UVOD

Nebesa pod triglavom
Naslovno temo pete številke Poročila skupine za spremljanje nestrpnosti sta spodbudila sprejemanje novega Zakona o položaju in financiranju verskih skupnosti in spor glede objave karikatur preroka Mohameda v danskem časopisu Jyllands Posten. V razpravi ob sprejemanju omenjenega zakona je bilo moč slišati izjave, da je načelo ločitve cerkve in države zastarelo, da je v nasprotju s sodobno demokratično ureditvijo, da uveljavljanje takšnega načela potiska religijo v zatohlo zasebnost in da je ta delitev pravzaprav ostanek sistema realnega socializma. Obenem pa se v zadnjem času soočamo s pogostimi očitki o nestrpnosti do verujočih, žaljenju verskih čustev in tako naprej. Pričujoča številka Poročila zato prinaša nekaj razmislekov o načelu ločenosti države in cerkve ter o položaju in dialogu religije s sekularno družbo. Trije članki so posvečeni polemiki, ki so jo izvale karikature preroka Mohameda, četrti obravnava Zakon o položaju in financiranju verskih skupnosti, uvodni tematski sklop pa zaokrožata prevod zadnjega poglavja Leviatana Thomasa Hobbesa in spremljajoči komentar.

Načelo ločenosti verskih skupnosti in države omogoča, da je država ne le religiozno, temveč tudi svetovnonazorsko nevtralna. Če država želi zagotavljati enako obravnavo in participacijo vseh državljanov in državljank, ne glede na njihova verska ali nazorska prepričanja in načine življenja, je neizbežno nujna njena nevtralna pozicija. V nasprotnem primeru s promoviranjem kateregakoli verskega ali svetovnonazorskega prepričanja v svojih strategijah, ukrepih in zakonih diskriminira drugače misleče in njihove načine življenja. V tem smislu nekatere poteze in odločitve trenutne vlade neprijetno presenečajo, saj dajejo prednost in posredno vsiljujejo osebna prepričanja aktualnih ministrov. V osnutku Strategije za dvig rodnosti, ki jo je pripravila delovna skupina Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, lahko beremo, da je prva temeljna smernica strategije ugotovitev, da je življenje vrednota: »Vlada RS sprejema temeljno stališče, da je življenje od trenutka spočetja do naravne smrti vrednota.« (1) Eden od ukrepov, skladnih s to smernico, je omejitev dostopa do splava: »Pristojni organ poostri standarde zdravniške komisije, ki obravnavajo predlagane splave. Država krije stroške splava samo v primeru, da je ta po oceni zdravniške komisije nujen za zdravje nosečnice. V nasprotnem primeru se prekinitev nosečnosti izvede na stroške nosečnice.« (2)

Nesporno je, da se strategija kot vladni dokument nanaša na vse državljane in državljanke Republike Slovenije – tako na tiste, ki so prepričani, da se življenje začne s spočetjem, kot tiste, ki menijo drugače ali glede tega sploh niso opredeljeni. Stališča države so po definiciji obča, v nasprotju s tem pa vlada sprejema »temeljno stališče«, ki je partikularno in zadeva osebno prepričanje posameznika. Če bodo predlagani ukrepi, ki so v Strategiji spisani v skladu s tem »temeljnim stališčem«, sprejeti, bodo seveda postali obče veljavni. A njihove posledice bodo nujno diskriminatorne, saj bo morala vsaka ženska, ki se odloči za prekinitev nosečnosti iz razlogov, ki so za vlado »nerelevantni«, stroške za poseg kriti sama. Soočeni smo z finančnim pogojevanjem do tistih, ki z vlado ne delijo »temeljnega stališča«. Ukrep, ki splava ne prepoveduje, a zahteva, da ga državljanke plačajo same, če se zanj odločijo iz »drugačnih razlogov«, spominja na tolerančni patent Jožefa II. iz leta 1781, ki je sicer dovoljeval gradnjo protestantskih cerkva, vendar te niso smele imeti niti zvonika niti vhoda z glavne ulice.

Podoben primer smo lahko zasledili tudi ob sprejemanju Zakona o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti. Tudi v tem primeru je vlada sprejela zakon na podlagi osebnega prepričanja predstavnikov vlade oziroma večine poslank in poslancev, ki so menili, da je heteroseksualna zakonska zveza vrednota in da z njo homoseksualne zakonske zveze ne moremo enačiti, saj naj bi s tem razvrednotili prvo. Ali je sklenitev zakonske zveze vrednota, je seveda stvar osebnega prepričanja vsakega posameznika. Toda za državo je in mora biti sklenitev zakonske zveze zgolj uveljavljanje pravnoformalnega statusa državljanov in državljank, ki se zanjo svobodno odločijo. Njena naloga ni, da zakonsko zvezo ureja kot vrednoto.

Soočeni smo torej z zakoni in ukrepi, pri katerih vlada pozablja, kaj so pristojnosti države, s katerimi skrbi za enake svoboščine in pravice vseh državljanov in državljank. Priča smo groteskni situaciji, kjer predstavniki vlade skrbijo za duhovni in moralni razvoj državljanov in državljank, visoki cerkveni dostojanstveniki pa se ukvarjajo z ekonomijo in gospodarstvom. Očitno res živimo v nebesih pod Triglavom, po smrti pa bomo odšli v Republiko Slovenijo.

***

Letošnja številka Poročila skupine za spremljanje nestrpnosti je izšla nekoliko pozneje, ker se je prav v času priprave na tisk zgodil Ambrus oziroma »konec pravne države«, kot je temu rekel varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek. V to številko smo zato uvrstili kratko analizo dogodkov, ki še vedno potekajo. Skupina krajanov in krajank Ambrusa je zahtevala preselitev romske družine Strojan, češ da je njihovo naselje leglo kriminala. Vladi so postavili ultimat – če ne bo ukrepala, bodo zadeve uredili sami. Na dan poteka ultimata se je zbrala množica krajanov in krajank ter pred televizijskimi kamerami odkrito pozivala k nestrpnosti in sovraštvu. Minister za šolstvo in šport in minister za notranje zadeve sta njihovi zahtevi ugodila in družina Strojan se je morala preseliti v zapuščeni in dotrajani bivši center za begunce v Postojni. Ob tem je notranji minister obljubil, da se Strojanovi ne bodo nikoli več vrnili v Ambrus. Minister za šolstvo in šport, ki je hkrati predsednik vladne Komisije za zaščito romske etnične skupnosti, pa je ob tem dejal, da sta s kolegom ponovno našla »idealno rešitev«. Z njima se strinja tudi predsednik vlade. Ob tem ne gre pozabiti lanske »idealne rešitve« v primeru OŠ Bršljin, o kateri smo poročali v prejšnji številki Poročila in ki danes ustvarja optimalno okolje za segregacijo osnovnošolcev na podlagi njihove etnične pripadnosti.

Ambrus ni prelomen dogodek zaradi eskalacije konflikta v nestrpnost med krajani, ki je plod dolgoletne diskriminacije Romov ter neučinkovitosti pristojnih služb in organov v nekaterih predelih Slovenije. O tem smo obširno pisali v prejšnjih številkah Poročila in na to so opozarjali vsi, ki se na takšen ali drugačen način ukvarjajo z romsko problematiko. Ambrus je prelom na simbolni ravni, ker pomeni ekspliciten napad na državljanske svoboščine in pravice. Vlada je odkrito podprla nestrpnost in diskriminacijo državljanov in državljank na podlagi njihove etnične pripadnosti. Vlada ni delovala v skladu z načeli prava, temveč je klonila pred skupino nestrpnih krajanov oziroma pred njihovimi grožnjami.

Gonja proti družini Strojan, ki se v času pisanja tega uvodnika še vedno odvija, nas nehote spomni na zgodbo o usodi družine Calas. Primer Jeana Calasa, ki ga dokumentira Voltaire v svoji Razpravi o toleranci, je priča o verskem sovraštvu in nestrpnosti ter grozljivem epilogu, ko država prisluhne rjoveči množici, njihovim govoricam in predsodkom, ob tem pa prekrši vse pravne norme in načela.

Jean Calas je bil bogat trgovec z bombažem, ki je s svojo družino živel v Toulousu. Bili so protestanti v večinskem katoliškem okolju. Poročen je bil s priseljenko iz Anglije, kar tedaj ni bila najbolj prijetna okoliščina. Njihova hišna pomočnica pa je bila goreča katoličanka. Katoliško vero je želel sprejeti tudi Jeanov sin Marc-Antoine, čemur oče ni oporekal, kakor tudi ne njegovemu nezanimanju za trgovski poklic. Dajal mu je celo majhno denarno podporo. Oktobra 1761 so Marca-Antoina našli mrtvega. Svojo namero, da napravi samomor, je zaupal prijatelju. Kmalu za tem so po Toulousu začele krožiti govorice, da je Marca-Antoina zaradi nameravane spreobrnitve umoril njegov oče, pri tem pa naj bi mu pomagal prijatelj Lavayiss, ki je bil tisti večer na obisku. Mesto je zaradi predsodkov in sovraštva do protestantov verjelo vse bolj absurdnim govoricam, ki so jih ustvarjali prebivalci sami. Govorilo se je celo, da morata pri protestantih oče in mati v dokaz svoje vere ubiti sina, ki bi želel prestopiti v katolicizem. Krajevna oblast je nemudoma ukrepala. V nasprotju z vsemi predpisi in pravili so zaprli člane družine Calas, hišno pomočnico in Lavayissa. Sojenje je potekalo v času, ko so se v Toulousu pripravljali tradicionalno vsakoletno praznovanje v spomin na zmago nad hugenoti. Meščani so se strinjali, da bo prostor, kjer bodo pokončali družino Calas, najlepši okras mesta v času praznovanja. Trinajst sodnikov se je sestajalo vsak dan, da bi tako s procesom čimprej končali. Čeprav proti družini niso našli nobenih obremenilnih dokazov, je šest sodnikov vztrajalo, da je treba Jeana Calasa, njegovega drugega sina in Lavayissa obsoditi na usmrtitev s kolesom, ženo pa sežgati na grmadi. Eden izmed sodnikov je javno govoril v bran Calasovih, drugi proti. Razsežnosti polemike so bile tako velike, da so zahtevali, naj oba sodnika odstopita, kar sta tudi storila in se umaknila na podeželje. Vendar se je slednji sodnik vrnil in navzklic svojemu odstopu glasoval proti Calasu. Marca 1762 so Jeana Calasa usmrtili. Njegovo ženo so izpustili, hčerke in sina pa so zaprli v samostane in jih poskušali prisilno spreobrniti v katoliško vero.

Naslednje leto je Voltaire izdal svojo razpravo O toleranci, ki so jo oblasti nemudoma prepovedale. Kljub temu je še istega leta začel s kampanjo, ki naj bi Jeana Calasa posmrtno oprala vsake krivde. Dokazal je neutemeljenost obtožb in sodbe ter leta 1765 dosegel Calasovo rehabilitacijo.

CERKEV
Srečo Dragoš

Kam vodi zakon o verski svobodi
več

Nina Kozinc

Tolmači vere
več

Dušan Rebolj

Trk civilizacij in slepe pege neizrekljivega
več

Ciril Oberstar

Marija z bombo, Mohamed s podgano ali kaj ima Kristus opraviti s križem
več

AKUTNO
Jasminka Dedić, Neža Kogovšek

Konec pravne države: pravna in sociološka analiza preselitve Romov iz Ambrusa
več

Lana Zdravković

Barbari prihajajo! Evropske migracijske politike danes
več

Tatjana Greif

»Kaprice ljubljanske gospode«: ob sprejemu registriranega partnerstva
več

Milica G. Antić

»Gospod predsednik, ali sem jaz slišal iste besede kot vi?«
več

Darja Zaviršek

Izrabljanje spolnih zlorab za širjenje sovražnega govora: socialni darvinizem in evgenika v boju proti spolnemu nasilju nad otroki
več

Ksenija Šabec

»Lahi so sodrga in vi, njihova manjšina, imate to v genih«
več

Tina Čuček

Slovenski poslanci o izbrisanih: analiza parlamentarnih razprav
več

Boštjan Nedoh

»Lenuhi« kot realno jedro postfordistične ideologije
več

KONCEPTI
Boris Vezjak

O zanikanju netolerance do istospolno usmerjenih
več

DOKUMENTI
Thomas Hobbes

Leviatan / 47. poglavje /
O koristi, ki izhaja iz takšne teme, in komu ta korist pripade
Gorazd Korošec
Hobbesova kritika religije, svoboda vesti in toleranca
več