Jasminka Dedić, Neža Kogovšek
Konec pravne države: pravna in sociološka analiza preselitve Romov iz Ambrusa Konec oktobra 2006 se je bila romska družina Strojan iz romskega naselja Dečja vas na Dolenjskem na množično zahtevo drugih krajanov bližnjega Ambrusa prisiljena preseliti v nastanitveni begunski center v Postojni. Razlog za zahtevo lokalnega prebivalstva naj bi bila neznosnost življenja v soseščini romske družine, ki naj bi bila domnevno vpletena v kriminalna dejanja, povod za zahtevo pa je bil napad osebe slovenske narodnosti, ki je živela v skupnosti z romsko družino, na enega od ambruških vaščanov. Vlada Republike Slovenije je zahtevi ugodila in v spremstvu policije izvedla ukrep preselitve, namesto da bi zaščitila romsko družino, ki ji je množica grozila z »masakrom«, poostrila nadzor nad organi pregona, ki imajo dolžnost preiskovati kazniva dejanja, ter se pričela ukvarjati z vzroki, ki so pripeljali do konflikta med marginalizirano romsko družino in ostalimi krajani. Ukrep preselitve je zaradi svoje nezakonitosti in diskriminatornosti sprožil oster protest varuha človekovih pravic in nevladnih organizacij, evropski komisar za človekove pravice pa je preselitev označil za nesprejemljivo. Poleg podrobnega opisa dogajanja v oktobru in novembru 2006 članek analizira nekatera pravna in sociološka vprašanja, ki se zastavljajo v zvezi z ukrepom preselitve romske družine, kot so na primer vprašanje rasne in etnične diskriminacije ter nasilja večine nad manjšino.
nazaj
Lana Zdravković
Barbari prihajajo! Evropske migracijske politike danes Članek v prvem delu v luči poskusa konstituiranja Evropske unije kot nove transnacionalne politične skupnosti opozarja na napačno enačenje pojmov Evrope (kot historično- geografskega pojava) in Evropske unije (kot politično-ekonomske kategorije) ter odpira pri tem zamolčana vprašanja. Posledično se sprašuje o evropskem ljudstvu, širše pa o konceptu (nacionalne) države ter subjektu le-te. Klasično debato o temeljih demokratične države razširi z vprašanji nacionalne identitete, nacionalne države, suverenosti ter nacionalizmov, rasizmov, fašizmov, ksenofobije, vsakovrstne diskriminacije in izključevanja: pojavov, ki jih pogojuje nacionalna suverenost. Iz analize neoliberalno-potrošniško- hedonistične družbe, v kateri so meje odprte za kapital, ne pa tudi za ljudi, izhaja vprašanje, ali je mogoče (vedno ekskluzivne) državljanske pravice približati (pogosto le deklarativnim) univerzalnim človeškim pravicam. Sledi prikaz problema migracij kot paradigmatske situacije, ki najbolj odraža razliko med državljani in nedržavljani določene države. Članek se v drugem delu posveča analizi trenutne zaostrene situacije glede »nelegalnih migracij « v Evropi, eu in svetu, naposled se prevprašuje o konkretni situaciji v Sloveniji. Poseben poudarek je namenjen analizi nedavno sprejetega slovenskega azilnega zakona ter nekaterih njegovih pomanjkljivosti in negativnih posledic. Članek predstavlja nekatere teorije in aktivistične prakse, ki si prizadevajo za pravico do svobodnega gibanja vseh ljudi, za razširitev koncepta državljanstva, za iskanje novih oblik identifikacije in oblikovanja identitete, za uresničitev radikalne demokracije, ki bi delovala onkraj nacionalne države – torej tudi onkraj nacionalne pripadnosti. Končno, poseben poudarek poda potrebi po permanentnem javnem in političnem ozaveščenem delovanju vsakega posameznika.
nazaj
Tatjana Greif
»Kaprice ljubljanske gospode«: ob sprejemu registriranega partnerstva Parlamentarna razprava ob sprejemanju Zakona o registrirani istospolni partnerski skupnosti, leta 2005, je pokazala izredno visoko stopnjo nestrpnosti in sovražnega govora. Poslanci in poslanke vladajoče koalicije ter SNS so geje in lezbijke označili kot grožnjo za izumrtje naroda, kot bolne, delikventne in družbeno škodljive. Kljub evidentnemu nasprotovanju je bil zakon izglasovan. Sovražni politični diskurz do manjšin, žensk in drugih ranljivih družbenih skupin lahko učinkovito deluje v funkciji očiščevalne politične katarze. Je torej bila parlamentarna razprava v okviru sprejemanja zakona o registriranem partnerstvu ekshibicionistična demonstracij a de facto nasprotnikov zakona, ki so skozi diskurzivno ofenzivo kompenzirali in premostili nelagodje in konflikt do zanje »moralno spornega« zakona?
nazaj
Milica G. Antić
»Gospod predsednik, ali sem jaz slišal iste besede kot vi?« Avtorica v tekstu analizira dogajanje v državnem zboru in širše po diskusiji ob sprejemanju zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti, ko je poslanec Rupar »odredil « obvezen zakonski pregled mednožja poslanskima kolegicama, s katerima se v diskusiji ni strinjal. To je bil zanjo eklatanten primer sovražnega in seksističnega govora ter nestrpnosti do drugače mislečih. Predmet njene analize pa so predvsem ne-odzivi vodstva parlamenta in vladajoče politike nasploh, ki ni reagirala na sovražni govor in ga ni obsodila, čeprav bi za svoje reagiranje lahko našla vzvode tako v evropski kot tudi domači zakonodaji, ki sicer ščiti svobodo govora a obenem opozarja tudi na njegove meje. Avtorica ugotavlja, da se država praktično ne spopada s t.i. novimi oblikami nasilja, med katere šteje tudi sovražni govor, da je tega nasilja vse več, na kar opozarjajo tudi poročila Varuha človekovih pravic. Poseben problem za avtorico pa je v tem, da je sovražni govor prisoten tudi v vrhu politične (zakonodajne) oblasti, ki se sama s temi oblikami nasilja ne spopada, jih ne obsoja jih pravzaprav legitimizira ter jim daje prosto pot širjenja v javnosti.
nazaj
Darja Zaviršek
Izrabljanje spolnih zlorab za širjenje sovražnega govora: socialni darvinizem in evgenika v boju proti spolnemu nasilju nad otroki 14. februarja 2006 je televizijski intervju, ki ga je vodila Manca Zver z Zmagom Jelinčičem, predsednikom desne Nacionalne stranke (tv Paprika) vseboval vse značilnosti sovražnega govora. Tema pogovora je bila, kako kaznovati storilce spolnih zlorab. Intervju je odmaknil pozornost od resničnega problema spolnega nasilja nad otroki in storilce spolnih dejanj poimenoval izključno kot »pedofile«, za katere je priporočal socialno in fizično smrt. S takšnim prikazovanjem storilcev, se dejstvo spolnih zlorab premesti na raven medicinsko patoloških oznak, ki dajejo vtis, da gre za »bolne posameznike«, ne pa za očete, socialne očete, najožje družinske prijatelje, dedke in v nekaterih primerih tudi za ženske v podobnih sorodstvenih in prijateljskih zvezah. Čeprav analiza desetletnega obdobja v Slovenji dokazuje, da so skoraj vsi nasilneži moškega spola in da večina prihaja iz vrst družinskih članov in znanih oseb, zlorabljajoči vidiki družinskega življenja niso bili omenjeni. Intervju je vseboval tudi rasizem, seksizem in homofobijo in razpravo o »pedofilih« preusmeril tako, da je sovražni govor razširil na vse druge ljudi: na etnične manjšine, predvsem na Rome, ženske na visokih položajih (sodnice), ženske na sploh, ljudi, ki so istospolno in biseksualno usmerjeni, moške, ki se borijo za več enakosti (varuh človekovih pravic) in na Belgijo, ki jo je označil kot »deviantno deželo«. Intervju je v celoti zamolčal, da Slovenija še vedno ni razvila celovite politike za preprečevanje spolnega nasilja nad otroki na državni ravni.
nazaj
Ksenija Šabec
»Lahi so sodrga in vi, njihova manjšina, imate to v genih« Članek izhaja iz aktualne analize nestrpnega diskurza o pripadnikih in pripadnicah italijanske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji predvsem v letu 2006, pri čemer sta izpostavljena zlasti dva tipa diskurza. Prvi je medijski diskurz organiziranega spletnega centra www.obala. net, ki predstavlja pomemben regionalni vir informacij o dogajanjih v Slovenski Istri, torej na področju, kjer živi italijanska narodna skupnost, obenem pa preko javnih spletnih forumov odslikava stališča ljudi na določene aktualne teme. Drugi tip je aktualni politični diskurz posameznih poslancev Državnega zbora rs o temah, ki zadevajo italijansko narodno skupnost. Avtorica analizira posamezne seje Državnega zbora rs v zvezi z obravnavano temo, da bi s tem pokazala na institucionalizirano obliko nestrpnosti v najvišjem predstavniškem telesu zakonodajne oblasti v Sloveniji. Analiza medijskega in političnega diskurza je v članku ustrezno teoretsko kontekstualizirana. Njena osnovna predpostavka je, da jezik realnost tudi ustvarja in ne le reflektira. Govorni izrazi, navidezno neškodljive šale, dovtipi ipd. so namreč prvi pokazatelji vzpostavljanja hierarhične lestvice priljubljenih oziroma nezaželenih drugih, ki lahko iz ciničnega, humornega ali eksplicitno sovražnega govora prerastejo v odnose nestrpnosti in odkrite sovražnosti. Tovrsten diskurz zaradi svoje “neesktremne” oblike običajno ni niti znanstveno in še manj javno problematiziran, čeprav bi ga povsem utemeljeno šteli za pomemben element tako imenovanega “vsakdanjega nacionalizma”. Vsakdanji nacionalizem namreč ni prepoznaven samo v uporabi nacionalnih simbolov, ampak implicitno deluje v jeziku (politični govori, vsakdanji diskurz, množični mediji), kulturi itd., skratka na toliko načinov, da ga posamezniki in posameznice, ki jih vsakodnevno spominja na njihovo nacionalno mesto v svetu nacij, ne prepoznavajo več zavestno in nerutinsko.
nazaj
Tina Čuček
Slovenski poslanci o izbrisanih: analiza parlamentarnih razprav Prispevek »Poslanci o izbrisanih« je primer analize diskurza o izbrisanih v slovenskem parlamentu. Analiza, s katero želimo pokazati, kakšen diskurz o izbrisanih se je »prijel« v DZ in tako oblikoval védenje o izbrisanih in legitimiral ravnanja v zvezi z njimi, zajema dobesedne zapise vseh rednih in izrednih sej Državnega zbora o izbrisanih, ki so potekale med 28. oktobrom 2003 in 1. septembrom 2004. Naša teza je, da je v razpravah prevladal nacionalistični diskurz, s katerim so poslanci poskrbeli za ohranitev neustavnega stanja ter tako legitimirali neenakost in sovraštvo do izbrisanih. Prispevek tvorita dva dela. V prvem na kratko predstavimo lasten model za analizo diskurza. Ta temelji na modelu enega od protagonistov Kritične analize diskurza Normana Fairclougha (1995), ki pa smo ga s pomočjo teorije diskurza Ernesta Laclaua in Chantal Mouffe (1987) delno spremenili in ustvarili model, v katerem je diskurz obravnavan kot struktura in proces hkrati. Tako smo dobili model, ki omogoča analizo izbranega diskurzivnega dogodka, to je parlamentarnih razprav o izbrisanih, kot družbene prakse, kar je v našem primeru nacionalistični diskurz. V drugem delu sledi analiza poslanskih razprav.
nazaj
Boštjan Nedoh
»Lenuhi« kot realno jedro postfordistične ideologije Avtor v članku analizira specifično vrsto nestrpnosti, to je ekonomsko nestrpnost. Analiza se dotika neoliberalne ideologije dela, znotraj katere lenoba nastopi kot »travmatično realno jedro«, kar sproži beg subjektov v njen ideološki horizont. Taka ideološka struktura, ki je na ravni imaginarnega podprta s prilaščanjem iluzij, ima neposredne učinke na ravni ekonomije užitka: za postfordistično ekonomsko enoto (podjetje) je najbolj značilna prav odpoved užitku zaposlenih in korist predanosti podjetju/ Stvari, s katero se identificirajo. Taka ideologija dela, ki se konstituira na podlagi diskurzivne homogenizacije lenobe, nedela, brezposelnosti in podobnega ter heterogenih vzrokov zanje, ki so večinoma ekonomske narave, je glavna poteza dominantnega ideološkega sistema.
nazaj
|