Gosta sta spregovorila predvsem o razlikah med evropskim in ameriškim načinom gledanja na javno televizijo. Medtem ko za Evropo velja, da je na televizijskem področju potrebna regulacija, pa v ZDA tudi na televizijskem področju prevladujeta svobodni trg in mnenje, da se vlada nikakor ne bi smela vmešavati v medije. V zadnjem desetletju je zaradi povečane konkurence in novih tehnologij nastal problem, ker si komercialne televizije režejo vedno večji televizijski kolač, javne televizije pa se zaradi finančnih težav vedno bolj zatekajo k komercializaciji in izgubljajo vlogo javnega servisa državljanov. Boris Bergant je menil, da ni mogoče preživeti samo z enim virom financiranja (naročnina) in da morajo biti javne televizije odsev javnega interesa, hkrati pa morajo znati s svojim programom tudi zaslužiti. Robert Ottenhoff je predstavil argumente nasprotnikov vladnega financiranja javne televizije, ki pa niso mogli popolnoma preprečiti financiranja PBS, ki dobi 20% denarja iz vladnih virov. Poleg liberalističnega argumenta,da se vlada pač ne sme vmešavati v medije, je tu še ideološki, ki trdi, da PBS ni uravnotežena televizija. Tržnemu argumentu, da je javni interes pač tisto, kar občinstvo hoče (kvantiteta proti kvaliteti), se pridružuje še mnenje, da so bolj kot podpora javni televiziji pomembna področja šolstva, zdravstva ipd. Zanimivost PBS je velika povezanost med televizijo in gledalci, saj ti z donacijami prispevajo v proračun več kot vlada.