Novinarska stavka oktobra 2004 je bila, je in bo predmet številnih razprav, upam, da predvsem strokovnih, za iskanje rešitev v bistveno spremenjenih okoliščinah v primerjavi z letom 1991. Pot do teh predlogov je socialni dialog, ki upošteva pristojnosti, objektivno različne interese ene in druge strani, možnosti ter skupne interese na delojemalski (sindikalni) in delodajalski strani v zasebnem sektorju, v gospodarskih družbah, obveznih članicah GZS, ki jih zakon zavezuje, da zanje velja, kar se v pogajanjih dogovori in sprejme Združenje za tisk in medije (v nadaljevanju ZTM). Težko mi je pod težo nekaterih tudi izjemno neprijetnih izkušenj in groženj (ko sem bila del ekipe, ki si je prizadevala nadaljevati socialni dialog in znotraj tega začeti pogajanja med Gospodarsko zbornico Slovenije (v nadaljevanju GZS) oziroma njenim ZTM ter Sindikatom novinarjev Slovenije – v nadaljevanju SNS) popolnoma objektivno presojati številne okoliščine. Zato bralke in bralce prosim, da to upoštevate. Ta članek sem napisala v svojem imenu, upoštevajoč pisne dokumente in pravne podlage, ne pa v imenu ZTM, katerega predsednica upravnega odbora (v nadaljevanju UO) sem. Kot članica UO sem bila izvoljena na volitvah v GZS lani, za predsednico UO so me imenovali junija 2003 člani UO. Do stavke ni prišlo po krivdi GZS, saj je večkrat predlagala (do začetka stavke uradno trikrat) začetek pogajanj. Druga stran, SNS, predlogov ni sprejela. Neresnica je, da se ZTM v letu 2004 ni hotel pogovarjati oziroma pogajati (prvi pisni predlog je avgustovski), zato je bil GZS oziroma ZTM neupravičeno ožigosan. To dokazujejo pisni dokumenti in sporočila, a niso prišla v javnost. V času od junija do oktobra 2004 se tudi pokazalo, da nekateri premalo poznajo (ali nočejo poznati) določila Zakona o delovnih razmerjih, Zakona o medijih, pristojnosti GZS, kolektivno dogovarjanje, predvsem pa bistveno spremenjene okoliščine zasebne lastnine leta 2004 oziroma 1998 v primerjavi z družbeno lastnino leta 1991. To nepoznavanje je zaviralo socialni dialog, ki je bil po letu 1998, ko je prišlo do izstopa ZTM iz kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (v nadaljevanju KPPN), prekinjen, ker je SNS tako hotel. Stavka novinarjev je bila interesna stavka in ni bila splošna. Stavkal je manjši del slovenskih novinarjev v zasebnem sektorju (v dobrem odstotku gospodarskih družb, izdajateljev medijev in članic ZTM – medijskih družb). Tako so stavkali v treh slovenskih dnevnikih (kjer imajo podjetniške kolektivne pogodbe, uporabljajo KPPN in imajo novinarji najvišje plače v Sloveniji), Slovenski tiskovni agenciji in v javnem zavodu RTV, kjer predstavljajo novinarji manjši del zaposlenih. Največja žrtev stavke je bil Kodeks slovenskih novinarjev, saj se je slišala predvsem ena, novinarska plat. Predsednik SNS je zapisal, da so se člani izvršnega odbora bili res dolžni »odločiti tudi po funkciji, a glasovali so tudi kot novinarji«. Pri tem pa »pozabili«, da so novinarji v skladu s kodeksom: dolžni predstaviti celovito sliko dogodkov in svoje delo; preverjati točnost zbranih informacij; ne smejo zamolčati pomembnih dejstev; če so vpleteni v dogodke, o katerih poročajo, morajo to razkriti oziroma se kot novinarji izločiti ter so dolžni upoštevati enaka merila, kot jih sami zahtevajo od drugih. Tudi na javni RTV so »pozabili« na tisti del Poklicnih meril in načel novinarske etike v programih RTV Slovenija kot javnega zavoda, kjer je med drugim zapisano: »Izogniti se je treba vsemu, kar lahko spodbudi upravičeno domnevo, da je novinar ali javni zavod pristranski ali pod vplivom neke skupine za pritisk, ne glede na to, ali je ta ideološka, politična, finančna, socialna, verska ali kulturniška.« Za razumevanje okoliščin, pravnih in drugih okoliščin, odnosov med delodajalci in delojemalci ter možnih rešitev je koristen pogled v preteklost.

1991 Osamosvojitev sredi leta, potem osamosvojitvena vojna. Dvajsetega decembra je bila objavljena KPPN, osem dni zatem nova slovenska ustava. Tedaj je še veljala jugoslovanska zakonodaja, bila je družbena lastnina in mediji (tedaj javna glasila oziroma njihovi izdajatelji) so imeli drugačen položaj kot sedaj, ko so izdajatelji pretežno v zasebni lasti (in se financirajo iz sredstev, ki jih pridobijo na trgu), le javni zavod RTV je del javnega sektorja (in se pretežno financira iz davkoplačevalskega RTV-prispevka). Podpisnik KPPN na strani delojemalcev je bil leta 1991 SNS, njegove reprezentativnosti niso preverjali, saj je bil zakon o reprezentativnosti sindikatov sprejet šele leta 1993. Novinarji so bili tedaj družbenopolitični delavci. KPPN vsebuje nekaj posebnosti, ki jih drugje skoraj ni najti: vsa delovna mesta so opredeljena kot tista z višjo ali visoko izobrazbo, novinarjem pripada poleg 0,5-odstotnega minulega dela še dodatna 0,2 odstotka za vsako izpolnjeno leto novinarskega dela, letni dopust traja do 35 dni oziroma več za tiste, ki pridobijo dodatne dneve na podlagi socialno-zdravstvenih meril, poleg rednega dopusta jim pripada še pet plačanih delovnih dni za rekreativni oddih. Na delodajalski strani so se podpisali trije: Sekcija za tisk pri GZS, kjer je 50 delovnih organizacij v družbeni lastnini, prostovoljnih članic GZS (danes so izdajatelji medijev v zasebni lasti obvezni člani GZS), opravljalo tudi dejavnost posebnega družbenega pomena. Drugi podpisnik je bilo Združenje radijskih postaj Slovenije, prostovoljno združenje 20 lokalnih radijskih postaj v Sloveniji. (Večina tedanjih članic tega združenja je po letu 1994 dobilo status nekomercialnih radijskih programov, sedaj pa imajo status regionalnih in lokalnih radijskih programov posebnega pomena in so obvezni člani GZS-ZTM) Tretji podpisnik je bil Svet RTV, organ zavoda, katerega položaj se je v primerjavi z drugima dvema delodajalcema v 13 letih najmanj spremenil, saj se ni privatiziral. Zaradi družbene lastnine ni bilo razlike med tremi delodajalci, podpisniki KPPN, četudi so nekateri delali v gospodarstvu, drugi pa v negospodarstvu (zavod RTV). Tedaj so bili v veljavi: Zakon o javnem obveščanju, sprejet leta 1986 in dopolnjen leta 1989, Zakon o temeljih sistema javnega obveščanja iz leta 1985 ter Zakon o vnašanju in razširjanju tujih sredstev množičnega komuniciranja in o tuji informacijski dejavnosti v Jugoslaviji iz leta 1974, Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja iz leta 1989 in Zakon o delovnih razmerjih iz leta 1990, Zakon o podjetjih iz leta 1988, Zakon o avtorski pravici iz leta 1978, zvezni Zakon o stavki iz leta 1991 ter Zakon o Gospodarski zbornici Slovenije iz marca 1990. GZS je imela pooblastilo sklepati kolektivne pogodbe z učinkom splošne veljavnosti v dejavnostih in za celotno gospodarstvo. KPPN je bila sicer sklenjena kot poklicna, a v okviru stranke skleniteljice na delodajalski strani je nastopalo Združenje za tisk, kar je KPPN dajalo možnost kandidiranja za registracijo v registru kolektivnih pogodb pri pristojnem ministrstvu za delo, ki je na podlagi Navodila o vpisu v register to KPPN s splošno veljavnostjo tudi vpisalo. Ker navodilo ne predvideva izbrisa, bo tam ostala do spremembe navodila. In prav zaradi splošne veljavnosti je GZS tako želen partner. Če članstvo v GZS ne bi bilo več obvezno, bi padla tudi splošna veljavnost kolektivnih pogodb. Medijsko prizorišče je bilo leta 1991 veliko manj raznoliko kot danes. Približno 50 delodajalcev časopisno informativne in založniške dejavnosti, 20 lokalnih radijskih postaj in zavod RTV so bili tisti, ki so se znašli na delodajalski strani. Četudi je leta 1989 začel oddajati preko kabelskega sistema tv-program Prleški tednik, leta 1990 prva lokalna televizijska programa Kanal 2 in Vaš kanal, leta 1991 Kanal A. Teh SNS tedaj ni vključil.

1992–1995 Leta 1992 je začel veljati Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki je povzročil poleg junija leta 1993 sprejetega Zakona o gospodarskih družbah največje spremembe na področju medijev oziroma tedaj še javnih glasil. Začela se je privatizacija družbene lastnine, začetek delitve izdajateljev medijev na zasebni (gospodarski, profitni) in javni (negospodarski, neprofitni) sektor, le RTV je ostala na istem, v negospodarstvu (četudi je iz zavoda postala javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena). Izdajatelji medijev so postajale zasebne gospodarske družbe, ki na trgu samostojno opravljajo pridobitno dejavnost. Novinarji so, tako kot sicer tudi njihovi sodelavci (tonski tehniki, snemalci, napovedovalci, šoferji, tajnice, računovodje), začeli delati v dveh različnih sektorjih, v zasebnem in javnem. Proces privatizacije je trajal tja do leta 1999, ko so se v sodni register vpisali zadnji olastninjeni izdajatelji medijev in bile sklicane prve skupščine d. o. o. Leta 1993 je bil sprejet Zakon o reprezentativnosti sindikatov in šele tedaj so se lahko sindikati vpisali v register, tako tudi SNS. Leta 1994 sta bila sprejeta Zakon o javnih glasilih (UL RS, št. 18/94) in Zakon o Radioteleviziji Slovenija (UL RS, št. 18/94). Statut javnega zavoda Radiotelevizija Slovenije iz leta 1995 (z njim je soglašal državni zbor) je določal, da je RTV Slovenija »javna, enotna in neprofitna radiotelevizijska organizacija«. Leta 1995 sta začela oddajati dva nova televizijska programa v zasebni lasti, POP TV in TV 3. Zakon o javnih glasilih je spodbudil nastajanje novih medijev, tako tiskanih (časopisov, revij) kot radiodifuznih (radijskih in televizijskih postaj) v zasebnem sektorju kot profitnih družb. V skladu z Zakonom o javnih glasilih so se radijski in televizijski programi delili na nekomercialne in komercialne programe. Nekomercialnih radijskih je bilo okrog 20, poleg le-teh so imeli tak status tudi programi RTV Slovenija, komercialni so začeli bolj množično oddajati po letu 1994. Posebnih pogojev, kaj mora izpolnjevati izdajatelj medija, na primer tehnične, kadrovske, ni bilo in jih še danes ni. Leta 1995 je bil sprejet Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (UL RS, št. 21/95), ki je pomenil podlago tudi za obveznosti izdajateljev radiodifuznih medijev, ki pa se jim nekateri izmikajo še danes. RTV Slovenija in nekomercialne radijske postaje so obveznosti poravnavale, številne komercialne so se obveznostim izmikale, nekatere še danes. Leta 1995 se je v državnem zboru ustavil v drugem branju Zakon o kolektivnih pogodbah, ki še danes čaka na sprejem in bi lahko v marsičem olajšal kolektivno dogovarjanje med delodajalci in delojemalci.

2001–2002 Leta 2001 je bil sprejet Zakon o medijih (UL RS, št. 35/01, 62/03, 113/03), ki je prinesel tudi večjo avtonomijo novinarjev. V njem je opredeljeno, kdo je novinar (tisti, ki ima pogodbo o zaposlitvi ali je samostojni novinar), kaj so pristojnosti uredništva, mediji na radiodifuznem področju se delijo na radijske in televizijske, le-ti pa na radijske in tv-programe ter radijske in tv-programe posebnega pomena (s posebnimi obveznostmi). Leta 2004 so programi posebnega pomena programi RTV Slovenija ter 17 lokalnih in regionalnih radijskih in 7 tv-programov. Drugi so tako imenovani radijski in tv-programi (67 radijskih in 23 televizijskih), izdajatelji večine, razen treh, so majhne gospodarske družbe. Na področju izdajateljev časopisov je več kot 60 gospodarskih družb. Aprila 2002 je bil sprejet nov zakon o delovnih razmerjih, ki med drugim določa, da kolektivno pogodbo za območje republike ali za posamezno dejavnost sklepajo sindikati in GZS oziroma druga splošna asociacija organizacij oziroma delodajalcev.

Zakon o GZS in statut, sprejet na njegovi podlagi, opredeljujeta GZS kot avtonomno, nepolitično in strokovno organizacijo za uveljavljanje vpliva svojih članov in gospodarstva v razmerju do države, sindikatov in drugih socialnih partnerjev pri sprejemanju in uresničevanju gospodarske politike in gospodarskega sistema, nudenje gospodarskih infrastrukturnih storitev članom in izvajanje javnih pooblastil, ki ji jih poveri država. Obvezni člani GZS, ki plačujejo članarino, so predvsem pravne in fizične osebe po zakonu o gospodarskih družbah, javna podjetja in zadruge ter podružnice tujih gospodarskih subjektov, ki opravljajo pridobitno dejavnost. Zastopanost posameznih avtonomnih delov v skupščini GZS in v upravnem odboru GZS je proporcionalna glede na obseg kapitala, število članov in število delavcev zaposlenih pri članih zbornice v posamezni dejavnosti ali območju. Zbornica je organizirana po panogah (26) in območjih (13). Vsakemu članu GZS je dana preko njegovih predstavnikov aktivna in pasivna volilna pravica v vse organe, lahko sodeluje pri sestavljanju odprtih kandidatnih list; pri volitvah v skupščino zbornice ter v upravne odbore združenj in območnih zbornic ima en glas in še dodatno število glasov, sorazmerno enakovrednemu upoštevanju velikosti kapitala in števila delavcev, ki jih zaposluje. Podlaga za organiziranje panožnih združenj je interes članov. UO GZS je s posebnim pravilnikom sprejel razvrstitev dejavnosti v posamezna panožna združenja z uporabo standardne klasifikacije dejavnosti, skupščina GZS pa sklep o organiziranju panožnih združenj na podlagi organizirane razprave med članstvom. Eno izmed teh združenj je tudi ZTM, katerega organ upravljanja je 16-članski UO, izvoljen sredi leta 2003 na volitvah v organe zbornice. ZTM sestavljajo strokovna združenja: grafičarjev, založnikov in knjigotržcev, slovenskih časopisov in revij, radijskih in tv-postaj, fonogramske in videogramske industrije. Glede na standardno klasifikacijo dejavnosti sodijo sem izdajanje časopisov, revij, periodike ter tudi radijska in tv-dejavnost, dejavnost tiskovnih agencij. Skupaj je v ZTM nekaj manj kot 1500 gospodarskih družb in tudi nekaj samostojnih podjetnikov, od tega je skoraj 1000 aktivnih, 462 je gospodarskih družb na področju medijev. ZTM je tudi podpisnik kolektivne pogodbe časopisnoinformativne, založniške in knjigotrške dejavnosti, sprejete leta 2000, ki velja za vse delodajalce, ki opravljajo časopisnoinformativno, založniško in knjigotrško dejavnost, ki po Standardni klasifikaciji dejavnosti opravljajo sedem dejavnosti, med njimi izdajajo časopise ter revije in periodiko. Vsi izdajatelji medijev niso v tem združenju, saj imajo drugačno klasifikacijo dejavnosti in jih torej odločitve ZTM ne zavezujejo, lahko pa jih prostovoljno izvajajo. Med izdajatelji časopisov je le ena družba (Delo, d. d.) z več kot 440 zaposlenimi, tu je bila po podatkih iz zaključnega računa 2003 povprečna plača na zaposlenega 548.000 tolarjev, novinarske plače so 40 odstotkov nad KPPN. V dveh časopisnih hišah je bilo leta 2003 od 200 do 250 zaposlenih, v vseh ostalih manj kot 100. Največje plače imajo novinarji v glavnem mestu, na manj razvitih območjih ali območjih s strukturnimi problemi so precej manjše. Veliko večja pestrost je med izdajatelji revij, še večja med izdajatelji radijskih in televizijskih programov (v zasebnem sektorju). Razlika je predvsem med izdajatelji radijskih in tv-programov posebnega pomena in ostalimi. Vsi so majhne gospodarske družbe. Prvi imajo več zaposlenih, tudi novinarjev. V 16 izdajateljih lokalnih in regionalnih radijskih programov posebnega pomena je med zaposlenimi tretjina novinarjev, na izdajatelja trikrat več kot v ostalih izdajateljih radijskih programov (bivših komercialnih). Noben izdajatelj lokalnega oziroma regionalnega radijskega programa posebnega pomena v zasebnem sektorju nima sedeža ne v Ljubljani, Mariboru ali Kopru. Vsi pa pridobivajo prihodke na trgu. ZTM se pogaja in sklepa kolektivne pogodbe v dejavnosti v imenu in za račun samo članic tega združenja kot gospodarskih subjektov. Zato je odgovornost združenja na tem področju tako velika, saj podpis kolektivne pogodbe pomeni tudi neposredno obveznost za vsako članico združenja. Le-te pa so tako različne, da je tako različnost treba upoštevati pri iskanju rešitev. Taka različnost (prihodki, zaposleni, ostali zunanji sodelavci, študenti, povprečne plače zaposlenih) in številčnost izdajateljev medijev pomeni zahtevno usklajevanje, pa tudi iskanje rešitev v procesu kolektivnega dogovarjanja, ki ne bodo zmanjšale pravice enih in onemogočile (ukinjale) drugih, manjših, na obrobju Slovenije in jih izrinjale s trga. Dejstvo, da novinarstvo ni dejavnost, otežuje hitre rešitve, nekateri problemi, na katere opozarja tudi SNS, so rešljivi le s spremembo zakonodaje. Ne le podatki o številu gospodarskih družb, tudi podatki iz razvida medijev pri ministrstvu za kulturo (september 2004) kažejo na pestrost. Vpisanih je 872 medijev, od tega 97 radijskih, 54 televizijskih, 18 elektronskih ter 702 tiskana, od tega jih 43 izhaja samo v elektronski obliki. Izdajatelji teh medijev so v veliki večini majhne gospodarske družbe, nekaj je delniških družb, niso pa vsi izdajatelji medijev vključeni v ZTM. Prav tako odločitve ZTM niso obvezne za tiste medije, katerih izdajatelji sodijo v javni sektor (na primer RTV Slovenija, Zavod Marš).

Po začetku veljavnosti KPPN decembra 1991 je bil sredi januarja leta 1992 sklenjen dogovor, da izračune izhodiščih plač pripravlja SNS, delodajalci pa ga verificirajo. Aprila tega leta je Svet RTV dal prvo pobudo za spremembo kolektivne pogodbe, ker je niso mogli izvajati in avgusta tega leta so se začela pogajanja za spremembe. Ker so imeli na RTV težave zaradi zakona o zamrznitvi plač, je RTV hotela določene rešitve po svoji meri, a ni prišlo do soglasja za spremembo KPPN. Leta 1994 so z RTV opozarjali na razhajanja glede izračuna izhodiščne plače in Svet RTV je dal pobudo za sklic Komisije za pomirjanje, Združenje za tisk pa je predlagalo ponoven začetek pogajanj o spremembah in dopolnitvah KPPN. Januarja leta 1995 so se začela pogajanja, vendar so bila februarja prekinjena zaradi neusklajenih stališč. Januarja leta 1996 je bila napovedana stavka novinarjev zaradi neizpolnjevanja določb KPPN, vendar je bila pozneje prestavljena na marec 1996. Aprila, avgusta in septembra 1996 je ZTM predlagal začetek pogajanj o spremembah in dopolnitvah KPPN, vendar je oktobra 1996 SNS zavrnil pobudo delodajalcev. Novembra tega leta so delodajalci spet poslali pobudo za spremembe in dopolnitve KPPN, a spet ni bilo pravega odziva SNS. Julija 1997 je potekalo dopisovanje glede veljavnosti izračuna izhodiščih plač, saj je arbitražni svet odločil, da je potreben medsebojni dogovor. Bistveno spremenjene okoliščine, težave pri usklajevanju tako različnih podpisnikov iz javnega in zasebnega sektorja so se pokazale aprila leta 1998, ko je UO ZTM sprejel izstop iz podpisništva, za ostale podpisnike je kolektivna pogodba veljala še naprej. Zatem je izstopil tudi GIZ nekomercialnih radijskih postaj (ustanovljen s pogodbo oktobra 1996, interesno združenje manjšega dela radijskih postaj v Sloveniji, ki je »nadaljeval vsebinsko delo Združenja radijskih postaj«, podpisnikov KPPN). Tako je na delodajalski strani leta 1998 ostal kot podpisnik le še Svet RTV in v tem javnem zavodu kot delu javnega sektorja tudi izvajajo KPPN. Zaposleni v tem javnem zavodu so sedaj vključeni v zakon o javnih uslužbencih in njihov sindikat sodeluje v pogajalski skupini sindikatov javnega sektorja za sklenitev kolektivne pogodbe za javni sektor. SNS je aprila 1998 med drugim na izstop ZTM odgovoril, da »se ne more obnašati drugače, kot da spoštuje veljavno pogodbo«. Podobno je odgovoril tudi GIZ-u. Sledilo je še nekaj stikov med SNS in GZS, od decembra 2002 do junija 2004 pa je vladal »molk«. Predsednik SNS je v intervjuju, objavljenem v Mladini na dan končanja stavke, med drugim dejal: »Šele po primopredaji poslov (sredi leta 2002, op. R. K.), ko je bilo treba narediti program dela, sem izvedel za znameniti zbornični odstop iz leta 1998. Sklical sem izvršni odbor SNS in zahteval, naj zahteva razlago od Združenja za tisk in medije. Temu bi sledil upravni spor na sodišču in danes bi že imeli v rokah odločbo, da njihov podpis velja. Takrat smo imeli različne prave razlage in izvršni odbor me je preglasoval z 10:1. Povedal sem jim, da je to tiščanje glave v pesek na obeh straneh in da bo do problema prišlo, ko bomo predlagali prenovo kolektivne pogodbe.« V SNS so že leta 1998 (najpozneje pa 2002) vedeli, v čem je problem in stavkati po šestih letih zastavlja predvsem vprašanje, kaj so delali novinarji tedaj, kaj je delalo tedanje vodstvo SNS. Namesto da bi pregledali svoje vrste, so raje preložili odgovornost na GZS-ZTM, češ da se noče pogajati. Dejstvo je, da so se okoliščine od leta 1991 do leta 1998 bistveno spremenile in vsak pravnik ve povedati, kaj pravi za take primere Zakon o obligacijskih razmerjih oziroma sedanji Obligacijski zakonik. ZTM je podpisnik dveh panožnih kolektivnih pogodb (v časopisnoinformativni je opredeljeno tudi delo novinarjev), nekatere njegove članice (predvsem na področju radijske in tv-dejavnosti, ki nima svoje panožne pogodbe) uporabljajo splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti. Iskanje novih rešitev v novih okoliščinah je zato odgovorno delo različnih socialnih partnerjev v zasebnem sektorju.

SNS je 9. junija posredoval GZS-ZTM pobudo za pristop k spremembam KPPN. O tem je razpravljal UO ZTM na 2. seji konec junija in odgovoril, da ni več aktualni podpisnik KPPN, poleg tega je združenje že sklenitelj dveh panožnih kolektivnih pogodb. UO je o tem drugič razpravljal na 3. seji konec avgusta, tako kot sem obljubila predsedniku SNS na srečanju 13. avgusta. UO je v pisnem odgovoru ponovil, da ni več podpisnik KPPN, da je »Združenje za tisk in medije je podpisnik panožne kolektivne pogodbe (časopisnoinformativne), ki jo uporabljajo predvsem izdajatelji tiskanih medijev in tu obstaja tudi možnost uresičevanja predlogov SNS«. Prva možnost za pogajanja je bila torej dana s tem odgovorom in ne drži, da se ZTM ni bil pripravljen pogajati. Razkorak je ostal glede forme, ne pa, da se ZTM ne bi bil pripravljen pogajati. UO se je na 4. seji sestal 24. septembra in predlagal delovno srečanje med člani UO, povabljenimi članicami GZS in predstavniki SNS v sredo, 29. septembra. Na 5. seji se je UO sestal v petek, 1. oktobra, se seznanil z delovnim srečanjem ter oblikoval odgovor na tri stavkovne zahteve SNS (pogajanja o spremembah in dopolnitvah KPPN, preklic izstopa leta 1998 in dogovor o avgustovskem dodatku za novinarje v višini 17.000 tolarjev), ki jih je združenje prejelo 23. septembra. Med drugim je ugotovil, da je napoved stavke preuranjena in neutemeljena, saj je stavka napovedana zoper subjekt, ki ni stranka KPPN, s čemer je bil SNS seznanjen in »pozval SNS k mirnemu in nekonfliktnemu dialogu, kjer bo mogoče sistematično uresničevati sicer legitimen interes SNS, da se kot predstavniki ene od skupin, zaposlenih pri delodajalcih Združenja za tisk in medije, vključijo v kreativen socialni dialog«. UO je sprejel sklep, da se takoj začnejo pogajanja s predstavniki SNS ter poudaril, da »ob začetku ni smiselno izključiti nobene od možnih oblik uresničevanja stavkovnih zahtev ter je potrebno v pogajanjih celovito preučiti učinke posamičnih rešitev, upoštevajoč tudi pozitivno zakonodajo«. UO je tudi določil petčlansko pogajalsko skupino, predlagal prvi sestanek pogajalskih skupin 7. oktobra ob 14. uri, predlagal, da SNS odpove stavko ter začne pogajanja. SNS se s takim predlogom ni strinjal in je v petek, 1. oktobra, ob 19. uri in 5 minut posredoval v podpis dogovor o takojšnji izpolnitvi stavkovnih zahtev SNS. UO ni imel pooblastil za podpis takega dogovora, je pa naslednji dan, v soboto, 2. oktobra, torej dan pred napovedano stavko, po odprtem pismu predsednika GZS predstavnikom novinarjev, poslal že drugi uradni, sicer pa tretji predlog za pogajanja o novi kolektivni pogodbi ter poziv k odpovedi stavke. GZS odgovora SNS na ta predlog ni prejel. V nedeljo, 3. oktobra, se je začela stavka. Stavkali so le v nekaterih medijskih hišah, velika večina medijev in v njih zaposlenih se ni pridružila stavki. Stavkali niso na POP TV, Kanalu A, v lokalnih in regionalnih radijskih in tv-postajah, delali so tudi v številnih drugih tiskanih medijih, tudi regionalnih in lokalnih. V ponedeljek, 4. oktobra, drugi dan stavke, se je UO sestal na 6. seji in ponovno predlagal začetek pogajanj za novo kolektivno pogodbo za poklicne novinarje, zaposlene pri delodajalcih, članih ZTM (se pravi v zasebnem sektorju), 7. oktobra oziroma v skladu s posebnim dogovorom, imenoval pet članov v pogajalsko skupino, določil izhodišča za pogajanja. SNS je na ta predlog odgovoril s »staro« stavkovno zahtevo-pogajanji o spremembah in dopolnitvah KPPN. UO ni imel mandata za sprejem predlaganih sklepov, zato je bila 7. seja UO spet naslednji dan, v torek, tretji dan stavke. Tega dne so se predstavniki SNS, zatem pa tudi ZTM, srečali tudi s predsednikom republike. UO združenja je malo po 17. uri posredoval SNS odgovor, da UO ponovno izraža pripravljenost za pogajanja, kot je sporočil do tedaj že trikrat in ponovno povabil SNS na pogajanja 7. oktobra ob 14. uri. V stališčih je navedel pravne podlage za svoje predloge. To je bil že sedmi pisni odgovor, ki ga je ZTM posredoval SNS od junija 2004 naprej. Stavkovni odbor je, kot se je neuradno izvedelo, z glasovanjem po prejemu obsežnega pisnega odgovora ZTM sprejel sklep o prekinitvi stavke in ga malo pred polnočjo tega dne tudi sporočil javnosti: da je stavka prekinjena in da z delom nadaljujejo od 8. ure naprej. Na Radiu Slovenija so začeli delati že opolnoči in ne šele zjutraj. Gospodarska škoda v družbah, kjer so stavkali, ni majhna, SNS naj bi bo povrnil del plače stavkajočim, saj je bila stavka interesna in so vnaprej za to rezervirali sredstva (tudi za samostojne in svobodne novinarje in novinarje-honorarne sodelavce). V četrtek, 7. oktobra, sta se pogajalski skupini SNS in ZTM, kot je predlagal UO ZTM, prvič srečali in se tudi dogovorili za drugo srečanje 21. oktobra. Stavka je opozorila na probleme, katerih rešitve se skrivajo tako na zakonodajnem kot drugih področjih dela, v GZS, SNS, Društvu novinarjev Slovenije, vladi, ministrstvih, državnem zboru, javnem zavodu RTV in gospodarskih družbah samih. Naj jih nekaj omenim:

• reprezentativnost socialnih partnerjev (sindikata in delodajalcev) v zasebnem in javnem sektorju,
• ravni in razmerja med kolektivnimi pogodbami (splošna panožna, podjetniška, poklicna) v javnem in zasebnem sektorju,
• je mogoče samo s ceno delo za zaposlene po pogodbi o zaposlitvi ter za ostale (avtorsko, delo po delovršni pogodbi, delo preko študentske napotnice), ki opravljajo novinarsko delo, regulirati delo gospodarskih subjektov na trgu oziroma kako drugače (tehnični, kadrovski pogoji) določiti pogoje za delo, na primer radijskih in televizijskih postaj na trgu,
• opredelitev, kdo je novinar in kdo vse opravlja novinarsko delo (Zakon o medijih, podatki, ki jih zbira Statistični urad RS, tisti, ki opravljajo novinarsko delo, pa delajo preko študentske napotnice, imajo avtorske ali kakšne druge pogodbe. Le-ti delajo praktično v vseh medijih v javnem in zasebnem sektorju, pri tem so v prednosti tisti v univerzitetnih centrih),
• kako naj poteka obveščanje javnosti v času stavke, saj opredelitev o tem v kodeksu ni, v tej stavki pa so kar s Poslovnikom o poteku splošne stavke urednikov in novinarjev, "samoupravno" določili, da bodo stavkovni odbori namesto odgovornih urednikov in novinarjev opravljali njihovo delo oziroma so postali "veliki cenzorji";
• zakonitost stavke na nacionalni in podjetniški (zavodski) ravni itd.

Iskreno upam, da bodo pogajalci izkoristili priložnost za argumentiran pogovor, ki bo temeljil na objektivnih vodilih, da bodo znali ločiti zadeve od pogajalcev, cilje od stališč, da bodo nenehno iskali nove možnosti (tudi predlaganje zakonskih in drugih sprememb) ter upoštevali, da se pogajajo za rešitve v zasebnem sektorju. Pravijo, da so taka »sodelovalna« pogajanja najuspešnejša, ko želiš urejati zadeve, upoštevajoč pristojnosti, možnosti in dejstvo, da temelji kolektivno dogovarjanje na prostovoljnosti, ne prisili.

Ob prvi splošni stavki novinarjev – začela se je 3. oktobra opolnoči in se začasno prekinila 6. oktobra ob 8. uri – so se razvile živahne razprave o tem, kaj je bilo tega sploh treba, kaj je prineslo, kaj pomenilo, od kod kar napoved stavke, kaj bo zdaj … »V resnici po moji oceni tri četrt stavkajočih nima pojma, zakaj s(m)o sploh stavkali,« je nekaj dni po začasni prekinitvi stavke menila samostojna novinarka, ki se je stavki sicer tudi sama pridružila. »Stavkali smo za nacionalno poklicno kolektivno pogodbo,« odgovarja Iztok Jurančič, predsednik Sindikata novinarjev Slovenije. Ta(k) cilj je bil ob napovedi stavke za marsikoga preveč neoprijemljiv in izkazalo se je, da veliko novinarjev kolektivno pogodbo pojmuje kot nekaj birokratskega, kar nima velike zveze z njihovim vsakdanjim delom in življenjem. Če bi bilo res tako, če kolektivna pogodba ne bi bila pomembna za vsakega novinarja in njegovo delo za delodajalca oziroma naročnika, potem na strani lastnikov medijev ne bi bilo tako velikega odpora do pogajanj in stavke sploh ne bi bilo, meni Jurančič.

Ko je Sindikat novinarjev Slovenije na Združenje za tisk in medije junija 9. junija prvič poslal pobudo za pogajanja o spremembah in dopolnitvah kolektivne pogodbe za poklicne novinarje, je ZMT poziv zavrnil, češ da sploh ni pravi naslovnik za takšne pobude sindikata. Že od leta 1998 namreč tli spor o veljavnosti in uveljavljanju nacionalne kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (KPPN), ki je bila podpisana leta 1991 kot prva poklicna kolektivna pogodba v Sloveniji. Sedem let po podpisu pogodbe je Združenje za tisk in medije (ZTM) od kolektivne pogodbe odstopilo, o svojem odstopu od pogodbe je Sindikat obvestilo tudi Gospodarsko interesno združenje lokalnih in regionalnih radijskih postaj. Sindikat novinarjev vztraja na izvirnem stališču, da je bil odstop delodajalcev neveljaven in to utemeljuje z določili KPPN, ki so jih s svojih podpisom leta 1991 potrdili tudi predstavniki delodajalcev, a jih ob odstopu niso upoštevali. Jurančič navaja še druge argumente za neveljavnost odstopa in napoveduje, da bo SNS o tem sprožil sodni spor1. ZTM, nasprotno, vztraja pri stališču, da kolektivna pogodba od leta 1998 za njegove člane ni več zavezujoča in je odločitev, ali jo upošteva ali ne, prepuščena vsakemu medijskemu podjetju. To je združenje ponovilo tudi septembra, ko je uradno zavrnilo predlog o avgustovski uskladitvi plač novinarjev (v skladu s KPPN), ki jo je dober mesec pred tem predlagal sindikat novinarjev. Kot je takrat povedal Jurančič, je SNS ocenil, da sta s tem »izničenje in protipravna razveljavitev« kolektivne pogodbe za poklicne novinarje segla že do sleherne medijske hiše, zaradi takšnih enostranskih dejanj delodajalskih zastopnikov pa je stavka boljši izhod kot pa dovoliti, da se minimalne pravice iz 14-letne kolektivne pogodbe »izbrišejo na obroke«.2 ZTM sicer niti med stavko ni privolil v uskladitev plač in ta zgodba ostaja odprta, je pa s pristopom k pogajanjem združenje priznalo svojo reprezentativnost in sindikat je po šestih letih spet dobil sogovornika med delodajalci, kar je bilo bistvo splošne stavke. Združenje je tudi priznalo veljavnost kolektivne pogodbe v medijskih podjetjih, kjer imajo novinarji v svojih pogodbah o zaposlitvi zapisano obstoječo kolektivno pogodbo. Z začetkom pogajanj po Jurančičevih besedah ostaja odprta tudi možnost tožb zoper podjetja, kjer kolektivne pogodbe doslej niso spoštovali. Zato je sindikat tudi sklenil po treh dneh stavko začasno prekiniti, čeprav »stavkovnih zahtev sindikata Gospodarska zbornica Slovenije oziroma njeno združenje za tisk in medije v zadnjem odgovoru ni sprejelo v celoti«. Nekaj članov stavkovnega odbora je menilo, da bi bilo treba stavko nadaljevati in z njo doseči izpolnitev vseh stavkovnih zahtev, ob glasovanju pa je prevladalo stališče, da je treba zaradi »odgovornosti do javnosti in novinarjev, ki so v rednem delovnem razmerju, pogodbenem razmerju ali imajo sodelovanje z mediji dogovorjeno na kakršen koli drug način« (kot je stavkovni odbor zapisal v sporočilu za javnost) sprejeti pobudo za »konstruktivna pogajanja o kolektivni pogodbi«, čim prej sesti za pogajalsko mizo in se premakniti z mrtve točke. Tudi podpredsednik SNS in vodja stavkovnega odbora na TVS Rajko Gerič za največji dosežek stavke označuje dejstvo, da ima sindikat kot predstavnik novinarjev spet pogajalskega partnerja. Ni pa, je opozoril Gerič, mogoče pritrdilno odgovoriti na največkrat izrečeno vprašanje novinarjev po stavki: »Ali smo zmagali?« Geričev odgovor je, da »bomo zmagali takrat, ko bomo dosegli to, kar želimo doseči na pogajanjih«. »Etapni« cilj, ki ga je dosegla stavka, je bil začetek pogajanj, končnega je sindikat novinarjev v stavkovnih pravilih opredelil kot »ohranitev, dopolnitev in spremembe nacionalne poklicne kolektivne pogodbe ter doseči, da jo bodo spoštovala reprezentativna združenja delodajalcev, saj drugače ni mogoče zagotoviti njene splošne veljavnosti in ustrezno zavarovati socialnih in materialnih pravic novinarjev.« 3

Po začasni prekinitvi stavke je v novinarske vrste dodatno zmedo vnesla Jurančičeva izjava, da bodo predmet pogajanj med SNS in ZTM najprej sama pogajalska izhodišča. Težko si je (bilo) zamisliti, da smo bralce, poslušalce in gledalce tri dni pustili na cedilu zato, da se bodo začela pogajanja o pogajanjih … Treba je vedeti, da sindikat in društvo novinarjev ves čas vztrajata pri pogajanjih o pre-novi kolektivne pogodbe, Združenje za tisk in medije pa, če že, pri pogajanjih o novi kolektivni pogodbi. Spet gre za na videz majhne razlike, ki pa so odločilnega pomena, in zato bodo predmet pogajanj najprej res sama izhodišča nadaljnjih pogajanj. Jurančič je pojasnil, da bi pogajanja o novi kolektivni pogodbi, ki jih predlaga ZTM pri GZS, pomenila pogajanja (tudi) o pravicah, ki sta jih delojemalska in delodajalska stran opredelili že med pogajanji o kolektivni pogodbi iz leta 1991. Pogajalcem sindikata pa je skupščina članov SNS dala mandat za pogajanja o pripravljenem predlogu sprememb in dopolnitev obstoječe kolektivne pogodbe. Ta predvideva uskladitev pogodbe s spremenjeno delovnopravno in medijsko zakonodajo, ureditev statusa samostojnih in svobodnih poklicnih novinarjev, ureditev avtorskih pravic in finančnih nadomestil za njihovo sekundarno uporabo, vključitev minimuma pravil avtonomije uredništev in razširitev kroga podpisnikov na delodajalski strani. Mandat pogajalce tudi zavezuje, da ne smejo privoliti v nobeno znižanje minimalnih standardov, zapisanih v KPPN, razen če so v koliziji z zakonodajo. Združenje za tisk in medije pa je leta 1998 od pogodbe odstopilo prav zato, ker so za veliko večino njegovih članov (podjetij, ki se ukvarjajo z medijsko dejavnostjo) celo minimalni standardi, zapisani v KPPN, previsoki. V svojem sporočilu za javnost je upravni odbor ZTM 24. septembra sicer zapisal, da nekatere medijske hiše v praksi upoštevajo standarde iz poklicne pogodbe za novinarje in da nekatere celo zagotavljajo več. Po besedah Zlatka Šetinca, predstavnika Dnevnika in predsednika strokovnega združenja za časopisno dejavnost, pa je 95 odstotkov gospodarskih subjektov, ki jih združuje ZTM, takih, ki »ne morejo spoštovati niti dosedanje poklicne kolektivne pogodbe, kaj šele dopolnjene« (Večer, 29. 9. 2004). Šetinc je že pred stavko opozoril na del težav, ki jih bodo imeli pogajalci ZTM GZS v lastnih vrstah. Povedal je, da so bili predstavniki večjih medijskih hiš na preteklih sestankih (na ZMT, op. a.) »v nehvaležnem položaju«. Po Šetinčevih besedah niso mogli razumeti, zakaj se s sindikatom novinarjev ne morejo pogajati. Težava je (bila) v tem, da bi, če bi večje časopisne hiše »nekaj podpisale«, to veljalo za vseh 462 članic združenja (prav tam). V času odstopa od pogodbe, sklenjene s Sindikatom novinarjev Slovenije je ZTM pri GZS vodil Andrej Lesjak, direktor podjetja Delo Revije. V pogovoru za Finance je povedal, da je združenje po odstopu kot partnerja v nadaljnjih pogajanjih sprejelo sindikat Pergam. »V tem trenutku je s Pergamom tudi za področje novinarskega dela podpisana kolektivna pogodba, ki je po vsebini mogoče malenkost drugačna – ne rečem slabša –, kot je to, kar predlaga novinarski sindikat, in ne vidim nobenega razloga za stavko,« je menil Lesjak, ki zdaj vodi pogajalsko skupino ZTM (Finance, 20. 9. 2004). Sindikat urejanje položaja novinarjev s panožno kolektivno pogodbo zavrača, pri tem ga podpira tudi društvo novinarjev. Predsednik DNS Grega Repovž meni, da bi bilo izničenje poklicne pogodbe in njena nadomestitev s pogodbo grafične dejavnosti »izredno hud udarec za novinarstvo«. Predsednika društva in sindikata sta že pred dvema letoma (9. oktobra 2002) podpisala »Protokol o skupnih ciljih in sporazum o skupnem interesu pri sporazumevanju o kolektivni pogodbi za novinarje«; sodelovanje med SNS in DNS je bilo pri pripravi prenovljene pogodbe in je zdaj, ob njenem uveljavljanju, tesnejše kot kdaj koli prej. Društvo je tudi pripravilo določila o avtonomiji uredništva, ki jih vsebuje predlog prenovljene kolektivne pogodbe. V skupnem pozivu k stavki (27. septembra) sta predsednika sindikata in društva pojasnila, da »druge kolektivne pogodbe, ki jih vsiljujejo delodajalci, statusa novinarskega poklica ne urejajo. /…/ Brez nacionalne kolektivne pogodbe bi bil pritisk na posamezne novinarje nepredstavljivo hujši, pravna, poklicna in druga urejenost medijskega prostora pa neprimerno slabša.« Kot je povedal Jurančič, »določila te pogodbe ne urejajo samo plač in drugih tovrstnih pravic, temveč tudi pravice, ki izvirajo iz posebnosti novinarskega poklica in zadevajo avtorske pravice, samostojnost in odgovornost novinarjev, ne nazadnje spoštovanje novinarskega kodeksa, ki je del te pogodbe (sindikalnega predloga prenovljene pogodbe, op. a.).« (Dnevnik, 30. 9. 2004) Trditve delodajalcev, da je lahko kolektivna pogodba dejavnosti ustrezno nadomestilo za poklicno, zavračajo tudi novinarji, ki že imajo izkušnje z delom pod pogoji, določenimi v panožni kolektivni pogodbi. »Člani Sindikata novinarjev Gorenjskega glasa in novinarji, stalni pogodbeni sodelavci, podpiramo prizadevanja Sindikata novinarjev Slovenije za ohranitev in dopolnitev nacionalne poklicne kolektivne pogodbe, ker svoj položaj ocenjujemo kot neurejen. Po sili razmer smo v podjetju začasno prešli na Pergamovo kolektivno pogodbo, ki pa ne upošteva dovolj posebnosti novinarskega poklica in tudi neprimerno vrednoti naše delo,« so zapisali novinarji, ko so svoje bralce obvestili o podpori stavki in razlogih zanjo. (Gorenjski glas, 1. 10. 2004)

Novinarji so sicer med stavko ugotavljali, da je »stavkati teže kot delati«. V stavkovnih dneh je vladala napetost, ker je bilo jasno, da bo takoj po koncu ali prekinitvi stavke treba nadoknaditi veliko zamujenega dela, situacija pa je tudi sicer v novinarskih vrstah zbujala nelagodje, tako med stavkajočimi kot nestavkajočimi. Tisti, ki so stavkali, so se čutili opeharjene za podporo in solidarnost nestavkajočih kolegov, ti pa za razumevanje njihovih razlogov za nadaljevanje dela. Izmenjave mnenj o tem so, na primer, najbolj zaznamovale t. i. mailing listo samostojnih in svobodnih novinarjev4, na kateri so se takrat začeli oglašati tudi novinarji, ki so bili prej le pasivni uporabniki. Stavko za nacionalno kolektivno pogodbo za poklicne novinarje so podprli številni mediji in novinarji. Zanjo se je od 477 članov sindikata, kolikor jih je glasovalo o stavki, izreklo 464 članov oziroma 97 odstotkov. Za stavko je tako glasovalo blizu 70 odstotkov vseh članov sindikata novinarjev. Dva dni pred stavko je sindikat javnosti sporočil, da so splošno stavko podprli TV Slovenija, Radio Slovenija, Regionalni center RTV Slovenija Maribor, Regionalni center RTV Slovenija Koper-Capodistria, Delo, Večer, Dnevnik, Slovenske novice, Primorske novice ter STA, vsa uredništva GV Revije, Radio Štajerski val, Gorenjski glas, Kmečki glas, Novi tednik – Radio Celje, Radio Tednik Ptuj, nekatera uredništva Mladinske knjige, solidarnostno tudi Dolenjski list. Pozneje so se stavki pridružili še tednik Mandrač, Radio MARŠ, tiskovna agencija Morel, internetni medij Ljubljanske novice, posamezni novinarji POP TV, solidarnostno tudi novinarji poslovnega časopisa Profit. Stavko so podprli in se ji pridružili tudi številni samostojni in svobodni novinarji, med njimi vsi, združeni v Sindikat Radia Študent. Če bi stavka trajala dlje, bi se ji – kot je bilo mogoče razbrati iz izjav v medijih in zasebnih krogih – nedvomno pridružili še drugi mediji ali vsaj posamezni novinarji. Stavka je bila deležna široke podpore sindikatov drugih poklicev in panog, pa tudi tujih novinarskih organizacij. Podprla jo je Mednarodna zveza novinarjev (IFJ) ki povezuje 500.000 novinarjev z vsega sveta, posebej še hrvaško in švedsko novinarsko društvo, Združenje in Sindikat novinarjev Srbije in Črne gore ter italijanski sindikat novinarjev. Kot »nestavkajoči medij« je bila v ospredju pozornosti predvsem komercialna televizija POP TV, veliko zanimanje je vladalo za odločanje o načinu podpore stavki na Dnevniku, ki se je končalo proti zaostritvi (ta bi najverjetneje pomenila, da tako kot Delo in Večer – ki nista izšla že v torek - tudi Dnevnik v sredo, 6. oktobra sploh ne bi izšel), in na Financah, kjer so novinarji z 19 glasovi za in enim proti sicer podprli stavko, a so se odločili vseeno nadaljevati delo. Precej ob strani pa je šla mimo stavka na mnogih komercialnih radijskih postajah, ki so vse dni oddajale program, moderiran v živo, in objavljale novinarske prispevke. Teh medijev ne gre spregledati, če se poskušamo s te kratke časovne distance ozreti na stavko in jo videti v njenem širšem kontekstu. Med naključnim poslušanjem jutranjega programa ene od komercialnih postaj smo slišali voditeljico programa poslušalcem pojasnjevati odnos do stavke na tej komercialni postaji. Po njenih besedah so novinarji sicer podpirali stavko, vendar pa delajo za komercialni medij, ki živi od oglasov in si ne more privoščiti izpada prihodkov, kakršnega bi prinesla novinarska stavka. Tako se je še enkrat več pokazalo, da je novinarsko delo danes pojmovano predvsem kot tržno blago, ki zagotavlja preživetje medijskih podjetij, in da veliko novinarjev interes kapitala (lastnikov) postavlja pred lastne interese. Predvsem v manjših medijih je razlog za to večinoma v bojazni, da bi drugačna pozicija pomenila izgubo vira zaslužka, ki novinarju zagotavlja vsaj preživetje. Če si postavljen pred odločitev, ali stavka ali preživetje, je o »višjih ciljih« težko razmišljati. Da so bili mnogi novinarji soočeni s tako dilemo, potrjujejo tudi konkretni primeri pritiskov na ne-redno zaposlene novinarje »stavkajočih medijev«. Po besedah novinarke regionalnega medija, ki se ne želi javno izpostaviti, je vodstvo od samostojnih novinarjev, ki so redni člani redakcije, zahtevalo, da med stavko delajo, sicer da jim bodo prekinili pogodbe o sodelovanju. Čeprav je pravica do stavke pravica vsakega državljana Republike Slovenije, zapisana v ustavi, in čeprav je Sindikat novinarjev Slovenije glasovanje o stavki izvedel tudi med samostojnimi in svobodnimi novinarji, je vodstvo omenjenega medija zatrdilo, da imajo pravico do stavke le redno zaposleni novinarji. Prav podpora samostojnih in svobodnih novinarjev, predvsem tistih, ki so redni člani redakcij, pa je bila bistvena za uspeh stavke; s tem se strinjajo tudi sogovorniki iz mednarodnih novinarskih združenj. Zelo lahko bi se namreč zgodilo, da bi (še) namesto stavkajočih redno zaposlenih novinarjev delali preostali člani redakcij, kar je doslej večkrat spodkopalo uspeh novinarskih stavk po Evropi.

Freelancerji niso bili v težavnem položaju le med stavko, ampak tudi sicer veljajo za najbolj ranljivo skupino novinarjev. Kot je pokazala pred dobrima dvema letoma opravljena primerjalna analiza položaja samostojnih novinarjev po Evropi5 in kot kažejo mnoge mednarodne raziskave in analize na tem področju, je vprašanje pravic in statusa freelancerjev žgoča tema sodobnega medijskega prostora, ki je ni več mogoče puščati ob strani. Pri tem ne gre za trenutno »krizo« na trgu novinarske delovne sile, trendi so jasni in – že je mogoče trditi – nezajezljivi. Freelancerjev je povsod vedno več, med njimi pa vedno več takih, ki to ne želijo biti, pa nimajo druge izbire. Osnovna »delitev« slovenskih freelancerjev na samostojne in svobodne novinarje je izpeljana iz razlik med tistimi, ki so kot samostojni novinarji registrirani pri ministrstvu za kulturo (še leta 1995 jih je bilo v registru 120, zdaj število že presega 210), in tistimi, ki se sicer preživljajo z novinarskih delom in niso redno zaposleni, vendar nimajo »uradnega« statusa samostojnega novinarja. Kdor pridobi uradni status samostojnega novinarja, je dolžan vsak mesec plačevati prispevke za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje (minimalno okoli 60.000 tolarjev) in to breme medijske hiše pomagajo nositi le redkim samostojnim novinarjem. Prispevke mora samostojni novinar plačati, ne glede na to, ali je v določenem mesecu zaslužen honorar dovolj visok, da novinar lahko s preostankom (po plačilu prispevkov) pokrije še življenjske stroške. Mnoge novinarje to odvrne od pridobitve statusa in vztrajajo med t. i. svobodnimi novinarji ali status samostojnega novinarja celo »vrnejo«. V pred manj kot letom dni opravljeni anketi sindikata novinarjev je bilo razmerje med sodelujočimi samostojnimi in svobodnimi novinarji 1 : 2. Delež samostojnih novinarjev je znašal 34, svobodnih pa 66 odstotkov. Predvsem zaradi metodoloških težav6 vzorec (skupaj 104 respondenti) sicer ni reprezentativen in se ga ne da zanesljivo posploševati za celo populacijo, se pa razmerje ujema s siceršnjimi ocenami sindikata in društva novinarjev o razmerjih med samostojnimi in svobodnimi novinarji. Skupaj naj bi tako ne-redno-zaposleni novinarji predstavljali že tretjino vseh novinarjev. Obe skupini svoj ocenjujeta podobno; samostojni novinarji s povprečno oceno 1,9, svobodni 1,8 (do 5). Kot slab ali izredno slab je svoj položaj ocenilo skupaj 82 odstotkov sodelujočih samostojnih in svobodnih novinarjev.

Evropska, pa tudi krovna Mednarodna novinarska zveza že več let opozarjata, da le ureditev razmer za samostojne novinarje lahko dolgoročno zagotavlja urejen položaj vseh novinarjev, tudi redno zaposlenih7. Že zdaj je namreč med novinarji uveljavljeno reklo, da »na vsakega redno zaposlenega novinarja pred vrati čaka deset drugih«, ki bi bili pripravljeni (in kmalu prisiljeni) delati v še tako slabih razmerah in za še tako nizko plačilo. To dolgoročno ogroža tudi socialni in profesionalni položaj njihovih redno zaposlenih kolegov in znižuje kakovost novinarskega dela ter medijskih vsebin. Po primerjalnih analizah o stanju na tem področju po Evropi ter po preučitvi razmer v Sloveniji sta v Sloveniji obe stanovski organizaciji, sindikat in društvo novinarjev, ureditev položaja samostojnih in svobodnih novinarjev postavili v ospredje svojih aktivnosti in prizadevanj. Predlog prenovljene kolektivne pogodbe, ki ga je sindikat poslal združenju za tisk in medije, upošteva priporočila mednarodnih organizacij in vsebuje številna in jasna določila o pravicah in obveznosti samostojnih in svobodnih novinarjev, ki bi uredila njihov socialni in poklicni položaj.8 Že prvi odzivi z Združenja za tisk in medije so pokazali, da se bodo prav pri tem pogajalci obeh strani najbolj razhajali. ZTM je v neuradnih odzivih na predlog sindikata kategorično zavrnil opredelitev pravic samostojnih in svobodnih novinarjev v (novi ali prenovljeni) nacionalni poklicni kolektivni pogodbi. Predsednica ZTM Rina Klinar je, na primer, v dneh pred stavko opozorila na »morebitne napačna pričakovanja SNS, da bi lahko z eno pogodbo rešili težave novinarjev«. Po njenih besedah lahko kolektivna pogodba velja za zaposlene novinarje, »nikakor pa se z njo ne more urejati razmer svobodnih novinarjev in honorarnih sodelavcev«. (Delo, 30. 9. 2004) Po mnenju Gašperja Lubeja s Slovenske tiskovne agencije, ki je bil še pred nedavnim tudi sam »novinar-sodelavec«, položaj samostojnih in svobodnih novinarjev v Sloveniji pa je preučil in predstavil v svojem diplomskem delu, je »argument delodajalske strani o tem, da kolektivna pogodba ne more urejati položaja freelancerjev, smešen«. Tudi če zasebni delodajalci vztrajajo pri veljavnosti odstopa od kolektivne pogodbe (RTV Slovenija od pogodbe ni nikoli odstopila), ne morejo zanikati dejstva, da so se že pred 14 leti pogajali o pogodbi, ki je vsebovala tudi določila o samostojnih novinarjih. Leta 1991 so podpisali pogodbo, ki je v uvodnih določbah opredelila veljavnost tudi za samostojne novinarje, v 79. členu pa določila, da mora plačilo za delo svobodnih in samostojnih novinarjev urejati posebna pogodba, pri čemer pogoji dela ne morejo biti slabši kot za redno zaposlene novinarje. Lubej, podobno kot številni drugi novinarji, ugotavlja, da gre sicer res za zelo splošni člen, ki se v praksi večinoma ni uresničeval, vendar pa reguliranje položaja zunanjih sodelavcev s kolektivno pogodbo ne bi bil precedenčni primer, ne v tujini in ne pri nas. Za razumevanje kategoričnega zavračanja natančne ureditve položaja samostojnih in svobodnih novinarjev s kolektivno pogodbo se kaže spet spomniti na strukturo članstva Združenja za tisk in medije pri GZS. Za več sto manjših medijev, članov ZTM, je »zaposlovanje« freelancerjev edina možnost, da preživijo; ureditev razmer na tem področju, kakršno predvideva sindikalni predlog sprememb in dopolnitev kolektivne pogodbe, bi jih vsaj nekaj deset pahnila v propad, zato je pričakovati še nove in hude »notranje blokade« pogajalskega procesa. Na freelancerje se ne zanašajo samo mali mediji. Tudi večjim oziroma njihovim lastnikom je v interesu, da ostane področje samostojnega oziroma svobodnega novinarstva čim bolj neurejeno; v marsikateri redakciji večjih medijev je že več kot polovica »navideznih« freelancerjev (kot Mednarodna novinarska zveza opredeljuje redne člane redakcij, ki niso redno zaposleni). Obstajajo sicer bolj odgovorni mediji, ki freelancerje – redne člane redakcij vsaj z določitvijo pavšalnega mesečnega plačila in minimalnih dodatnih pravic vsaj nekoliko izenačujejo z redno zaposlenimi novinarji, »načeloma« pa mediji freelancerje obravnavajo predvsem kot možnosti za kovanje prihranka in dobička. Freelancerji so za lastnike veliko cenejši kot redno zaposleni novinarji, ker jih (pogosto nezakonito) plačujejo po avtorskih in drugih pogodbah, bistveno manj obdavčenih, kot je pogodba o redni zaposlitvi. Stroške dela je mogoče dodatno znižati tako, da je tudi neto honorar za primerljivo delo nižji kot neto plačilo redno zaposlenih novinarjev. Freelancerji, tudi če so redni člani redakcij in izpolnjujejo enak obseg dela kot redno zaposleni novinarji, razen redkih izjem ne prejemajo niti regresa, primerov izplačila 13. plače pa doslej med freelancerji sploh ni bilo zaslediti. Poleg tega freelancerji večinoma pristajajo tudi na to, da sami krijejo vse stroške, povezane z delom. Skozi lastniško optiko je dodatna »prednost« tudi dejstvo, da freelancerja ne ščitijo določila o odpovedi delovnega razmerja in jih je mogoče kadar koli odsloviti. Številni novinarji tako svoje delo opravljajo v izrazito negotovih razmerah, imajo bistveno manj pravic kot redno zaposleni novinarji in v najslabših primerih se jim celo dogaja, da zanj ne dobijo niti honorarja. Tudi o tem je tekla »korespondenčna razprava« na mailing listi samostojnih in svobodnih novinarjev. Eden od novinarjev je (5. oktobra) zapisal, da bodo morali mediji, ki si ne morejo privoščiti najema/zaposlovanja in ustreznega plačevanja usposobljenih novinarjev, »pač zapreti svoja vrata«, preživeli pa bodo dobri mediji in dobri novinarji. Novinar je dodal: »Verjamem, da je tako v interesu javnosti kot v interesu ceha, da imamo kakovostne medije in kakovostne novinarje.« Podobnih mnenj je bilo na listi še več, nasprotnih doslej še ne.

Da so se razmere na novinarskem trgu dela in na širšem medijskem trgu močno spremenile, pritrjujeta tako sindikat novinarjev kot gospodarska zbornica in obe združenji prav spremenjene razmere od podpisa KPPN uporabljata tudi kot glavni argument za svoja stališča do kolektivne pogodbe – vsak s svojega zornega kota. Novinarji, ki jim je naloženo izpolnjevanje pravice javnosti do obveščenosti, opravljanje vloge »psa čuvaja«, svoje delo opravljajo v kontekstu odnosa med delodajalcem in delojemalcem, v sodobnih razmerah pa vse večkrat tudi v kontekstu odnosu »naročnika in izvajalca«. Odnos lastnikov medijev do socialnega in poklicnega statusa novinarjev je neločljivo povezan z izpolnjevanjem pravice javnosti do obveščenosti ter kakovostjo in verodostojnostjo medijskih vsebin. Vstopanje v polje javne komunikacije in vodilna vloga pri določanju njene »agende« ter vpliv na javno mnenje so med argumenti novinarjev, ki vztrajajo pri tem, da je treba njihov poklic posebno zaščititi, da posamezni novinarji niso prepuščeni (vsakokratnim) interesom kapitala in lahko kljubujejo vse pogostejšim pritiskom. Vse več novinarjev pripoveduje, da so morali, na primer, zamolčati določene informacije ali celo umakniti članke, ki bi lahko škodili poslovnim partnerjem lastnikov medija ali odvrnili oglaševalce. Hkrati je vse več novinarjev prisiljenih poročati o dogodkih in temah, ki si objave po drugih merilih sploh ne bi zaslužili, pa poročanje (spet) narekujejo interesi lastnikov. V razmerah, ko so odvisni od dobre volje lastnikov medijev, »psi čuvaji« izgubljajo zob za zobom in interes kapitala vse bolj prevladuje nad javnim interesom. Ne glede na to, kako bodo tekla in kako bodo ocenjena pogajanja, je med največje uspehe stavke mogoče šteti dejstvo, da je (p)ostala osrednja tema med novinarji in v širši javnosti. Samorefleksija je prešla okvir ozkega kroga sodelavcev in poklicnih kolegov, ki se praviloma pogovarjajo o »svojih« medijih, »svojih« urednikih, »svojih« pogodbah, »svojih« plačah … Osebne in posamične izkušnje so dobile širši kontekst in na dan je prišel nespregledljivi vzorec podobnih izkušenj in razmer. Novinarji spoznavajo, da je nekaj treba spremeniti, da bodo morale biti spremembe korenite in da jih je treba uvesti čim prej. Veliko bralcev, poslušalcev in gledalcev se je med stavko čutilo opeharjene za svojo pravico do obveščenosti, javna razprava, ki se je odprla ob tem, pa je marsikoga že pripeljala do spoznanja, da ustrezna zaščita novinarskega poklica ni le v interesu novinarjev, ampak celotne javnosti.

nazaj

Igor Drakulič

nazaj

Neva Nahtigal, Uroš Škerl

nazaj

Jaka Repanšek

nazaj

Miha Trampuž

nazaj