Konec osemdesetih je bila svoboda ruskega tiska na višku. Mediji so propagirali tiste demokratične ideale, ki jih je sicer leta pred tem vztrajno kritizirali, je uvodoma povedal gost iz Moskve, novinar in publicist Aleksander Simonov. Občinstvu 43. novinarskega večera je še samokritično razložil, da se ruski tisk ob tem ni ukvarjal s svojo odgovornostjo v preteklosti in da se časopisi »od znotraj« niso veliko spremenili. Še več: vsi demokratični mediji so od leta 1996 naprej začeli odločati namesto državljanov. »Mediji so tisti, ki so izbrali Jelcina,« je dejal Simonov in nadaljeval s kritiko ruskih medijev, ki po njegovi oceni niso dojeli, da ne morejo biti sami sebi namen. Zato so izgubili stik z bralci, kar je pripeljalo do upadanja njihove avtoritete. Tako je tisk, ki je bil prej vedno »zrcalo družbe«, med institucijami, ki jim ljudje najbolj zaupajo, pristal šele na petem mestu in to za cerkvijo in vojsko. Moskovska dopisnica RTV Slovenija Vlasta Jeseničnik se je z Simonovim strinjala v oceni, da je nekdanji ruski predsednik Boris Jelcin kritiziral medije, vendar jih ni preganjal. Sedanji predsednik Vladimir Putin pa je veliko bolj organiziran in medijske svoboščine postopoma zožuje, je dejala Jeseničnikova. Tako so se finančne težave NTV, edine neodvisne televizijske hiše, ki pokriva celotno Rusijo, začele, ko je Putin prišel na oblast, saj je NTV med volilno kampanjo podprla drugega predsedniškega kandidata. Intervju s Putinom lahko dobijo samo tisti mediji, ki jih nadzoruje predsednik. Svobodno poročanje sofisticirano onemogočajo celo tujim dopisnikom. Ti posnetkov ne smejo več pošiljati po letalu, če prej ne priskrbijo ustreznih dovoljenj, na katere čakajo precej dolgo. Posnetek je seveda možno poslati tudi prek satelita, toda cene so astronomske. Res je sicer, da je bil zakon o tem izglasovan še v času Jelcina, vendar ga niso izvajali. Oblasti so s 100 na 1000 ameriških dolarjev "podražili" tudi novinarsko akreditacijo za Čečenijo, čeprav je tamkajšnje oblasti ne priznavajo. Aleksander Simonov je še dejal, da kljub temu, da vlada počasi zapira vire informacij, ki jih ne kontrolira, okrog 70 odstotkov prebivalcev takšno politiko podpira. Zanimivi so tudi rezultati raziskave, ki je pokazala, da ruski uradniki ne odgovarjajo na tri vprašanja novinarjev: koliko znašajo plače guvernerjev v 97 ruskih pokrajinah, kako se razporeja denar v lokalnih proračunih in kakšno je stanje v zaporih. Novinarji zato takšne informacije najpogosteje kupujejo. Simonov ocenjuje, da je na leto v Rusiji 10 do 17 preganjanih novinarjev, in da je bilo od doslej 200 umorov novinarjev samo šest do osem dokazanih. Policija se na vse načine izogiba izdaji potrdil, da so bili umorjeni novinarji. »Lažje ji je sporočiti, da je nekdo umrl zaradi padca v pijanem stanju," je opozoril Simonov. Vlasta Jeseničnik je še dodala, da plače ruskih novinarjev v provinci znašajo borih 50 do 100 ameriških dolarjev, da pa veliko ruskih novinarjev svoje delo opravlja zelo profesionalno.