Zakaj novinarski večeri?
Ni treba biti George Soros, da bi ugotovili, da je največja nevarnost za novinarstvo kapital. Politični vpliv, ki se ga mnogi tako bojijo, je bil stvar industrializacije, elektrifikacije in težke industrije. V časih, ko multinacionalke narekujejo političnim elitam, kakšno politiko naj vodijo, so se v novinarskih hišah naselili vse mogoči izvozniki demokracije, moralizatorski fundumentalisti, bolj ali manj prikriti nacionalisti, svetovalci za stike z javnostjo, reklamerji predsodkov polni pamfletaši. Njihova resnica je obračanje kapitala.

Dva mita o novinarstvu strašita po Sloveniji. Prvi je tisti o izgubljenih starih časih, ko je bilo novinarstvo še odgovorno, še vredno svojega imena. Če se zazremo v preteklost, bi le stežka otkrili objekt fascinacije, za katerim se ženejo verniki tega mita. Razen seveda, če bi se našel kdo, ki bi zlate čase novinarstva iskal v obdobju socializma s človeškim obrazom. Obdobju, ko so novinarji po vsej Sloveniji (redke izjeme so bili entuziasti na Radiju Študent, Mladini, Tribuni in Katedri) vestno opravljali svoje družbeno-politično poslanstvo.

Ta mit o izgubljenem objektu, ki pa ga nikoli nismo zares imeli, ni značilen le za Slovenijo, ampak preveva diskurz o novinarstvu po vsem svetu. Tudi v svetovni kovačiji tako imenovane demokracije se dandanašnji s polnimi usti svetle tradicije novinarski delavci (zaradi kapitalskih razlogov) ženejo za Pulitzerjevimi nagradami. Le redko kdo ob tem omeni, da je prav ta ugledni gospod, čigar ime krasi eno najbolj prestižnih novinarskih nagrad na svetu, skupaj z državljanom Hearstom zakrivil rojstvo najvulgarnejšega rumenega novinarstva. V "zlatih časih" ameriškega novinarstva za ti dve "legendi" ni bilo nič preveč nizkotno, da ne bi bilo vredno poskusiti, da je le pomagalo premagati tekmeca v krvavem boju za prevlado na časopisnem trgu.

Zato je socializem, in predvsem njegov zlom, prinesel slovenskemu novinarstvu marsikaj dobrega: z njim so se razblinile tudi številne nekoč tako svete vrednote in dogme. Propad socializma naj bi ustvaril normalne razmere, idealni referenčni okvir za novinarsko delo, kjer ni nobene vrednote, v katero bi morali slepo verjeti, in kjer ni svete resnice, ki bi ji bilo vredno zaupati.

S tem pa pridemo do drugega mita o novinarstvu, ki govori o dandanes tako popularnem nekonceptu - tranziciji. V skladu s tem mitom je novinarstvo, tako kot vsa druga področja človeškega udejstvovanja in ustvarjanja, še vedno obremenjeno s socialistično preteklostjo, in čaka ga še trda pot do svetle kapitalistične prihodnosti, do novih svetih resnic in neovrgljivih (tržno-ekonomskih, krščansko-fundamentalističnih in vulgarno-utilitarističnih) vrednot.

Na žalost je precej slovenskega novinarstva prišlo do tja, še preden so se odpravili na to trnovo pot tranzicije. Nekaj novinarjev je ostalo v vmesnem prostoru in tem je treba pomagati, da do tega novega svetega cilja nikoli ne prispejo. In če bodo k temu vsaj malo pripomogli novinarski večeri pod pokroviteljstvom ene izmed multinacionalk, Sorosevega sklada za odprto družbo, so vredni svojega denarja. Ali če parafraziramo staro revolucionarno geslo:

S kapitalom nad kapital!

Boris Čibej

nazaj