Bojan Brecelj, Jure Eržen
Povečava
Na 29. novinarski večer je voditelj Boris Čibej povabil fotoreporterja, "freelancerja" Bojana Breclja in "hišnega" fotografa Dela Jureta Eržena. Skozi projekcijo svojih fotografij sta pripovedovala o samih zgodbah, hkrati pa odprla vrsto problemov in razmišljanj o posebnostih in izzivih foto žurnalizma. Bojan Brecelj se je osredotočil na fotografije iz Egipta, kjer gradijo 500 kilometrov dolg kanal skozi puščavo, kamor nameravajo na območju prvih 100 km naseliti 5 milijonov prebivalcev. Nekaj fotografij je naredil tudi tako, da je prosil pilota potniškega letala za dovoljenje za slikanje iz kabine letala. Brecelj je imel v Egiptu probleme predvsem z dovoljenji za snemanje, za kar je izgubil največ časa in energije. Osebam, ki jih fotografira, se približa tako, da je nekaj časa med njimi, po določenem času se nanj navadijo, sprostijo in potem stvar steče sama od sebe. Govoril je tudi o problemu, ki jih imajo svobodni fotoreporterji s svojimi izdelki, saj nimajo velikega vpliva na objavo oziroma način objave. Gre predvsem za vsakokratno borbo in za to, koliko časa sodeluješ z določeno agencijo ali medijem. Z Mladino na primer nima težav ravno zaradi tega, ker z njimi sodeluje že dolgo vrsto let. Jure Eržen je govoril predvsem o svojih vojnih izkušnjah na Kosovu. Ena od težav pri delu je, da je treba s sabo nositi veliko opreme, kar povzroča probleme pri gibanju in varnosti. Po njegovih izkušnjah se splača potruditi z dovoljenji za snemanja, ker je potem manj težav na terenu. Včasih je potrebno spraviti na varno tudi na pol poslikan film, ker lahko drugače ostaneš brez posnetkov. Zanimivo je, da se ljudje tudi v najtežjih situacijah, kot so vojne razmere, smejijo, ker vedo, da jih slikajo. Eržen je povedal, da med fotografiranjem ni časa za razmišljanje o tehničnih vidikih posnetkov, ampak razmišlja o vsebini. Ne razmišlja tudi o tem, kaj slabega bi se mu lahko zgodilo na kriznem območju, čeprav to ostaja v podzavesti. V nasprotju z Brecljem ima Eržen redno zaposlitev, toda tudi on ima težave z objavo svojih fotografij. Po njegovem mnenju so fotografije pri njegovem časopisu podrejene oglasom. Hkrati ima časopis omejeno število fotografij, zato se morajo tudi hišni fotografi boriti za vsako fotografijo, vendar se »izplača kregati«. Eden od takšnih primerov je bil dan, ko je bil bombardiran Beograd, saj je bila to bolj pomembna zgodba kot tragedija beguncev na meji z Albanijo, ki takrat ni bila objavljena. Na tokratnem večeru se je razvila tudi polemika o razmerju med fotografom in fotografiranim, ki jo je sprožila serija Erženovih fotografij o verskem obredu v skoraj popolnoma porušeni cerkvi, v kateri je duhovnik Eržena po tem, ko je opazil, da ga fotografira, odgnal s prizorišča, vendar je fotograf vztrajal pri slikanju. Po mnenju nekaterih je šlo za poseganje v intimnost molitve in nespoštovanje želje fotografiranca, da ne želi biti fotografiran. Drugi so vztrajali, da je bolj pomembna fotografija, ki je ilustrirala absurd vojne, ko življenje teče dalje kljub vsem okoliščinam.

nazaj