»Zdi se, da se t. i. združevanje Evrope izvaja z zelo malo razmisleka,« sta leta 1993 zapisala Jelica Šumič Riha in Tomaž Mastnak v uvodu v tematsko številko Filozofskega vestnika, naslovljeno Questioning Europe, in v nadaljevanju poudarila, da »ni prvič, da se Evropa združuje, le da združitvi nikoli do sedaj ni sledilo takšno pomanjkanje idej in refleksije« (Mastnak in Šumič Riha 1993, 7).[1] Avtorja sta bila kritična do Evrope predvsem zaradi krvavih dogodkov na prostorih bivše Jugoslavije, ki jih Evropa ni poskusila preprečiti, tudi tako, da ni podprla prizadevanja za demokratizacijo Jugoslavije: kot je zapisal eden izmed zahodnoevropskih diplomatov, ki je del svojega poklicnega življenja posvetil Balkanu, »Evropa iz Maastrichta ni slišala klica na pomoč Evrope iz Sarajeva« (Gentilini 2007, 51). V naslednjih letih je predvsem akademska sfera vzpostavila kritični odnos do nekaterih praks institucij Evropske unije in do diskurzov, ki v zvezi z njo nastajajo na nacionalni ali nadnacionalni ravni (cf. med drugimi Burgess 1997, Mastnak 1998, Zielonka (ur.) 2002, Velikonja 2005, Armstrong in Anderson (ur.) 2007 itd.), a diskurza, vezana za Evropsko unijo, ki sta v družbi najbolj »glasna« – politični in medijski diskurz – ostajata še naprej zelo nereflektirana.

Mastnak in Šumič Riha sta v omenjenem uvodu o položaju Slovenije v odnosu do Evrope zapisala: »Vse do pred treh let smo bili zunaj Evrope, zato ker smo živeli v komunistični državi. V Sloveniji tako kot na Čehoslovaškem, na Poljskem, na Madžarskem in v baltskih državah je poudarjanje tega, da smo Evropejci, pomenilo kritiko komunizma in imperialističnih struktur, ki so nam bile vsiljene. Sprejeli smo igro z evropsko identiteto, in na koncu spoznali, da v njej lahko samo izgubimo. Ko je komunizem razpadel, smo bili še naprej izključeni iz Evrope, v kateri se sicer nahajamo kulturno, politično, ekonomsko, zgodovinsko. Evropa je potrebovala komunizem bolj, kot smo ga mi. Ko smo se komunizma znebili, nas je Evropa zadržala v položaju Drugega, samo razlogi za to so se spremenili: ideološke in politične je zamenjala za rasne« (Mastnak in Šumič Riha 1993, 7–8).

Dobro desetletje potem, ko so bile objavljene te vrstice, 1. maja 2004, je Slovenija kot prva (in še vedno edina) izmed držav, nastalih na prostoru bivše Jugoslavije, postala članica Evropske unije. S pridružitvijo veliki evropski družini[2] je dokončno zbežala iz balkanskega prekletstva, kot je zapisal novinar španskega dnevnika El Pais (citirano po Velikonja 2005, 8) in se je hkrati, po prevladujočih razlagah slovenskih in tujih politikov, vrnila domov, v družbo zahodnoevropskih narodov, kamor je kulturno, zgodovinsko in civilizacijsko vedno sodila.

Vendar je res, da nista bili ne odpoved balkanski in jugoslovanski dediščini ne vrnitev domov dokončni in nedvoumni. Tako kot nista ne konec komunizma ne pridružitev vzhodnoevropskih, balkanskih in bivših socialističnih držav Evropski uniji popolnoma izbrisala obstoječih obrazcev izključevanja, sta pa omogočila preoblikovanje odnosov moči in vlog in s tem ustvarjanje nove podlage za izključevanje. Danes, ko se je Evropa kot pojem ali ideja ideološko skoraj povsem izenačila z Evropsko unijo,[3] je članstvo v Uniji glavno legitimizacijsko sredstvo v teh procesih: izključujejo ali vključujejo lahko tisti, ki so že v Uniji, medtem ko so tisti, ki si za članstvo prizadevajo – ki so na poti v Evropo, ali tisti, ki jim možnost priključitve sploh ni dana (sosede eu), izključeni. Diskurzivno prakso, v kateri se pojma Evropa in evropsko izenačujeta z Evropsko unijo, označuje Mitja Velikonja za »‘izvirni greh’ novega evrocentrizma (...) Pod pretvezo poenostavljanja, skrajševanja oz. elokventnosti (‘eulokventnosti?’) ju kratko malo enačijo: politično-ekonomska skupnost prevzame geografsko-historično ime cele celine« (Velikonja 2005: 15). Pri tem »sam proces stopanja v EU (...) kaže, kako se lahko neevropske države transformirajo v evropske. ‘Euzurpiranje’ izraza Evropa, evropskost, zlasti v času stopanja vanjo oziroma priključevanja njej (odvisno od pozicije govornika, ali pripada prihodnjim ali starim članicam), uvršča geografsko evropske države med tiste, ki v politično-ekonomskem smislu so evropske (torej ki so v EZ), in na one geografsko evropske, ki niso evropske« (Ibid., 16). Proces pridruževanja balkanskih držav Evropski uniji poteka tako, da se od njih zahtevajo korenite in večplastne spremembe na najrazličnejših področjih družbenega in političnega življenja in gospodarstva: »Priprave za istočasni vstop na enotni trg in v schengenski sistem so v državah centralne in vzhodne Evrope povzročile globoke spremembe v monetarni politiki, davčni ureditvi, pretoku kapitala, kontroli priseljevanja in v političnih in institucionalnih okvirih z izpolnjevanjem predvstopnih pogojev vred, ki jih niti članicam EU ni treba izpolnjevati« (Hammond 2006, 13-14; prim. Zielonka 2002, 8).[4] Zaradi delitve evropskih držav na članice in nečlanice EU je po drugi strani nastal položaj, v katerem je za druge prizadevanje za članstvo v EU nujni pogoj za gospodarski razvoj in odpravljanje nižjega statusa v evropski hierarhiji.

Kakšna je narava diskurzov, ki nastajajo v pravkar opisanem kontekstu, in kakšen je pomen tega konteksta tako za tiste, ki te diskurze oblikujejo, kot za tiste, ki so njihov predmet? Kaj nam ti diskurzi lahko povejo o naravi današnje Evrope? To so nekatera izmed vprašanj, ki jih obravnavam v pričujoči razpravi.

V prizadevanju, da bi odgovorila na ta vprašanja, bom izhajala iz Foucaultovih pogledov na diskurz in njegovega pojmovanja analize diskurza kot »razumevanja pravil, s katerimi se objekti, subjekti, koncepti in strateška polja oblikujejo in širijo« (Melegh 2006, 21; Foucault 2001). Pri tem bi rada tako kot Velikonja (2005, 13) opozorila na dejstvo, da »diskurzivna struktura ni zgolj ‘spoznavna’ ali ‘kontemplativna’ entiteta, marveč je artikulacijska praksa, ki vzpostavlja in organizira družbena razmerja« (Laclau in Mouffe 1987, 81). Zato se bo včasih nujno ozreti proti nekaterim družbenim praksam, ki kažejo očitne paralele z diskurzi, ki jih bom obravnavala, kot so recimo ekonomski odnosi, kontrola priseljevanja, obravnava migrantov delavcev iz držav zahodnega Balkana itd.

Foucault nas uči, da ni diskurza, ki tako ali drugače ne bi bil povezan z drugimi, že artikuliranimi, v zgodovini oblikovanimi diskurzi. Samo v odnosu do njih lahko v celoti razumemo pomen nekega diskurza, oziroma diskurzivne formacije. Zato bom diskurz, ki ga analiziram, poskusila povezati z diskurzi, s katerimi »komunicira« tako na diahroni kot na sinhroni ravni.

Za Foucaulta ni ključno vprašanje analize diskurza to, kar zanima analizo jezika, in sicer, v skladu s katerimi pravili je bila konstituirana izjava in v skladu s katerimi pravili bi bile lahko konstituirane druge podobne izjave, temveč »kako pride do tega, da se pojavi takšna izjava in da se na njenem mestu ne pojavi nobena druga« (Foucault 2001, 30–31). V pričujočem besedilu me bo zanimalo, kako je prišlo do tega, da so se lahko artikulirale izjave, kot so naslednje štiri (in njim podobne številne druge):

1. Srbija mora izbrati med nacionalistično preteklostjo in evropsko perspektivo (evropski komisar za širitev Olli Rehn, Delo, 10. 2. 2006).
2. 
   
   1. Portugalski veleposlanik pri EU Álvaro de Mendonça e Moura je ob predstavitvi prednostnih nalog portugalskega predsedstva EU dejal, da se bo Portugalska zaradi svoje kolonialne zgodovine v zunanji politiki osredotočila na sodelovanje z Afriko, v ospredju bodo človekove pravice. ‘Držav, s katerimi sedimo skupaj za mizo in kršijo človekove pravice, ne moremo preprosto spoditi od mize’ je opozoril. (24ur.com, 11. 6. 2007).
   2. The Financial Times navaja misel predsednika slovenske vlade Janeza Janše, da ima Slovenija v regiji [zahodnega Balkana] interese na podoben način, kot jih ima Portugalska v Afriki (Mladina, 4. 8. 2007).
3. Avstrija v Sloveniji ravna podobno kot Slovenija na jugovzhodu Evrope (slovenski politik in poslanec v Evropskem parlamentu Jelko Kacin, Mladina, 14. 3. 2004).

Prva izjava kaže na diskurz, ki vzpostavlja izrazit kontrast med »Neevropo« in Evropo na podlagi odnosa do nacionalizma, in se pri tem druga prikazuje kot prostor, ki se je otresel nacionalizma in drugih ostankov preteklosti. Pridruževanje držav zahodnega Balkana je v tem kontekstu prikazano kot izbira med preteklostjo in prihodnostjo. Tovrstni diskurz bom problematizirala tako z dekonstrukcijo pojmovanja nacionalizma kot neevropskega pojava, ki je po svoje prirojen balkanskim družbam, kot tudi v analizi dinamike odnosov med nacionalnim in evropskim – nadnacionalnim v diskurzu, v katerem se artikulira identiteta na ravni Evropske unije.

Izjavi, navedeni pod številko II., kažeta na aktiviranje že obstoječih (kolonialističnih) diskurzivnih vzorcev v kontekstu EU in na možnost, da zaradi novega konteksta, ki ga določa članstvo v EU (post)kolonialistični diskurz artikulirajo tudi tisti, katerih preteklost ni zaznamovana s kolonialno ekspanzijo. Odnos med sodobnimi diskurzi in zgodovinskimi dediščinami bo ena izmed centralnih tem v tej analizi. Tudi v izjavi pod številko III. gre za prevzemanje nekaterih zgodovinsko utemeljenih vzorcev, tokrat v regionalnem kontekstu, kjer imajo družbe skupne zgovinske dediščine in jih uporabljajo za zagovarjanje nacionalnih interesov v okviru Evropske unije.

Odgovore na zastavljena vprašanja bom iskala predvsem v političnem diskurzu, ki ga poznamo iz slovenskih množičnih medijev. Zanimale me bodo tiste vsebine, ki jih visoki politiki EU in držav članic namenjajo državljanom in jih sporočajo po medijih, zato moja analiza ne zajema uradnih dokumentov Evropske unije in njenih političnih teles. Občasno bom uporabila tudi medijske vire v sosednji Avstriji in državah zahodnega Balkana. Diskurz o Drugem, tj. o državah zahodnega Balkana razumem tako kot sodobne humanistične in družbene vede razumejo drugost nasploh, in sicer kot način samoopredeljevanja, oblikovanja podobe o sebi v nasprotju do drugega. Zato je pričujočo knjigo treba razumeti bolj kot (še eno) knjigo o Evropi in njenih sodobnih identitentnih zadregah, kot knjigo o nečem, kar se v političnem diskurzu danes označuje za zahodni Balkan. Največji del gradiva za analizo črpam iz slovenskih virov zato, ker se mi zdi, da je slovenski javni diskurz »zrcalo«, ki zelo dobro reflektira sodobne procese in identitetne strategije v združeni Evropi. Lahko rečemo, da je Slovenija prostor, kjer se prelamlja večina dejavnikov, ki imajo pomembno vlogo v procesih oblikovanja (samo)podobe Evrope vis-à-vis zahodnega Balkana: Slovenija je bivša jugoslovanska republika, edina med njimi, ki je danes članica EU; je bivša socialistična država, tako kot vse države zahodnega Balkana; je z zahodnim Balkanom v neposrednem geografskem stiku; prva med »novinkami« (in prva izmed nekdanjih socialističnih držav) je predsedovala Evropski uniji; Slovenija je prav tako mediteranska država in tudi to je pomemben aspekt v kontekstu ideološkega oblikovanja evropskega sosedstva in njegove vloge Drugega za identiteto Evrope. V slovenskih političnih izjavah lahko torej pričakujemo vso paleto ideoloških mehanizmov, značilnih za diskurze današnje Evrope v njenem iskanju identitete z ograjevanjem od Drugega. Pri tem, in to je posebno zanimivo, bo Slovenija hkrati akter in objekt izključevanja – akter kot članica EU, objekt v diskurzih, v katerih jo obravnavajo kot bivšo socialistično družbo, kot nekdanji del avstro-ogrske monarhije oz. habsburškega imperija ali pa kot del bivše Jugoslavije.

Večina gradiva, na katerem temelji analiza, je bila zbrana od novembra 2005 do julija 2008 (po koncu slovenskega predsedovanja EU); izjave iz obdobja po juliju 2008 sem citirala predvsem zato, da bi opozorila na izrazito kontinuiteto v prevladujočih diskurzih ne glede na politične spremembe.[5] Izjave, ki jih citiram, so predvsem iz tiskanih in digitalnih medijev. Ob vsaki praviloma navajam njenega avtorja in datum, ko je bila objavljena v medijih. Najpogosteje so to izjave visokih politikov, ki so jih objavili številni množični mediji, zato je treba vire navedenih citatov razumeti zgolj kot ilustracijo, saj jih je mogoče najti tudi v drugih tiskanih in digitalnih medijih tako v Sloveniji ali drugih članicah EU kot v državah zahodnega Balkana.