Mit o zmagi levice
Mediji in politika med volitvami 2000 v Sloveniji
|
V tej sedmi knjigi zbirke Media Watch objavljamo pet esejev o volilni kampanji za parlamentarne volitve v Sloveniji leta 2000. Avtorji esejev analizirajo teme, o katerih smo menili, da odsevajo vlogo in pomen medijev v tej volilni kampanji in posledično tudi pri ustvarjanju političnih in družbenih razmer po volitvah.
Breda Luthar ugotavlja v eseju Ohromljeni in oslepljeni od nevtralnosti, da se večina obravnav žurnalističnega pokrivanja volitev ukvarja z odstopanji novinarjev od profesionalnih novinarskih standardov, predvsem od standarda objektivnega obravnavanja posameznih kandidatov ali političnih strank. Sami profesionalni standardi niso postavljeni pod vprašaj. Fetišizacija objektivnosti je še vedno osrednja značilnost novinarske samopodobe. Dokazuje, da ravno profesionalna mitologija o novinarski objektivnosti vpliva na »pristranost« volitev in na odvisnost medijev od politične konstrukcije »problemov«. To je mogoče ravno zaradi predpostavke, ki je v osnovi mita o objektivnosti in se glasi, da je mogoče zgodbe pripovedovati nepristransko, nevtralno, torej iz nikogaršnjega stališča, tako, da resnico iščemo nekje med dvema (tremi, petimi) nasprotujočimi si izjavami.
Ker je bilo tokrat za politiko bolj pomembno nadzorovati, o čem ljudje mislijo, kakor pa vplivati na to, kako mislijo, je Breda Luthar analizirala predvolilna soočenja na slovenski nacionalni televiziji in Pop TV zgolj glede na obravnavane teme in je pustila ob strani druge vidike pomena (ikonograWjo, retorične pogoje…). V eseju poskuša pokazati, da je bila novinarska tematizacija realnosti skorajda popolnoma odvisna od politične konstrukcije »problemov« iz »zadev«. Ne gre samo za vprašanji, kaj so osrednji družbeni problemi in kdo jih je deWniral, ampak tudi za prevzemanje jezika in konceptov, znotraj katerih so bile zadeve obravnavane.
Tonči A. Kuzmanić ugotavlja v prispevku Ekstremnost centra, da je načrtovana analiza političnih ekstremov v volilni kampanji 2000 postala bistveno bolj zahtevna, ker se je ekstremnost premaknila ali prikrila in ni več neposredno dostopna. Avtor je analiziral nekatere manj vidne toda bolj zakoreninjene ekstremnosti, ki utegnejo biti usodne za prihodnost demokracije na Slovenskem. Ker ni nič več tako, kakor je včasih bilo, so tudi nacionalizem, šovinizem, kulturni rasizem (ta je ključen za razumevanje razmer v Sloveniji) in tudi ekstremizmi postali drugačni, kakor so bili včeraj. »Adaptirali« so se, »modernizirali«, kar »postmodernizirali« in/ali »postpolitizirali«.
Avtor ugotavlja, da se ves korpus slovenske politike nenehno premešča proti desni in je sedaj bistveno bolj desno, kakor je bil kdaj v zadnjih desetih letih. Desnica, o kateri govori, ni več tradicionalno politična in je ne gre iskati zgolj med privrženci Bajuka in Janše. Je bolj postmoderna, vzvišena in arogantna, predvsem pa antipolitična. Iskati jo je treba predvsem znotraj manageriziranih drnovškovcev, v pojavih, kakršna je mešanica rasističnega in postmodernega pri Jelinčiču, in v tako antipolitičnem pojavu, kakršen je vstop Stranke mladih v parlament.
Kuzmanić ugotavlja, da je to, kar se v Sloveniji ponavadi razume kot levo ali pa »zares levo« pravzaprav radikalno, fundamentalno, torej kleno in korenjaško. Trdi, da ne samo da fundamentalizem stopa na mesto levega, pač pa levega skorajda sploh ni. Vsako anticerkveno in antikatoliško stališče je tukaj že apriorno izenačeno z levico. Medijsko razumevanje t. i. volilnega »zasuka v levo« je pravzaprav neinterpretacija in radikalno vrednostno centristična ocena, ki ima predvsem nalogo zastraševanja. To ni nikakršna »objektivna ocena dogodkov«, ampak antipolitična drža, trdi Kuzmanić.
V tem okolju ne boste našli zvrsti običajne interpretacije, ki bi bobu rekla bob in izrekla radikalno preprosto stvar: tako kakor Albanci, Srbi in Poljaki tudi Slovenci na dani stopnji nerazvitosti demokracije nimajo (več) nikakršne druge religije razen slovenstva samega.
Če hočemo zares misliti to, kar se dogaja v postsocialistični Sloveniji, še posebno to, kar se je zgodilo na volitvah 2000, potem je treba reči, da je ravno na teh volitvah v Sonderweg neokonservativnem neoslovenstvu ujetih ne-razlikah (ne pa v razlikah!) in nerazlikovanjih zmagala drnovškov(sk)a pot. Prišli smo v situacijo, v kateri utegne biti janšizem udejanjen na »mehak« (Drnovškov) način, kar pomeni vse prej kot to, da janšizem ne utegne zmagati.
Kuzmanić ugotavlja, da »pravi« problem, s katerim imamo opraviti, ni tisti, ki je doma na levici, ali tisti, ki je doma na desnici. Volitve 2000 je treba obravnavati kot nekakšen »obračun z nacionalizmom«, toda to ni bilo storjeno s pozicij »uhajanja« nacionalizmu kot takemu in tudi ne s pozicij iskanja »drugih« (denimo političnih) iztočnic razvoja. Nacionalizem je premagan, vendar s pozicij in v imenu novega nacionalizma, v imenu postpolitičnega neoslovenstva, ki ga reprezentira eldeesovski postpolitični mainstream.
Srečo Dragoš analizira v prispevku Vera in volitve navzočnost Rimskokatoliške cerkve v osrednjih slovenskih medijih v času kampanje za parlamentarne volitve leta 2000. Pokazalo se je, da so bile medijsko zelo izražene (tako po zaslugi cerkvenih akterjev kot nekaterih političnih strank) naslednje teme: razmerje med vero in politiko, vprašanje verske oskrbe v vojski, vprašanje javnega šolstva in odnos Cerkve do tiskanih in elektronskih medijev. V sklepu tega prispevka avtor povzema opozorila o nadaljnji cerkveni strategiji, o ravnanju političnih strank in o politični kulturi pri nas. Prav na teh področjih je predvolilno obdobje kulminiralo trende, ki so z različno intenzivnostjo prisotni že od državne osamosvojitve pred desetimi leti. Tudi sicer sta v celotnem dvajsetem stoletju pomembno kreirala politično dinamiko slovenskega prostora kulturni boj in cerkveno odzivanje nanj (klerikalizem). V času volitev 2000 pa smo lahko opazili pri ravnanju posameznih političnih strank in v cerkveni strategiji pomembne premike v smeri prepletanja vere s politiko. Takšen trend - če se bo nadaljeval - bo imel negativne posledice tako za politično kulturo kot za krščansko vero na Slovenskem.
Mitja Velikonja obravnava v prispevku Omledni nagovori z volilnih plakatov vizualno govorico predvolilnih plakatov - še vedno pomembnih medijev politične propagande - za zadnje parlamentarne volitve v Sloveniji: njihovo motiviko, kompozicijo, slogane in simboliko. Zanimata ga tako njihova estetska razsežnost kot tudi politično-propagandistična sporočilnost. Kot temeljne značilnosti obravnavanih predvolilnih plakatov prepoznava »umirjenost« propagandnih vsebin in sloganov (kar ustreza relativno mirni politični situaciji na Slovenskem), podobnost motivov (in njihovo precejšnjo neizrazitost), pomanjkanje prepoznavnih političnih simbolov (le redki so stari več kot deset let) in prevlado portretov strankarskih veljakov na njih (torej pojav »personaliziranja« strank). Sklepne ugotovitve so tri: prvič, da je bilo med plakati političnih strank precej več podobnosti kot razlik - namesto, da bi poudarjali, proWlirali razlike med njimi, jih brišejo; drugič, da so bili plakati tudi po videzu izredno monotoni, dolgočasni, neinovativni - torej medli; in tretjič, da je ostalo neizkoriščenih precej estetskih in propagandističnih možnosti (avtor nekatere med njimi tudi naniza), ki so sicer običajne pri oblikovanju političnih plakatov.
Sandra B. Hrvatin in Lenart J. Kučić poskušata v prispevku Volilna kampanja 2000 na internetu odgovoriti na vprašanje, ali je bila kampanja na internetu pomembni del predvolilne kampanje za državnozborske volitve 2000 v Sloveniji.
Ugotavljata, da je večina strankarskih spletnih strani v tej volilni kampanji ponujala samo propagandno gradivo, prirejeno za drug medij. Večina strank je spletne strani uporabila za samopredstavljanje, kot dopolnilo svoje vizitke in kot formalno nujnost. Očitno je bilo pomanjkanje vsakršne spletne strategije. V analizah predvolilnih anket na spletnih straneh strank SLS+SKD in SDS avtorja ugotavljata, da so na njih aktivno sodelovali predvsem simpatizerji strank, da je očitno, da v Sloveniji še ni »spletnih volivcev« in da je imel v tej volilni kampanji internet zanemarljiv pomen celo za negativno propagando.
Avtorja analizirata tudi udeležbo predsednika lds dr. Janeza Drnovška na strankini spletni klepetalnici med predvolilno kampanjo. Ugotavljata, da je šlo za skoraj neposredni dostop do predsednika, vendar pa je velik del razprave potekal mimo politika oz. volivci za predsednika niso imeli vprašanj.
Hrvatin in Kučić sklepata, da je spletni del volilne 2000 v Sloveniji verjetno le evolucijski korak do stopnje, ko bo to glavni kanal za sporočanje večine podatkov in ko se bodo vsebine sporočil prilagodile novemu mediju.
Breda Luthar ugotavlja v eseju Ohromljeni in oslepljeni od nevtralnosti, da se večina obravnav žurnalističnega pokrivanja volitev ukvarja z odstopanji novinarjev od profesionalnih novinarskih standardov, predvsem od standarda objektivnega obravnavanja posameznih kandidatov ali političnih strank. Sami profesionalni standardi niso postavljeni pod vprašaj. Fetišizacija objektivnosti je še vedno osrednja značilnost novinarske samopodobe. Dokazuje, da ravno profesionalna mitologija o novinarski objektivnosti vpliva na »pristranost« volitev in na odvisnost medijev od politične konstrukcije »problemov«. To je mogoče ravno zaradi predpostavke, ki je v osnovi mita o objektivnosti in se glasi, da je mogoče zgodbe pripovedovati nepristransko, nevtralno, torej iz nikogaršnjega stališča, tako, da resnico iščemo nekje med dvema (tremi, petimi) nasprotujočimi si izjavami.
Ker je bilo tokrat za politiko bolj pomembno nadzorovati, o čem ljudje mislijo, kakor pa vplivati na to, kako mislijo, je Breda Luthar analizirala predvolilna soočenja na slovenski nacionalni televiziji in Pop TV zgolj glede na obravnavane teme in je pustila ob strani druge vidike pomena (ikonograWjo, retorične pogoje…). V eseju poskuša pokazati, da je bila novinarska tematizacija realnosti skorajda popolnoma odvisna od politične konstrukcije »problemov« iz »zadev«. Ne gre samo za vprašanji, kaj so osrednji družbeni problemi in kdo jih je deWniral, ampak tudi za prevzemanje jezika in konceptov, znotraj katerih so bile zadeve obravnavane.
Tonči A. Kuzmanić ugotavlja v prispevku Ekstremnost centra, da je načrtovana analiza političnih ekstremov v volilni kampanji 2000 postala bistveno bolj zahtevna, ker se je ekstremnost premaknila ali prikrila in ni več neposredno dostopna. Avtor je analiziral nekatere manj vidne toda bolj zakoreninjene ekstremnosti, ki utegnejo biti usodne za prihodnost demokracije na Slovenskem. Ker ni nič več tako, kakor je včasih bilo, so tudi nacionalizem, šovinizem, kulturni rasizem (ta je ključen za razumevanje razmer v Sloveniji) in tudi ekstremizmi postali drugačni, kakor so bili včeraj. »Adaptirali« so se, »modernizirali«, kar »postmodernizirali« in/ali »postpolitizirali«.
Avtor ugotavlja, da se ves korpus slovenske politike nenehno premešča proti desni in je sedaj bistveno bolj desno, kakor je bil kdaj v zadnjih desetih letih. Desnica, o kateri govori, ni več tradicionalno politična in je ne gre iskati zgolj med privrženci Bajuka in Janše. Je bolj postmoderna, vzvišena in arogantna, predvsem pa antipolitična. Iskati jo je treba predvsem znotraj manageriziranih drnovškovcev, v pojavih, kakršna je mešanica rasističnega in postmodernega pri Jelinčiču, in v tako antipolitičnem pojavu, kakršen je vstop Stranke mladih v parlament.
Kuzmanić ugotavlja, da je to, kar se v Sloveniji ponavadi razume kot levo ali pa »zares levo« pravzaprav radikalno, fundamentalno, torej kleno in korenjaško. Trdi, da ne samo da fundamentalizem stopa na mesto levega, pač pa levega skorajda sploh ni. Vsako anticerkveno in antikatoliško stališče je tukaj že apriorno izenačeno z levico. Medijsko razumevanje t. i. volilnega »zasuka v levo« je pravzaprav neinterpretacija in radikalno vrednostno centristična ocena, ki ima predvsem nalogo zastraševanja. To ni nikakršna »objektivna ocena dogodkov«, ampak antipolitična drža, trdi Kuzmanić.
V tem okolju ne boste našli zvrsti običajne interpretacije, ki bi bobu rekla bob in izrekla radikalno preprosto stvar: tako kakor Albanci, Srbi in Poljaki tudi Slovenci na dani stopnji nerazvitosti demokracije nimajo (več) nikakršne druge religije razen slovenstva samega.
Če hočemo zares misliti to, kar se dogaja v postsocialistični Sloveniji, še posebno to, kar se je zgodilo na volitvah 2000, potem je treba reči, da je ravno na teh volitvah v Sonderweg neokonservativnem neoslovenstvu ujetih ne-razlikah (ne pa v razlikah!) in nerazlikovanjih zmagala drnovškov(sk)a pot. Prišli smo v situacijo, v kateri utegne biti janšizem udejanjen na »mehak« (Drnovškov) način, kar pomeni vse prej kot to, da janšizem ne utegne zmagati.
Kuzmanić ugotavlja, da »pravi« problem, s katerim imamo opraviti, ni tisti, ki je doma na levici, ali tisti, ki je doma na desnici. Volitve 2000 je treba obravnavati kot nekakšen »obračun z nacionalizmom«, toda to ni bilo storjeno s pozicij »uhajanja« nacionalizmu kot takemu in tudi ne s pozicij iskanja »drugih« (denimo političnih) iztočnic razvoja. Nacionalizem je premagan, vendar s pozicij in v imenu novega nacionalizma, v imenu postpolitičnega neoslovenstva, ki ga reprezentira eldeesovski postpolitični mainstream.
Srečo Dragoš analizira v prispevku Vera in volitve navzočnost Rimskokatoliške cerkve v osrednjih slovenskih medijih v času kampanje za parlamentarne volitve leta 2000. Pokazalo se je, da so bile medijsko zelo izražene (tako po zaslugi cerkvenih akterjev kot nekaterih političnih strank) naslednje teme: razmerje med vero in politiko, vprašanje verske oskrbe v vojski, vprašanje javnega šolstva in odnos Cerkve do tiskanih in elektronskih medijev. V sklepu tega prispevka avtor povzema opozorila o nadaljnji cerkveni strategiji, o ravnanju političnih strank in o politični kulturi pri nas. Prav na teh področjih je predvolilno obdobje kulminiralo trende, ki so z različno intenzivnostjo prisotni že od državne osamosvojitve pred desetimi leti. Tudi sicer sta v celotnem dvajsetem stoletju pomembno kreirala politično dinamiko slovenskega prostora kulturni boj in cerkveno odzivanje nanj (klerikalizem). V času volitev 2000 pa smo lahko opazili pri ravnanju posameznih političnih strank in v cerkveni strategiji pomembne premike v smeri prepletanja vere s politiko. Takšen trend - če se bo nadaljeval - bo imel negativne posledice tako za politično kulturo kot za krščansko vero na Slovenskem.
Mitja Velikonja obravnava v prispevku Omledni nagovori z volilnih plakatov vizualno govorico predvolilnih plakatov - še vedno pomembnih medijev politične propagande - za zadnje parlamentarne volitve v Sloveniji: njihovo motiviko, kompozicijo, slogane in simboliko. Zanimata ga tako njihova estetska razsežnost kot tudi politično-propagandistična sporočilnost. Kot temeljne značilnosti obravnavanih predvolilnih plakatov prepoznava »umirjenost« propagandnih vsebin in sloganov (kar ustreza relativno mirni politični situaciji na Slovenskem), podobnost motivov (in njihovo precejšnjo neizrazitost), pomanjkanje prepoznavnih političnih simbolov (le redki so stari več kot deset let) in prevlado portretov strankarskih veljakov na njih (torej pojav »personaliziranja« strank). Sklepne ugotovitve so tri: prvič, da je bilo med plakati političnih strank precej več podobnosti kot razlik - namesto, da bi poudarjali, proWlirali razlike med njimi, jih brišejo; drugič, da so bili plakati tudi po videzu izredno monotoni, dolgočasni, neinovativni - torej medli; in tretjič, da je ostalo neizkoriščenih precej estetskih in propagandističnih možnosti (avtor nekatere med njimi tudi naniza), ki so sicer običajne pri oblikovanju političnih plakatov.
Sandra B. Hrvatin in Lenart J. Kučić poskušata v prispevku Volilna kampanja 2000 na internetu odgovoriti na vprašanje, ali je bila kampanja na internetu pomembni del predvolilne kampanje za državnozborske volitve 2000 v Sloveniji.
Ugotavljata, da je večina strankarskih spletnih strani v tej volilni kampanji ponujala samo propagandno gradivo, prirejeno za drug medij. Večina strank je spletne strani uporabila za samopredstavljanje, kot dopolnilo svoje vizitke in kot formalno nujnost. Očitno je bilo pomanjkanje vsakršne spletne strategije. V analizah predvolilnih anket na spletnih straneh strank SLS+SKD in SDS avtorja ugotavljata, da so na njih aktivno sodelovali predvsem simpatizerji strank, da je očitno, da v Sloveniji še ni »spletnih volivcev« in da je imel v tej volilni kampanji internet zanemarljiv pomen celo za negativno propagando.
Avtorja analizirata tudi udeležbo predsednika lds dr. Janeza Drnovška na strankini spletni klepetalnici med predvolilno kampanjo. Ugotavljata, da je šlo za skoraj neposredni dostop do predsednika, vendar pa je velik del razprave potekal mimo politika oz. volivci za predsednika niso imeli vprašanj.
Hrvatin in Kučić sklepata, da je spletni del volilne 2000 v Sloveniji verjetno le evolucijski korak do stopnje, ko bo to glavni kanal za sporočanje večine podatkov in ko se bodo vsebine sporočil prilagodile novemu mediju.
nazaj