Srečo Dragoš
Kam vodi zakon o verski svobodi S svobodo in enakopravnostjo vseh verskih in neverskih opredelitev imamo na Slovenskem težave že vse od osamosvojitve. Problematično je, da postajajo te težave vse večje in ne manjše. Za takšno stanje so najpomembnejši trij e razlogi. Prvi je v napačnem odnosu slovenskih oblasti (bivših, predvsem pa sedanjih) do celotne religij ske sfere in zlasti do Rimskokatoliške cerkve kot največje verske skupnosti pri nas. V prvem delu razprave je problematičnost politične kulture ponazorjena s kršitvami nekaterih temeljnih postulatov versko nevtralne države, kot so obveznost neidentifi kacij e, obve- znost nevtralnosti in obveznost abdikacij e od verskih vsebin oz. akterjev. Drugi razlog zapletov je v odsotnosti političnega konsenza o pomenu in načinu raz/ločitve države od verskih skupnosti, torej o ustavnem načelu, v zvezi s katerim ni bilo nikoli politične volje niti soglasja, kako ga realizirati. Tretji razlog problemov z versko svobodo na Slovenskem pa je nov Zakon o verski svobodi, ki ga sedanja vlada vsiljuje brez širšega političnega konsenza o rešitvah, ki so v njem predvidene. Vladni zakon enakopravnost razume kot različen odnos države do različnih verskih skupnosti, to načelo pa spelje v izrazito privilegiranje največje, najbogatejše, najmočnejše in politično najbolj sporne cerkve pri nas. Rimskokatoliška cerkev na Slovenskem bo v še večji meri sistemsko fi nancirana iz državnega proračuna (tudi za verske storitve) in bo iz tega naslova prejela občutno več državnih sredstev kot vse ostale cerkve in skupnosti v našem prostoru. S tem se dolgoročno utrjuje njena državna privilegiranost in njen monopol na slabo razvitem trgu religij ske ponudbe.
nazaj
Nina Kozinc
Tolmači vere Ker mediji ne povzemajo zgolj določene realnosti, temveč jo tudi soustvarjajo, se prispevek osredotoča na zahodne medije in medijske podobe muslimanov. Spor zaradi objave Mohamedovih karikatur v danskem časopisu Jyllands-Posten umešča v aktualni geopolitični kontekst, ki ga medijske analize in komentarji zdaj že skoraj pozabljenega dogodka večinoma niso upoštevali. Skozi ta kontekst skuša brati zahodnjaške ideje o domnevno ekskluzivnem zahodnem temelju svobode in demokracije ter prevpraševati stereotipe in reprezentacije muslimanov, ki se pojavljajo v zahodnih medijih. Obravnava eskalacijo v domnevnem konfl iktu, za katerega zgodovinski drobci, aktualne izjave in dejanja kažejo, da za nekatere traja že od križarskih vojn naprej in ga tako mnogi dojemajo kot spopad civilizacij.
Celotni dogodek je odprl zanimiva vprašanja, o katerih se je malo razpravljalo, saj ga je večina medijev in mnenjskih voditeljev na Zahodu interpretirala tako, da je obe strani postavila v dva dokončna vzajemno nasprotujoča si bloka, pri čemer so zahodni komentatorji v interpretaciji druge strani postavili same sebe za normativno referenco oziroma merilo. Poleg tega so zahodna načela postavili na piedestal in jih tako povsem ločili od prakse in realne politike zahodnih centrov moči, saj se niso pretirano ukvarjali z vlogo, ki jo ima Zahod v globalnem ekonomskem in političnem okviru. Tako so v teh interpretacijah muslimani, islam, islamizem, islamska teologija in implicitno terorizem stlačeni v enoten monilit, v katerega je ujeta več kot milijarda muslimanov, ki tvorijo večinsko prebivalstvo v več kakor dvajsetih državah na različnih koncih sveta, ki naj bi se med seboj ne razlikovalo po razredu, spolu, rasi ali etnični pripadnosti, poleg tega pa so te interpretacije unificirale tudi islam kot religijo.
nazaj
Dušan Rebolj
Trk civilizacij in slepe pege neizrekljivega Avtor skuša oceniti, kako se izjave evropskih voditeljev o karikaturah, objavljenih v danskem časopisu Jyllands-Posten, navezujejo na teorij o Samuela P. Huntingtona o trku civilizacij . Ob pregledu teh izjav se nam razkriva zanimiva podoba. Zdi se, da njihovi avtorji ne glede na svojo politično pripadnost koncipirajo Evropo v huntigtonskih okvirih kulturne, posebej religiozne identitete. Tako se krha deklarativno sekularna evropska politična sfera, saj je državljanom muslimanskih in drugih nekrščanskih prepričanj vsiljen status civilizacijskega tujka. Zanimiva poteza tega religioznega diskurza je, da se medtem, ko dela petnajst milijonov muslimanov za tujce v lastnih domovih, ponavadi odločno postavlja v bran njihovim užaljenim verskim čustvom. Ta posebna obzirnost do verskih čustev zastruplja demokratični forum, v katerem je vsaka »slepa pega neizrekljivega«, področje, na katerega je prepovedano ali nespodobno stopiti, prepreka svobodni izmenjavi idej. Stopnja demokratičnosti je torej odvisna od mere, do katere je religijam, posebej monoteističnim, odvzeta nedotakljivost. Avtor zaključuje z upanjem, da se bodo verniki s preoblikovanjem svojega odnosa do verskih simbolov vsaj delno znebili huntigtonske nedemokratične civilizacijske zavesti.
nazaj
Ciril Oberstar
Marija z bombo, Mohamed s podgano ali kaj ima Kristus opraviti s križem Prispevek poskuša dognati, kakšen status imajo nekatere najbolj izpostavljene verske podobe znotraj Kantove teorije estetskih sodb, ter obenem raziskati, kako je Kant tematiziral versko prepoved upodabljanja. V njegovi opredelitvi skupnostnega čuta (sensus communis) je mogoče najti tudi stičišče tolerance in estetskega razsojanja. Predpogoj obeh zmožnosti je namreč upoštevanje predstavnega načina drugega. Na podlagi tega poskuša prispevek nadalje v luči Kantove estetske teorij e osvetliti nekaj vidikov aktualnih pojavov žalitve verskih čustev v primeru karikatur preroka Mohameda in upodobitve device Marije s podgano v naročju.
Razmislek ponuja dvojni sklep: ugotavlja, da znotraj Kantove estetske teorije podobe Kristusa na križu ni mogoče misliti. Ne glede na idejo Boga, ki jo podoba predstavlja, ob njej ni mogoče utemeljiti občutka sublimnega, kakor ga je tematiziral Kant, obenem pa ne ustreza niti estetskemu idealu kot zunanjemu izrazu nravnih idej. Prav tako pa je mogoče reči, da so problemi, ki se porajajo ob spornih upodobitvah Mohameda in device Marije s podgano, že zajeti v tej ikoni vseh ikon.
nazaj
|