Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Konec 19. stoletja je Časopisje močno omejeval sistem kavcij, kolekov in prispevkov – »Dispozicijski fond« je bil v veliki meri namenjen predvsem financiranju vladi prijaznih časopisov in prispevkov

Znano je, da mediji oblikujejo in gradijo podobo družbe in sveta, kot ju poznamo. Medijske novice, analize, kritike imajo odločilen vpliv na posameznika in njegovo dojemanje resničnosti. Besede imajo pač realno moč – ravno nasprotno od rekla, beseda je konj.

Nastanek in razvoj množičnih medijev, tj. periodičnega tiska in znotraj tega predvsem dnevnopolitičnega časopisja, je neločljivo povezan z nastankom javnosti in posledično javnega mnenja. Množični mediji so del velike zgodbe o nastanku moderne družbe in značilnost moderne dobe.[1] Po razgraditvi strogo vertikalne, stanovsko organizirane družbe so mediji dobili nalogo vzpostavljanja informacijskih in komunikacijskih povezav. V političnem oziru pa so predstavljali vmesni sistem, ki je posredoval med političnim sistemom in državljani ter hkrati oblikovali politični interes javnosti.[2]

Vpliv komentarjev in kritik v tisku na javno mnenje/razpoloženje je bil dobro poznan že od izuma tehnologije tiskanja. Vladarji in vladajoče inštitucije zato nikakor niso hotele iz rok izpustiti vajeti, ki so izdajanje različnih oblik tiskovin vztrajno omejevale. Obstoječ red in razmerja so branile s spiski prepovedanih knjig, cenzurnimi uradi, uredbami, določbami in zakoni. Vendar so ideje razsvetljenstva ter pritiski in zahteve, od konca 18. stoletja vse močnejšega in vplivnejšega srednjega razreda, postopoma pripeljali do prvega rahljanja spon, ki so omejevale razvoj in širjenje časopisja. Kmalu potem so se že oglasili kritiki oblasti, tega pa habsburški vladarji niso bili pripravljeni tolerirati.

Habsburška monarhija je tako vse od konca 18. stoletja vodila oster nadzor nad tiskom. Tiskovna »svoboda« je bila v veljavi le za kratek čas po marčni revoluciji leta 1848. Še decembra istega leta se je morala umakniti neoabsolutističnemu režimu, ki je obvladoval državo naslednjih 12 let. Kakor piše Janez Cvirn v razpravi o zgodovini slovenskega časopisja, je avstrijska država na pot liberalizacije tiskovne politike začela stopati jeseni leta 1860 z razglasitvijo oktobrske diplome. Liberalizacija je v tem primeru pomenila, da so se v vladi Antona von Schmerlinga odločili, da bodo opustili izvajanje sistema opozoril (namestniki v deželah so po dveh opozorilih lahko prepovedali izhajanje časopisa za do tri mesece), prenesli nadzor tiska s policije na sodišča in da bo vlada začela voditi aktivno tiskovno politiko. Zadnji sklep je vlada v praksi izvajala z uvedbo finančnih podpor nekaterim najbolj branim časopisom. Njegov naslednik na čelu avstrijske vlade Richard grof Belcredi pa je med drugim svojim namestnikom leta 1865 svetoval naj po avstrijskih deželah ustanavljajo tudi ‘poceni žurnale’, ki bodo zanimivi za širše bralstvo.[3]

Liberalna javnost razočarana po uveljavitvi tiskovnega zakona 1862

Po razglasitvi februarske ustave leta 1861 pritisk na tisk postopoma popuščal. Sledila je liberalizacija sistema koncesij in zmanjšanje seznama prepovedanih tujih časopisov. Liberalna javnost je po teh spremembah nestrpno pričakovala tiskovni zakon, ki naj bi urejal področje, a je po uveljavitvi zakona leta 1862 ostala razočarana. Časopisje je še vedno močno omejeval sistem kavcij, kolekov in prispevkov, ki jih je moral poravnati vsak časopis, če je želel izhajati. Zakon je ohranjal tudi možnost zaplemb in začasnih ustavitev, tu pa je bila še prepoved kolportaže oziroma proste prodaje tiskovin. Dodatno razočaranje je prinesel tiskovni procesni red z uvedbo objektivnega postopka, ki je dajal državnemu pravdniku veliko manevrskega prostora. Ta je objektivni postopek sprožil, če je presodil, da bo po njem lažje dosegel obtožbo, saj mu ni bilo potrebno dokazati odgovornost določene osebe, temveč le to, da je z vsebino časopisa nastalo kaznivo dejanje.[4]

Zahteve o nujnosti noveliranja zakona so se pojavile praktično z njegovim sprejetjem. A z novelo iz leta 1868 je vlada ohranjala skoraj vse vzvode nadzora nad tiskom. Nekoliko je pritisk popustil šele z zakonom iz leta 1869, ko so za tiskovne prekrške uvedli porotna sodišča. Kmalu se je namreč izkazalo, da porotniki niso enakega mnenja kot državni pravdniki.[5]

Zahteve po reformi tiskovnega zakona

Pozivi po spremembi zakonodaje so se v naslednjih letih pojavljali relativno pogosto. Izdajatelji, uredniki, tiskarji in drugi so ves čas, torej do razpada monarhije, zahtevali spremembe v zakonodaji in odpravo različnih dajatev. Po vrsti jih lahko naštejemo, kot so to storili v Novicah leta 1891, ko so v prispevku navajali zahteve, ki jih je sestavilo združenje tiskarjev in črkostavcev iz Prage leta 1891.

»Visoka poslanska zbornica naj sklene zakonske načrte, s katerimi se

  1. odpravi časniška kavcija,
  2. dovoli javna kolportaža časnikov in neperijodičnih tiskovin,
  3. opusti objektivno postopanje in policijska konfiskacija,
  4. izloči iz zakona določba, vsled katere sme politično oblastvo vzeti koncesijo za tiskarno, in ob enem določi z zakonom, da zadošča, če se tiskovine predlože tiskovnim oblastvom tedaj, kadar izidejo, in naposled
  5. odpravi časniški in koledarski kolek.«[6]

Vlade do tedaj pri časopisju namreč niso pristale praktično na nobeno popuščanje. Hkrati pa je lahko z uporabo objektivnega postopka na časopisje vedno z lahkoto pritisnil. Poseben sloves si je, na primer, prislužila vlada Adolfa von Auersperga (1871–1879), ki jo »zlobni jeziki imenujejo ministrstvo za konfiskacijo«[7]. V slovenski časopisni zgodovini jo najbolje označuje vzklik urednika Slovenskega naroda Josipa Jurčiča iz leta 1874: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«

Denarna bremena

S finančnim obremenitvami je vlada že v osnovi močno omejila »medijski trg«. Zahteva po plačilu kavcije (za primer, da bi časopis doletela denarna kazen) je pomenila, da je potencialni izdajatelj samo za kavcijo položil relativno veliko vsoto denarja. Kot prvo od olajšav časopisju na tem področju lahko razumemo odpravo davka na oglase, ki je stopila v veljavo 1. julija 1874. Vendar se ta niti ni dotikala samega časopisja, kot so ugotavljali tudi v Slovenskem narodu, a so jo vseeno pozdravili, ker »bodo mogla s tem časopisna oznanila cenejša biti in jih bode torej več, posebno malih«.[8] Obenem se je časopis pridušal, da domači trg vse premalo prepoznava časopisje kot investicijo v lastno obrt. »Navada, po javnih listih naznanjati trgovino svojo, ponudbe, tkanja, službe itd. je pri nas še precej redka. To kažejo inseratov (primeroma s tujimi listi) precej revni naši časniki. Ako pregledujemo svoje inserate, vidimo tudi, da tujci, ki k nam pridejo, veliko bolj znajo cenijo vrednost časopisnega naznanila nego naši domači trgovci, obrtniki, itd.«[9]

Boj in zahteve po reformi tiskovnega zakona so bile v poslanski zbornici nato nekajkrat na dnevnem redu, a do res velikih sprememb v resnici ni prišlo. O poskusu noveliranja zakona so, na primer, poročali v Novicah leta 1877. »Zbornica poslancev je zadnje dni obravnavala neke premembe o tiskovni postavi, o kateri danes na drugem mestu kaj več povemo; šlo je za odstranjenje policijskih časniških zaseg, za odgovornost, kdo jo ima itd., pa tudi zato, da se časniki rešijo denarne kavcije, al ta predlog je padel s 77 glasovi proti 53.«[10]

Do odprave obveznega plačila kavcije je prišlo šele pri noveliranju tiskovnega zakona leta 1894, kar pa je hkrati predstavljalo tudi najpomembnejšo novost novele.[11] Sledilo je več zahtev po odpravi »kolkovine«, ki je močno dražil časopisje, a je ta ostal v veljavi še vse do 1. januarja 1900, ko je stopila v veljavo odprava časniškega koleka.

Dispozicijski fond

Avstrijska cesarska vlada je z zakonodajo in neposrednimi finančnimi bremeni močno posegala na medijski trg. Ker pa je poleg zasegov in raznih bremen uporabljala tudi »aktivni« pristop, je za to dejavnost potrebovala tudi poseben fond. »Neodvisno« časopisje se je tako tudi na samem trgu spopadalo z vlado oz. časopisjem, financiranim iz zloglasnega dispozicijskega fonda, ki so ga imenovali tudi »skrivni zaklad« ali pa kar »pressefond«.

Sklad je bil namreč v veliki meri namenjen predvsem financiranju vladi prijaznih časopisov in prispevkov. Ker pa je šlo pri fondu za postavko iz proračuna, ga je vsako leto moral potrditi tudi državni zbor. Proračunske razprave so se zaradi tega mnogokrat lomile prav na potrditvi zahtevane količine denarja, ki ga je vsaka vlada hotela imeti na prosto razpolago.

Ko je leta 1865 postavki v državnem zboru nasprotoval Lovro Toman, je svoje nestrinjanje utemeljeval s prepričanjem, da vlada že tako preveč pritiska na časopisje. »Moram vendar povedati, da ministerstvo Schmerlingovo je že celih 50 let kazni dalo časnikarjem. V vseh državah Evrope skupaj ni v 5 letih tolika kazen otekla časopisov (Oho! – v središču) Gospoda moja! /…/ Kjer pa kazni niso zadostile, pomagati je moral skrivni zalog. Tudi v naše dežele teko taki denarji, da se plačujejo osebe, kterih naloga je, da delujejo zoper časnike, ki na blagor Avstrije in naroda ne morejo v vsem z visoko vlado edinih misli biti.« Hkrati pa, je zatrdil, da ve, da se tudi v »moji domovini plačuje iz skrivnega zaklada plačuje pero, ktero je izleglo največ prepira in razpora.«[12]

»Finančni viri za odrejevanje pisateljskega mrčesa«

Nasploh se je o zloglasnem fondu, glede na njegovo skrivnost in tajnost, relativno veliko pisalo. V Slovencu so se leta 1882 odločili tudi, da bodo bralstvu nekoliko natančneje pojasnili, za kaj gre pri vsem skupaj. V članku Dispositionsfond tu in tam so izpostavili primer Nemčije, kjer se je ravno takrat »pralo in snažilo 'umazno perilo' imenovano 'dispositionsfond'«. Kakor so v nadeljevanju razložili, so članek pripravili za njihove »preproste bralce«, ki ne prebirajo nemškega časopisja. Sicer pa se »'dispositionsfond' imenuje veča ali manjša svota denarjev, ktere državni zbor ministerstvu dovoli v poljubno porabo. Veči del se to obrača za časnike, da potem pišejo po smislu miniserstva; nekoliko znabiti tudi v tajne opazovalce ljudskega zadržanja in mnenja. S tem se ve, da so vlade same pripoznale časnikarstvo za šesto velevlast ter tudi očitno izrekle, da brez nje podpore ne morejo biti. Ker so pa časnikarji vedno lačni, ali če to ne, toliko bolj gotovo lakomni, tedaj jih je treba vedno nasitovati in napajati z denarji in te zajemajo iz dovoljenega 'dispositionsfonda'.« Kakor so bralcem poročali naprej, »enake finančne vire za odrejevanje pisateljskega mrčesa« uporabljaljajo tudi v npr. Franciji, Španiji, Angleži. Domače Avstrije niso posebej izpostavljali in poudarili: »Da ima vlada včin na javno tiskarstvo, je prav in potrebno, in nobedin pametnih ji pomočkov za to ne bo odrekoval; ali vravnava bi mogla vse drugače biti in na krmilo bi mogli vse drugi možje priti – možje značaja, kteri so se v svoji javni službi kot neprestrašene poštenjake in zveste katoličane že skazali in potrdili.«[13] Le na koga so mislili?

Tiskovni sklad priročno sredstvo za dokazovanje neverodostojnosti časopisa

Fond tako ni bil torej ni bil ne neznan in tudi ne preveč skriven, saj je o njem vsako leto tekla parlamentarna razprava. Skrivni so bili le prejemniki denarja, natančneje tisto časopisje, ki naj bi bilo neodvisno od vladnih financ.

V obdobju ostrih političnih in nacionalnih bojev pa je postal tudi priročno sredstvo za dokazovanje neverodostojnosti časopisa ali nasprotnega tabora, ki je bil enačen s časopisom. V Ljubljani je bil teh kritik (upravičeno) največkrat deležen politični časopis kranjskih Nemcev Laibacher Tagblatt, ki je izhajal med leti 1868 in 1880. Da je v »žlahti s tajnim dispositionsfondom« in da je »naše najmlajše dispozicijonfondovsko dete«[14], so mu v Slovenskem narodu očitali že od vsega začetka. S podobnimi očitki niso varčevali tudi v Novicah, vendar je Tagblatt vse ' govorice' kategorično zanikal »in onidan na odgovor klical celo predsednika deželne vlade, in (uradni) vladni list je odgovoril, da Tagblatt po njem take podpore ne dobiva. Mi ne dvomimo o resnici tega, ali 'več potov pelje v Rim', tako se tudi po več potih vozi 'dispositionsfond' iz Dunaja v Prago, Gradec, Ljubljano itd.«[15]

In res: »Vse pride na dan« so zaklicali v Novicah leta 1874, ko so ugotavljali, da se je ta »pritepenec na vso moč na noge postavljal in odbijal od sebe ta sum na tak predrzni način, da bi mu bil kdo, ki ga še ni pozna, skoraj verjel.« V Novicah so namreč po objavi podatkov finančnega ministrstva naredili izračun: »Kolek časnikov na Kranjskem nese vladi 3000 gold. na leto. Mi smo pa zračunali, da samo slovenski časniki plačajo koleka čez 4000 gold. Kje je pote takem 'Tagblattov' kolek, ki bi moral, ki bi moral vsaj 1500 gold. na leto znašati? Kje je dalje onih 1000 gold., katere slovenski listi plačujejo čez 3000 gold.? 'Dispositionsfond' ima različne poti, po katerih lahko v Ljubljano hodi.«[16]

Ni lepih reči za plačance

Kakorkoli, vzporedno z nacionalnimi nasprotji so naraščala tudi svetovnonazorska. Razcep v slovenski politiki je bil vse močnejši, ostri očitki na račun druge strani pa tudi. Še pred »razkritjem« Tagblattovega vira financiranja so Novice z obtožbami o financiranju iz skrivnega fonda napadle tudi liberalni Slovenski narod, ki da se je »tako izuril v Tagblattovi šoli, da njega več ni treba«.[17]

Boj se zaostril in prenesel tudi v druge slovenske dežele, ki so bile sicer zaradi položaja Slovencev sicer bolj naklonjene enotnemu nastopu. V konservativnem Slovencu so, na primer, poročali o takem obtoževanju iz Goriškega.[18] »'Glas' je v svojem 31. listu 'Soči' očital, da je vladna, da ona iz 'dispositionsfonda' zoblje. 'Soča' ga na to pozivlja, naj ji to natanko dokaže in če to stori, hoče ona pero položiti. 'Glas' ji je to v svojem 33. listu dovolj jasno dokazal. A se ve, da priča ni nihče, kje in kako ona iz jaslic 'dispositionsfonda' zoblje. Ker vira 'Glas' ne more in ne sme priobčiti, mu 'Soča' očita, da so 'Glasovi' vredniki najnižji obrekovalci itd.«[19]

»Neodvisno« časopisje sicer za plačance ni našlo preveč lepih reči, a vladno časopisje in tiskovni urad so obstajali in njihov fond se je vsakoletno potrjevalo. O tem je tekla razprava v parlamentu itd. Kot je pač v navadi pri sprejemanju proračuna. Ko je konservativni predsednik vlade pogorel prav pri odobritvi 'fonda', so v konservativnem Slovencu razmišljajoče zapisali: »Ako bode hotel Taaffe kaj doseči, bo moral časnikarski hlev očistiti in ravno sedaj ima, kakor smo rekli, za to najboljšo priliko.«[20]

»Nobena prevara dolgo ne traja«

Da je bil »prispevek« vladnega tiskovnega urada na javno mnenje dokaj dobro poznan vsaj določenemu sloju ljudi, lahko vidimo tudi v knjigi Janeza Jesenska Časnikarstvo in naši časniki iz leta 1884. Bralstvu je zato nekoliko podrobneje razkril delovanje in lovke vlade, ki so financirale časopisje na več načinov. »Nobena prevara pa dolgo ne traja. S časom je občinstvo spregledalo razmerje mej vlado in navidez nezavisnim časopisom, tj. več ali manj čitateljev, nikdar pa ne vsi. Tem časopisom pravimo 'oficiozni', ter jih ločimo od 'oficielnih' ali uradnih. Da vlada popolnoma samovoljno ravna z uradnimi časopisi, znano je v obče; a pogosto ravna tudi z oficioznimi listi jako osorno. Ravno s temi oficijoznimi listi imajo pisatelji novinarskega urada mnogo neprestanega dela. A glavna naloga novinarskemu uradu je vladnej politiki pot gladiti v nezavisne časopise. Pridobiti in preslepiti ureditelje in izdajatelje nezavisnih zelo razširjenih in veljavnih časopisov.« O vladnih »plačancih« je zapisal: »Nikdo ne pozna teh tičev, pozna jih le voditelj, ki jih v najem jemlje.« O njih, pričakovano, ni imel dobrega mnenja: »Kdor ne pistelji iz poklica, ampak pisari po zapovedi, po danem mu navodu zoper svoje prepričanje, ta je slepar. Tak pisun, naj bode še tako spreten, ni samostalen pisatelj ampak le orodje v tuji roki, ni javni besednik.«[21]

V Avstriji so bili v končni prodaji, kar se dnevnopolitičnega časopisja tiče, tako na voljo uradni, poluradni in neodvisni časopisi. Zadnji so bili navadno ostro ločeni po svetovnonazorski opredelitvi in so delovali tudi kot organ/glasilo določene stranke. V Slovenskem narodu so me drugim zapisali: »Dan danes so časniki za politične stranke (in vsak inteligenten človek eni pripada) najvažnejši faktor. Zato je vsak privrženik svoje stranke dolžan, podpirati jih kjer se more.«[22] Kako pa je danes?

O vladnih »plačancih« v časopisih je Janez Jesensko zapisal: »Nikdo ne pozna teh tičev, pozna jih le voditelj, ki jih v najem jemlje.«

»Dan danes so časniki za politične stranke (in vsak inteligenten človek eni pripada) najvažnejši faktor. Zato je vsak privrženik svoje stranke dolžan, podpirati jih kjer se more,« so zapisali v Slovenskem narodu leta 1874. Kako pa je danes?

1 Josef Seethaler, Die Presse in der Habsburgermonarchie um 1900: Probleme und Chancen in einem multinationalen Raum. V: Europäische Kulturzeitschriften um 1900 als Medien transnationaler und transdisziplinärer Wahrnehmung. Ur. Ulrich Mölk, Susanne Friede, Göttingen 2006. 2 Josef Seethaler, Gabriele Melischek, Die Zeitung im Habsburger Vielvölkerstaat. V: 400 Jahre Zeitung. Die Entwicklung der Tagespresse im internationalen Kontext. ur. Martin Welke, Jürgen Wilke, Bremen 2008.
3 Janez Cvirn, »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila«. Avstrijsko tiskovno pravo in slovensko časopisje (1848–1914). V: Cenzurirano: zgodovina cenzure na Slovenskem od 19. stoletja do danes. Ur. Mateja Režek. Ljubljana 210, str. 13–44, dalje Janez Cvirn, Naj se vrne cenzura.
4 Prav tam.
5 Janez Cvirn, Naj se vrne cenzura, str. 32.
6 Kmetijske in rokodelske novice, 17. julij 1891.
7 Thomas Olechowski, Die Entwicklung des Preßrechts in Österreich bis 1918, Dunaj 2004, str. 485.
8 Slovenski narod, 1. julij 1874.
9 Prav tam.
10 Kmetijske in rokodelske novice, 17. marec 1877.
11 Olechowski, Die Entwicklung des Preßrechts, str. 498.
12 Kmetijske in rokodelske novice, 10. maj 1865.
13 Slovenec, 23. februar 1882.
14 Slovenski narod, 8. oktober 1868.
15 Slovenski narod, 14. maj 1870.
16 Kmetijske in rokodelske novice, 24. oktober 1874.
17 Kmetijske in rokodelske novice, 9. julij 1873.
18 Na Goriškem je bil rezultat takega vladnega financiranja časopis Domovina, ki je začel izhajati 5. januarja 1867. »Analiza« odbora za vodenje tiska pa je za Kranjsko pokazala, da bi s takim časopisom posegli v interese Janeza Bleiweisa, ter tako njegov časopis Novice, ki je povsem naklonjen vladi, potisnili v kritično opozicijo. V: Janez Cvirn, Naj se vrne cenzura, str. 35.
19 Slovenec, 29. avgust 1874.
20 Slovenec, 17. april 1880.
21 Janez Jesensko: Časnikarstvo in naši časniki, Ljubljana 1884, str. 141–143.
22 Slovenski narod, 1. julij 1874.

nazaj