Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Največji slovenski mobilni operater je ustanovil novi »planet« z nazivom Dajmedol, ki ga pri mladi populaciji široko promovira s pripadajočo spolno diskriminatorno ikonografijo in besednjakom. Z Debitelom in Simobilom podpira različne storitve oziroma njihove ponudnike, ki posredujejo in oglašujejo škodljivi porno chic tudi v najbolj razširjenih tiskanih medijih in na drugih široko javno dostopnih platformah.
V procesu sprejemanja novele zakona o medijih (Zmed) so nevladne organizacije (1) v okviru projekta, ki ga je podprlo veleposlaništvo Kraljevine Nizozemske v Ljubljani, predstavile svoj predlog spremembe 84. člena Zmed o zaščiti otrok in mladoletnih. Najpomembnejša točka razlikovanja je bil 9. odstavek predlagane spremembe člena, (2) ki se je nanašal na regulacijo vsebin mobilnih portalov. V skladu z njim bi bila pornografija in pretirano nasilje na mobilnih telefonih, ki bi lahko resno škodovala razvoju otrok in mladoletnih, prepovedana, nasilje in seksualnost pa dovoljena ob normirani uporabi opozoril, da vsebine niso primerne za otroke do 15. leta starosti. (3) Ker mobilni portali niso a priori predmet Zmed-a, je bil opisan predlog oblikovan kot širitev pristojnosti zakona. To širjenje zakona o medijih na mobilne portale, ne glede na to, ali so registrirani kot medij ali ne, se zgleduje po podobni rešitvi v zakonu o medijih glede uporabe slovenskega jezika v 5. členu zakona. Tam se obveznosti uporabe slovenskega jezika nanašajo na programske vsebine medijev (kot jih opredeljuje ZMed), vendar je z zadnjim odstavkom tega člena določena smiselna uporaba tudi za tiste nosilce informacij, ki niso mediji (na primer za plakate, kataloge …).

Predlog ni dobil nobene substancialne podpore – razen s strani nekaterih drugih nevladnih organizacij in posameznic, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami žensk in otrok, Urada predsednika republike in nekaterih medijev. Predlagane vsebine, ki se je nanašala na regulacijo mobilcev, niso vzeli zares ne v vrstah političnih strank kot tudi ne na ministrstvu za kulturo, čeprav je bila narejena na podlagi trenda predvsem v tistih evropskih državah, ki so vodilne na področju regulacije pornografije, nasilja in drugih potencialno škodljivih vsebin. Oblikovanju predloga so botrovali primeri regulacije mobilne telefonije na Nizozemskem, v Veliki Britaniji in tudi Italiji. Pri konceptualizaciji predloga za slovensko regulacijo na tem področju (4) smo upoštevali, da je Slovenija na področju regulacije pornografije in nasilja na začetkih in da do sedaj samoregulacija ni bila učinkovita oziroma da se še ni vzpostavil delujoč, transparenten in konsisten sistem samoregulacije ne glede na sfero delovanja (oglaševanje, izdajatelji televizijskih programov). Glede na to se je zdelo povsem smotrno predlagati legislativno določilo o regulaciji mobilnih vsebin; to stališče je dodatno okrepilo prepričanje, da gre za hitro razvijajočo se pornografsko tržno nišo.

Primeri vsebinske (samo)regulacije v Evropi
Čeprav so primeri vsebinske regulacije mobilne telefonije iz Evrope hkrati primeri »samoregulacije«, kar je zaradi tradicije soočanja s pornografijo in medijskimi konstrukcijami nasilja pričakovano, so vanje na tak ali drugačen način vključene državne instance. To velja tudi za primer paradigmatske evropske ureditve, nizozemski Nicam (Netherlands Institute for the Classification of Audio-visual Media) s klasifikacijskim mehanizmom, imenovanim Kijkwijzer.

Že nastanek obravnavanega inštituta je povezan s pobudo na nivoju uradne vladne politike. Sama ustanovitev (1999) inštituta Nicam je potekala v kooperaciji z ministrstvom za izobraževanje, kulturo in znanost, ministrstvom za zdravje, socialo in šport in pravosodnim ministrstvom ter s pomočjo državnih sredstev. Slednja so kontinuirano podpirala delovanje obravnavanih institucije in sistema. Hkrati je delovanje inštituta tudi vsebinsko povezano z državnimi organi, tako ima Nicam sporazum z državnim komisariatom za medije, s katerim se medsebojno obvešča o pritožbah in ki mu pošilja letna poročila. Komisariat vključuje tudi instanco za spremljanje kakovosti klasifikacijskega sistema. Glede na stopnjo povezanosti med državo in samoorganizacijo avdiovizualnega sektorja je Nicam – vzeto s strogo strokovnega gledišča – pravzaprav koregulativni sistem. (5) Nizozemski inštitut za klasifikacijo avdiovizualnih medijev je razširil svoje pristojnosti na mobilne portale leta 2005. Urejanje vsebin na mobilnih telefonih je povezano tudi z regulacijo interneta. Tako Nicam v skladu z apelom nizozemskega ministrstva za gospodarstvo proučuje možnosti za označevalni in zaščitni sistem za internet. Kar se tiče reguliranja pornografskih vsebin na samih mobilcih, gre za aplikacijo prej obstoječega univerzalnega klasifikacijskega in označevalnega sistema. Ko uporabnik/ca išče pornografsko podobo ali tekst, se prikaže ikona s priporočeno starostno omejitvijo. Nicam je podpisal pogodbo s petimi mobilnimi operaterji, načrtuje pa še razširitev delovanja na druge potencialno škodljive vsebine in uvajanje pritožbene procedure tudi na področje mobilnih komunikacij.

Tudi britanski ICSTIS, institucija za regulacijo telefonskih vsebin, je v skladu s kodeksom samoregulacijske prakse novih vsebinskih oblik na mobilcih (6) ustanovila oddelek za internetne vsebine, dostopne na mobilnih telefonih (Independent Mobile Classification Body - IMCB). Poleg klasificiranja vsebin in uveljavljanja označevalnega sistema sprejema drugostopenjske pritožbe (porabniki in porabnice imajo najprej možnost za pritožbo operaterjem). Klasifikacija izvzema internetne in WAP-storitve, pri katerih mobilni operater deluje izključno kot vmesni člen. IMCB je prav tako kot Nicam po strokovni razlagi koregulacijsko telo.

Italija ima za vsebinsko regulacijo mobilne telefonije t. i. garancijski komite; ta nevladna ustanova je izdala kodeks, ki so ga podpisali največji operaterji pod okriljem italijanskega ministrstva za komunikacije. V komiteju so poleg operaterjev predstavniki oziroma predstavnice ministrstva in fundacije, ki jo je soustanovila država. Tudi italijanski mobilni regulator po strokovnih kriterijih sodi v register koregulacije. (7)

Slovenski primer
Zakonski predlog za vsebinsko regulacijo mobilne telefonije, ki ga je v procesu sprejemanja novele Zmed predstavilo neformalno nevladno združenje, bi lahko glede na nanašajoča se zakonska določila (kodeks, označevanje) pomenil vzpodbudo za vzpostavitev relevantnega in evropsko primerljivega sistema na tem specifičnem področju regulacije pornografije in nasilja. Z nekaj inovativnosti, ki bi bila posledica refleksije značilnosti lokalnega oziroma nacionalnega okolja, bi lahko vzpostavili celo vzorčni primer vsebinske regulacije mobilne telefonije v okviru novih članic EU. Namesto tega nas je zateklo stanje nenadne propulzivnosti mobilne pornografije. Kot že rečeno, je bilo to povsem pričakovano; v zadnjih letih se pornografska industrija namreč usmerja predvsem na to področje komunikacij. (8)

Največji slovenski mobilni operater Mobitel s 73-odstotnim tržnim deležem v prvem trimesečju letošnjega leta je tekom obravnavane legislativne procedure ustanovil in celo v razvidu medijev registriral novi »planet« z nazivom »Dajmedol«, ki ga pri mladi populaciji široko promovira skupaj s pripadajočo spolno diskriminatorno ikonografijo in besednjakom. Z Debitelom in Simobilom podpira različne storitve oziroma njihove ponudnike (»izvajalce«, »organizatorje«), (9) ki posredujejo po mobilcih in oglašujejo mizogini in zato škodljivi porno chic tudi v najbolj razširjenih tiskanih medijih in na drugih široko javno dostopnih platformah.

V septembru 2006 je bilo tako na primer možno zaslediti oglaševanje mobilne pornografije tudi v toaletnih prostorih ene od statusnih ljubljanskih kinodvoran (10) in na Siolovi domači strani. (11) V vseh navedenih primerih (tisk, kino, spletna stran) sta bila kršena kazenski zakonik (12) in zakon o varstvu potrošnikov (13). A niti na Uradu varuha človekovih pravic niti na Slovenski oglaševalski zbornici niso v zvezi s tem dobili nobene pritožbe. Tovrstno oglaševanje je namenjeno otrokom in mladini (14) in je narejeno v skladu z značilnostmi digitalne tehnologije, kar pomeni, da je za odrasle manj zaznavno. Je pa v zvezi z oglaševanjem porno ozadij za mobilne telefone v dnevnem tisku prejel pritožbo Tržni inšpektorat. Ta se je obrnil po pomoč na SOZ.

Oglaševalsko razsodišče je o primeru razpravljalo in ugotovilo, da sporni oglas ni skladen s 3. členom Slovenskega oglaševalskega kodeksa. Za tovrstno oglaševanje naj bi veljala enaka pravila kot za oglaševanje vročih linij: »oglas naj ne vsebuje eksplicitnih erotičnih vsebin; oglas naj vsebuje jasno vidno opozorilo, da so tovrstne storitve namenjene samo polnoletnim osebam;oglas naj vsebuje jasno vidno navedbo o ceni storitve; oglaševanje naj se izvaja samo v specializiranih medijih oziroma na specializiranih straneh tiskanih medijev …«. Kot je za Medijsko prežo povedala glavna tržna inšpektorica Andrejka Grlič, bodo ukrepali zoper podjetje v skladu z ZVPot-om.

Če sta v primeru oglaševanja porno vsebin, dostopnih na mobilnih telefonih, kljub zastarelemu diskurzu SOZ-a in netransparentnosti odločitev oglaševalskega razsodišča še mogoča odpor in vztrajanje na pravnem redu, pa je oboje v primeru same prisotnosti pornografije na mobilcih za zdaj še zaprto vprašanje. Kar pomeni, da je treba ponovno apelirati na ministrstvo za kulturo, pa na ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in za začetek tudi na samega največjega »operaterja s pomembno tržno močjo« (ZEKom), naj prevzamejo svoj delež družbene odgovornosti in vzpostavijo koregulativni sistem na področju mobilnih komunikacij. Za vzpodbudo Mobitelovim pravnikom in pravnicam za ta korak naprej v nacionalnih in evropskih dimenzijah družbenega razvoja je smotrno izreči še neko dejstvo. Pri uvajanju pornografije med Mobitelove storitve je pač obveljalo, da je pomemben profit, ne pa socialna občutljivost za otroke in mladoletne in spolno diskriminatorne konstrukcije seksualnosti. Ko se je izkazalo, da nimajo zaposleni od tega profita nič, so se odločili za javni poziv svoji firmi, naj se jim pravičneje finančno oddolži za svoj poslovni uspeh. A s perspektive družbenih diskriminacij in zlorab, ki jih inducira groba kapitalska logika, so bili seveda plačani povsem konsistentno. Izkoriščanje dela zaposlenih, izkoriščanje ženskih teles in njihovega položaja v družbi ter izkoriščanje otroške seksualne radovednosti so pač povezani sestavni deli tega dobičkonosnega porno tržnega spleta.

1. Združenje proti spolnemu zlorabljanju, Združenje staršev in otrok Sezam, Društvo za uveljavljanje enakosti in pluralnosti Vita Activa, Društvo za nenasilno komunikacijo, Naravni začetki – Združenje za informiranje, svobodno izbiro in podporo na področju nosečnosti, poroda in starševstva, SOS telefon in Ženska svetovalnica.
2. »9) Določbe prvega in drugega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo prav tako za programske vsebine, ki se razširjajo znotraj mobilne telefonije preko mobilnih portalov.«
3. Obravnavani predlog nevladnih organizacij je izhajal iz predloga Mirovnega inštituta in njegovih artikulacij prvih odstavkov 84. člena: »(1) Televizijski programi ne smejo predvajati pornografije in pretiranega nasilja, ki bi lahko resno škodovali duševnemu, moralnemu ali telesnemu razvoju otrok in mladoletnikov. (2) Televizijski programi lahko predvajajo informativne in izobraževalne oddaje ter umetniška avdiovizualna dela, ki vključujejo prizore nasilja ali seksualnosti ob upoštevanju estetskih in etičnih meril, ki jih izdajatelji sami vnaprej določijo. Televizijski prizori, ki vključujejo nasilje ali seksualnost, se lahko predvajajo tudi v drugih oddajah, vendar mora biti pred začetkom njihovega predvajanja objavljeno akustično in vizualno opozorilo, da niso primerni za otroke in mladoletnike do 15. leta starosti, med njihovim predvajanjem pa morajo biti označeni z ustreznim vizualnim simbolom. Z vizualnim simbolom morajo biti označena tudi avdiovizualna dela iz prvega stavka tega odstavka.«
4. Avtorice predloga smo se posvetovale tudi z inšpektorjem za medije in kulturo g. Ivanom Palom in enim od Mobitelovih pravnikov.
5. Final Report. Study on Co-Regulation Measures in the Media Sector. Study for the European Commission, Directorate Information Society and Media, Unit A1 Audiovisual and Media Policies, Tender DG EAC ¾, 2006, str. 35. http://ec.europa.eu/comm/avpolicy/info_centre/library/studies/corequal-final-report.pdf, zajem 15. 9. 2006.
6. Izdali so ga operaterji mobilne telefonije leta 2004.
7. Final Report. Study on Co-Regulation Measures in the Media Sector, nav. delo, str. 174.
8. V ZDA bodo po nekaterih ocenah pornografske vsebine prihodnje leto zaslužek mobilnih operaterjev povečale še za 200 milijonov dolarjev. http://novice.siol.net, zajem 18. 10. 2006.
9. Na primer Pošlji.si, d. o. o., iz Maribora s storitvijo »mix« in 12media, d. o. o., iz Ljubljane s storitvijo »pimp«.
10. Kinodvor, prva polovica septembra.
11. http://siol.net, zajem 8. 9. 2006.
12. 187. člen: »(1) Kdor osebi, mlajši od štirinajst let, proda, prikaže ali z javnim razstavljanjem ali kako drugače omogoči, da so ji dostopni spisi, slike, avdiovizualni ali drugi predmeti pornografske vsebine, ali ji prikaže pornografsko predstavo, se ga kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let.«
13. 12. člen: »(1) Oglaševanje blaga in storitev ne sme biti v nasprotju z zakonom, ne sme biti nedostojno ali zavajajoče.« (2) »Oglaševalska sporočila morajo biti v slovenskem jeziku, na območjih kjer avtohtono živita italijanska ali madžarska narodna skupnost pa so lahko v jeziku narodne skupnosti. Posamezne besede ali krajše besedne zveze v tujem jeziku, ki so zaradi običajne uporabe razumljive večini potrošnikov, se lahko uporabljajo, če predstavljajo sestavni del celostne podobe.« in 12.a člen: »Nedostojno oglaševanje blaga in storitev pomeni oglaševanje, ki vsebuje sestavine, ki so žaljive ali bi lahko bile žaljive za potrošnike, bralce, poslušalce in gledalce, ali sestavine, ki nasprotujejo morali.«
14. Na to kažejo porno podobice, ki so praviloma na voljo skupaj s prevladujočo otroško ikonografijo.

nazaj

Renata Šribar

Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Če je poslanec politično afero pred lokalnimi volitvami v medijih končal tako rekoč kot načelnež, jo je novinarka, podnajemnica in ljubica kot manipulantka, lažnivka in labilna oseba drugega reda kredibilnosti.
V medijski obravnavi primera spornega ravnanja poslanca, župana in kandidata za župana, vključno s strokovnimi komentarji, smo zelo pogrešali reflektirano spolno (gender) dimenzijo. Zato je kljub štirinajstdnevnemu predelovanju, številnim različicam in raznolikemu tematiziranju tudi zelo odmevnih in pomembnih novosti v dogajanju za gender senzibilne do konca zvenela nekam votlo.

Senzacionalistično in enoznačno poročanje
Sklepajoč po poznavanju novinarskega dela ne gre toliko za ignorantski odnos do obravnavane perspektive, temveč za druge medijske in strokovne mehanizme, ki določene tematizacije in gledišča bodisi izključujejo ali nižje vrednotijo. Zgodba marginalizacije se tako ponavlja tudi na medijskem področju uveljavljanja družbene enakosti spolov: vedno je nekaj drugega, kar je bolj pomembno, bolj aktualno, bolj državotvorno, politično relevantno, bolj socialno, strokovno ali kapitalsko upravičeno itd.; pri tem se vztrajno pozablja, tudi na instancah, vzpostavljenih na barikadah človekovih pravic, da gre za številčno največjo in glede na ekonomski doprinos najmočnejšo svetovno deprivilegirano skupino.

Podoba odstopajočega poslanca Pavla Ruparja je v medijih v predvolilnem obdobju pretežno obveljala kot zmagovita. Materialno malverzacijo oziroma utajitev premoženja je v skladu s strankarsko politično taktiko poplačal s poslanskim odstopom in tako ne le v oblastniško strankarskem, ampak tudi v komentatorskem diskurzu postal nenadoma častivreden. Ta odstop, konstituiran kot presedan, je medijsko zasenčil možnosti, ki jih ima kljub Ruparjevi naknadni prijavi premoženja še vedno na razpolago komisija za preprečevanje korupcije – in ki bi jih imela tudi brez odstopa. Hkrati je ostalo manj tematizirano dejstvo, da se je odstop zgodil tik pred lokalnimi volitvami, kar je bilo pomembno ne le s perspektive Ruparjevih možnosti za nadaljnje županovanje, ampak tudi z vidika strankarske predvolilne strategije. V kolikor je bila poteza odstopa obravnavana kot del politične predvolilne manipulacije, je bila pretežno pozitivno ovrednotena. (1) Kot da se je politika že povsem legitimirala kot tisto področje družbenega delovanja, kjer ni več mogoče prav ničesar storiti v prvi vrsti zaradi stvari same. Zelo obremenjujoče za vse ljudi, ki so v politiko vstopili pozitivno družbeno in osebnostno motivirani in jim uspe v njej tudi obstati na ta način.

»Velika« gesta odstopa v navezi premier-Rupar je povsem prikrila neverjetne obskurnosti, ki so se obrobno pojavljale v medijski tematizaciji zadeve in še dodatno kazale Ruparja kot povsem neprimerno politično osebo za vrste vladajoče stranke. Tako je v oddaji Uroša Slaka (2) Pavel Rupar poleg svoje nemogoče vloge v posneti telefonski konverzaciji s Ksenijo Slak studijskemu občestvu in gledalstvu ponudil podrobno obrazložitev, kako manipulirati z mobilcem, da zavajajoče upravlja s funkcijo pošiljatelja; v enem od dnevnikov pa smo lahko na primer prebrali, da je župan Tržiča na otvoritvi ceste obljubil, da se bo enega od gostov navedene oddaje pod določenimi pogoji fizično lotil. (3)

Zmanipulirana zasebnost v luči medijskega spektakla
Logika manipulacije in nasilja, s katero primer dodatno označuje SDS, obvladuje celoten splet odnosa Pavel Rupar-Ksenija Slak; zadeva tudi medijsko konstrukcijo te relacije. Če je Rupar politično afero pred lokalnimi volitvami v medijih končal tako rekoč kot načelnež, jo je novinarka, podnajemnica in ljubica kot manipulantka, lažnivka in labilna oseba drugega reda kredibilnosti. (4) Zloraba, ki se je zgodila Kseniji Slak, je strokovno obveljala predvsem kot nekaj, kar je zaradi pristopa rumenega tiska ušlo iz registra zasebnosti, pa bi moralo tam ostati; znani spin in politični komentatorji pa so odnos K. Slak in P. Rupar ter njegovo povnanjenje primerjali bodisi s spolno afero Clinton-Lewinsky oziroma swingerstvom poslanca A. Jurija. Merodajne primerjave so povsem izostale. Medtem ko gre v primeru slovenskega poslanca za spolno prakso, menda povezano z zlorabo službenega mobilca, in v primeru bivšega ameriškega predsednika in pripravnice za možnost zlorabe položaja in kontradikcije med predsednikovimi politično deklariranimi in živetimi vrednotami, je primer Rupar-Slak veliko bolj kompleksna in hkrati sporna zadeva.

Če ostanemo na platformi, sestavljeni iz dejstev: poslanec, župan in kandidat za župana je dal v najem stanovanje, ki ga ni prijavil protikorupcijski komisiji kot lastnino in davčni upravi kot vir dohodka; oddal ga je novinarki, s katero je imel intimno razmerje in ki jo je domnevno lažje telesno poškodoval. (5) Dejstvo, da je to sestavljeno razmerje uokvirjeno z rumenim tiskom in določenimi nelegitimnimi pristopi, se v povsem enaki meri tiče vseh, ne le akterke, temveč tudi Ruparja, lastnikov Direkta in njegovega uredništva. Samo na prvi pogled je nedoumljivo, da je zadeva konec koncev najbolj rumeno obarvala prav novinarko. V resnici se to povsem sklada z diskriminatorno vsakdanjostjo, replicirano v medijih. S te perspektive je razmerje možno prebrati drugače in ga posledično tudi oceniti z vidika primernosti P. Ruparja za pomembnega političnega reprezentanta vladajoče stranke. Moški oblasti, ki se z eno potezo zaplete v neprimerno situacijo tako z gledišča politično deklariranih etičnih (nekoristoljubje) in moralnih vrednot (posvečenost zakonske zveze) kot z vidika splošno sprejetega načela o nedotakljivosti človeške integritete (domnevno nasilje nad žensko), se odpove eni od političnih funkcij in se tako obda z auro žrtvovanja; mimogrede tudi javno žrtvuje povsem evidentno intimno razmerje – ga zanika in s tem zanika tudi svojo ljubico. Ženska, ki je zaradi takšnih ali drugačnih motivov željna statusa oziroma družbene moči, je zaradi prikrajšanosti v dostopnosti te moči motivirana za razmerje z moškim na oblasti; ko jo zadeva preseže, disocira (se odpove svoji razlagi dogajanja v javnosti) in ostane negirana na vseh nivojih (seksualno intimnem, statusnem, diskurzivno medijskem in po možnosti – v primeru nasilja – celo primarno telesnem).

Ženske so v sodobni družbi (in politiki) še vedno manj vredne
Glede na mnogo manjše možnosti, ki jih imajo ženske v sodobni slovenski družbi v primerjavi z moškimi, niti ni čudno, da se je večkratna izjava Ruparjeve strankarske kolegice Eve Irgl, da bi sama v podobnem primeru tako ali drugače poskrbela za celovit politični umik, izgubila. Nihče je ni vzel zelo zares, zato je obveljal njen pomen strankarske nebuloze ali perfidnosti. Če bi, hipotetično, postala vsaj pol tako odmevna kot Janševa izjava o Ruparjevi pokončni drži oziroma častivredni pripravljenosti, da prevzame polno odgovornost za svoja dejanja, bi se utegnilo celo kaj zares spremeniti. Ne glede na to, kakšen motiv je vodil Evo Irigl pri njeni izjavi, bi se uveljavilo stališče, da Rupar ni primerna oseba za politične funkcije pod okriljem vladajoče stranke. Ta neprimernost bi obveljala kot kompleksna – pokazala bi se takšna, kot je – v enovitem spletu premoženjske manipulacije, laži javnosti, mačističnega odnosa do žensk, vključujočega omalovaževanje zakonske partnerice kljub deklariranim družinskim vrednotam in nespoštovanja telesne integritete drugih (ki so osnovna človekova pravica).

1. Odstop ne bi bil manipulacija le v primeru, če bi Pavle Rupar izstopil iz politike, tako da bi se vnaprej odpovedal morebitnemu županovanju v naslednjem mandatu. Kajti – po kakšni strankarski logiki je zaupanja nevreden poslanec lahko zaupanja vreden župan?
2. Oddaja "Trenja", Pop TV, 12. 10. 2006.
3. Knez, P., "Rupar do konca v Janševem objemu", Dnevnik, 20. 10. 2006, str. 3.
4. Primer: Ahlin, Z., "Zasačite me z Ruparjem, prosim!", Nova, 16. 10, 2006, str. 4.
5. "Lokalne volitve 2006: Afere županov in kandidatov ter možne kazni", Poslovno jutro, zajem 19. 10. 2006.

nazaj

Nataša Čebular

Politizacija v medijih: primer džamije
Analiza medijskega poročanja v Delu, Dnevniku in Slovenskih novicah v obdobju od 2001 do prve polovice 2006 o prizadevanjih za izgradnjo prve slovenske džamije – Na podlagi medijsko izpostavljenih nasprotnikov džamiji je razvidno, da je velik del nasprotovanja izgradnji džamije izviral iz ideoloških interesov, povezanih s prokatoliško politično stranjo in RKC. 
Na primeru izgradnje džamije se je pokazalo, da sodi zagotavljanje osnovnih verskih pravic nedominantne verske skupnosti, zapisanih v Ustavi RS, med zahtevnejše in težko, če sploh, uresničljive naloge v procesu demokratizacije v Sloveniji. Onemogočanje, zaplete in konflikte, ki so se in se še vedno pojavljajo s strani različnih družbeno-političnih akterjev, ter že skoraj 40 let trajajočo zgodbo o džamiji, lahko interpretiramo kot simptome slovenske netolerance in nepripravljenosti do multikulturnosti v Ljubljani, tj. razdvojenem majhnem mestu, ki »ima veliko značilnosti zaspane provincialne lokalne skupnosti, istočasno pa tudi formalne in neformalne institucionalne predpostavke metropole«. (1) Razdvojenost potrjuje tudi dejstvo, da je Katoliška cerkev v Ljubljani v zadnjih desetletjih bogatejša za vsaj tri cerkve (2) in da je bila v preteklosti načrtovana gradnja nunciature deležna posebne pozornosti in presenetljivo hitrih potez pri proceduralno-birokratskih postopkih s strani lokalne ter državne (!) oblasti.(3) Ob tej primerjavi se upravičeno pojavi vprašanje, zakaj in komu je izgradnja džamije trn v peti? Slednje vprašanje ter razmik med deklarativno ravnijo in dejanskim stanjem človekovih pravic v Sloveniji je bil povod za analizo dogajanja okoli izgradnje džamije pri diplomski nalogi z naslovom Politizacija v medijih: primer džamije. Analizirani kronološki potek v časovnem okviru med 2001 in prvo polovico 2006, najprej razdeljen na tri obdobja, se poleg narave konflikta neposredno in posredno vpletenih akterjev orientira tudi na medijsko poročanje treh dnevnih časopisov glede na vlogo, ki jo ti zasedajo v slovenskem medijskem področju, se pravi Delo kot domnevno osrednji nacionalni časopis, Dnevnik kot časopis s poudarjeno ljubljansko perspektivo in Slovenske novice kot najbolj brani slovenski tabloid.

Prvo časovno obdobje od leta 2001 do 2002
V prvem obdobju je moč opaziti manjši napredek v politiki pasivnega onemogočanja in preprečevanja projekta izgradnje džamije, s katero je bilo zaznamovano celotno predhodno obdobje.(4) Tokratna že šesta lokacija za izgradnjo džamije je namreč le dosegla pozitivno oceno s strani Oddelka za urbanizem, kar predstavlja začetni korak v dolgi proceduri pridobivanja gradbenega dovoljenja.(5)

Naslednji korak, tj. prva obravnava osnutka prostorskega akta,(6) se je po večkrat preloženi obravnavi dogodil maja 2001 na 27. seji Mestnega sveta. Razprava je potekala predvsem v znamenju ksenofobičnih, celo nestrpnih, izjav, katere so mediji omenili samo za vzorec. V primerjavi med Dnevnikom in Delom(7) je slednji citiral več ksenofobičnih protiargumentov, vendar se zdijo ti relativno blagi (npr. pričetek širjenja misijonske dejavnosti v Sloveniji, previsok minaret, druga lokacija) (8) glede na sam potek razprave, npr. da se izgradnji džamije z drugimi besedami reče »balkanizacija v političnem smislu« (9) (Jože Snoj, SDS), da se Musliman »utrjuje in ostaja netoleranten, čeprav je gost v novem okolju« (10) (Dr. Janez Vrbošek, NSi) ter da bo nato sledilo nošenje čadorjev v šolah (Mihael Jarc, NSi).

V medijskem poročanju Dela in Dnevnika o seji ni moč zaslediti proargumentov in/ali primerjav s postopki izgradnje velikih veleblagovnic ali načrtovane nunciature, kjer na primer za razliko od džamije ni bila nikoli podana zahteva po kakršnikoli vizualizaciji objekta. S tako primerjavo bi lahko namreč bralec sam ocenil odnos mestne občine do posamezne verske skupnosti in na podlagi tega potegnil lastne zaključke.

Po sprejetju osnutka pa se je »džamija« ponovno znašla na stopnji stagnacije, kar ni pretirano presenetljivo, če podrobneje pogledamo ambivalenten odnos županje do izgradnje džamije. Vika Potočnik (LDS) je namreč predlagala, da bi bilo potrebno ustanoviti državno komisijo, katere naloga bi bila »proučiti vse vidike načrtovane gradnje centra«,(11) kar je državna raven zavrnila. Županjin predlog ne pomeni nič drugega kot še en od mnogih načinov zavlačevanja na ravni razprav, z namenom prelaganja odgovornosti na druge, medtem ko na državni ravni lahko razberemo željo po nevmešavanju.

Drugo časovno obdobje od leta 2003 do 2004
V drugem obdobju se tematika izgradnje džamije postopno stopnjuje in širi na različna področja (politično, medijsko, civilnodružbeno, javno). V ospredju se pojavijo aktivni načini nasprotovanja, ki nato dosežejo tudi kulminacijo.

Na začetku leta 2003 se je v medijih razvnela polemika o izjavah takratnega ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Franca Rodeta na POP TV na predbožični večer 2002, da džamija za muslimane ni isto, kot je cerkev za kristjane.(12) Slednja izjava je v Delu in Dnevniku oblikovala polarizacijo mnenj in komentarjev. Na enem bregu so se nahajali tisti, ki se strinjajo z ogorčenjem muftija Đogića, pri čemer poudarjajo, da je katoliška cerkev »od vseh svetovnih cerkva politično najbolj organizirana«.(13) Na drugem bregu pa se je nahajal zagovornik nadškofove trditve, teolog in publicist v Dnevniku in Družini Drago K. Ocvirk, ki v enem od svojih komentarjev enači molilnice s cerkvami in hkrati postavlja zaplete z izgradnjo džamije na isto raven s težavami nekaterih slovenskih vasi, ki že leta čakajo na lastno (!) cerkev.(14) Nastalo polarizacijo je uspelo preiti novinarki Ranki Ivelji (Dnevnik) ter obenem osvetliti dejansko »jedro spora«, da Rode kot predstavnik največje in najmočnejše verske skupnosti ter pomemben politični in družbeni akter v Sloveniji »muslimanov ni podprl v njihovi legitimni želji, da si zgradijo džamijo«.(15)

Tako ne moremo preko ugotovitve, da slovenska Cerkev s svojo držo skuša ohraniti in tudi v prihodnosti zagotoviti monopolen družbeni (in politični) položaj v Sloveniji, saj ta, kot je prikazal primer džamije, v manifestativnem izražanju multikulturnosti vidi grožnjo lastnemu (simboličnemu) pomenu v slovenski družbi, ki jo a priori enači s katolištvom.

Ne glede na nastale polemike v medijih se je na birokratsko-proceduralni ravni nadaljevala faza stagnacije in neangažiranosti mestnih oblasti. Na nedogajanje so opozorile le nevladne organizacije, medtem ko se je preostali del »civilne družbe« zavijal v molk in golo opazovanje. Ko je bila julija 2003 premagana zadnja ovira pri pridobivanju soglasij in so lokalni oblastni organi pričeli oznanjati zadnjo fazo oblikovanja predloga prostorskega dokumenta, se je »oglasila« četrtna skupnost, Trnovo. Slednja je skušala z zahtevanim vpogledom v vso dokumentacijo zaustaviti načrtovano gradnjo, kar ni prineslo želenih rezultatov. Tako se je decembra 2003 dogodila že večkrat obljubljena in napovedana seja Mestnega sveta z obravnavo predloga prostorskega akta, na kateri se je »bila bitka političnega prestiža«.(16) Kljub ponovnim pripombam, da bi »džamijo« morali prenesti na državno raven, ter netoleratnim in ksenofobičnim izjavam, so mestni svetniki le potrdili predlog.

Čeprav se zdi, da so bile sedaj premagane vse ovire, se je s tem dolgo pričakovanim korakom problem »džamije« šele zares pričel. Bivši svetnik NSi in sedanji mestni svetnik Liste za čisto pitno vodo Mihael Jarc je izpolnil svoje napovedi o zbiranju podpisov za občinski naknadni referendum, ki naj bi načeloma zadeval le »sporno« zemljišče za gradnjo džamije. Slednji pa je bil v praksi predmet manipulacije, česar rezultat je bil, da je javnost verjela, da glasuje proti džamiji.(17) Mihael Jarc pri tej referendumski potezi nikakor ne deluje kot samoiniciator, temveč ga lahko na podlagi njegove kontradiktorne izjave(18) opredelimo predvsem kot medijsko izpostavljenega akterja večjih strank – NSi, SDS, SLS.

Obdobje zbiranja podpisov za razpis referenduma, ki je zaznamovalo začetek leta 2004, je bilo v družbeno-političnem in medijskem prostoru zelo pestro, napolnjeno s številnimi tiskovnimi konferencami in sporočili za javnost, preko katerih so določene politične stranke širile protiargumente, kot so npr. varnostni razlogi in grožnja islamskega fundamentalizma ter terorizma (SLS), nasprotovanje stroke in prebivalstva (SDS), neprimeren prostor, oblika in velikost načrtovanega objekta (Mihael Jarc). Mihael Jarc je na svojih nastopih pred mediji nastopil tudi ob spremstvu Zmaga Jelinčiča (SNS) ter arhitekta in profesorja na ljubljanski fakulteti za arhitekturo Fedje Koširja, ki je bil obenem tudi snovalec idejnega arhitekturnega projekta izgradnje džamije leta 1982. »Strokovni« protiargument Koširja o »radodarnosti občine glede velikosti džamije« se je izkazal za neresničen in zavajajoč. Njegove dejanske etnocentrične poglede lahko najdemo en mesec kasneje v njegovem članku v Delu, kjer tematizira nesprejemljivost islamske kulture v našem arhitekturnem okolju ter džamijo označi za »propagadni center«, islamsko kulturo pa za »nedvoumno ideološko in necivilno religiozno«.(19)

V propagando pa se je poleg politikov in »strokovnjakov« vključila še Civilna družba za demokracijo in pravno državo z njenim predstavnikom Vinkom Vodopivcem, za katerega džamija predstavlja kršenje človekovih pravic vseh ostalih državljanov.(20) Da v tem primeru ne gre za demokratično, temveč za versko motiviran del »civilne družbe«, priča podatek, da je Vodopivec tako kot tudi Mihael Jarc član odbora Sveta katoliških laikov Slovenije, ki ga pri poročanju Dela in Dnevnika ne zasledimo.

Medtem ko opozicijske stranke s svojimi, nekatere tudi vedno znova spreminjajočimi,(21) protiargumenti polnijo medijske strani, je na drugem polu politične sfere moč zaznati enoten vzorec nedelovanja in neopredeljenosti, saj so se koalicijski politiki spretno izogibali vsaki škandaloznosti in problematizaciji o izgradnji džamije. Delo in Dnevnik pa to neopredeljenost nista postavila pod vprašaj, kar poda občutek splošne sprejemljivosti takšnega neodzivanja v slovenski družbi. Tako lahko džamijo uvrstimo med tiste teme, ki na političnem prizorišču ne prinašajo zadostnih političnih točk, ne glede na to, kar je zapisano v slovenski ustavi, saj bi v nasprotnem primeru predstavniki ostalih političnih strank aktivno posegli po tej temi.

Po zadostnem številu zbranih podpisov za razpis referenduma se je napetost iz javnega prizorišča preselila za stene Mestnega sveta. V prvi polovici leta so se nato nizale mnoge seje Mestnega sveta in na koncu je koalicija dosegla pobudo za presojo ustavnosti referendumske pobude. Po prvem neuspelem poskusu je sledil še drugi poskus ustavnostne presoje z rezultatom, da referenduma o džamiji ne bo.

Nakar po vsem tem burnem dogajanju avgusta 2004 le stopi v veljavo decembra 2003 sprejeti odlok, ki je predpogoj za prodajo zemljišča islamski verski skupnosti. Od tega trenutka naprej iz medijske sfere izgine aktivno nasprotovanje določenih akterjev in strank, čeprav so se pojavili novi zapleti. Džamija se zopet znajde na stopnji (pre)počasnega delovanja mestne proceduralne birokracije, ki jo lahko interpretiramo kot neangažiranost mestne občine. Nenazadnje se je na veliko presenečenje vseh (tudi mestnih oblasti in medijev) izkazalo, da se del do pred kratkim še »zagotovo« neobremenjene parcele nahaja v denacionalizacijskem postopku, ki so ga vložili lazaristi leta 1993. Poleg tega pa so del zapletov povzročali še lastniki sosednjih zemljišč, ki so zavračali podpis soglasja o meji parcele.

Tretje časovno obdobje od leta 2005 do prve polovice leta 2006
V tem obdobju se nasprotovanje džamiji nadaljuje v obliki latentnega zapletanja na ravni birokratskih procedur. Medijsko poročanje ne preseže okvirov, značilnih za klasično nekritično rutinsko poročanje, se pravi ob formalnih ali slovesnostnih priložnostih islamske skupnosti ali ob pojavu novih zapletov.

Medtem ko se je problem glede meje z okoliškimi sosedi rešil relativno mirno, je prepočasno delovanje MOL-a ponovno zavleklo izgradnjo džamije. Občini je namreč šele v roku enega leta dokončno uspelo rešiti zaplet z lazaristi in njihovim denacionalizacijskim postopkom, kljub začetni pripravljenosti lazaristov, da vzamejo katerokoli njihovi enakovredno parcelo. In po tem, ko so bile formalne ovire le premagane, so okoliški prebivalci na okrožno sodišče vložili predlog za izdajo začasne odredbe, ki naj bi Mestni občini prepovedala razpolagati z zemljiščem za džamijo.(22) Čeprav tega noben od analiziranih časopisov izrecno ne poudari, se med podpisniki tožbe in zahteve predloga pojavijo nekatera že znana imena, npr. arhitekt in bivši predsednik Društva arhitektov Ljubljana Grega Košak, ki je že na javni razpravi močno nasprotoval izgradnji džamije ter se je celo v sami eskalaciji političnega nasprotovanja pojavil ob boku SDS na tiskovni konferenci, ali Jože Snoj, ki je na seji Mestnega sveta leta 2001 izrekal ksenofobične protiargumente. Vloga, ki je stavila na počasno sodno kolesje, je bila zavrnjena v roku enega tedna. Nakar pa je v družbeno-političnem prostoru do junija 2006 zavladalo in prevladalo zatišje, ki je potekalo paralelno z neporočanjem o džamiji v Delu in v Dnevniku.

Ugotovitve
Poročanje Dela in Dnevnika o izgradnji džamije je bilo glede na tematske sklope skoraj enako, ne glede na to, da gre za konkurenčna časopisa z domnevno različnima pozicijama v medijskem prostoru. Tako v Delu ne zasledimo perspektive uveljavljanja človekovih pravic ali pomena nove pridobitve v slovenski družbi, v Dnevniku pa ljubljanski bralec ne najde strokovnih urbanističnih ali arhitekturnih pogledov in komentarjev. Ta način »poročanja« si lahko razlagamo s položajem, v katerem se mediji danes nahajajo: rutinizacija, posledice komercializacije medijskih sistemov in njihovih vsebin kot tudi nadvse pomembna koncentracija lastništva, kjer ima posreden vpliv država. Zanimivo pa je, da Slovenske novice o džamiji niso poročale in je tako niso vključile v črno-belo perspektivo svojih prispevkov.

Na podlagi medijsko izpostavljenih nasprotnikov džamiji je razvidno, da je velik del nasprotovanja izgradnji džamije izviral iz ideoloških interesov, povezanih s prokatoliško politično stranjo in RKC. Ti interesi so bili zaradi politične korektnosti, se pravi zaradi nezdružljivosti njihovih dejanskih stališč in političnih ciljev z demokracijo, mnenjskim pluralizmom, zagotavljanjem človekovih pravic in ustavo RS, javnosti prikriti z delovanjem »različnih« akterjev bodisi iz vrst »civilne družbe«, sosedov, »stroke« ali iz vrst političnih strank. Pozornost pa zbuja tudi nemo opazovanje preostalega dela družbeno-politične sfere, civilne družbe in stroke, čeprav naj bi samozavestna urbana družba stremela k spodbujanju multikulturnosti, pluralnosti in tolerance.

VIRI
Čebular, Nataša: Politizacija v medijih: primer džamije (diplomska naloga) – Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2006.
Kos, Drago: »Razprava o mestu« v: Kos, Drago (ur.): Sociološke podobe Ljubljane – Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2002, str. 9–24.
Dragoš, Srečo: »Islamofobija na Slovenskem« v: Trplan, Tomaž in Autor, Sabina in Kuhar, Roman (ur.): Poročilo za spremljanje nestrpnosti 03 – Ljubljana: Mirovni inštitut, 2004, str. 10–27; URL: mediawatch.mirovni-institut.si/nestrpnost/porocilo/03/nestrpnost.pdf (datum: 20. 03. 2006).

URADNI VIRI
Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1, Uradni list RS, št. 110/2002).
Zakon o gradnji objekta (ZGO-1, Uradni list RS, št. 110/2002).
Magnetogramski zapisniki s:
  • 27. seje Mestnega sveta MOL (21. 05. 2001),
  • 7. seje Mestnega sveta MOL (08. 12. 2003),
  • 20. seje Mestnega sveta MOL (19. 02. 2004),
  • 21. izredne seje Mestnega sveta MOL (04. 03. 2004),
  • 23. izredne seje Mestnega sveta MOL (19. 04. 2004),
  • 26. izredne seje Mestnega sveta MOL (17. 05. 2004) in
  • nadaljevanja 27. seje Mestnega sveta MOL (28. 06. 2004).
Neuradni pogovor s svetniki.

INTERNETNI VIRI
Slonet: www.slonet.net

MOL: www.ljubljana.si
Dnevnik: www.dnevnik.si
Delo: www.delo.si
Mladina: www.mladina.si
Media watch: mediawatch.mirovni-institut.si
Državni zbor: www.dz-rs.si
Oddelek za urbanizem: ppmol.org/urbanizem5/index_start.html
Ministrstvo za okolje in prostor: www.sigov.si/mop

1 Kos, Drago: „Razprava o mestu» v: Kos, Drago (ur.): Sociološke podobe Ljubljane – Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, str. 17.
2 Kljub pomanjkljivim informacijam na internetnih straneh lahko zagotovo trdim, da so bile v zadnjih štirih desetletjih zgrajene nove cerkve v Dravljah, Fužinah in v Kašlju/Zalogu.
3 Primerjava načrtovane gradnje nunciature in džamije je kljub njuni različni funkciji zanimiva iz več razlogov, predvsem pa zaradi odnosa lokalne oblasti pri iskanju lokacije za nunciaturo. Medtem ko je mestna občina predstavnikom Vatikana ponudila celo štiri možne lokacije, je na koncu obveljala lastno izbrana lokacija v Trnovem, kljub glasnim protestom arhitektov. Ko pa so si predstavniki Vatikana premislili glede njene ustreznosti, jim je MOL v presenetljivo kratkem času ponudil nekaj drugih variant, s katerimi niso bili zadovoljni. Za visoko stopnjo angažiranosti mestne občine so verjetno poskrbeli tudi v medijih podani namigi (kljub zanikanju županje) o pritiskih s strani države. (Prim. Čebular, Nataša: Politizacija v medijih: primer džamije (diplomska naloga) – Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2006, str. 49–51.)
4 Gl. več o tem v Dragoš, Srečo: »Islamofobija na Slovenskem« v: Trplan, Tomaž in Autor, Sabina in Kuhar, Roman (ur.): Poročilo za spremljanje nestrpnosti 03 – Ljubljana: Mirovni inštitut, 2004, str. 10–27; URL: mediawatch.mirovni-institut.si/nestrpnost/porocilo/03/nestrpnost.pdf (datum: 20. 03. 2006).
5 Gl. več o tem v: Čebular, Nataša: Politizacija v medijih: primer džamije (diplomska naloga) – Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2006, str. 29–32.
6 Izgradnja džamije se v procesu pridobivanja gradbenega dovoljenja, ki ga določata zakon o urejanju prostora (ZureP-1, Uradni list RS, št. 110/2002) in zakon o gradnj objekta (ZGO-1, Uradni list RS, št. 110/2002), nahaja na začetni točki, tj. pri postopku sprejemanja ustreznega prostorskega akta v Mestnem svetu MOL, ki določa samo osnovo za gradnjo takega objekta. Po pripravi teksta prostorskega akta s strani Oddelka za urbanizem sledi dvostopenjski postopek sprejemanja v Mestnem svetu, kar pomeni, da Mestni svet na prvi stopnji sprejme osnutek prostorskega akta, temu nato sledi javna razprava prostorskega akta s prilogami znotraj javne obravnave. Na koncu pa Mestni svet sprejme predlog prostorskega akta, ki postane veljaven po objavi v Uradnem listu v obliki občinskega odloka. S tem odlokom se »obveznosti« mestne uprave končajo, saj so vzpostavljeni pogoji, da investitor prične nadaljne obveznosti. (Prim: Čebular, Nataša: Politizacija v medijih: primer džamije (diplomska naloga) – Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2006, str. 29–32).
7 Slovenske novice kot tabloidni časopis o seji Mestnega sveta ne poročajo.
8 Dejan Vodovnik, »Džamija bo zrasla ob Malem grabnu« v: Delo, 22. 05. 2001.
9 Magnetogramski zapisnik 27. seje Mestnega sveta, 21. 05. 2001
10 Ibid.
11 Dejan Vodovnik: »Verniki so napolnili Tivoli« v: Delo, 17. 12. 2001.
12 »Ne bi jaz govoril tukaj v imenu slovenske katoliške cerkve. Samo eno pojasnilo bi rad dal. Namreč, ko se odločajo za gradnjo džamije v Sloveniji, morajo politiki vedeti, za kaj se odločajo. Namreč, džamija za muslimane ni isto, kot je cerkev za kristjane. Džamija v islamskem pojmovanju je politični, kulturni, socialni in verski center. Vprašanje je zdaj, ali so slovenski politiki za to, da je na našem ozemlju neki center, ki je tudi politični in ki predstavlja neko drugo kulturo, neko drugo svetovno silo. To je odločitev, ki je v rokah politikov. In jaz se od tega absolutno distanciram, ker naj prevzamejo svojo odgovornost, ampak naj vedo, kaj delajo«. (Cit. po dr. Vlado Miheljak: »Na poti v Babilon« v: Sobotna priloga, 01. 02. 2003).
13 Franco Juri: »Obračunavanje z Alahovimi sinovi« v: Dnevnik, 18. 01. 2003.
14 Drago K. Ocvirk: »Zgrešeni boj za džamijo« v: Dnevnik, 17. 01. 2003.
15 Ranka Ivelja: »Muslimani gredo!« v: Dnevnik, 13. 01. 2003.
16 Vito Avguštin: »Zgodba o džamij še ni končana« v: Dnevnik, 09. 12. 2003.
17 Gl. Dragoš, Srečo: Islamofobija na Slovenskem v: Trplan, Tomaž in Autor, Sabina in Kuhar, Roman (ur.): Poročilo za spremljanje nestrpnosti 03 – Ljubljana: Mirovni inštitut, 2004, str. 19–24.
18. Mihael Jarc tako na začetku zbiranja podpisov poudari, da so mu logistično pomoč ponudile SDS, SNS in Stranka slovenskega naroda, čeprav zanjo ni zaprosil. Po končanem in za nasprotnike uspešnem zbiranju podpisov za razpis referenduma pa se seznam podpore razširi še na ajdovskega župana Marjana Poljšaka (bivši član SNS in zelo ostro nacionalistično usmerjen) in SLS, čeprav je slednja na začetku zbiranja podpisov zagotovila, da se v akcijo ni vključila.
19 Fedja Košir: Arhitektura, podrejena diktatu vere v: Delo, 21. 02. 2004.
20. STA: »Džamija krši človekove pravice?« na: www.dnevnik.si, 21. 01. 2004.
21. Ljubljanska SDS svoje protiargumente tekom časa delno modificira, saj naj bi ta septembra 2003 glede na medijsko poročanje omehčala svoja stališča do džamije, januarja 2004 že nasprotuje gradnji džamije in predlaga t. i. »švicarski model« z izgradnjo več molilnic, februarja 2004 pa je proti gradnji džamije na predvideni lokaciji. V znamenju predvolilnega leta za parlamentarne volitve pa se je med srečanjem z muftijem Đogićem od njihovih argumentov javno-medijsko distanciral Janez Janša, čigar motive ne ostvetli niti Delo niti Dnevnik..
22. Dejan Vodovnik: »Zaradi džamije poplave?«, Delo, 28. 1. 2006.

nazaj

Emina Zejnić

Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Kljub poskusom, da bi bila enakovredno predstavljena v medijih kot predstavnica ene od manjšin, ki predstavljajo znatno število prebivalstva Slovenije in si zaslužijo, da postanejo vidne, pa se to ni zgodilo – Nacionalni mediji so se zgovarjali, da nimajo časa ali prostora za posamezne svetniške kandidate, lokalni mediji pa so zahtevali plačilo
V Ljubljani sem se kandidirala kot neodvisna kandidatka za mestno svetnico v Ljubljani, kandidate za mestni svet pa je imela tudi stranka SDAS (Stranka demokratične akcije Slovenije), čigavo članstvo prihaja iz vrst »nepriznanih manjšin« v Sloveniji, natančneje iz bošnjaške skupnosti. Mojo kandidaturo kot kandidaturo predstavnice etnične skupnosti oziroma drugih manjšin je predstavila Mladina (št. 36), časopis Ljubljana (našteti so bili vsi kandidati), na internetnih portalih, kot so www.lokalnevolitve.si in www.si21.com ter v manjšinskih medijih (Slotekbir.net, Bošnjak). Kljub poskusom, da bi bila enakovredno predstavljena tudi v drugih medijih kot predstavnica ene od manjšin, ki predstavljajo znatno število prebivalstva Slovenije in si zaslužijo, da postanejo vidne, pa se to ni zgodilo. Navsezadnje je problem ostalih manjšin v Sloveniji težavna dostopnost do medijev in neustrezno upodabljanje v medijih. Tudi zakon o medijih je zapostavil ostale manjšine, v njem so omenjene samo takoimenovane avtohtone manjšine (Italijani, Madžari in Romi). Ali to pomeni, da so država in z njo mediji pluralistični in demokratični? Sodeč po spremljanju obveščanja širše javnosti, bi težko govorila o tem. Če ostalim manjšinam priznavamo le individualne pravice, kratimo pa kolektivne pravice, ne moremo govoriti o pluralizmu, multikulturnosti in demokratičnosti. RTV Slovenija bi po mojem mnenju morala iznajti način in model, kako predstaviti ostale manjšine v svojih programih, jim nameniti medijski prostor, da sami oblikujejo kakšno polurno ali enourno oddajo v maternem jeziku. Razumljiva je potreba teh manjšin je ohranjanje kulture, identitete in maternega jezika. Morda bi se morali zgledovati po sosedi Hrvaški.

Na moja poslana sporočila za javnost oz. dopise številnim medijem, da bi se kot neodvisna kandidatka in predstavnica ostalih manjšin predstavila, so mi odgovorili, da nimajo časa ali prostora za posamezne svetniške kandidate. Prejela sem na primer takšna odgovora:

»Žal na POP TV nimamo nobenih soočenj in posebnih vsebin, namenjenih volitvam v mestni svet, ker je naše poročanje osredotočeno le na županske kandidate, pa še to le tiste, ki so zanimivi po presoji uredništva.«

»/…/ obveščamo vas, da se je Televizija Slovenija zaradi velikega števila kandidatov na lokalnih volitvah pri predstavljanju osredotočila na županske kandidate in svetniške liste, saj vsakega svetniškega kandidata posebej v naših programih zagotovo ne bi uspeli predstaviti.«

Seveda takega odgovora RTV Slovenija razumem. Če bi nacionalka namenila prostor enemu svetniškemu kandidatu, bi potemtakem morala nameniti prostor vsem. Kar pa bi bilo nemogoče, namreč vse stlačiti v nekaj oddaj. Vseeno mislim, da bi lahko bila prioriteta neke nacionalke tudi predstavitev neodvisnega kandidata kot pripadnika ostalih manjšin, s tem bi poudarila svojo vlogo javnega medija v službi vseh državljanov.

Torej ostajajo nam le še lokalni mediji, toda zatakne se pri plačevanju predstavitve kandidata, ki ga zahtevajo. Glede na to, da nekateri neodvisni svetniški kandidati sami financirajo svoje volilne kampanje in razpolagajo s skromnimi sredstvi, je tudi ta možnost večinoma nemogoča. Poglejmo na primer ponudbe dveh lokalnih TV postaj in enega internetnega dnevnika za predstavitev.

TV Pika je v svoji ponudbi za predstavitev kandidata ali stranke navedla plačilo od 250.000 SIT do 30.000 SIT brez davka za oddajo v trajanju od 30 do 60 minut, z možnostjo treh ponavljanj. Za gostovanje v oddaji Poslovni studio je cena med 50.000 SIT in 70.000 SIT brez davka. Cena 60-minutne kontaktne oddaje s kandidatom v živo pa stane 350.000 SIT v živo. Nato so tu še predvajanja spotov.

Ponudba internetnega dnevnika MOREL je vsebovala oglas na naslovni –uvodni strani od dneva naročila do konca volitev po ceni 2.500 evrov + 20-odstotni davek.

Studio Signal je med drugim ponudil tudi možnost reklamnih spotov po ceni od 40.000 SIT do 75.000 SIT; novinarskih prispevkov s predvolilnega shoda ali dogodka, ki je povezan z volitvami, do 3 minute po ceni 70.000 SIT; nagovora volivcem s predstavitvijo programa, do 120 sek. po ceni 70.000 SIT (cene ne vključujejo 20-odstotnega davka).

Lahko razumemo ponudbe lokalnih medijev, saj se morajo odnekod financirati. Preostane še možnost, da se kandidat postavi svojo internetno stran, ki naj bi bila aktualna pred volitvami in morda postavljena mesec ali dva pred volitvami, kar pa pomeni, da le-ta ne bo kaj prida obiskana. Saj vemo koliko marketinga in časa je potrebno, da bi obiskanost neke internetne strani dosegla zadovoljivo število dnevnih klikov. Manjšinski mediji, ki so spremljali lokalne volitve oziroma so podali poslana sporočila za javnost, so internetni portal Slotekbir.net in časopis bošnjaške skupnosti Bošnjak. Zadnji je izšel skorajda zadnji dan pred volilnim molkom, kar je še dober rezultat, če upoštevamo, da manjšinski mediji delajo ljubiteljsko, s skromnimi finančnimi sredstvi in pomanjkljivostjo kadra.

In če se premaknemo na splošno medijsko spremljanje pri nepriznanih manjšinah, se zgodba ponavlja. Nevidnost. Zakaj? Mediji ne spremljajo in ne obveščajo dovolj širše javnosti o dogodkih, prireditvah, aktivnostih in problemih, s katerimi se srečujejo v skupnostih narodov nekdanje skupne države (Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci, Srbi), pri novih priseljencih (Turki, Afričani, Arabci, Nizozemci in ostali), torej pri etničnih skupinah, ki bogatijo slovenski prostor s svojo različnostjo.

nazaj