Ali smo Slovenci nestrpni? To je eno izmed pogostih vprašanj, ki jih zastavljajo novinarke in novinarji. Seveda je odgovor ponavadi nikalen, včasih le delno pritrdilen. Zakaj? Kako odgovoriti na vprašanje, ki je tako splošno in hkrati vnaprej determinira splošen bodisi pritrdilen ali nikalen odgovor? Ali sploh lahko konsistentno odgovorimo na takšno vprašanje? Pred vami je tretje Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti, ki obravnava vprašanje nestrpnosti v slovenskem javnem diskurzu. Nedvomno je, da so ti primeri, ki nikakor niso osamljeni, očitni. Vsako leto, odkar izhaja Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti, je bila kot osrednja izpostavljena ena ‘zgodba o nestrpnosti’. To dokumentirata tako prejšnji dve številki kot tudi ta, ki jo zdaj prebirate. Nekatere zgodbe iz prejšnjih dveh Poročil se nadaljujejo, nekatere so postale dokument tistega obdobja, spet druge so izpostavljene prvič. Tako tudi tokratni prispevki poskušajo zajeti aktualne primere nestrpnosti v letu 2003, hkrati pa tudi teme, ki so širše in ne tako časovno zamejene, pa vendar tesno povezane z vprašanjem nestrpnosti. Očitno je, da je nestrpnost nekaterih do državljanov in državljank Slovenije muslimanske veroizpovedi še vedno pereč problem, in da so ti še vedno primorani opravljati svoje verske obrede v športnih objektih, ker nimajo niti džamije, kaj šele mošeje. Le upamo lahko, da epilog te zgodbe ne bo spet referendum, ki je postal že navada, celo razvada, če ne že kar zloraba te demokratične institucije, saj se o človekovih pravicah v Sloveniji vse pogosteje odloča oziroma poskuša odločati na referendumih. Referendum o džamiji, če bo do njega prišlo, bo tako kot zadnji o izbrisanih spet odločal o človekovih pravicah. Nekateri državljanke in državljani bodo sodržavljankam in sodržavljanom spet poskušali odreči tisto, k čemur nas zavezuje ustava. V primeru izbrisanih je bila ta sodba še dalnjosežnejša: nekateri državljani in državljanke so poskušali poteptati institucijo ustavnega sodišča in sami prevzeti to vlogo. Po načelu, kdor ni bil z nami, ker ni zaprosil za slovensko državljanstvo, je proti nam, so poteptali institucijo statusa tujca s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. S tem pa so nekaterim prebivalcem in prebivalkam, ki tu živijo in so živeli, delali, si ustvarili družino, poskusili odreči možnost dostojnega življenja in delovanja v Sloveniji. Pri tem ni pomembno, ali gre, pravnoformalno gledano, za državljanke in državljane neke druge države brez ambicij, da zaprosijo za državljanstvo RS, ali za bodoče sodržavljane. Pomembno je, da jim je izid referenduma odrekel enakopravnost in vsakršno možnost zanjo. S soncem obsijan raj pod Alpami je tak vendarle samo za nekatere. O primeru izbrisanih je pri Mirovnem inštitutu izšla tudi posebna publikacija. V tretjem Poročilu skupine za spremljanje nestrpnosti obravnavamo še eno »zgodbo«, ki brez dvoma potrjuje, da nestrpnost v slovenskem javnem prostoru ni nekaj za lase privlečenega. Primer nestrpnosti do gejev in lezbijk smo že obravnavali, ko smo opozorili na primer prepovedi vstopa dvema gejema v enega izmed ljubljanskih lokalov in na homofobični diskurz ob zapletu pri izboru transvestitskega tria za nastop na evrovizijski popevki. Status istospolno usmerjenih se zdaj rešuje na pravnoformalni ravni. Po sedmih letih poskusov gejevskih in lezbičnih organizacij, da se oblikuje zakon o registriranem istospolnem partnerstvu, je bil ta konec leta 2003 slednjič spisan in poslan v vladne procedure. Vendar se je tik pred vstopom zakona v parlamentarno obravnavo zapletlo, saj je sprejemanje zakona ustavila Slovenska ljudska stranka, ki je bila takrat še del koalicije. Ob tem ne gre pozabiti, da so se njenemu mnenju pridružili tudi mnogi poslanci in poslanke iz drugih strank. Menili so, da »sklenitev istospolnega partnerstva ni človekova pravica. Človekove pravice ščitijo vrednote, za katere si moramo prizadevati. Istospolna partnerstva niso med njimi. «1 V roke so vzeli škarje in platno, z argumentom o univerzalnosti so poskušali vsiliti svoje vrednote vsem državljanom in državljankam in na tej podlagi krojiti in prikrojiti pravice drugih. Tako kot džamija po mnenju nekaterih kvari arhitekturno podobo Slovenije ali je celo brlog teroristov, tako je tudi istospolno partnerstvo po mnenju nekaterih pogubno za slovensko družbo. Registracija istospolnega partnerstva bi po njihovem razumevanju pomenila, da je »vedenje, ki je za družbo tvegano, pozitivno ovrednoteno in dvignjeno na raven zaželenega.« V stranki sicer menijo, da »istospolna partnerstva družba lahko tolerira, nikakor pa jih ne more spodbujati tako kot heteroseksualna. To bi bila suicidalna politika.« Hkrati so menili, da predlog zakona »spodbuja istospolna partnerstva« ter s tem »poslabšuje generacijsko sliko slovenskega naroda.« Zanimivo pri tem je, da je enakopravnost tokrat razumljena in tolmačena kot vzpodbujanje in kot grožnja. Tako razumevanje in tolmačenje človekovih pravic, pa naj gre za istospolna partnerstva, džamijo ali izbrisane, kroji človekove pravice glede na mnenje in vrednote nekaterih, in zato ne morejo biti več univerzalne. Če bi bili vsi isti in bi si delili iste vrednote in definicije ‘dobrega življenja’, potem človekovih pravic sploh ne bi potrebovali. Ali pač? Morda prav takrat? Namen institucije človekovih pravic, s katerimi si prizadevamo za odpravo diskriminacije, je namreč v zagotovitvi svobode vsake posameznice in vsakega posameznika. Stališča Slovenske ljudske stranke o istospolnih partnerstvih so temeljila na stališčih in vrednotah Rimskokatoliške cerkeve, ki so jih propagirali kot univerzalne in temeljne. Mnenje Slovenske ljudske stranke v nekaterih pogledih sploh ni sporno, saj je izrazito podobno mnenjem nekaterih vsega spoštovanja vrednih vernikov, nerazumno in nedopustno pa je predvsem dejstvo, da je stranka pri vsem skupaj pozabila, da je politični subjekt, zato bi morala pred osebnimi mnenji in interesi spoštovati načela enakopravnosti in človekovih pravic. Nasprotniki registracije istospolnih partnerstev so v razgreti medijski debati okrog zakona, ki bi problem uredil, igrali pomembno vlogo. Medijski prostor jim je bil naklonjen zaradi popularnega, tržno usmerjenega, kvazi objektivnega modela podajanja vsebin v obliki soočenj, ne glede na novinarski kodeks, ki opozarja, da razprave o človekovih pravicah v pro et contra okvirih v ničemer ne prispevajo k večji strpnosti in informiranosti. Ravno nasprotno. Takšni medijski izdelki podpihujejo nestrpnost, saj morajo nekateri posamezniki in posameznice, pa tudi skupine, potisnjeni v kot, opravičevati svoj obstoj. Vrnimo se k izhodiščnemu vprašanju: smo Slovenci nestrpni ali ne? Tega vprašanja ne narekuje kakšna posebna občutljivost za problematiko, ki jo izpostavlja tudi Poročilo, ampak ravno prej omenjeni medijski izdelki, katerih namen ni problematiziranje, kritični pogled in zavezanost novinarski neodvisnosti. Njihov cilj je čim večja gledanost, pa ne zato, da bi najširši krog gledalcev in gledalk seznanili s problemom, temveč zato, da bi jih zabavali; in to za vsako ceno. Tako pripravijo gladiatorsko areno, kjer vsak zasede svoje mesto, zastavijo vprašanje, ki ne nakazuje kakšnega poglobljenega razumevanja problema, je le retorično, kot provokacija oziroma vabilo, da se zabava lahko začne. Ker namen vprašanja ni odpiranje problemov in ker ne opozarja na resnične razsežnosti izbrane teme, nanj sploh ne moremo resno odgovoriti in zato tudi ni pomembno, kakšen bo odgovor. Kruha in iger tako ni več oguljena parola temveč realnost. Komu potem še mar za nestrpnost?

1 Vsi citati so iz dopisa SLS vodjem poslanskih skupin LDS, ZLSD, Desus in Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, 20. januar 2004, v: dokumentacijsko gradivo akcije »Koromač«.