Avtor se v delu ukvarja z medijsko konstrukcijo homoseksualnosti. Zanimajo ga medijske reprezentacije te marginalizirane skupine in s tem povezan diskurz o homoseksualnosti v slovenskih tiskanih medijih od 1970 do 2000. Reprezentacije postavlja v zgodovinski kontekst, saj analizirana besedila umesti v zgodovino predvsem gejevskega in lezbičnega aktivizma v Sloveniji.

Medijske podobe homoseksualnosti razdeli v pet osnovnih kategorij: stereotipizacija, medikalizacija, seksualizacija, skrivnost in normalizacija. Stereotipizacija se navezuje predvsem na rigidne družbenospolne sheme, prek katerih po analogiji družbenih vlog, za katere se zdi, da so naravne, ne pa družbeno konstruirane, mediji geje reprezentirajo kot poženščene, lezbijke pa kot možače. Medikalizacija homoseksualnosti je podaljšek psihiatričnega diskurza o istospolni usmerjenosti iz konca devetnajstega stoletje, kot medijska reprezentacija pa se kaže v iskanju vzrokov za homoseksualnost (vprašanje, na katerega mediji poskušajo odgovoriti, je, kot ugotavlja avtor, pravzaprav, kaj je bilo narobe, da se je razvila homoseksualnost) in potiskanje vprašanja homoseksualnosti v zdravstvene in psihiatrične okvire (homoseksualnost kot bolezen ali motnja). Seksualizacija homoseksualnosti kot tretji del medijskega diskurza o njej se izraža v redukciji homoseksualnosti zgolj na spolnost in seks (pogosto tudi v slikovnem materialu, pri analizi katerega avtor uporablja Barthesov razloček med konotativnim in denotativnim pomenom). Skrivnost je tista medijska reprezentacija, ki homoseksualnost kaže kot nekaj skritega in povezanega s sramovanjem in obžalovanjem. Normalizacija kot zadnja medijska formacija, ki se vzpostavlja v odnosu do homoseksualnosti, je značilna predvsem za konec devetdesetih in presega prejšnje podobe homoseksualca kot kriminalca, duševnega bolnika in podobno. A ta sprememba je, ugotavlja avtor, zgolj navidezna, saj je normalizacija subjekta v medijskih reprezentacijah pravzaprav heteroseksualna normalizacija. Medijska reprezentacija normalne homoseksualnosti je medijska reprezentacija homoseksualnosti po meri heteroseksualca, ki ne ogrozi njegovega sveta. Homoseksualnost je sprejemljiva le kot depolitizirana.

Avtor svoje delo zaključuje z ugotovitvijo, da so mediji v analiziranem obdobju praviloma naklonjeno ali vsaj nevtralno poročali o homoseksualnosti, a hkrati v generalnem pozitivnem trendu v medijskih reprezentacijah ostajajo tudi nastavki za ohranjanje negativnega javnega mnenja do obravnavanega fenomena. Meni, da moramo enega izmed vzrokov za razkorak med medijskimi reprezentacijami, ki sledijo politiki politične korektnosti, in negativnim javnim mnenjem do homoseksualnosti iskati prav v najpogostejših principih reprezentacij homoseksualnosti. Slednja namreč še vedno povzroča negotovost in nelagodje, zato se o njej praviloma govori v visoko stereotipiziranih podobah, ki se lahko umestijo v bralčevo podobo o homoseksualnosti in ga tako ne vznemirjajo.