Ni raziskovalnega novinarstva in ni neodvisnega novinarstva brez finančne neodvisnosti, trdi Jim Markwick, donedavno generalni direktor časopisne grupacije Guardian (v njej so še tednik Observer in številni regionalni in lokalni časopisi) in dodaja: »Uspeh je, če naredimo neodvisen ves časopis, ne le novinarje.«

Londonski Guardian ima tradicijo in ugled časopisa, ki goji raziskovalno novinarstvo. Na omizju o raziskovalnem novinarstvu, ki je bilo 13. in 14. novembra 1998 v Londonu, so predstavili poslovno, pravno, uredniško in novinarsko plat raziskovalnega novinarstva v tej časopisni hiši. Iz Slovenije sta se omizja udeležila Mitja Meršol, odgovorni urednik Dela, in Jani Sever, odgovorni urednik Mladine.

Za Guardian dela več kot tisoč ljudi, od tega 250 novinarjev in 200 delavcev v oglaševalskem oddelku. Raziskovalno novinarstvo močno vpliva na finančni položaj in ugled časopisa. Zgodba v okviru raziskave ima lahko usoden finančni učinek za časopis. Zato ni dovoljena ignoranca do poslovnih dejstev in učinkov. Urednik in direktor morata delati skupaj, ko časopis vodi in objavlja novinarske raziskave, nadaljuje Marwick. Nujno je treba omejiti tveganje. Ko pa časopis ve, da se bo v raziskavi, ki jo vodijo in nameravajo objaviti, osramotil kakšen oglaševalec, od njega zaradi poslovne korektnosti ne sprejemajo naročil in denarja.

Dve tretjini časopisnega proračuna kontrolira glavni in odgovorni urednik, zato je osrednja upravljalska osebnost v Guardianu, pravi Marwick. Dvajset odstotkov časopisnega proračuna je namenjenega desku. Vendar v Guardianovi hiši nikoli niso imeli posebnega oddelka za raziskovalno novinarstvo (investigative unit).

Pri raziskovalnem novinarstvu so novinarju zagotovljeni dodaten čas in dodatni viri, da naredi zgodbo. Urednik novic/deska (news editor) je osrednja osebnost pri raziskovalnem novinarstvu, on lahko postavi standarde in vzpostavi disciplino, zlasti ko gre za dolgoročne raziskave, pravi Donald Trelford, profesor novinarstva in nekdanji glavni urednik Observerja. Pri novinarskih raziskavah - četudi so kompleksne in dolgo trajajo - morata urednik in novinar določiti rok in se dogovoriti o disciplini. Ni vedno urednik deska oseba, ki usmerja raziskavo. Njegova vloga je odvisna od tega, koliko osebno sodeluje pri raziskavi. Novinar pa urednika vedno obvešča o tem, kako raziskava napreduje. Novinarji, ki vodijo raziskave, so skoraj praviloma obsesivne osebnosti, vendar se izkušen novinar in urednik morata znati odločiti, da raziskave ne začno, če cilja (odkritja) ni mogoče doseči. Pa še to, pravi Trelford, raziskavo je treba razlikovati od kampanje. Virom informacij praviloma naj ne bi plačevali, vendar smo to s simboličnimi vsotami v posameznih primerih počeli (v smislu kritja stroškov poti ipd.) pravi David Leigh, izkušeni raziskovalni novinar Guardiana, Observerja in televizije Granada.

Finančne teme so najpogosteje v središču novinarskih raziskav. Za novinarje in urednike finančnih strani časopisa je po besedah Bena Laurancea, finančnega urednika pri Observerju in finančnega novinarja leta 1998 v Veliki Britaniji, pomembno, da so njihovi prispevki razumljivi splošno izobraženemu bralcu oz. da finančne strani niso videti kot geto za poznavalce.

In kako je v (najbolj razvitih) tranzicijskih državah? Naše institucije še niso dovolj razvite: tudi ko objaviš zgodbo in razkriješ nepravilnosti v delovanju institucij in politikov, se nič ne zgodi in nič ne spremeni, pravi Ivan Lipovecz iz Madžarske.

Nove države, nova birokracija in nevarne povezave državnih uradnikov, politikov in poslovnih, komercialnih krogov, pravi Mitja Meršol in dodaja: »Še vedno smo precej šibki pri nadzoru države.«

Raziskovalno novinarstvo je predrago, pravi Poljak Piotr Gabryel, odgovorni urednik tednika Wprost, estonski kolega Aavo Kokk, odgovorni urednik Eesti Ekspresa, pa izpostavlja problem tržne tekme, ki prisili časopis, da objavi zgodbo, še preden je do konca raziskana. Zaradi nevarnosti, da zgodbe ne prevzame konkurenčni časopis. Na Češkem ugotavljajo, da večino raziskav naredijo in objavijo tedniki in ne dnevni časopisi. Ni denarja in ni učinka - tudi, ko kaj razkriješ, se ne zgodi nič. Kriv je splošni padec morale v družbi, sklepa Čeh Michal Ruzicka, urednik tednika Tyden.

William Lewis je bil član skupine posebnih (raziskovalnih) novinarjev pri Financial Timesu, zdaj pa je dopisnik tega britanskega časnika iz New Yorka. Pred dvema letoma je imel v Ljubljani predavanje o raziskovalnem novinarstvu kot teamskem delu, ko je predstavil način dela posebnega oddelka za raziskovalno novinarstvo pri Financial Timesu.

Seveda so v ospredju raziskav novinarjev FT-ja finančne teme, pa tudi poseben team za raziskovalno novinarstvo si lahko privošči redko katera časopisna hiša pri nas (tudi pri Financial Timesu so ga ukinili), vendar so pravila raziskovalnega novinarstva, ki jih je predstavil Lewis, lahko uporabna tudi v naših okoliščinah. Pravila so naslednja:

1. Pridobite vse javno dostopne informacije o temi, vpletenih institucijah in posameznikih. (V Veliki Britaniji so računi podjetij javni tako kot podatki o posojilih, o prebivališčih in lastnini posameznikov.)
2. Naredite računalniško bazo informacij, skupni direktorij, kamor člani raziskovalne skupine vpisujejo vse pridobljene informacije in so na ta način na razpolago hkrati vsem drugim članom. Vse, kar ugotovite, mora biti čimprej zapisano v to bazo podatkov.
3. Naredite intervjuje z vpletenimi osebami in jim ne razlagajte, da temo širše raziskujete.
4. Obveščajte urednika o tem, kako napredujete z raziskavo.
5. Ko zberete dovolj podatkov, naredite intervju s podjetjem/institucijo, ki je v ospredju raziskave.
6. Posvetujte se z odvetnikom pred objavo zgodbe.
7. Nadaljujte raziskavo po objavi zgodbe - sledite odmevom, reakcijam in razpletu zgodbe.
8. Nikoli ne izdajte vira. Zaščitite ga in - če je potrebno - uničite zabeležke.
9. Resno upoštevajte novinarski kodeks in pravila novinarske etike.