S to študijo avtor ni hotel napisati ne priročnika in ne učbenika o samoregulaciji oziroma samoomejevanju. Ugotovil je, da v zvezi s samoomejevanjem, prakso, ki jo uveljavljajo ne le mediji po svetu, ampak tudi slovenski novinarji, nastaja vrsta predsodkov, ki izvirajo predvsem iz nepoznavanja.

Študija poskuša vprašanje samoregulacije na berljiv način postaviti v širši okvir svobode izražanja in pokazati, da samoomejevanje v to svobodo ne posega preko meja temeljev demokracije. Avtor s primeri pokaže, do kod lahko pripelje zloraba moči medijev, in ugotavlja, da je bolje, če se za omejitev nebrzdane uporabe te moči odločijo mediji sami, preden jih k temu prisili država. Knjiga povzema precej že objavljenih spoznanj o odgovornosti medijev in mehanizmih, ki to odgovornost utrjujejo.

Kljub tveganju, da bodo čas in nova dejstva morda kmalu povozili zapisano, se študija ukvarja tudi s položajem v Sloveniji. Razprava o morebitnem nastanku novega slovenskega tiskovnega sveta je namreč poučna izkušnja tudi za druge. Slovensko novinarsko častno razsodišče bi zaradi svoje vloge v preteklosti moralo celo zgladiti pot bolj dograjeni obliki samoregulacije, vendar je pri nekaterih novinarjih zamisel o tri-stranskem tiskovnem svetu zbujala občutke, da je naperjena proti častnemu razsodišču samemu, čeprav bi lahko pomenila predvsem nadgraditev dosedanje prakse tega razsodišča. Knjiga se torej ne postavlja proti novinarskemu častnemu razsodišču, opozarja pa, da nastajajo v Evropski uniji zamisli o soregulaciji, ki bi težišče prostovoljne odločitve za omejitve zaradi večje odgovornosti in s tem profesionalnosti medijev prenesle iz rok medijskih ljudi v roke porabnikov – potemtakem od varovanja profesionalnih meril k varstvu porabniških pravic.