Zgodba o privatizaciji medijev v Sloveniji je večplastna. Pred sprejetjem zakona o privatizaciji so javne razprave pokazale, da bi se pri upoštevanju dejanskih državnih vložkov v medijih njihova privatizacija končala kot podržavljenje. Zato je bila odločitev skupine, ki je pripravljala zakon, približno takšna: če medije izenačimo z drugimi podjetji in če ostanejo v rokah zaposlenih, imajo več možnosti, da se izognejo neposrednim političnim pritiskom strank in države. Obstajala je še ena bojazen, ki naj bi jo zakonodaja preprečila, in to je združevanje tiskanih in radiodifuznih medijev. S prepovedjo verižnega lastninjenja in z omejitvami pri deležu tujega kapitala se je poskušalo preprečiti, da bi prvo zasebno televizijsko postajo kupil največji časopisni založnik. Ta nakup je bil dejansko preprečen, v zameno pa smo dobili ameriškega investitorja, ki mu je v petih letih uspelo ustvariti takšno koncentracijo televizijskih programov (osem zasebnih televizij ima sklenjeno eksluzivno pogodbo za predvajanje programa iste produkcijske hiše), kakršne ne poznajo v nobeni drugi evropski državi. Naslednji problem vidimo tudi v tem, da večina zaposlenih bodisi ni bila seznanjena z celotnim potekom privatizacije bodisi ni imela dovolj podatkov o posledicah posameznih odločitev vodstva. Država oziroma od nje pooblaščene agencije so v privatizaciji medijev omogočile proces lastninjenja brez nadzora. Po zakonu o privatizaciji se je delež družbenega kapitala (delnice) prenesel na tri sklade. Vsako podjetje, ki se je lastninilo, je moralo po zakonu dvajset odstotkov delnic nameniti Skladu rs za razvoj, ta pa jih je nato na dražbah ali v svežnjih ponudil investicijskim skladom. Po deset odstotkov vsakega podjetja sta dobila Kapitalski in Odškodninski sklad. Tudi ta dva sklada sta večino pridobljenih delnic prodala. Najpogostejši kupci njunih delnic so bili pooblaščeni investicijski skladi. Pri prodaji teh deležev nadzorne institucije niso preverjale, tudi če je šlo za javno dražbo, kdo so dejanski lastniki podjetij, ki kupujejo delnice. Dodajmo še, da lastninjenje medijev proizvaja koncentracijo lastniških deležev medijev v portfeljih investicijskih skladov. kbm Infond upravlja deleže štirinajstih podjetij, ki se ukvarjajo z medijsko, založniško in tiskarsko dejavnostjo ali z distribucijo javnih glasil. Kmečka družba je dala prednost regionalnim radijskim postajam; v štirih ima vsaj petinski delež. Vodilne dnevnike so si družbe razdelile takole: dvajset odstotkov lastništva v Delu si je izbojevala Krekova družba, podoben delež ima v Dnevniku Kmečka družba, tretjina Večera pa je v lasti kbm Infond. Iz naložbene strukture skladov lahko razberemo, da so imele družbe za upravljanje dobro izdelano naložbeno politiko, saj so svoje naložbe koncentrirale v določenih dejavnostih. Medijsko moč, ki so jo družbe skoncentrirale v svojih skladih, bodo lahko izkoriščali njihovi upravljavci, predvsem bančni in zavarovalniški kapital.

Deleži skladov družb za upravljanje v medijskih podjetjih

KBM Infond
ČZP Večer	30,01%
Časopisna hiša Delo	1,86%
Delo prodaja	30,11%
Delo Revije	2,53%
Delo tčr	19,93%
Dnevnik	1,35%
Gorenjski tisk Kranj	0,61%
Gospodarski vestnik	45,94%
Primorske novice	24,19%
Radio-Tednik Ptuj	30,01%
Tehniška založba Slovenije	33,54%
Tiskarna Jože Moškrič Ljubljana	30%
Kočevski tisk, Kočevje	34,83%
Tiskarna Velenje	42,63%
Kmečka družba	29,01%
Radio Sora	29,01%
čzd Kmečki glas	32,9%
Koroški radio	30%
Radio Kranj	30%
Radio Posavje	30%
Dnevnik	19,9%
Delo Revije	2,6%
Atena
NT&RC Celje	20%
Gorenjski tisk Kranj	9,50%
Triglav
Radio Tržič	10%
ČZP Večer	2,46%
Krekova družba
Delo, d. d.	25%
TV 3	23,5%
Nacionalna finančna družba
Gorenjski glas	20%

LB Maksima Majhni deleži v: Savinjskem občanu, Radiu Trbovlje, ČZP Delo

Državna sklada
Odškodninski sklad ž
ČZP Večer	10%
Delo, d. d.	10%
Delo Revije	10%	Dnevnik	8,01%
Primorske novice	8,06%
NT&RC	10%
Gospodarski vestnik	10%
Radio Tržič	4,95%
Kapitalski sklad
Delo, d. d.	10%
Dnevnik	8,01%
NT&RC	10%
Radio Tržič	10%

© 1999, Hrvatin, Kerševan

Ena izmed značilnosti slovenskega medijskega prostora je njegova majhnost. Posledica te majhnosti je, da je mogoče z relativno majhnimi finančnimi sredstvi (zlasti če primerjamo prevzeme in nakupe v drugih evropskih državah in ZDA) izvajati monopolni nadzor na omejenem medijskem trgu. Država je pred procesom lastninjenja medijev pričakovala vdor velikih evropskih in ameriških medijskih mogotcev, kakršen je bil značilen za nekatere druge tranzicijske države. Zakonodajalec je izhajal iz predpostavke, da v procesu lastninjenja ne bo velikega domačega povpraševanja po privatiziranih medijih na medijskem trgu. Zelo hitro pa se je pokazalo (vsaj na radiodifuznem področju), da vlada veliko zanimanje za frekvence, predvsem tiste, ki pokrivajo celotno nacionalno ozemlje. Pomanjkanje frekvenc so novi medijski lastniki poskušali premostiti s prekupčevanjem z že razdeljenimi licencami. Proces privatizacije medijev je potekal različno na področju tiskanih medijev in na področju radiodifuzije. Od leta 1990 je celoten časopisni dnevniški trg (razen na novo ustanovljenega Slovenca) ostal brez kakršne koli državne podpore. Deset let pozneje je Slovenija edina država v Vzhodni in Srednji Evropi, ki nima tujih lastnikov med tiskanimi mediji.

Madžarska ima v srednje- in vzhodnoevropski regiji najvišji delež tujega lastništva. Med letoma 1990-1994 je večina tiskanih medijev prešla v last zahodnoevropskih (zlasti nemških) vlagateljev. V naslednjih letih se je prenos lastništva stopnjeval tudi v časopisih, v katerih so imela tuja podjetja sprva le manjšinske deleže. Potem ko se je leta 1997 odprl prostor za nastanek komercialnih medijev, so zahodnoevropski in ameriški konzorciji pokupili vse nacionalne televizijske in radijske frekvence.

Korenite politične spremembe na Madžarskem so že med letoma 1988 in 1990 pripeljale do radikalne liberalizacije in demokratizacije tiska. Pomembne so bile zlasti tri spremembe. Prvič, privatizacijski zakoni, ki jih je konec osemdesetih sprejel poslednji reformirani komunistični parlament, so prvič po štiridesetih letih odprli vrata zasebnemu lastništvu tiskanih medijev. Drugič, lastniška struktura tiska se je radikalno spremenila. In tretjič, odprava nomenklaturnega sistema leta 1989 je medije osvobodila uradnega nadzora in liberalizirani mediji so začeli podirati vse politične tabuje, ki so bili dotlej nedotakljivi. Privatizacija regionalnih in nacionalnih časopisov, ki jo je nadzirala nekdanja komunistična partija, je madžarski medijski trg odprla za številne tuje vlagatelje, predvsem evropske multinacionalne korporacije, ki jih je privabila razvejena mreža oglaševalcev in naročnikov teh časopisov. Vstop tujcev je radikalno spremenil strukturo lastništva v madžarskem medijskem sistemu. Hitra privatizacija je bila v interesu vseh treh glavnih vpletenih strani:

• Uredniška vodstva. Privatizacija je urednike odrešila enopartijskega nadzora in jim hkrati omogočila, da so se po prihodu postkomunistične vlade izognili pričakovani izgubi službe. Poleg tega so zahodni vlagatelji bivšim urednikom zaradi njihovih izkušenj ponujali vodilne položaje in tako prispevali k mirnemu in dobičkonosnemu prehodu medijev iz državnega lastništva v zasebnega.
• Bivša komunistična (socialistična) partija. S prodajo časopisov je prišla do prepotrebnih sredstev za kampanjo na prvih demokratičnih volitvah leta 1990.
• Zahodni vlagatelji. Finančno močni tuji lastniki so raje kupovali dobičkonosne časopise bivše komunistične partije, ki so imeli visoko naklado in številne oglaševalce, namesto da bi vlagali v novo nastale časopise z majhnim številom bralcev in le redkimi oglasi. Že obstoječi časopisi so jim zagotavljali tudi ekonomsko trdnost, konkurenčne plače in jamstvo za tehnično posodobitev časopisne industrije, ki je, poleg drugega, nujno potrebovala vpeljavo računalniške tehnologije. Značilnost madžarskega regionalnega tiska je razdrobljenost na devetnajst pokrajin z devetnajstimi časopisi. V času komunizma je imel vsak časopis monopol na svojem območju. V prvih letih tega desetletja pa so večino teh dnevnikov prevzeli tuji vlagatelji, med katerimi so bili Axel Springer (ki je kupil devet regionalnih dnevnikov v osrednjem delu Madžarske), Der Westdeutsche Allgemeine Zeitungsverlag (štiri časopise v zahodni regiji) in avstrijsko podjetje Funk, Verlag und Druckerei (tri časopise na vzhodu). Po en regionalni časopis sta kupila tudi Associated Newspapers in francoski Nice Press. Do leta 1994 je bila privatizacija dobičkonosnih tiskanih medijev skoraj končana. Na časopisnem trgu na nacionalni ravni dandanes obstaja en sam resen časopis, levosredinski Népszabadság (v lasti Bertelsmanna), ki ima nacionalno naklado in je dobičkonosen. Vsi drugi prinašajo izgubo, predvsem zato, ker je njihova naklada zunaj Budimpešte prenizka.
  
  Tabela 1: Nacionalni časopisi na Madžarskem, 1999
  
  

  Ime	Večinski lastnik
  Blikk (tabloid)	Ringier-H Kft. (Švica)
  Magyar Hírlap (liberalni)	jmg Ost Presse AG (Jörg Marquard, Švica)
  Magyar Nemzet (konservativni, provladni)	Postbank Rt. (banka v državni lasti)
  Mai Nap (tabloid)	jmg Ost Presse AG (Jörg Marquard, Švica)
  Napi Gazdaság (ekonomski)	Storyline Kft. (štirje madžarski vlagatelji)
  Napi Magyarország (desničarski, provladni)	Mahír (madžarska oglaševalska agencija)
  Nemzeti sport (športni)	Ringier-H Kft. (Švica)
  Népszabadság (levosredinski)	Bertelsmann AG (Nemčija)
  Népszava (levosredinski)	Vico Rt. (madžarsko podjetje s sedežem v tujini)
  Vasárnapi Blikk (tabloid, izhaja ob nedeljah)	Ringier-H Kft. (Švica)
  Vasárnapi Hírek (nedeljska izdaja)	Vico Rt. (madžarsko podjetje s sedežem v tujini)
  Vasárnap Reggel (nedeljska izdaja)	Axel Springer (Nemčija)
  Világgazdaság (ekonomski)	sodni spor zaradi lastništva med vnu (Nizozemska) in Postbank Rt. (banka v državni lasti)

  
  
  
  Monopol javne televizije do leta 1997
  Drugače kot pri zgodnji privatizaciji tiska madžarska vlada vse do leta 1997 ni prižgala zelene luči za privatizacijo elektronskih medijev v državni lasti ali za razdelitev frekvenc zasebnikom. Kljub temu so že leta 1989 številni podjetniki (med njimi tudi medijski mogotci, kot je Silvio Berlusconi) zaprosili za licenco za ustanavljanje televizijskih ali radijskih postaj ter lobirali pri zakonodajalcih, naj sprejmejo medijski zakon, ki bi urejal dodelitev novih frekvenc zasebnemu sektorju. Vendar zakon v obdobju prvega demokratično izvoljenega parlamenta med letom 1990 in letom 1994 še ni bil sprejet. Vlada je na ustavno in zakonsko sporen način (z odloki ministrstva za kulturo) razdeljevala le lokalne frekvence, zato so do volitev leta 1997 nastale številne lokalne in regionalne televizijske in radijske postaje. Televizije so finančno podpirale mestne oblasti, lokalni radii pa so se komercializirali. Precej so si prizadevali tudi za reformo nacionalnega radiodifuznega sistema v državni lasti in za njegovo preoblikovanje v več javnih omrežij po vzoru bbc ali javnih medijev v Nemčiji in Franciji. Spremembe so izzvale ostre kritike vlade, ki si je prizadevala obdržati nadzor nad tradicionalno provladnima radiom in televizijo. S tem se je začel dolgotrajen politični konflikt o nadzoru nad javnimi mediji in tiskom, ki je močno zaznamoval celotno obdobje do leta 1994, ko so na volitvah zmagali socialisti in njihovi liberalni zavezniki ter presegli dotedanjo blokado.
  
  
  Komercialne televizije so evropske, radii so ameriški in britanski
  Novi medijski zakon, ki je začel veljati leta 1996, je predvidel sofisticirani sistem pravil, ki naj bi zagotovil tako neodvisnost javnih medijev kot liberalno razdelitev novih frekvenc zasebnikom. Ustanovljen je bil svet za nacionalni radio in televizijo, ki naj bi nadzoroval razdeljevanje frekvenc in delovanje medijev: določal kvote obveznih vsebin v javnih medijih, uravnaval oglaševanje in preprečeval koncentracijo medijev.
  
  Sprejetju zakona so hitro sledile spremembe v medijski strukturi. Po vzpostavitvi državnega mehanizma za razdeljevanje frekvenc so se odprle poti za ustanovitev dveh nacionalnih komercialnih televizij in treh nacionalnih komercialnih radijskih mrež. Za oba televizijska kanala so leta 1997 zaprosili trije glavni prosilci:TV2, RTL Klub (evropski družbi) in Iris TV (večinska lastnica je ameriška družba cme). Obe frekvenci sta bili dodeljeni evropskima družbama, ameriški pa nobena, zaradi česar se je Iris pritožila. V sodnem postopku se je sklicevala na nepravilnosti pri razpisu. Sodišče je letos njeni pritožbi ugodilo, vendar zaradi pravnih lukenj sodna odločitev še ni stopila v veljavo. Zakaj sta evropska prosilca premagala Iris, čeprav je bila njena ponudba ugodnejša? Madžarska se poteguje za polnopravno članstvo v Evropski uniji, zato mora svojo zakonodajo uskladiti z evropsko. Priporočila unije predpisujejo kvote za posamezen televizijski program, ki mora vključevati določen delež (50 odstotkov) evropske produkcije. Težava je ta, da so regulative Evropske unije v nasprotju z predpisi OECD, ki zavračajo programske kvote in zagovarjajo svobodni trg. Madžarska je kot polnopravna članica OECD tako pod pritiskom dveh nasprotujočih si regulativ in to je v medijski politiki rešila tako, da zakon o medijih pretežno sledi smernicam OECD, pri razdelitvi frekvenc pa je upoštevala priporočila Evropske unije in frekvence dodelila evropskima družbama.
  
  Leta 1997 je začelo oddajati vseh pet nacionalnih medijev. Največji delež v družbah RTL Klub in TV2, ki sta dobili nacionalni televiziji, imata sbs in CLT-UFA. Privatizacija televizije je močno zaznamovala način novinarskega pokrivanja dogodkov. Novice so postale bolj barvite, novinarji so namesto uradnih virov začeli poudarjati človeško plat zgodbe. Profesionaliziral se je način podajanja novic, več poročevalcev je odhajalo na kraje dogajanja, doma in v tujini. Seveda je program povsem komercialen, poglobljena analiza novic in javna debata sta zanemarjeni, v shemi prevladujejo hollywoodski filmi, kontaktne oddaje, popularna glasba, sinhronizirane ameriške zabavne oddaje in druge lahkotnejše vsebine.
  
  Komercialni radii Danubius, Juventus in najnovejši Slöger so v lasti britanskih in ameriških vlagateljev. Prva dva vrtita pop osemdesetih in devetdesetih let, Slöger pa se je usmeril v klasični pop in rock. Novice so skrčene na nekaj minut na uro. Tekmovalno okolje je k spremembam prisililo tudi javno televizijo. Izgubila je precejšnji del občinstva, zato se tudi njen program komercializira.
  
  Tabela 2: Lastništvo nacionalnih komercialnih televizij na Madžarskem, 1999
  
  
  
  
  
  
  
  

  RTL Klub
  CLT-UFA (evropski konzorcij, v katerem je tudi Bertelsmann, Luxembourg)	(49)
  Matáv Rt. (monopolno madžarsko telekomunikacijsko podjetje, katerega večinska lastnika sta Deutsche Telecom in Amitech)	(25)
  Pearson (britanska družba)	(20)
  Raiffeisen Unicbank (Avstrija)	(6)
  TV2
  Scandinavian Broadcasting System Co. (med delničarji so evropski lastniki in Walt Disney)	(49)
  MTM Kommunikációs Rt. (evropski in madžarski lastniki)	(38,5)
  Tele München GmbH (Nemčija)	(12,5)/Td>
  TV3 (regionalni kanal, dostopen po satelitu in kabelski povezavi)
  Central European Media Enterprises (ZDA, aprila 1999 ga je prevzela sbs)	(71)
  Hypo Securities Hungaria Rt. (Nemčija)	(18)
  Alliance Hungary Kft.	(10)
  Péter Buzási	(1)

  
  
  Madžarska je bila ena izmed prvih držav v regiji, ki je dopustila privatizacijo tiska, precej pozno (šele leta 1996) pa je sprejela medijsko zakonodajo, ki je z ustanovitvijo sveta za nacionalni radio in televizijo omogočila nastanek komercialnih radiodifuznih medijev. Posledice privatizacije so kratkoročno večinoma pozitivne, saj je finančna injekcija zahodnih vlagateljev povečala politično neodvisnost in omogočila tehnološko posodobitev. Vendar pa prizadevanje za večji dobiček znižuje kakovostno raven novinarstva.
  
  Preiskovalno novinarstvo je na Madžarskem nasploh precej redko, redneje ga izvajajo le v treh tednikih, ki so vsi v domači lasti. HVG (ekonomski tednik po vzoru Economista) je bil ustanovljen konec sedemdesetih in je danes v lasti urednikov. Je zelo priljubljen in dobičkonosen ter objavlja izvrstne analize in raziskave s poudarkom na dejstvih. Tudi Élet es Irodalom (Življenje in literatura) redno preiskuje dvomljive primere privatizacije in korupcije ter je prav tako v lasti urednikov. In končno Magyar Narancs, liberalni tednik, ki objavlja tudi komentarje o javnem dogajanju, kolumne in preiskovalne članke. Uganite, kdo je njegov lastnik! Res je, uredniki. Seveda to ne pomeni, da je tuje lastništvo nezdružljivo z neodvisnim preiskovalnim novinarstvom, ampak da ti dve dejstvi nista nujno povezani.
  
  Vlada, ministrstva in druge državne ustanove še vedno poskušajo pridobivati naklonjenost medijev s financiranjem njihovih programov in s pritiski na javne medije in tisti del tiska, ki je v neposredni ali posredni državni lasti. Seveda se je oblikoval tudi čedalje bolj jasni blok, ki se pritiskom zoperstavlja.
  
  Za večjo novinarsko neodvisnost v Srednji Evropi morajo biti izpolnjeni štirje pogoji: zakonsko zajamčena svoboda obveščanja, transparentnost vladanja, spremembe profesionalnih pravil in znanja in večja finančna neodvisnost zaposlenih. V devetdesetih letih so bile pozitivne spremembe na Madžarskem neenakomerne in počasne, a opazne na vseh področjih. Zaradi poznega sprejetja medijske zakonodaje so se zasebne komercialne televizijske in radijske postaje pojavile šele leta 1997. Vendar medijska tekma na Madžarskem danes poteka v zakonitih okvirih, ki se vse bolj približujejo merilom Evropske unije. Še vedno pa primanjkuje kakovostnega poročanja in analiz javnih zadev, zlasti spremljanja zakonodajnih postopkov, reforme institucij in mednarodne politike; in javna televizija, ki bi dejansko zaslužila svoje ime in bi obveščala in izobraževala svoja občinstva o demokraciji in demokratičnih pravilih igre.

Bolgarski tiskani mediji odločno stopajo v tretje obdobje razvoja po prelomnem letu 1989. V prvih letih demokracije so nastajali predvsem strankarski časopisi: Duma (uradni časopis Bolgarske socialistične stranke), Demokracija (uradni časopis Zveze demokratičnih sil), Svoboden Narod (uradni časopis Bolgarske socialistično demokratske stranke). Izid tednika 168 ur v lasti družbe Pressgroup leta 1992 je pomenil prelomnico, ki je na bolgarskem trgu vzpostavila zahodni model tabloidnih časopisov, t. j. časopisov, ki podajajo tako resne kot rumene novice. Vzorec so pozneje posnemali Trud, Standart, Novinar in večina drugih dnevnikov.

Za drugo obdobje razvoja bolgarskega tiska je značilna nenehna odvisnost od finančnih krogov, ki so podpirali osrednje časopise. Slabo ekonomsko stanje in politična kriza v letih 1996 in 1997 sta vodila k spremembi lastništva glavnih bolgarskih časopisov. Trinajstega septembra 1996 je nemška časopisna družba Westdeutsche Allgemeine Zeitung – WAZ kupila 70 odstotkov dnevnika 24 ur in tednika 168 ur. Pozneje je družba postala tudi lastnica 70 odstotkov delnic nekdanjega sindikalnega časopisa Trud. S tem se je začelo tretje obdobje bolgarskih tiskanih medijev.

Glavna značilnost tega obdobja je skorajšnja smrt strankarskih časopisov in naraščajoča odvisnost novinarske profesije od finančnih krogov. Z nakupom Truda je essenska medijska družba pridobila monopol nad bolgarskih časopisnim trgom. Bolgarska časopisna družba, ki izdaja časopisa Trud in 24 ur, oblikuje tudi posebne priloge za vsa večja mesta, kot so Plovdiv, Ruse in Varna, in tako preprečuje razvoj manjših lokalnih časopisov. Polega tega ima WAZ tudi lastno tiskarno, še več, je tudi lastnik Strela, enega največjih bolgarskih distributerskih podjetij. WAZ je v Bolgariji uporabil klasično taktiko prevzemanja vzhodnoevropskih trgov. Njegovi časopisi so bili cenejši od drugih dnevnikov, dokler tekmeci niso propadli, čeprav ji je to vsak dan prinašalo izgubo v višini 52.000 dem. Vendar je s tem vztrajno pridobivala prednost pred vsemi drugimi: leta 1997 je bila naklada vseh njenih časopisov 606.000 izvodov, vseh drugih dnevnikov skupaj pa 182.000 izvodov. Marca 1999 je bil presežek v nakladi še bolj skrb zbujajoč – Trud je izhajal v 520.000 izvodih, 24 ur v 23.000 izvodih, Sega v 35.000 itd. Tekmeci WAZ, nezadovoljni s svojim položajem, so večkrat poskušali protestirati, vendar jim ni uspelo združiti moči. Njihovo zadnje upanje je komisija za varstvo pred konkurenco, ki je 5. marca 1997 sprožila vprašanje monopola WAZ na bolgarskem časopisnem trgu. Po bolgarskih zakonih je podjetje monopolist, kadar nadzoruje 35 odstotkov trga nekega izdelka. Leto in pol pozneje je komisija prepovedala povezano oglaševanje v Trudu in 24 urah. WAZ se je pritožil na sodišče in na odločitev še čakamo. Komisija je prepovedala tudi vzajemno objavljanje oglasov v časopisih WAZ in Standartu, četrtem bolgarskem časopisu po višini naklade.

Trenutno izhaja v Sofiji devet resnih časopisov. Dnevnik Kontinent se je zaradi finančnih težav lani umaknil s trga, pojavila pa sta se dva nova dnevnika, Sega in Monitor, ki sta hitro utrdila svoj položaj. Oba časopisa sta kritična do vladajoče stranke udf. Lastnik Sege je direktor bolgarskega Gallupa Andrej Rahev, izdajatelj Monitorja pa je bivši predsednik 168 ur Pressgroupa Petio Bluskov. Časopisi družbe WAZ so trenutno deležni treh četrtin oglaševalskega kolača. Največji oglaševalci so Nestle, Coca Cola, podjetja, ki uvažajo Ford in Peugeot – Motopfoe in Sofia France Auto, ter oba operaterja mobilne telefonije Mobitel in Mobicom. V drugih časopisih oglasov skorajda ni. Časi, ko je časopis bivše vlade Duma na naslovnici objavljal oglase sedmih bank hkrati, so nepreklicno minili. Danes časopis trenutno vladajoče stranke Demokracija objavlja zgolj plačana obvestila vlade javnosti. Drugi časopisi so deležni le oglasov računalniških in drugih manjših, zasebnih podjetij.

Obseg češke privatizacije, predvsem elektronskih medijev, in odsotnost jasnih pravil, ki bi urejala te procese nasploh, sta presegla primerljive izkušnje sosednjih držav. Neomejeno tuje lastništvo, neobstoj pravil, ki bi preprečevala navzkrižno lastništvo, in nesoglasje o načinu in smiselnosti regulacije medijev so prispevali k temu, da je Češka postala preizkusni poligon za deregulacijo medijev. Dandanes so skoraj vsi glavni češki mediji v tuji lasti. Med vplivnimi nacionalnimi dnevniki ima češke lastnike le Pravo, nekdanje uradno glasilo komunistične partije, sedaj pa neodvisni levičarski časopis. Vsi drugi dnevniki so v lasti nemških ali švicarskih izdajateljev. Lokalni tisk v celoti nadzoruje bavarska družba Passauer Neue Presse. Pomembna značilnost v lastniški strukturi čeških medijev pa je odsotnost medijskih mogotcev. Berlusconi je Prago zapustil leta 1992, Hersant je prodal delež v najbolj priljubljenem dnevniku, Leo Kirsch pa je v istem času svoje naložbe na Češkem prodal družbi Springer Verlag, ki se je pridružila srednje velikemu švicarskemu založniku Ringieru. V deregulirani češki medijski areni so se spopadala predvsem manjša in srednje velika tuja podjetja. Razloge za lahkotnost, s katero je tuji kapital prevzemal češke medije, ne da bi mu bilo treba tekmovati s domačimi vlagatelji, je treba iskati v značilnih procesih ekonomske preobrazbe in privatizacije. Češki mediji so kratko malo posnemali postopke in metode, ki so se pojavljali tudi v širši družbi. Vzorec je bil takle: uredniško osebje (včasih le privilegirani del) je ustanovilo podjetje z minimalnim osnovnim kapitalom, kakršnega je predpisoval zakon. Novi lastniki niso imeli dovolj sredstev za razvoj, češke banke pa niso bile pripravljene vlagati v medije (razen v elektronske), zato so lastniki odprli vrata tujim vlagateljem.

Tuji založniki nadzorujejo tudi precejšnji del revialnega tiska. Štiri največje revije so v lasti nizozemske družbe VNU (Verendigde Nederlandese Uitgeversbedrijven N. V.). Dominantni položaj zasebne nacionalne televizije TV Nova v celoti nadzoruje družba CME (Central European Media Enterprises), ki se je aprila letos povezala z drugim televizijskim konglomeratom SBS. CME je s CET-21, družbo z omejeno odgovornostjo, ki je dejanska lastnica licence, sklenila pogodbo, po kateri CME pripada 99 odstotkov upravljalske moči in dobička.

Trenutno je v češki lasti le nekaj manjših zasebnih lokalnih radijskih postaj. Francoska Europe Développement International (EDI) je v zadnjem desetletju močno utrdila svoj položaj na zasebnem radijskem trgu. Če se kaka manjša zasebna radijska postaja že ni pridružila Radio Régie Music (tržni agenciji družbe EDI), je običajno povezana s katerim od drugih tujih vlagateljev, ki imajo manjše deleže na češkem medijskem trgu (Kiss, Clear Channel Communications, Metromedia INT,...). Češki kabelski imperij si delijo ameriške in nizozemske družbe. MediaOne Group (nekdanji US West International) ima v lasti 94 odstotkov holdinga Kabel Plus, ki oskrbuje 350.000 gospodinjstev (polovica trga), druga polovica gospodinjstev pa je razdeljena med ameriško družbo UIH (United International Holding Inc.) in številne nizozemske vlagatelje, za katerimi stoji nizozemski telekomunikacijski gigant KPN (Koninklijke PTT). KPN sodeluje tudi v privatizaciji češkega Telecoma.

Skratka, med vodilnimi češkimi mediji so v domači lasti le še dnevnik (Pravo), informativni tednik (Respekt), nacionalna javna televizija in radio.

V primerjavi s tiskanimi mediji, ki jih lahko preštejemo na prste, so v Makedoniji resnični »bum« doživeli elektronski mediji. Prvi komercialni elektronski mediji so se pojavili že leta 1993, le dve leti po makedonski osamosvojitvi. V nekaj mesecih se je število lokalnih televizijskih in radijskih postaj povzpelo na 250. Njihovo natančno število pa nikoli ni bilo znano, ker so delale »na divje«. Zakona o radiodifuziji namreč takrat še ni bilo, tako da je bil edini zakonski okvir za njihovo delo 16. člen makedonske ustave, ki zagotavlja splošno svobodo informiranja, in stari zakon o javnem informiranju iz leta 1974.

Šele novi zakon o radiodifuziji, ki je začel veljati 1. junija 1997, je začel urejati makedonsko medijsko »eksplozijo«. Po tem zakonu se je 127 zasebnih radijskih in tv postaj preregistriralo v tv in radiodifuzne družbe, ki so dobile koncesije in dovoljenja za predvajanje programa. Na celotnem ozemlju Makedonije pa programe predvajata le dve komercialni televiziji – A1 in Sitel in radio Kanal 77.

Državna radio in televizija (MRTV) sta s posebnim zakonom postala javni radiodifuzni servis s tremi televizijskimi in štirimi radijskimi kanali. Javni servis dopolnjuje še 29 lokalnih javnih radijskih postaj.

Prvi zasebni časnik v Makedoniji je izšel šele 1996, danes pa izhajata še dva nova: Makedonija Denes in dnevnik v albanskem jeziku Fakti. Izhaja še pet zasebnih tednikov. Ne smemo pozabiti še na »napol državno« podjetje Nova Makedonija, ki izdaja pet dnevnih in tri tedenske časopise.

Ko govorimo o lastninjenju makedonskih medijev, gre v bistvu le za privatizacijo Časopisno-založniškega podjetja (ČZP) Nova Makedonija, kajti vsi drugi mediji (razen Makedonske RTV) so bili ustanovljeni kot samostojna zasebna podjetja. Privatizacija ČZP Nova Makedonija se je začela po staremu zakonu Anteja Markovi}a. Tako je več kot 50 odstotkov kapitala prešlo v roke zaposlenih, država oziroma vlada pa še vedno razpolaga z več kot 30 odstotki največje časopisne hiše v državi. Kljub temu da je večji del kapitala razpršen na male delničarje, država še vedno odločilno vpliva na imenovanje direktorja in glavnega in odgovornega urednika. Tako ob vsakokratni menjavi oblasti Nova Makedonija vsakič ostaja »provladna«.

Vendar pa privatizacija ČZP ni končana. Zahteve po osamosvojitvi časopisov, ki jih izdaja ta hiša, so vsak dan močnejše.

Sicer pa se je pred dvema mesecema zgodilo prvo tuje vlaganje v makedonske medije. Gre za časnik Dnevnik. Ameriška fundacija seaf-Makedonija (del fundacije USAID) je postala lastnica 37 odstotkov Dnevnika, potem ko je v ta časopis vložila 630.000 nemških mark.

Ministrstvo za kulturo pripravlja novi zakon o medijih, ki naj bi nasledil zakon o javnih glasilih in delno posegel tudi na področje zakona o RTV. Uslužbenca ministrstva za kulturo Matjaža Jarca, ki je skupaj z Majdo Širco napisal in koordiniral številne osnutke novega zakona o medijih, smo zaprosili, da zapiše svoje poglede na ustvarjanje zakona in slovensko medijsko pokrajino. Poslal nam je naslednji zapis.

V tem trenutku (torek, 13. aprila 1999) se v Sloveniji na področju medijev križa množica raznorodnih interesov, ki jih podžiga proces spreminjanja področne zakonodaje. Med prvo postosamosvojitveno petletko se ob veljavnem zakonu o javnih glasilih godi neke vrste neoliberalizacija. Skoraj vse njegove določbe veljajo le kot priporočila. Sankcij tako rekoč ni. Laissez passer - laissez faire! Razcvet slovenskih medijev v sproščenem okolju, pod že kar precej razpokanimi ideološkimi kupolami, v lenobno bledeči senci spomina na politične direktive urednikom in novinarsko samocenzuro. V naraščajočem pretoku poslovno skrivnostnega kapitala. Pod reflektorji komercializacije. Pred preračunano slepimi očmi države. Večinoma zunaj kultiviranega območja. Za steno, prelepljeno z bankovci in drugimi letaki.

Morda celo bolj očitno kot v drugih zakonodajnih postopkih se v tem zaletavajo med sabo izključujoče se dvojice interesov in pojmovanj. Volja do spremembe/težnja po ohranitvi pravnih okvirov. Mediji/javna občila. Potreba po uvedbi upravnega nadzora/nadaljnja demokratizacija. Javni/zasebni interes. Slovenščina/neslovenščina. Mediji kot informacijska sredstva/mediji kot nosilci programskih vsebin (sredstva obveščanja/informatorji in kreatorji (»kulturne« zavesti). Objektivni/strankarski časopisi. Komercialne/nekomercialne postaje. Nacionalka/nič drugega. Novinarji kot edini in glavni medijski akterji (zaščitena redka vrsta)/ustvarjalci in izvajalci najrazličnejših avtorskih del. Uredniška avtonomija/programske kvote. Monopolistične težnje/(ne)nadzorovana konkurenca. Naročninsko/tržno financiranje. Lastninska in s tem vsebinska evropeizacija/globalizacija. Prosti pretok kapitala/ohranjanje nacionalnega večinskega deleža... (Naštete so le nekatere najbolj vpijoče dvojice našega medijskega kontrapunkta.)

So izdajatelji medijev dovolj močni, da danes na odboru ali jutri na avdienci prestrašijo strankarske veljake in jih prisilijo v en sam vseobsegajoči politični kompromis, ki ne bo mogel imeti pravnih učinkov? Je neoliberalizacija osnovna in glavna in neizbežna edina razsežnost demokratizacije? Ali ni narodna zavest kulturno bogastvo, tako kot so radijske frekvence javno dobro? Ali niso medijski oblikovalci naše zavesti primerljivi s polagalci in manipulatorji optičnega križa po naših tleh, po katerem lahko s hitrostjo elektronov potujejo globalizacijske (med njimi morda tudi vsaj nekatere slovenske) vsebine? Ali ni njihovo priklapljanje na možganske sprejemnike in živčne končiče slovenskih konsumentov analogno razpolaganju z radijskim spektrom (razen če smo Slovenci v prvi vrsti vodeni le statistično, kot vir prihodka države, in le v občasnih intervalih kot dodatni proračunski strošek oziroma volivci), ki za lastnike medijev ne more biti zastonj? Ali torej lahko država še naprej stoji ob strani in dopušča duhovno medijsko banalizacijo, na primer pod geslom »advertising over all«, in sicer v imenu načela nevmešavanja države v uredniško neodvisnost medijev? Ali lahko pod sponzorskim bombardiranjem vedno bolj dekultivirane (in le relativno objektivno informirane) narodne entitete država sproža rakete proti toči, ali mora vendarle soustvariti nekakšno preglednost nad delovanjem medijev in morda celo intervenirati v smislu vzpodbujanja izvirnega podalpskega medijskega razvoja, kjer in kadar je to potrebno, če je sploh potrebno? Ali se lahko kaj takega naredi z zapiranjem dotoka tujega kapitala, z zapiranjem pretoka tujerodnih vsebin, z navzkrižnimi lastninskimi ovirami ali s povečano produkcijo lastnega medijskega gradiva? Kdo bo prodal tujcem slovenski dnevnik? Bo država to kar gledala, ali si bo v takšnem primeru zagotovila svež in nadomesten informacijsko kulturni medijski vir? Bo o tem samostojno odločal urad za varstvo konkurence ali je treba preoblikovati svet za radiodifuzijo v regulativno vladno telo za informacijsko družbo? Kdo bo prvi zares investiral v razvoj slovenske avdiovizualne industrije? Kdo bo zavrtel globus in objektivno ocenil realno velikost in medijski pomen v krčih porajajoče se evropske federacije? Katere uradnike so podkupile multinacionalke in se nepooblaščeno norčujejo iz presvete EU? Kdo bo lahko sploh še pozabil na samomorilske težnje apriornega pljuvanja po domačih medijskih kreacijah in priseganje na domnevno globalne stvaritve npr. ameriške provenience? Kdo bo razglašen za največjega izvoznika slovenskih medijskih vsebin leta 2003?

Od smisla do nesmisla se krešejo petelinji boji strokovnjakov z »uradniki«, uradnikov s »strokovnjaki«, strokovnjakov s »strokovnjaki«. Napake so dobrodošle, nagajanje in zavlačevanje legitimni. Na papirju se množijo črke, institucionalne nadaljevalke slovenske strankarske tradicije se zaradi iztekajočih rokov ob tem postopku včasih lahko samo še mimogrede občudujejo na televizijskih zaslonih in časopisnih straneh. Z vsakim novim papirjem pride za ure in ure novih delovnih nalog. Do torka bo treba umazati dobro ime neimenovane osebe v javnosti, ne glede na kodeks novinarske etike. Zdrav kompromis? Nikoli čista rešitev! Bolje - za spremembo - pripeljati zakon ne samo v parlament, ampak tudi v prakso. Sicer se bo še kar naprej povsem neovirano vsipal pesek v oči bralcev in gledalcev in denar v žepe neznanih izdajateljev. Na sporedu je zlati rez. Prekinitev njegovega predvajanja z reklamo za milo ali šampon se kaznuje. Ali pa se vendarle raje ohrani status quo?

Prilagajanje medijske zakonodaje (zakona o javnih glasilih in zakona o RTV Slovenija) evropskemu pravnemu redu je sprožilo tudi zahteve po ponovnem razmisleku o vlogi, poslanstvu in načinih financiranja programov javnega servisa RTV Slovenija. Ta je bila namreč kot večina evropskih javnih televizij ustanovljena v času, ko komercialnih televizij še ni bilo. Razmere so se v osemdesetih, pri nas šele v devetdesetih, bistveno spremenile. Poplava komercialnih programov ponuja gledalcu ogromno paleto najrazličnejših vsebin, predvsem pa obilo zabave.

Javne televizije v evropskih deželah, kjer je oglaševanje na javnih TV dovoljeno, so v tem položaju postale eden izmed igralcev na oglaševalskem trgu, ujete med megleno opredeljenim poslanstvom in tržnimi zakonitostmi. Nastanek komercialnih TV je dokazal, da lahko nekatere vsebine (npr. razvedrilne) trajno zagotavlja trg sam, s čimer je spodbijana utemeljenost financiranja tovrstnih vsebin z naročnino. Zaradi nezadostnih prilivov iz nekomercialnih virov javnih TV je na udaru predvsem programska shema, ki jo zaradi tržnih zakonitosti velikokrat namesto javnega interesa kroji gledanost posameznih oddaj.

Po drugi strani je trg tudi dokazal, da sam po sebi ni zagotovilo za to, da bodo gledalcem (predvsem tistim, ki tržno niso zanimivi) zagotovljene vsebine, ki ne dosegajo velikih gledanosti, so pa pomembne za kulturni, družbeni, politični in duhovni razvoj družbe. Nekoč je nizozemski komisar za medije izjavil, »da je skrajno neumno porabiti milijarde za izobraževanje in vzgajanje otrok in mladine, in jih nato naslednjih petdeset let pitati z limonadami«.

Drugače kot v zda obstaja v Evropi trden konsenz, da so javne televizije nujne za kakovostni razvoj družbe, zato je tudi eu pred dvema letoma sprejela t. i. amsterdamski protokol, v katerem članice poziva, naj zagotovijo obstoj javnih TV in poiščejo primerni način financiranja. Prav v zvezi s financiranjem javnih TV pa ta trenutek v Evropi potekajo najbolj vroče razprave.

Evropska komisija se je konec lanskega leta znašla v zelo neprijetnem položaju. Prvič v zgodovini Evropske unije je namreč dobila »ukor« od Evropskega sodišča, ki ji je naložilo, da mora odločiti o sporu, ki v zadnjem času pretresa evropski televizijski trg. In to čimprej.

Spor pred Evropsko komisijo je leta 1992 sprožila španska komercialna televizija, ker je po njenem mnenju španska javna TV (RTVE) na trgu delovala kot »nelojalna konkurenca«. RTVE namreč, kot je to praksa v številnih evropskih državah, država zagotavlja določeni vir financiranja, poleg tega pa ji je dovoljeno prihodke ustvarjati tudi na trgu, z oglaševanjem. Ker pa je po mnenju komercialnih televizij prišlo do prelivanja javnih in komercialnih prihodkov, je RTVE zniževala cene oglasnega prostora pod minimalno ekonomsko še sprejemljivo ceno in s tem privabljala oglaševalce. Komercialne TV, ki so odvisne izključno od prihodka s trga, si takega konkuriranja niso mogle privoščiti, zato je njihov položaj na trgu vedno bolj slabel.

Evropska komisija je za strokovno obravnavo spora pooblastila generalno upravo iv (dg iv), ki je pri eu pristojen za vprašanja varstva konkurence in državne pomoči. Martin Power iz dg iv je povedal, da se jim je zdel problem izredno občutljiv, saj je, v nasprotju z drugo industrijo, področje medijev tesno povezano s kulturo in tradicijami posameznih držav, zato je komisija zadevo »potisnila v predal«. Toda v letih 95 in 96 so sledile nove pritožbe francoskih in italijanskih zasebnih TV z enako vsebino. Ker komisija kljub temu ni reagirala, je posredovalo Evropsko sodišče in zadeva je prešla v fazo obravnave. Power ne napoveduje končnega razpleta, je pa poudaril, da bo komisija vztrajala pri tem, da mora biti vsako tovrstno financiranje transparentno, namen in poslanstvo upravičenca pa jasno in nedvoumno opredeljena.

Spor je v ospredje razprav, ki so se razvnele med zagovorniki javnih in zasebnih televizij, ponovno postavil preučitev podlage, na kateri je utemeljen obstoj javnih televizij, in opredelitev njihovega poslanstva.

Verjetno je najbolj »čist« model tam, kjer je javna TV povsem umaknjena s trga in se preživlja izključno s pobiranjem naročnine. Tak model ima več pozitivnih učinkov: programske sheme ni treba prilagajati ratingom, programa ne trgajo z oglasi, kar dvigne kakovost njegovega spremljanja, delovanje javne TV hiše ni odvisno od trenutnih razmer na trgu in to zagotavlja stabilno in predvidljivo poslovanje. Nasprotniki tega modela pogosto argumentirajo, da je s tem ko ni pritiska trga, program manj gledan in tudi manj »vpliven«. Statistike kažejo drugače, saj se v državah, kjer so prešli na tak sistem (Estonija), gledanost javne TV ni bistveno spremenila.

Tehten pa je zagotovo pomislek, ali si lahko tak sistem privoščijo tudi male oziroma revnejše države, saj v tem primeru financiranje javne TV pade izključno na ramena državljanov. Poleg Velike Britanije imajo tak sistem še Finska, Norveška, Danska, Švedska in Belgija - vsekakor države iz kluba bogatejših.

Model, v katerem javne TV pridobivajo prihodke tudi s trga, vendar v zelo omejenem in vnaprej predvidenem obsegu, lahko imenujemo »nemški model«, čeprav v stroki takega poimenovanja ni. Pri tem modelu gre predvsem za to, da je državam uspelo doseči uravnoteženi sistem mešanega financiranja, ki ne pomeni bistvene motnje na trgu, saj je zagotovljena visoka stopnja transparentnosti prihodkov in predvidljivosti porabe sredstev. Nemška javna TV ima tako dovoljeno oglaševanje med delavniki, največ 20 minut na dan in samo do 20. ure zvečer. S prepovedjo oglaševanja v najbolj gledanem času (prime-time) v Nemčiji stimulirajo uvrščanje nekomercialnih oddaj v kakovostne termine. Sem bi lahko šteli tudi Nizozemsko, kjer prekinjanje oddaj z oglasi na javni TV ni dovoljeno, in večino vzhodnoevropskih držav.

Glede na obstoječe stanje in potencial slovenskega trga bi tak sistem najbolje deloval tudi pri nas.

Verjetno najslabše je rešeno vprašanje položaja javnih TV na trgu v državah z juga Evrope (Italija, Španija, tudi Francija in Slovenija). Skupni imenovalec teh držav je, da jim ni uspelo zagotoviti učinkovitega in preglednega načina financiranja javnih TV. V teh državah imajo velike težave z nadzorom nad porabo sredstev, javni in komercialni prihodki se mešajo in s tem zamegljujejo sliko o porabi denarja, ni jasne predstave, koliko dejansko stane program in koliko denarja je v resnici potrebno za financiranje javnega servisa. Stanje se seveda pozna tudi na programih, ki so zaradi neurejenega financiranja precej odvisni od trženja in s tem čim višjih ratingov.

Težave se rešujejo na najslabši možen način - s privabljanjem oglaševalcev z ekonomsko neupravičenim zniževanjem cen in izsiljevanjem države z grožnjami o krčenju nekomercialnih programov.

V zadnjem primeru se najbolj jasno izkristalizira vprašanje poslanstva javne TV. Medtem ko v državah, kjer so javne TV odvisne izključno od javnih prihodkov, velja pravilo, da mora javna TV v okviru razpoložljivih sredstev čim učinkoviteje izpolnjevati svoje poslanstvo oziroma služiti javnemu interesu, gre pri zadnjih zaradi tržne logike, ki se skozi oddelke za trženje rada vtihotapi tudi v delovanje javnega servisa, za iskanje kompromisov med uresničevanjem poslanstva in komercialnim uspehom. Sprevržena logika iz naslova, ki jo je bilo mogoče slišati v preteklih debatah o usodi javnega servisa pri nas, je precej slabo izhodišče za vzpostavitev sodobnega medijskega sistema.

Težava pri opredelitvi poslanstva javne TV nastane vedno, ko je treba poiskati ravnotežje med tem, kar ljudje »radi« gledajo, in tem, kar je zanje »dobro«. Hvala bogu že dolgo ne velja več, da morajo biti izobraževalne ali kulturno-umetniške oddaje že po definiciji tudi dolgočasne in negledljive, tako da je ob primerni kreativnosti in domiselnosti mogoče omenjeno dilemo premostiti laže, kot je videti na prvi pogled. Osnovni problem je kako doseči, da javna TV usmeri vso kreativno energijo v ustvarjanje programa in ne v nabiranje denarja.

Opredelitev poslanstva pa seveda ni stvar filozofov iz nacionalnih hiš, temveč naloga države, oziroma njene kulturne politike, ki jo pri nas že prav boleče potrebujemo.

Med strokovno javnostjo krožijo v zadnjem času razni predlogi novega zakona o rtv Slovenija, ki so jih z različnimi interesi pripravile različne interesne skupine. Predlogi se ukvarjajo predvsem s vzpostavljanjem učinkovitejšega koncepta financiranja in pobiranja naročnine, malo ali nič pa s prepotrebno redefinicijo poslanstva javne TV hiše. Temeljno izhodišče, s katerega bi morala izhajati država pri urejanju tega področja, je treba iskati v nasprotni smeri - poiskati tak način delovanja javne TV, da bo v prvi vrsti izpolnjevala jasno opredeljeno poslanstvo, in ji v skladu s tem načelom zagotoviti tudi vire financiranja.

Dejstvo, da je danes televizija velik biznis, pri tem ne more ostati prezrto. Zdravega dualnega sistema, kjer bodo imeli poleg javnih svoj prostor komercialni mediji, danes ni mogoče graditi brez popolnoma jasnih in transparentnih virov financiranja, precizno opredeljenega poslanstva javnega servisa in zasebnih medijev in predvsem ocene zmožnosti družbe, da tak sistem ekonomsko vzdržuje.

Pri tem je treba seveda najprej vedeti, koliko denarja za izpolnjevanje svojih nalog javna TV hiša sploh potrebuje - vse, kar nam je doslej uspelo slišati, je »več!«. Nato je treba v prvi vrsti preučiti, ali je mogoče v okviru sprejemljive obremenitve državljanov ta sredstva tudi zagotoviti. Šele nato je smiselno razmišljati o deležu, ki naj ga zasluži na trgu. Upoštevajoč nemške izkušnje je mogoče tudi ob predvidenem in omejenem delovanju na trgu zagotoviti spodoben javni servis, ki ima pred očmi v prvi vrsti odgovornost do izpolnjevanja nalog, jasno opredeljenih v predpisih, ki urejajo njegovo delovanje.

Televizija Novo mesto, ki od leta 1993 oddaja program Vaš kanal, je izdelala izhodišča za razvojni načrt. Iz njih je razviden poziv sedanjim in potencialnim lastnikom (predvsem občini Novo mesto in drugim občinam z območja oddajnika na Trdinovem vrhu), naj se odločijo, ali je ta televizija njihovo nepridobitno občilo (kot pravi zakon), ali ga bodo prepustili tržnim zakonitostim, ali pa ga bodo z dragoceno frekvenco vred celo prodali. Po mnenju sedanjega vodstva televizije, ki je izdelalo izhodišča za razvojni načrt, pokrajinski nekomercialni televizijski program Vaš kanal s sedanjim statusom ni tržno blago.

Status neprofitne regionalne televizijske postaje oziroma nekomercialnega televizijskega programa nadzira svet za radiodifuzijo Republike Slovenije kot organ državnega zbora. Vsebinska zasnova nekomercialnega televizijskega programa je opredeljena v 46. členu zakona o javnih glasilih in v merilih za opredelitev lokalnih nekomercialnih televizijskih programov, ki jih je določil svet za radiodifuzijo. Frekvenco za oddajanje programa Vaš kanal s Trdinovega vrha in dovoljenje za nakup in postavitev oddajnika je Televizija Novo mesto dobila na podlagi 52. člena istega zakona. Status neprofitne regionalne televizijske postaje je pogojen z obsegom najmanj 5 ur žive slike na dan, od tega najmanj dve petini s kulturno-umetniškimi vsebinami, s pripravo najmanj ene ure lastnega programa na dan, z omejitvijo oglaševanja na 15 odstotkov programskega časa. Novi zakon o javnih glasilih naj bi določal za televizijske postaje s tem statusom še večji delež lokalnih vsebin, ki morajo biti uvrščene na spored v večernih urah.

Morebitna sprememba vsebinske zasnove programa Vaš kanal bi po navedbah avtorjev izhodišč za razvojni načrt Televizije Novo mesto pomenila izgubo prednosti pred drugimi interesenti za frekvence, to pa lahko pomeni tudi izgubo položajno in tehnično izjemno ugodnega radiodifuznega kanala na Trdinovem vrhu. Sedanji status zagotavlja tej televiziji tudi olajšave pri stroških za izgradnjo in obratovanje oddajnega in prenosnega omrežja, prav tako je po najnovejši uredbi vlade Republike Slovenije o plačevanju takse za uporabo radiodifuznih frekvenc ta strošek desetkrat manjši kot pri komercialnih postajah. Po mnenju vodstva Televizije Novo mesto so za razvoj te ustanove potrebne vsebinska razširitev nekomercialnega televizijskega programa in tehnološke naložbe. Sedaj se Televizija Novo mesto financira z objavljanjem reklam, prodajo programskega časa in storitvami. Z obstoječo strukturo programa in zaposlenih posluje pozitivno, vendar brez dobička, ki bi omogočil programske širitve, dodatno zaposlovanje in investicije v opremo. Ima šest zaposlenih: dva novinarja, snemalca, vodjo trženja, računalniškega operaterja in tajnico izvedbe, čeprav program soustvarja blizu 80 zunanjih sodelavcev. Poročevalce in snemalce imajo v večini dolenjskih, posavskih in belokranjskih občin. Toda gledalci zahtevajo obsežnejši program, več prispevkov iz svojega okolja, bolj kakovostno obravnavo tem in profesionalne novinarske prijeme, komentarje, raziskave, dokumentarce, vrhunske reportaže itn.

Na Televiziji Novo mesto pravijo, da bi z dodatno zaposlitvijo novinarjev in drugih kadrov, potrebnih za pripravo informativnega programa, lahko pripravljali tudi predstavitve občin, njihovih gospodarskih, komunalnih, družbenih in turističnih tem, kontaktne oddaje z župani in svetniki, okrogle mize o pomembnih vprašanjih lokalne skupnosti in lokalne uprave itn. Vendar dodajajo, da povečanje in izboljšanje kakovosti informativnega, izobraževalnega in kulturno-umetniškega programa ne bo mogoče brez sodelovanja lokalne skupnosti. Za razširitev, obogatitev in popestritev programa ni drugega vira kot prispevek tistih, ki so za obveščanje, izobraževanje in kulturo občanov zainteresirani. Eno izmed možnosti za ohranitev in povečanje obsega informativnega sklopa vidijo snovalci razvoja regionalne TV Novo mesto v rednem sofinanciranju programa Vaš kanal iz proračunov občin na Dolenjskem, v Beli krajini in Posavju. S tem predlogom so župani in predsedniki občinskih svetov v regiji že seznanjeni, druga možnost pa naj bi bila dokapitalizacija s svežim denarjem oziroma opremo.

Ali bodo občine v tej in drugih regijah sprejele izziv t. j. solastništvo in sofinanciranje razvoja regionalnih televizij ali pa jih bodo prepustile trgu in komercializaciji, je vprašanje razvojne politike in vizije sedanjih občinskih vodstev. Ali so zainteresirana za lokalno televizijo, bodo zagotovo opazili tudi gledalci/občani, zlasti še, če se bodo uresničili načrti o solastništvu in sofinanciranju občin in s tem povezana širitev in večja kakovost televizijskega programa.