»Nič več v rokavicah. Vi, ki morite naše politike kot zajce, želite živeti varno. Motite se. Nič več v rokavicah. Kdor dela za Američane, bo moral sprejeti posledice. Kakšne posledice? Najslabše možne. Vi delate proti svoji državi. Plačajo vas z ameriškim denarjem, da uničujete lastno državo. Vi ste izdajalci ... Nič ni slabšega, kot ste vi. Vi ste kriminalci ...«

S temi besedami je podpredsednik vlade Srbije Vojislav Šešelj na tiskovni konferenci 10. februarja grozil novinarjem neodvisnih medijev. Odkritemu pozivu k fizični likvidaciji vseh drugače mislečih so se v svojih javnih nastopih pridružili še republiški in zvezni ministri za informiranje (Med novinarji so teroristi) in predsednik Miloševia (»V Jugoslaviji, predvsem v Srbiji, obstaja popolna svoboda medijev ... Ena velika skupina medijev ... finančno in politično pod nadzorom nekaterih zahodnih vlad ali njihovih inštitucij ... izvaja destabilizacijo Jugoslavije.« Politika, 1. 1. 2000). Na verbalno nasilje uradne politike so novinarji neodvisnih medijev odgovorili z akcijo Stop nasilju! Sedemdeset medijev ne bo poročalo o tiskovnih konferencah srbske radikalne stranke, ne bo objavljajo njihovih sporočil za javnost in izjav njihovih strankarskih funkcionarjev.

Neodvisno združenje novinarjev Srbije (NUNS) je začelo izdajati publikacijo, v kateri bodo objavljali analize trenutnega stanja na medijskem področju v Srbiji. Njen namen je opozoriti na številne kršitve pravil profesionalnega novinarskega poročanja, opozoriti na nevzdržen položaj neodvisnih medijev in predstaviti predloge za bodoči demokratični način regulacije medijskega delovanja.

Po podatkih NUNS (od leta 1998), ko je bil sprejet Zakon o javnem obveščanju, so mediji bili kaznovani sedeminštiridesetkrat v skupnem znesku 24 milijonov dinarjev. Samo v prvih treh mesecih tega leta je država na osnovi skrajno represivnega zakona (ki omogoča sodnikom, da za prekrške v medijski sferi predpisujejo tudi višje kazni, kot jih določa Zakon o prekrških) bilo izrečeno osem razsodb v skupnem znesku 1,7 milijonov dinarjev. Novinarjem in medijskim hišam se delovanje onemogoča na različne načine - od groženj s fizično likvidacijo do bolj subtilnih načinov finančnega izčrpavanja, kot so zviševanje cen papirja in stroškov tiskanja neodvisnim medijem (cena papirja in tiska je za neodvisne medije tudi desetkrat višja od tiste, ki jo plačajo režimski mediji), pritiski na oglaševalce (oglaševalce v neodvisnih medijih nenehno obiskuje finančna policija), državni monopol nad distribucijsko mrežo, prepovedi akreditacij in sodelovanja na tiskovnih konferencah državnih institucij do sodnih postopkov z izjemno visokimi kaznimi. NUNS opozarja, da tudi opozicija (v tistih mestih, kjer so na oblasti) poskuša izvajati podobne pritiske na medije. Nekateri lastniki in uredniki neodvisnih medijev opozarjajo na pritiske različnih tujih organizacij, ki svojo finančno pomoč pogojujejo z odkritim protirežimskim delovanjem.

Situacija na področju radiodifuzije je še bolj kaotična. Po podatkih združenja za razvoj zasebne televizije Spektar v Srbiji deluje okrog 480 RTV postaj in še naprej nastajajo nove. Več kot polovica vseh delujočih postaj sploh nima pravnih pogojev za legalno delovanje zaradi kafkajanskih postopkov za pridobitev radijskih dovoljenj. Kot razlaga Miloš Živkovia, pravni svetovalec ANEMA, združenja neodvisnih elektronskih medijev: »Da bi ustanovili podjetje, morate imeti radijsko dovoljenje. Da bi pridobili radijsko dovoljenje, morate imete podjetje. Da bi se lahko vpisali v register Minstrstva za informiranje, morate imeti radijsko dovoljenje, če pa hočete pridobiti dovoljenje, morate biti že vpisan v register. Celotna procedura pridobivanja dovoljenj ni slučajna. Narejena je tako, da dejansko ne moreš delovati legalno.« Situacija je najbolj kritična na območju Beograda, za katerega radijci pravijo, da je 'najbolj umazan eter na svetu'. Režim dobesedno čez noč postajam spreminja frekvence, ukinja radijske postaje ali enostavno zapleni celotno opremo.

Publikacija Dosje o represiji prinaša še posebno poglavje o odporu represiji, o zlorabi medijev (ponarejanje in manipulacija z informacijami v osrednjih informativnih oddajah TV Beograd) in trimesečno (januar-marec 2000) kronologijo dogodkov najpomembnejših 'medjskih dogodkov'.

Publikacijo dobite na Zavodu za odprto družbo ali na www.NUNS.org.yu.

Britanska pritožna komisija za tisk (Press Complaints Commission) je neodvisni organ, ki skrbi za spoštovanje novinarskega kodeksa, ki so ga oblikovali in sprejeli novinarji. Komisija obravnava pritožbe zaradi kršitev kodeksa, ki jih posredujejo posamezniki, ki so neposredno omenjeni v časopisnih člankih. Komisijo sestavlja šestnajst članov. Devet članov, skupaj s predsednikom, je neodvisnih. Ostali člani so starejši uredniki z vseh koncev časopisne in revijalne založniške industrije. Pritožno komisijo za tisk (PKT) financira časopisna industrija, ki glede na naklado odmerja prispevke vsakega časopisa ali revije. Od ustanovitve komisije in sprejemanja novinarskega kodeksa leta 1991 je PKT obravnavala več kot 25 000 pritožb.

V prvem četrtletju leta 2000 je PKT obravnavala 556 primerov. V 148 primerih je komisija ugotovila, da se pritožbe nanašajo na vprašanja, ki ne sodijo na področje njenega odločanja (kot so recimo vprašanja oglaševanja, kršitve pogodb ali vprašanja okusa). V 220 primerih je ugotovila, da gre za pritožbe, ki se ne našajo na kršitve posameznih členov kodeksa. V 118 primerih so pritožbe uspešno rešene sporazumno med pritožnikom in posameznim medijem. Komisija je v dvajsetih primerih dejansko odločala in sprejela razsodbe: 12 jih je razrešila v korist pritožnikov in v osmih primerih je Komisija menila, da ne gre za kršitev Kodeksa ter jih zavrgla. Med uspešno rešenimi primeri je največ tistih, v katerih gre za pritožbe o kršitvi prvega člena kodeksa (natančnost), zasebnosti, zaščite otrok, vdora v zasebnost ljudi pri žalovanju ter poročanju o žrtvah spolnih napadov. V večini primerov je časopis oz. urednik objavil odgovor ali popravek pritožnika in uredniško opravičilo. V posameznih primerih so se uredniki tudi zasebno opravičili prizadetim. V primerih, kjer je Komisija sprejela razsodbe, se večina kršitev nanaša na zasebnost (upravičeno pričakovanje posameznika, da bo znotraj tega področja spoštovana njegova zasebnost), zaščito otrok in izkrivljanja informacij. V svojem poročilu za prvo tromesečje tega leta je Komisija med ostalimi obravnavala tudi pritožbo predsednika vlade in njegove soproge proti časopisu Daily Sport. Časopis je v članku z naslovom Horny Blair objavil fotografijo njihovega mladoletnega sina na zasebni zabavi. Članek je nedvoumno razkril identiteto otroka, kar je po mnenju komisije kršitev šestega člena kodeksa, ki ščiti pravice otrok. V svoji razsodbi je komisija zapisala, da kodeks varuje vse mladoletne osebe ne glede na to, kdo in kaj so njihovi starši. Otrok je bil fotografiran brez privolitve njegovih staršev (časopis je trdil, da je za fotografijo dobil privolitev organizatorja zabave). Komisija je opozorila, da razen pritožnikovega sina noben od otrok na fotografiji ni bil jasno identificiran z imenom in priimkom. Komisija je opozorila na (po njihovem mnenju) razveseljivo dejstvo, da je fotografija bila nekaj časa ›naprodaj‹ na britanskem medijskem trgu in da se noben od ostalih britanskih časopisov ni odločil za njeno objavo. Vse informacije o pritožni komisiji za tisk so dostopne tudi na spletni strani www.pcc.org.uk

Ko se je leta 1931 igralec baseballa Babe Ruth pogajal o pogodbi za novo sezono, so mu prisotni novinarji očitali, da zahteva višjo plačo od predsednika Hooverja. Zvezdnik je lahkotno odgovoril: »Imel sem pač boljše leto kot on.« Leta 1820 je Davy Crockett izvoljen v kongres samo zaradi svojih veščin v rokovanju z orožjem. Ronald Reagan je svojo kariero začel kot športni novinar, nadaljeval kot igralec in končal kot predsednik. Po njem so tu še bili Bill Bradley, Jesse Ventura, napovedana kandidatura Donalda Trumpa, Warrena Beattyja, Woodyja Harelsona. Nova številka Media Studies Journala govori o zvezništvu v politiki in zvezdniški politiki, o trendih v ameriških volilnih kampanjah, o vlogi prve dame, o volitvah in internetu, o volilni vzdržljivosti, vplivu medijev na volilno kampanjo in volitve.

Anthony Corrado, avtor knjige Paying for the President, piše o vse bolj sofisticiranih finančnih potezah, ki (bodočim) predsedniškim kandidatom priskrbijo ›mehki denar‹. Delež ›mehkega denarja‹ je že v prvih mesecih kampanje 2000 bil dvakrat višji kot v istem obdobju leta 1995. ›Mehki denar‹ pa proizvaja posebno vrsto novinarstva - novinarstva, v katerem so novinarji zagovorniki določenih tem, ki jih v času kampanje proizvajajo politiki. Tudi Nadine Strossen, predsednica American Civil Liberty Union, ugotavlja, da sta ključna vprašanja danes - kako razlagati prvi amandma ameriške Ustave za internet in kako reformirati financiranje volilnih kampanj. Ali so volitve in udeležba na volitvah postali manj pomembni od zbiranja denarja? Mediji vse več poročajo o tem, koliko je posamezen kandidat nabral denarja in na osnovi tega sklepajo, kdo bo zmagal (takšno poročanje ameriški novinarji imenujejo horce race) v tekmi za predsednika. V tej tekmi večjo medijsko pozornost dobi tisti kandidat, ki je zbral več denarja (saj bo verjetno zmagal) ali tisti, ki mu je v tekmi nerodno spodrsnilo. Kampanja 2000 bo verjetno ostala v spominu po govoricah, ki so jih razširili mediji o domnevni zlorabi prepovedanih drog G. W. Busha in domnevni duševni nestabilnosti senatorja Johna Mc Caina zaradi let, ki jih je kot vojaški ujetnik preživel v vietnamskem taborišču. Oba kandidata sta večino svojega volilnega nastopanja porabila za dokazovanje neresničnosti teh trditev in ne za razlago svojih političnih programov. Center za Medije in javne zadeve je v svoji raziskavi, opravljeni med letom 1988 in 1992, ugotovil, da za vsako minuto ki jo je kandidat dobil v poročilih novinarji govorijo šest. Za to posebno obliko razlagalnega novinarstva je značilno, da novinar v imenu kandidata/politika občinstvu razlaga njegova politična stališča. V raziskavi o pokrivanju predsedniških kampanj na treh ameriških televizijskih mrežah, Daniel Hallin ugotavlja nenehno zmanjševanje ›novičarskega zvočnega zapisa‹ oz. časa, ki ga ima predsedniški kandidat na razpolago za neposreden nagovor volilcem, ne da bi ga pri tem prekinjali novinarji z komentarji ali oglaševalci z oglasi. Od leta 1968 do 1988 je »sound byte« padel s 43,1 sekunde na 8,9 sekund. Znameniti »sound byte« volitev leta 1988 je bil Bushev »Read my lips ... No new taxes.« »Sound byte« kampanje 2000 je »Read my lips ... No new Texans« Ala Gora. Elizabeth Wesse v svojem prispevku govori o kampanjah na internetu in ugotavlja, da je ne glede na naraščajoče število tistih, ki uporabljajo medmrežje kot vir političnih informacij predstavitev kandidatov in njihovih političnih programov neinformativna, nezanimiva, nemedijska in neuporabna (glej georgewbush.com in algore.com). Za tiste, ki namesto Bushevih otroških in družinskih fotografij ali Gorove komercialne strani želijo kaj več izvedeti o volitvah, naj pogledajo Political Acess.com in Political Junkie.com. Za tiste, ki jih zanima, kdo financira koga s koliko denarja, lahko dobijo podatke na Follow the money.org ali OpenSecrets.org. Lahko pa na voter.com izpolnite vprašalnik, ki vam potem poišče kandidata, ki je najbližji vašim političnim stališčem. Če pa poskušate na netelection.com, boste končali na whitehouse.com, ki je pornografska stran in nima nobene zveze z whitehouse.org.

Vse do vojne, ki se je v teh krajih začela v devetdesetih, je bilo ime beograjskega intelektualca dr. Ivana Čolovića znano samo v akademskih krogih, čeprav je deloval v prostoru, ki je bil vse, razen akademski. Težko je na kratko opisati vse njegove aktivnosti: od izdajatelja (njegova knjižnica 20. stoletja je prinesla nešteto imen in del na področju teorije kulture), odličnega prevajalca (posebno francoskih strukturalistov in modernih antropologov) in raziskovalca sodobne mitologije in kulture, točneje nečesa, kar bi lahko imenovali parakultura.

Čolovićevo raziskovanje in analize (na primer tekstov narodne glasbe, napisov na srbskih grobovih, radijskih želja in čestitk), eseji o erotiki in književnosti, briljantne analize srbske mitologije in njenega spreminjanja v sodobnosti ter prilagajanja vsakdanu so temeljne, istočasno pa tudi pionirske študije na tem področju. Predaval je vsepovsod po svetu - tudi v Ljubljani, bil je lektor v Parizu itd., dokler se ni na Balkanu začela krvava vojna, katere plameni so bili prižgani prav v mestu, v katerem živi Ivan Čolović - Beogradu. To dejstvo zanj nikoli ni bilo sporno. Čolović sicer rad poudari, da je iz Zemuna in da je Beograd mesto poleg njega.

Kot etnolog svetovnega slovesa, antropolog in filozof (strukturalist) je naš beograjski kolega naenkrat dojel, da so časi pisateljskega kabinetnega dela za nami in da je preprosto treba stopiti na ulico in v akcijo. Ta ne prenese enciklopedičnosti, teoretskega diskurza in analitičnosti; treba je bilo reagirati vsakdanje. Spremembe na zemljevidu življenja, mitologemov in načina dojemanja vsakdana so bile tako velike, da je vsak dan prinašal tektonske premike, ki so se prej postopno dogajali v stotih ali več letih. Čeprav sta bila ulica in življenje na ulici za Čolovića pomemben vir gradiva za nadaljnje znanstveno raziskovanje, je bilo treba na teh ulicah dejansko živeti in biti v stiku z duhom časa in nenehnimi spremembami. Iz kabinetnega intelektualca se je Čolović prelevil v angažiranega aktivista-intelektualca, ki reagitra hitro, vsak dan piše in deluje hipno. Objavlja vrsto esejev v opozicijskih časopisih in revijah (Vreme, Naša Borba), nastopa na tribunah, je eden od intelektualcev Beograjskega kroga, potuje po svetu, med ostalim tudi sredi vojne v Bosno in v Sarajevo. In, zanimivo, ostaja zaposlen v Balkanološkem inštitutu zloglasne sanu!

Napisal je zbirke esejev Vojaški bordel (Bordel ratnika, 1993), Zdrav kot dren (Pucanje od zdravlja, 1994), Eno z drugim (Jedno s drugim, 1995) in Politika simbolov (Politika simbola, 1997), ki so vse po vrsti briljantne analize političnih, duhovnih in mitoloških sprememb v srbskem narodu, polne njemu lastnega cinizma, toda tudi velikega znanja in znanstvenega analitičnega aparata, ki se je oblikoval do vojne. Kot da je takrat njegova teoretska misel dobila priložnost, da se preveri v praksi.

Drobna knjižica Kad kažem novine/When I say Newspaper (izdajatelj je Samizdat, ena od akcij neodvisnega, takrat prepovedanega radia B92), se je prvotno pojavila v elektronski obliki. Sestavljena je iz kratkih, toda udarnih esejev, v katerih Čolović analizira pisanje časnika Politika v času Natovih napadov, od 22. maja do 4. avgusta. Politika je dnevnik z najdaljšo tradicijo v srbskem novinarstvu in časopis, ki je ena od ključnih opor Miloševićevega režima in ki ga Čolović imenuje po enem od reklamnih sloganov »Ko rečem časopis« ali krajše KKN. Nekdo bo morda presenečen nad takšnim početjem uglednega intelektualca. Zakaj bi sploh brali časopis, ki vsebuje laži, naivne mitologeme, primitivni govor in še marsikaj? No, Čolović spada med tiste intelektualne sadomazohiste, ki iščejo resnico ravno tam, kjer jo je najmanj - po sistemu čim manj, tem več. Ali, kot je zapisal v uvodu v enega od desetih kratkih esejev, »... resnica je tudi v časopisu, za katerega pravijo, da samo v ostmrtnicah ne pozna laži.« Čolović poudarja, da si brez KKN ne more zamisliti začetka delovnega dne. Zanj je prebiranje Politike duhovna hrana, brez katere si tudi sebe ne more zamisliti.

Agresija Nata na Srbijo je pravzaprav strnila vse tisto, kar je predstavljalo »duhovno« komponento te vojne in mašinerije, ki je bila za njim. Ta vzvišeni govor, laž, ki s ponavljanjem postaja resnica, bombastičnost in psevdometaforičnost govora posameznikov, od novinarjev do vrhunskih intelektualcev, ki se preobražajo v vulgarni kič, in poigravanje z nacionalnimi simboli, vso to je dalo Čoloviću možnost, da sta njegova legendarna analitičnost in odkrivanje podobe v zrcalu delovala s svetlobno hitrostjo in udarnostjo, ki presega vse meje. Ker se zaveda, da vsaka napačno izgovorjena beseda na napačnem mestu ni samo to, ampak ima lahko posledice za milijone ljudi, izbere Čolović edini intelektualni jezik, ki lahko pozdravi pataloško bolezen - jezik popolne ironije in sarkazma. Njegov analitični duh se sprehaja po bolestnem tkivu z ostrino sklapela. Ne glede na to, ali piše o t. i. »poznavalcih narodne duše«, posvečenju pesniškega duha s strani Srbske pravoslavne crkve, o ekspanziji besede »duhovno« ali pa o večni temi srbskih intelektualcev - svetovni, planetarni zaroti proti srbskemu narodu, je Čolovićevo pisanje stilno razgibano, argumentirano, s pronicljivimi opažanji, z njemu svojstvenimi obrati, zaradi katerih se zmrazimo in nas spravlja v krohot. Gre za eno najkrajših in najbriljantnejših analiz manipulacije časopisa, ne samo v teh krajih, ampak tudi širše.