Newyorški umetnik JOEY SKAGGS je odprl prvi "Novinarski večer" v galeriji Škuc v Ljubljani. Imel je nalogo, odgovoriti na vprašanje, "Kako naplahtati novinarje?" To je namreč tisto, kar najbolj definira njegovo umetnost: norčevanje iz novinarjev oziroma medijev. Sam pravi, da so prav mediji njegov "medij". Skaggs je postal "slaven" ravno po neštetih dokazih, da "vsak idiot lahko postane svetovna medijska atrakcija". Kaj 51-letni Skaggs pravzaprav dela? V svojih "umetniških" podvigih novinarjem najprej nastavi past, skrbno zabeleži, kako o njegovi potegavščini poročajo, nato pa jih o njej obvesti in čaka na opravičilo (ki ga večinoma ni). Vse se je začelo pred tridesetimi leti v newyorškem East Villageu, kamor so se horde turistov zgrinjale ogledovat si tamkajšnje hipije. Skaggs je obrnil stvar na glavo in avtobus poln hipijev odpeljal na turistični ogled neke dolgčasne mestne četrti. Takoj je postal vseameriška novica dneva. Od takrat do danes je potegnil za nos vse najbolj pomembne ameriške medije: od New York Timesa in Washington Posta do CNN-a. Ko je do njega prišla pripomba nekega britanskega novinarja, češ da je ameriške novinarje lažje naplahtati, ker so ameriški mediji bolj neumni, ter da je težje zbijati šale na račun evropskih, torej "resnih" novinarjev, je bil to za Skaggsa še en izziv več. Spakiral je kovčke in odpotoval v London. Angažiral je nekaj lokalnih igralcev, ki so rjoveli v krogu in z usti pobirali hamburgerje s tal. Po "novico" sta pridrvela tudi BBC in London Times. Potem je račun za nepreverjeno zgodbo plačala britanska TV mreža SKY NEWS. Njena voditelja sta v studiu gostila Skaggsa s skupino sodelavcev. Tokrat se je Newyorčan predstavil kot Baba Wasimba, sin misionarjev iz Kenije, ki se je v mladosti veliko igral med Masaji z levi. Zato je "ugotovil", da je človek bolj sproščen, ko rjovi in je na pol surovo meso. Skaggs se ni ustavil samo pri teoretični plati, marveč je voditelja "prisilil", da sta začela rjoveti kar v "živo", v studiu. "Saj kar pomaga," je priznala voditeljica oddaje, ko je nehala rjoveti. Glede na to, kakšne vse zvijače je novinarjem pripravil, se zdi čudno da ga še vedno ne "dobijo" pravočasno - preden gre zgodba v eter. Nekateri so celo trikrat osebno "intervjuvali" Skaggsa, ne da bi ga se spomnili in, seveda, ne da bi preverili njegove zgodbe. Za medijske hiše je najhuje, ko morajo javno priznati, da so nasedle potegavščini. "Prav neverjetno je, kako mediji težko priznajo ali pa ploh nočejo priznati, da jih je kdo povlekel za nos," pravi Skaggs. Njemu je ta del "dogajanja" najljubši, ker se redko dogaja, da se novinarji svojim bralcem, poslušalcem in gledalcem opravičijo in priznajo napako.