Pragmatika legitimizacije
Retorika begunske politike v Sloveniji
|
V spisu se ukvarjamo z epizodo v slovenski javni retoriki, ki bi jo časovno lahko umestili med april 1992 in marec 1993 in vsebinsko poimenovali z izrazom »begunske politike«. Problematike se lotevamo s pragmatično tekstovno analizo v tradiciji empiričnih ideoloških raziskav, pri tem pa se še zlasti posvečamo implicitnim vidikom konstrukcije pomena.
Analiza je pokazala, da je splošni vzorec begunskih politik v Sloveniji med obdobjem, ki smo ga raziskovali, hudo vznemirljiv. Na prvi pogled se kaže razlika med lastnim legitimizacijskim standardom (demokratične vrednote, človekove pravice) in očitnimi značilnostmi politik, ki jih je treba legitimizirati. Vprašanje je: katerim ideološkim procesom se je posrečilo vzpostaviti zadosti »koherence«, da je retorika legitimizacije »delovala«? Na to vprašanje odgovarjamo takole:
Prvič, glavno vlogo je igrala samokategorizacija novo nastale republike Slovenije kot države, kjer so demokratična načela in človekove pravice kratko malo dejstvo, nespod-bitna inherentna lastnina.
Drugič, različne principe legitimizacije so tako izigravali drugega proti drugemu, da se je oblikovala hierarhija vrednot, zaradi katere je mogoče zavreči »čista« načela demokra-tičnih in človekovih pravic po vzoru drugih držav, katerih demokratičnost velja za nedvoumno.
Tretjič, vprašanje beguncev je bilo uspe{no opredeljeno kot »problem« (tako številčno kot grožnja javnemu redu). Z drugimi besedami, ustvarili so krizo, tako da so odkloni od nekaterih načel zlahka obveljali za izjemne ukrepe, ki sami po sebi ne spodbijajo temeljnejšega in domnevno trdnega vrednostnega sistema.
Četrtič, avtoriteta mednarodne skupnosti eksplicitno nastopa, da bi legitimizirala take politike (kot, denimo, pri pravici do dela). Ta strategija deluje celo takrat, ko se reference na mednarodne vire ne ujemajo s temi viri. To je mogoče, ker (a) ima malokdo dostop do izvirnih besedil, ker (b) imajo legitimizirane politike široko podporo in ker (c) mednarodni skupnosti ne koristi, če je preveč stroga z »novimi demokracijami«.
Petič, begunci so od zunaj kategorizirani kot skupina ljudi, ki je komajda vredna pozornosti, ki jim jo namenja široko-srčni slovenski narod.
Analiza je pokazala, da je splošni vzorec begunskih politik v Sloveniji med obdobjem, ki smo ga raziskovali, hudo vznemirljiv. Na prvi pogled se kaže razlika med lastnim legitimizacijskim standardom (demokratične vrednote, človekove pravice) in očitnimi značilnostmi politik, ki jih je treba legitimizirati. Vprašanje je: katerim ideološkim procesom se je posrečilo vzpostaviti zadosti »koherence«, da je retorika legitimizacije »delovala«? Na to vprašanje odgovarjamo takole:
Prvič, glavno vlogo je igrala samokategorizacija novo nastale republike Slovenije kot države, kjer so demokratična načela in človekove pravice kratko malo dejstvo, nespod-bitna inherentna lastnina.
Drugič, različne principe legitimizacije so tako izigravali drugega proti drugemu, da se je oblikovala hierarhija vrednot, zaradi katere je mogoče zavreči »čista« načela demokra-tičnih in človekovih pravic po vzoru drugih držav, katerih demokratičnost velja za nedvoumno.
Tretjič, vprašanje beguncev je bilo uspe{no opredeljeno kot »problem« (tako številčno kot grožnja javnemu redu). Z drugimi besedami, ustvarili so krizo, tako da so odkloni od nekaterih načel zlahka obveljali za izjemne ukrepe, ki sami po sebi ne spodbijajo temeljnejšega in domnevno trdnega vrednostnega sistema.
Četrtič, avtoriteta mednarodne skupnosti eksplicitno nastopa, da bi legitimizirala take politike (kot, denimo, pri pravici do dela). Ta strategija deluje celo takrat, ko se reference na mednarodne vire ne ujemajo s temi viri. To je mogoče, ker (a) ima malokdo dostop do izvirnih besedil, ker (b) imajo legitimizirane politike široko podporo in ker (c) mednarodni skupnosti ne koristi, če je preveč stroga z »novimi demokracijami«.
Petič, begunci so od zunaj kategorizirani kot skupina ljudi, ki je komajda vredna pozornosti, ki jim jo namenja široko-srčni slovenski narod.
nazaj