Malo je ljudi na tem svetu, ki o grozotah, ki so se jim zgodile, govorijo z nasmehom na obrazu. Še manj je Srbov in Albancev, ki po vsem, kar se je zgodilo in kar se še vedno dogaja na Kosovu, lahko sedijo drug poleg drugega in se z argumenti in s kančkom emocij pogovarjajo o najbolj bolečih točkah kosovske tragedije. Ime Albanca, ki je svojo trnovo življenjsko in novinarsko pot predstavil občinstvu Škuca, je Baton Haxhiju. Njegov srbski sogovornik je bil nekdanji novinar beograjskega "Vremena" Dejan Anastasijević. Iskren in prijateljski srbsko-albanski dialog, ki ga je vešče moderiral Boris Čibej, je pokazal, da so tudi albanski in srbski mediji delili usodi svojih narodov. Potem ko se je Haxhiju živ - čeprav ga je Pentagon razglasil za mrtvega - prebil do makedonskega Tetova, je imel že uro po prestopu meje načrt za novi časopis kosovskih Albancev v izgnanstvu. Naslednji dan je bil že na poti v London, Pariz in Bonn, kjer je iskal finančno pomoč. V Tetovo se je vrnil z denarjem, s katerim je kupil deset računalnikov, ki jih je postavil kar v 34 kvadratnih metrov nekdanje slaščičarne, ki pa ni imela telefonske linije. Iz zagate so Haxhiuja izvlekli mladi tehniki, ko so internetske kable napeljali kar iz sosednjega cyber-caffeja in Koha Ditore in Exile povezali v svetovni splet. Tako je časopis začel izhajati v najkrajšem možnem roku in takoj postal »hit« v albanskih taboriščih v Makedoniji, Albaniji in Črni Gori, saj je bil za albanske begunce edini avtentični vir informacij. Pred vojno si je Koha Ditore ugled izboril predvsem s kritičnim pisanjem o Rugovovi stranki LDK. Neverjetno naklado 72.000 izvodov pa je Koha dosegla z večplastnim pisanjem o OVK. Žal je vojna vzela življenje odvetniku časopisa in njegovima sinovoma ter Kohinemu varnostniku. Pisarna skupaj z arhivom je bila uničena. Usoda ustanovitelja časnika Vetona Suroia je bila kar nekaj mesecev negotova, vendar v tem trenutku kaže, da je še živ. Glavna tema večera je bila seveda intervencija Nata v Jugoslaviji in okrog tega sta se mnenji gostov najmočneje razlikovali. Dejan Anastasijević je menil, da je Srbija med kladivom in nakovalom oziroma med Natom in Miloševićem. Pričakovanja Zahoda, da se bodo Srbi uprli, je Anastasijević primerjal s situacijo, v kateri naj bi policisti talce pozivali, naj napadejo ugrabitelje, medtem ko na njih streljajo ostrostrelci. Haxiju je trdil, da Nato ni imel alternative, nakar je Anastasijević šaljivo pripomnil, da Nato ni »resna firma«, saj je od začetka krize trikrat spreminjal svoje cilje in vlekel »izsiljene poteze« v stilu »Kaj drugega pa nam preostane«? Oba sogovornika sta se strinjala, da bo Kosovo Natova vojašnica. Čas je pokazal, da sta imela prav.