, izločil iz nekaterih sorodnih sklopov, kamor bi po vsebini lahko spadale (na primer naloge o etičnih kodeksih sem tako izločil iz praktično usmerjenega sklopa »novinarska etika«). Poglejmo, kaj vse se je znašlo med 34 nalogami s področja »medijske politike«. Šest nalog preučuje določen segment medijske politike oz. zakonodaje v tuji državi. Osem nalog se ukvarja z institucionaliziranimi oblikami interne novinarske odgovornosti, kot sta novinarski etični kodeks in tiskovni svet. Pet od teh jih je nastalo v letih od 2001 do 2003. Tri naloge, vse iz 90. let, se, sodeč po naslovu, ukvarjajo s profesionalizacijo novinarskega poklica, toda ker niso elektronsko dostopne, ni bilo mogoče preveriti njihove vsebine. Dve nalogi, napisani leta 2000, se ukvarjata z dilemami prihodnosti javne televizije na splošno, tri naloge, nastale v letih 2006 in 2007, ko je bilo to aktualno, pa preučujejo položaj javnega servisa RTV Slovenija. Enajst nalog preučuje medijsko zakonodajo, od tega štiri preučujejo načela določenega segmenta medijsko pravne ureditve, štiri konkretno lokalno medijsko zakonodajo (med njimi velja izpostaviti nalogo z naslovom Vplivi na sprejemanje medijske zakonodaje v Sloveniji), tri pa avdiovizualno politiko EU. Časovna distribucija nalog s področja medijske politike je dokaj enakomerna. Sklenem lahko, da v sklopu »medijska politika« sedemnajst nalog preučuje različne vidike medijske politike, kolikor se ta oblikuje zunaj novinarskih vrst, osem nalog pa raziskuje medijsko politiko novinarskih organizacij, toda samo na področju etične samoregulacije, ne pa tudi na sindikalnem področju. Na tem področju ni v 22 letih nastala nobena študentska naloga.

V sklopu »razredni položaj novinarjev« je vsega šest nalog. Ena, ki ni elektronsko dostopna, se ukvarja s položajem športnih novinark in verjetno ne obravnava razrednega položaja novinarjev nasproti delodajalcem, temveč problematiko spolne diskriminacije. Ostale naloge so nastale leta 2003 ali kasneje. Vse preučujejo prekarni položaj samostojnih in svobodnih novinarjev, od tega tri naloge s formalnopravnega vidika, dve pa raziskujeta tudi dejanski ekonomski in socialni položaj teh dveh skupin.

V sklop »ekonomija medijev« sem s prvo distribucijo uvrstil 20 del. Z natančnejšim pregledom se je pokazalo, da je med temi enajst del takšnih, ki se osredotočajo na trženje medijev ali oddaj in jih torej medijska ekonomija zanima z vidika poslovanja medijskih oz. oglaševalskih podjetij, in ne z novinarskega vidika, to je z vidika vpliva poslovnega modela na novinarsko delo in ostalo produkcijo medijskih vsebin. To pomeni, da so za perspektivo teh nalog medijske vsebine neproblematična funkcija poslovanja in ne nekaj, kar je lahko v konfliktu interesov s cilji lastnikov podjetij in njihovih poslovodij. Ena naloga preučuje komercializacijo medijev v tujini. Osem nalog se posveča medijskemu lastništvu kot (vsaj potencialnemu) problemu za novinarsko delo, in sicer štiri obravnavajo koncentracijo lastništva oz. vstop tujega kapitala v medije, štiri pa eksplicitno obravnavajo vpliv lastnikov kapitala oz. poslovnega modela na urednike in novinarje. Izmed nalog, ki problematizirajo lastništvo ali poslovanje medijskih podjetij z vidika uredniške in novinarske avtonomije, so prve štiri (implicitne kritike) nastale med letoma 1998 in 2004, druge štiri (eksplicitne kritike) pa med letoma 2002 in 2006.

V sklop »teorije« sem uvrstil 20 del. Ukvarjajo se z zelo različnimi temami in vidiki novinarstva: z epistemologijo medijskih študij (2), aplikacijo določene filozofije, večinoma na področjih etike in estetike (5), objektivnostjo in avtonomijo novinarjev (9), vladajočo ideologijo (1) ter demokracijo in javnostjo (3). Naloge s kritičnimi implikacijami na področju prepleta med centri družbene moči in novinarskim delom lahko najdemo v zadnjih treh podskupinah. Njihova časovna distribucija je enakomerna, res pa je, da je kar osem izmed desetih nalog, ki problematizirajo možnosti objektivnosti in avtonomije novinarjev oz. njihovo vpetost v vladajočo ideologijo, nastalo med letoma 2003 in 2008.

Če iz sklopov »mediji kot orodje politike«, »politični pritiski na medije«, »medijska politika«, »razredni položaj novinarjev«, »ekonomija medijev« in »teorije«, ki po prvi razvrstitvi vsebujejo skupaj 116 enot, izločimo vse tiste enote, ki ne izvajajo kritične analize aktualnih ekonomskih oz. političnih vplivov na novinarje, ostane 58 enot, 58 pa jih lahko prestavimo v široko skupino »vrednotno nevtralnih in neaktualnih kritičnih nalog«. Distribucija študentskih zaključnih nalog je zdaj takšna:

O novem sklopu »kritika ekonomije in politike na področju medijev« pa velja ponovno poudariti to, kar sem navedel že ob analizi del v posameznih sklopih iz prve distribucije. Izmed 58 nalog tri obravnavajo formalnopravni položaj prekarnih novinarjev, samo dve nalogi njihov dejanski razredni položaj, samo pet nalog politične pritiske na novinarje, štiri naloge problematiko medijskega lastništva, samo štiri lastniške pritiske na novinarje, 12 nalog teoretsko obravnava omejitve novinarske avtonomije in objektivnosti, sedemnajst nalog iz prvotnega sklopa »medijska politika« preučuje oblikovanje medijske politike od zunaj, osem nalog pa to, kako medijsko politiko oblikujejo novinarske organizacije, toda v vseh primerih le na področju etične samoregulacije in ne na področju razrednega boja. Glede na to, da me je pri tej raziskavi zanimalo, koliko novinarskih zaključnih nalog obravnava razredni boj in politične pritiske na novinarje, lahko sklenem, da je izmed 58 nalog, ki so ostale po dosedanji selekciji, le osem takšnih, ki so do te teme eksplicitno kritične (s tem hočem reči, da empirično zajamejo realne učinke), vse ostale pa so diskretno kritične v tem smislu, da položaj novinarjev obravnavajo posredno, na primer prek analize formalnopravnih pogojev dela ali z omejitvijo na raven etične politike novinarjev. Očitno je, da je tematika eksplicitnih ekonomskih in političnih pritiskov na novinarje za študente in diplomante novinarstva obrobna tema. Vse tovrstne naloge so nastale v zadnjih desetih letih, to je v času, v katerem so že bili izvršeni glavni strukturni procesi, ki so omejili moč novinarjev in njihove možnosti za izvajanje avtonomnega dela.

S svojim bodočim razrednim položajem se avtorji novinarskih diplom torej povečini ne ukvarjajo. S čim pa se ukvarjajo (namesto tega)? Poglejmo, kakšna je bila v času tranzicije, medtem ko so se odvijali strukturni procesi privatizacije, lastniške koncentracije in oglaševalske komercializacije medijev ter prekarizacije in razredne dezartikulacije novinarjev, časovna distribucija glavnine študentskih zaključnih nalog, ki sem jih tu uvrstil med »obrtne teme« skupaj s »študiji primerov«, v sklop »analize reprezentacij in diskurzov« in na področje »novinarske etike«. Števila nalog iz najpogostejših tematskih sklopov in njihovi deleži v sumarni množici navedenih treh skupin po letih so naslednji.

Medsebojni deleži najpogostejših tem študentskih zaključnih nalog

Grafični prikaz deležev nalog iz teh treh skupin skozi čas pokaže jasen trend. Po letu 1997 je delež vrednostno nevtralnih obrtnih tem zaključnih študentskih nalog začel postopno upadati s tričetrtinske ali višje zastopanosti pod 60 odstotkov, upadanje deleža po letu 2002 je upočasnjeno. Delež nalog s področja kritičnih analiz reprezentacij in diskurzov kaže po letu 1998 trend naraščanja in se približuje deležu nalog z obrtnimi temami. Delež nalog s področja novinarske etike pa je po letu 1999 stsbilen in se giblje okrog 20 odstotkov ali nekaj manj.

Iz vseh teh podatkov lahko sklenemo, da so se študentje, ki so pisali zaključne naloge s področja novinarstva in medijev, od konca 90. let dalje postopno preusmerjali od nevtralnih h kritičnim temam, vendar pri tem prednjačita kulturna oz. diskurzivna kritika (uperjena zlasti zoper izključevanje manjšin in zoper potrošništvo na področju telesa) in etična kritika (zagovor zasebnosti in diskretne obravnave občutljivih tem) novinarske produkcije. Precej manj je kritike ekonomskih in političnih pogojev novinarskega dela in še ta je večinoma posredna, saj se osredotoča na institucionalno ureditev. Eksplicitnih raziskav pritiskov na novinarje je zelo malo. Prekarnost in z njo povezani pritiski na novinarje so pojav, ki je, sodeč po izboru tem študentskih zaključnih nalog, v času študija novinarstva na FDV komajda predmet študijske pozornosti.

Nabor tem diplomskih in magistrskih del ter doktorskih disertacij študentov novinarstva kaže, katere vidike novinarske stroke in poklicnega življenja poudarja študij novinarstva. Ta nabor lahko interpretiramo takole. Študij novinarstva bodoče poklicne novinarje usposablja za dobre obrtne delavce, ki poznajo pravila posameznih novinarskih žanrov, zvrsti in stilov. Ozavešča jih o politično (ne)korektni govorici in predsodkih ter marketinških konstruktih, ki lahko okužijo novinarske produkte. Poudarja pomen etičnega samoomejevanja pri javnem poročanju o moralno občutljivih temah. Nabor najpogostejših fokusnih skupin, s katerimi se ukvarjajo diskurzivno in etično kritične študentske naloge (standardni seznam manjšin, šibkejših skupin in intimnih praks), kaže na močan vpliv vladajoče liberalne ideologije, katere ključna moralna imperativa sta nasprotovanje diskriminaciji in spoštovanje zasebnosti. Razredna razmerja gospostva, v katera so vpeti novinarji v praksi, pa so, kot kaže, med študijem novinarstva obrobna tema. Tipični profil novinarja, vzgojenega na FDV, je torej naslednji: je obrtno dobro podkovan in liberalno ideološko ozaveščen, razredno pa povsem neosveščen.

Ko takšni delovno marljivi in ideološko naivni nadebudneži prestopijo iz fakultetne »vate« v kruto realnost trga novinarske delovne sile, kjer kraljujejo koncentracija nereguliranega medijskega kapitala, odvisnost medijskih podjetij in delavcev od premožnih naročnikov oglasov in prikritih oglasov, prekarne zaposlitve in mizerna cena delovne sile, se razredno dezorientirani posvetijo individualnemu boju za preživetje iz dneva v dan. V eksistenčni stiski še težje kot med študijem razvijejo sociološko imaginacijo. Dejavna razredna politika je tako stvar peščice osamljenih profesionalnih sindikalistov.

Fakultetni študijski proces novinarjev ne usposablja za razredni boj, zato pa visok vpis na fakulteto mest botruje nižanju cene njihovega dela. Če FDV ni sposobna razredno ozavestiti svojih diplomantov novinarstva in jih pripraviti na razredni boj, ki jih čaka v njihovi panogi, bi nemara lahko olajšala njihov razredni oz. tržni položaj vsaj s tem, da bi jih na leto proizvajala manj in bi s tem cena novinarskega dela narasla zaradi nezasičenosti trga novinarske delovne sile.