Skozi okno sejne sobe v RTV-centru, v kateri navadno zaseda programski svet, lahko svetniki tudi sede vidijo zgradbo Radia Slovenija. Vsaj to bi jih lahko spomnilo, da je »R« v RTV – radio. A v njihovih razpravah se zdi, kot da radio ne obstaja. Televizija mora narediti to ali ono, televizija se je znašla v …, televizija naj …, ob tem pa seveda govorijo o obeh hišah. Rekorder v pozabljanju obstoja radia je svetnik dr. Peter Pavel Klasinc, ki se je v treh letih »zmotil« in omenil radio le enkrat ali dvakrat. Včasih se mi sicer zdi, da radijskim ljudem kar ugaja, da se svetniki – tako rekoč s plašnicami, ki onemogočajo pogled čez Kolodvorsko – lotevajo ocenjevanja dela RTV, saj imajo v hiši čez cesto zato malo več miru. Ta nevidnost radia obstaja najbrž tudi zaradi zgodovinskih razlogov. Hiša, v katero se je Radio Ljubljana s Cankarjeve ulice preselil v letih po koncu druge svetovne vojne, je imela tedaj samo dve nadstropji. Vse, kar se iz sejne sobe RTV-centra vidi tudi sede, so dozidali kasneje, zato ni čudno, da ta del zgradbe nekateri še danes dojemajo kot virtualno resničnost; če bi šlo za živo bitje, bi glede na aktualni politični slovar rekli – kot zombija.

Sejo, pravzaprav nadaljevanje prejšnje, začnemo s samohvalo. Že predsednik dr. Jernej Pikalo ne more skrivati navdušenja nad tem, kako dobro se je izkazala RTV v minulih dneh. Izredno uspešno in s precejšnjim (finančnim) odzivom ljudi je akcija za poplavljence prinesla nepričakovanih 804.000 evrov za ljudi v stiski. Potem se z oddajo Radi imamo Slovenijo pohvali tudi radio, pa z akcijo Vala 202 Botrstvo; urednica prvega programa Radia Slovenija Darja Groznik napoveduje, da kljub krčenju ostaja festival šansona, to pot najbrž ne kot solistična radijska, ampak kot skupna RTV-jevska akcija. Ker praznuje jubilej tudi radijski Četrtkov večer domačih pesmi in napevov, so vrata televiziji jubilejni oddaji tudi odprta. Pol stoletja obstoja praznuje tudi radijski program Ars, ki ga bo proslavil tudi simfonični orkester RTV – upamo, da v barvah in visoki ločljivosti tudi na televiziji. Skratka, nenadoma so v hiši ugotovili to, kar jim svetnik Slavko Bobovnik ves čas dopoveduje: da je RTV ne en ločeni R in samozadovoljna TV, ampak da je med njima še plus, torej R+TV. Na seji svetniki kar rojevajo nove zamisli o sodelovanju: predsednik, denimo, pravi, zakaj posebni dopisnik v kriznih žariščih ne bi delal za obe hiši. Pomirijo ga, da je to že utečena praksa. Kot je ustaljena praksa, da novinarji regionalnih centrov pripravljajo prispevke in oddaje za osrednji ljubljanski hiši. Še Patrik Greblo iz glasbene produkcije nas prepričuje, kako se sodelovanje z drugimi enotami povečuje. Skratka, nacionalka je spet ugotovila, da obstaja kot entiteta in ne zgolj skupek izoliranih programov. Nismo kaki nergači, ki bi spraševali, zakaj pa to ni bilo mogoče že do zdaj.

Svetnik dr. Janez Gril, ki ga je v programski svet predlagala katoliška cerkev, znova načne vprašanje uredništva za verske programe na radiu, čeprav je zadevo že razrešilo bimedialno (torej skupno televizijsko in radijsko uredništvo). A glede na goro pošte, v kateri se pošiljatelji niso niti trudili skriti, da so pisali po enem »šimelcu«, saj se formulacije dobesedno ponavljajo, zdaj oblegajo »radijsko rdečo trdnjavo«, naj vzpostavi še svoje uredništvo verskih programov. Poleg tega zahtevajo več duhovne glasbe na prvem programu in novo posebno versko oddajo. Včasih se zdi, da so se stvari učili pri politiki: ko osvojiš en okop, nadaljuj boj za naslednjega. Naslednja stopnja bi lahko bil posebni – recimo 4. radijski program, ki bi ga urejali kar iz nadškofije.

Sicer pa smo z današnjo sejo odprli plaz sestajanj, ki nas bo spremljal prav do konca leta, kar niti ni tako čudno, saj bi morali sprejeti programsko-produkcijski načrt za prihodnje leto. Stvar je malce nerodna, saj nihče ne ve, s kolikšnim denarjem bo hiša resnici razpolagala, ko ji nad glavo visi grožnja z 10-odstotnim znižanjem RTV-prispevka. Odločitev, skupaj z zakonom o izvrševanju proračuna, sprejema državni zbor, to pa najbrž šele v zadnji polovici decembra. Svetnik dr. Mitja Štular vodstvu celo očita, da v finančnem planu ni mogoče ugotoviti posledic znižanega prispevka (torej posledic nečesa, česar še sploh ni, oziroma bo šele decembra jasno, ali bo prispevek res znižan). Če je lahko mariborski župan Kangler v svoj štab vključil vedeževalko, kaj ko bi s tem poskusil tudi »general« Filli. Svetnika moti tudi predlagana ukinitev oddaje Pogledi Slovenije sredi leta 2013, ki ima sicer visoko gledanost. Tudi dr. Jernej Letnar Černič meni, da so Pogledi Slovenije najbolj pluralna oddaja na vsej nacionalki. Odgovorna urednica informativnega programa Ksenija Horvat vrže na mizo številke, ki zelo nazorno kažejo, da so bili zunanji sodelavci, ki jih je v hišo pripeljalo prejšnje vodstvo, za RTV Slovenija kratko malo predragi – njihova oddaja je stala dvakrat toliko kot dve sorodni, enako gledani oddaji skupaj. Ob polletju se ekipi Pogledov izteče pogodba, zato bodo oddajo nadomestili s podobnim formatom in z notranjimi sodelavci. Odgovorna urednica zatrjuje, da bo posadka nove oddaje tudi vrhunska. Skeptičen sem ob njenem izrazu »tudi«, kajti kljub nevarnosti, da tole ocenite za novinarsko nevoščljivost, sam Slakove oddaje nikoli ne bi ocenil z izrazom »vrhunska«. Tudi svetnica Mojca Šebart Kovač se s svetnikom Letnarjem o edini in najbolj pluralni oddaji nacionalke ne strinja povsem. Dr. Peter Pavel Klasinc ima v rokavu še eno rešitev: uredništvo naj se z avtorji Pogledov dogovori za znižanje honorarjev. Ksenija Horvat se samo kislo nasmehne. Svetnik Žiga Kušar pa še vedno pogreša tabele v excelu.

Zdaj smo že sredi debate, kaj komu v novem programskem načrtu manjka. Vlado Vrbič ni za ukinitev oddaje Hotel Romantika, Mojca Šebart Kovač je preštela lanske in letošnje izobraževalne oddaje in odkrila, da jih je 16 zmanjkalo, Leo Oblak bi še naprej imel EMO (p. s.: na koncu jo v okrnjeni obliki tudi dobi), Tone Kregar pa si želi Aritmijo (z veliko začetnico, ona z malo je, verjemite, precej neprijetna stvar). Meni niso ukinili nobene ljube oddaje, zato sem tiho. Na koncu se zedinimo, da gradiva še niso takšna, kot si jih želimo, in napovemo še eno razpravo o PPN. Kaj pa naj bi sicer storili: še vedno ne vemo, s čim bomo programe plačali.

Seja nosi isto številko: 21. seja – to je njeno tretje nadaljevanje. Mestece Peyton (te kilometrske nadaljevanke se spomnijo zgolj starejši), imenovan PPN, se torej nadaljuje tudi danes. Še vedno ne vemo, koliko bo denarja, imamo pa novi nadzorni svet, ki bo v finance ugriznil, čim bo vedel kaj več. Hiša je imela 123 milijonov prihodkov, šest odstotkov manj kot prejšnje leto, razvojna sredstva ostajajo nedotaknjena, odločitve o njih nas še čakajo – le projekt digitalizacije arhivov, ki gre iz tega denarja, se nadaljuje. V resnici je »general« Marko Filli porabo razvojnih sredstev, ki jih sestavljajo delnice Eutelsata in obveznice, zastavil dokaj realistično. Glede na stalno stiskanje nacionalke z zaostajanjem rasti RTV-prispevka, zdaj pa celo z zmanjšanjem, je hiša deloma reševala svoj položaj, deloma pa stvari zares porabila za razvoj. Na tehnični strani je to prineslo hitro in uspešno digitalizacijo in uvedbo visokoločivostvenega (HD) programa, s čemer smo prehiteli tudi nekatere razvitejše televizije, na programski strani pa nekatere projekte, ki jih sicer ne bi mogli uresničiti. Filli poskuša razvojna sredstva uporabiti za to, da bi hišo pripravil na čas, ko torte z višnjo na vrhu ne bo več. Če je prejšnje vodstvo denar porabljalo precej prostodušno, pa se je prostor za megalomanske zamisli danes močno zožil – in je Fillijeva gradnja rešilnih splavov kar na mestu. Tudi njegova predstavitev položaja nacionalke je na tej seji zelo realistična: prihodek od oglaševanja se je znižal, tudi velika podjetja odpovedujejo pogodbe, upada prodaja nosilcev zvoka, ker se vse seli na splet. Problem honorarnih sodelavcev se počasi rešuje, število teh naj bi se do leta 2016 zmanjšalo za 230.

Žiga Kušar je zadovoljen, ker je končno dobil tabele v excelu.

No, pa je svetnik Andrej Aplenc dobil svojo izredno sejo. Ne samo on, saj so se pod zahtevo podpisali tudi drugi, a bil je očitno avtor besedila zahteve, naj obravnavamo ravnanje ustvarjalcev RTV ob protestih. Zahteva ni več čisto taka, kot smo jo prebirali na komisiji za informativne programe, saj so se pobudniki očitno zavedli, da so šli svoji vnemi za »izboljšanje« RTV-programov predaleč, saj so se hkrati že postavili v čevlje odgovornih uredkov. Svet naj bi sprejel priporočilo, naj televizija ponovi pogovor s predsednikom ustavnega sodišča dr. Ernestom Petričem in naj ponovitev uvrstijo prime time prvega programa. Pa priporočilo, naj na TV Slovenija pripravijo tudi pogovor s predsednikom SAZU-ja dr. Jožetom Trontljem, ki mora biti tudi v najbolj gledanem času in seveda tudi ponovljen na drugih programih. Vnema svetnikov, da bi pomagali radijskim in televizijskim urednikom pri njihovih odločitvah in odgovornosti, je zares ganljiva. Svetnik Štular, ki je že na komisiji za informativne programe hitro ugotovil, da bi utegnila biti ta prizadevnost razumljena napačno, je že tam predlagal umik teh dveh zahtev (priporočilo, pri katerem lahko ob vsakem trenutku zahtevaš pojasnilo, ali in kako je bilo izpeljano, ima, kajpak, podobno težo kot zahteva), vendar je tam predlagatelj Andrej Aplenc to zavrnil, češ da tega brez drugih podpisnikov ne more narediti. Do te seje so se očitno uspeli zmeniti in so ti dve priporočili umaknili. Petra Pavla Klasinca zmotijo plakati, ki ih je v sejno sobo nalepila skupina gibanja za javno in neodvisno radiotelevizijo, na katerih piše: RTV Slovenija pripada državljanom in državljankam, ne političnim strankam. Svetniku Klasincu se pridružijo še kolegi Štular, Kmetič in Kušar. Nedolžno vprašam, kaj je s plakatom narobe, kaj v tem besedilu ne drži. Ali morda javna RTV pripada političnim strankam? Če ne, zakaj je ob notorični resnici treba toliko razburjanja? Zvijanja iz pasti, ki so si jo nastavili svetniki sami, potem sledi pahljača za lase privlečenih izgovorov – od tega, da bi bilo treba potem na stene nalepiti tudi poklicna merila, do prepričevanj, da pa hiša le ni tako neodvisna, ampak je bliže levi politični opciji.

Kakorkoli, plakati ostanejo na stenah. In svetniki, ki so še malo prej menili, da jim v sobi z napisi, ki govorijo o tem, da je RTV Slovenija neodvisna od politike, ni ostati, zdaj izkažejo neverjetno potrpežljivost.

Zdaj bi lahko začeli razpravo o protestih, ampak Slavko Bobovnik svetnika Kmetiča pozove, naj prekliče svojo, za novinarje RTV žaljivo trditev, da je v RTV prišlo dva milijona evrov, za financiranje nemirov. Kmetič pravi, da so njegovo razpravo napačni razumeli. Mediji so jo povzeli po STA, namesto da bi jo po tonskem zapisu s seje, saj je bila izrečena kot vprašanje. Uslužno ponudim, da kar tam na seji prisluhnemo, kaj je svetnik v resnici rekel, saj sem ta del tonskega zapisa prinesel s sabo. To pa se nenadoma zazdi dr. Štularju prevelik ovinek, češ da gre za neko povsem drugo temo, ki ni na dnevnem redu. (Kar sicer ni čisto res, saj je tudi ta izjava del okoliščin, ki so privedle do današnje izredne seje). Tudi Slavku Kmetiču ni prav všeč, da bi poslušali še izvirni zvočni zapis. Nenadoma dopusti, da se je morda res izrazil neprimerno in se za to (»če je tako«) globoko opraviči. Posnetka potem ne poslušamo. Pa saj po tem »priznanju« tudi ni bilo nobene potrebe več.

Predsednik programskega sveta dr. Jernej Pikalo sprejme nenavadno odločitev. Ne da začetne besede zgolj predstavniku pobudnikov izredne seje, kakor je običaj v takih primerih, ampak vsem podpisnikom zahteve. Kar pomeni, da kritiki tega predloga skoraj dve uri ne pridemo do besede. Ves ta čas traja monolog podpisnikov. Tako izvemo:

• da uredniška politika RTV ni absolutno avtonomna, ampak je ta avtonomnost relativna (akademik Janko Kos); da se pobudniki niso želeli vtikati vanjo, ampak dati predloge in opozoriti na odklone, kajti demonstracije niso bile prikazane objektivno in uravnoteženo. S tem, ko sta radio in televizija predstavljala manifestacije, sta jih tudi reproducirala, resnici pa bi jih morala nadgrajevati z interpretacijo, oziroma vrednostno oceno dogajanja. K temu naj bi povabila znanstvenike in raziskovalce, ne politikov;
• da pobudniki ne želijo nikomur na RTV škoditi (Peter Pavel Klasinc), zavzemajo se samo za objektivnost, uravnoteženost in resnico;
• da je RTV izpostavljal predvsem demonstrante in njihove zahteve – Slavko Kmetič. Televizija je dala besedo visokemu funkcionarju LDS – pisatelju Tonetu Partljiču – stranke, ki ima glavne zasluge za sedanje stanje, ta pa da je spodbujal k demonstracijam. Poleg tega ni razumljivo, kako je lahko poziv na Facebooku postal glavna novica informativnih oddaj (gospod Kmetič očitno še ne pozna moči Facebooka – v letu 2012 je bil, recimo, razglašen za najvplivnejši medij). Potem svetnik brž pristavi še svoj lonček in potoži, da RTV ni objavila izjave Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (tam je prostem času predsednik), ki ima 1700 članov, 1000 od teh pa je ustvarilo to državo;
• da Janševa vlada ni kriva za vse (tudi Kmetič) in da ljudska demokracija ni rešitev, kar da propagira tudi RTV Slovenija;
• da so največji problem poenostavitve pri poročanju (dr. Janez Gril), preveč je bilo površnega in senzacionalističnega. Javna RTV mora s svojim delom ustreči vsem;
• da je v poročanju preveč tolerance do nasilja demonstrantov ob hkratnem kritičnem odnosu do varuhov reda (Alojzij Bogataj);
• da je treba dobro prebrati poklicna pravila, ki o pokrivanju takih dogodkov dovolj natančno opredeljujejo dolžnosti novinarjev (Žiga Kušar), saj že napoved poročanja o takih dogodkih vpliva na udeležbo;
• da novinarji niso neodvisni, ampak pišejo po diktatu nekoga drugega (Vinko Levstek).

Do sem smo se pogovarjali sede na oblačkih domišljije. Nihče od pobudnikov ni predložil niti enega posnetka, s katerim bi utemeljil svoje trditve. Razpravljali smo torej o virtualnem svetu občutkov in spominskih prebliskov razpravljalcev. Prvi, ki je stvar vendarle spustil malce na tla, žal še vedno brez dokazil, je bil svetnik Štular, ki je vsaj deloma sledil priporočilom, kaj naj pobudniki pripravijo za razpravo na tej seji in navedel nekaj konkretnih primerov, ki s se njemu zdeli sporni. A spet nobenega nismo mogli ne slišati ne videti. Kot zadnji se je v vlak podpisnikov, ki ga je naprej v razpravo spustil kretničar Jernej Pikalo, vključil še Jernej Letnar Černič. Čeprav pobude ni podpisal, se je pa z njo globoko v sebi strinjal.

Potem ko so nam in urednikom ter novinarjem povedali vse »nesojeni uredniki« RTV Slovenija, se smemo oglasiti tudi drugi. Oba direktorja, Lampreht in Lombergar, sicer zagotavljata, da je vsak pogovor dobrodošel, da so napake sicer možne, nikakor a za njimi ne stoji namen. Odgovorna urednika Drago Balažič in Ksenija Horvat sta kar ostra. Deloma sklic te seje razumeta kot poseg v avtonomijo uredništva. Za presojo uravnoteženosti sogovornikov je treba videti ves program ne zgolj ene oddaje ali celo delčka prispevka. Ksenija Horvat celo pribije, da je ponosna na ekipo, ki je spremljala proteste in njeno delo. Sterilne oddaje, ki bi zadovoljile člane programskega sveta, so zadnje, kar bi si želeli. Jan Novak, ki je govoril v imenu aktiva televizijskih novinarjev, je postavil stvari na pravo mesto: če so bili novinarji hujskaški, če so prirejali dejstva, če so prejemali podkupnine, naj ti, ki to trdijo, vložijo ovadbe, predložijo dokaze in dosežejo pravico. Če pa dokazov nimajo, je to zlonamerno obrekovanje in žaljivo obdolževanje, ki je prav tako kaznivo. Mojca Šebart Kovač znova pokaže, da je univerzitetna profesorica, ki ne da kaj dosti na posploševanje, ampak več na dejstva. Metanja granitnih kock, pravi, ki so ga zagrešili huligani, ni mogoče nalepiti na kožo mirnih protestnikov. Zavrača nestrpnost v javni besedi, a ta se je začela davno pred protesti, njen sprožilec pa je aktualna politika. O domnevnih napakah pa je pripravljena razpravljati, ko bodo predloženi posnetki s primeri problematičnega ravnanja. Sam sem sicer pripravil odgovore na vse točke »obtožnice« mojih nekdanjih kolegov. Pri tem se odzovem tudi na obtožbo svetnika Aplenca, ki mi je očital, da sem na komisiji za informativne programe uporabil »neprimeren slovar«. Ni omenil s čim, a mu to pot pomagam in na svetu ponovim trditev, izrečeno na komisiji za informativne programe.

Če novinarjem in novinarkam RTV Slovenija preprečimo izražanje lastnega mnenja (sem dejal takrat), jih s tem »kastriramo«. Postanejo edini ljudje v slovenskem ustavnem redu, ki ne smejo uporabiti pravice do svobode govora – jim, če hočete, vzamejo »moškost«, ki jo v novinarstvu pričakujemo od obeh spolov. Kar pa zadeva uravnoteženost poročanja o protestih, pa karikirano simuliram poročanje novinarja na terenu, kakršnega očitno pričakujejo pobudniki izredne seje: »Vi ste udeleženec protesta. Privrženec katere stranke ste? Aha, NSi. Kaj mislite o današnjih protestih?« In vi, katero stranko sicer podpirate? »NSi.« – »Ne, žal, NSi smo v javljanju že imeli. Ali je tu kdo od SD? (kriči v množico) Iščemo enega SD-jevca, kje je kak SD-jevec?« Ne vem zakaj ta slikovita primerjava pobudnikom seje ni preveč všeč. Svetnik Sergej Pelhan ponovi bistvo: pobudniki so se slabo pripravili. Nobenih dokazil ni, predlagatelji predlagajo uravnoteženo izbiro sogovornikov, ko jih predlagajo sami, ne upoštevajo tega merila. Po njegovem je intervju z Garijem Gasparovim pokazal več domoljubja in želje po demokratični ureditvi sveta kot Krkovičev Festival za mojo domovino. In zmage Tine Maze naredijo za patriotizem več kot vsaka domoljubna vzgoja, dodajam jaz. Morda bi pa lahko uvedli Festival Tine Maze. Pa kaj, saj ga imamo že vso zimo.

Komisija za informativne programe se loti podrobnejše razprave o posameznih primerih poročanja RTV Slovenija o protestih, kot ji je naročil programski svet. Naivno vprašam, kakšen učinek pričakujemo od tega sestanka: bomo vodstvu v primerih, ko bi morda ugotovili kak novinarski zdrs, predlagali naj avtorja sežgejo na grmadi? Ali pa bomo, če prepoznamo vse prispevke za sporne, na grmadi sežgali kar vodstvo. V resnici ne uporabim prav zgodbe z grmado, ampak milejšo primerjavo – pa je še ta za svetnika Andreja Aplenca preveč. Močno se razhudi name, češ da predlagam kaznovanje novinarjev. Včasih se bojim, da so v mojem glasu frekvence, ki jih gospod Aplenc ne zaznava in potem sliši samo polovico povedanega, kar potem vpliva na njegovo zdravje. Če prebira tole besedilo, pri čemer ni odvisen od zanj neslišnih tonov, ki ga potem pripravijo k napačnemu razumevanju, naj pojasnim: bila je ironija, ki naj bi povedala, da od tega sestanka ni mogoče pričakovati nobenega resnejšega učinka. Ko ga po skoraj petih urah govorjenja končamo, se zgodi prav to, strinjamo se, da se o ničemer ne strinjamo. In temu brezplodnemu izgubljanju časa, ki ne da nobenih rezultatov, potem direktor televizije pravi, da je bil pogovor koristen. Ko na koncu na predlog Aplenca oblikujemo nekakšen sklep, ki bi ga zlahka tudi brez sestanka – da pričakujemo, da se bo nacionalka na spodbujanje nasilja ustrezno odzvala, še za tega dr. Peter Pavel Klasinc predlaga, naj ga držimo do sestanka programskega sveta v tajnosti. Saj je menda res bolje, sicer nas bo kdo še vprašal, kaj smo delali pet ur.

Seja programskega sveta. Čeprav so bile okoliščine v tem letu RTV-ju katastrofalno nenaklonjene, z ZUJF-om za nekaj časa ustavile delo honorarcev, z zakonom o izvrševanju proračuna pa oklestile naročnino za pet odstotkov, ko so sredi mandata praktično razpustili nadzorni svet, v katerega je Janševa vlada potem nastavila svoje ljudi, je Fillijev povzetek leta še dokaj veder – predvsem zato, ker hiša še drži glavo nad vodo. Tudi radijski direktor Lampreht je, navzlic hudim trenutkom, ko je bil treba oklestiti radijski proračun, v končnem obračunu precej optimističen – radijskim programom se je v letu 2012 poslušanost občutno dvignila. Televizijski direktor sicer ne ponuja kakšnih očitno spodbudnih podatkov o dvigu gledanosti, je pa po njegovi oceni TV (torej tudi on sam) sprejela nekaj dobrih odločitev, korist od njih se že kaže, še bolj pa se bo. Skratka, ko poslušamo vodstvo, imamo občutek, da je bilo lansko leto prav veselo.

Svetnik Slavko Kmetič pokaže, da je vešč tudi pri oblikovanju metafor. Pravi, da deciliter kisa pokvari sto litrov najboljšega vina. Zato ga zanima predvsem kis. Ne samohvala, ampak napake. V poročilu ne najde spokorniških tonov. Pričakoval je, da se bomo pogovarjali o kisu (ni sicer specificiral ali jabolčnemu, vinskemu ali morda celo balzamičnemu), njega pa zanimajo nespoštovanje programskih standardov, kršitve kodeksa in sankcije. Po njegovem sedijo zaposleni RTV-jevci na varnih delovnih mestih, namesto njih pa suženjsko delo opravljajo honorarci. Če hoče kaj izvedeti, pravi, mora prebrati Požar report (kimamo – Kmetičevo poznavanje stvari je res na ravni dometa tega spletnega medija), povrh vsega pa voditelj Studia City sogovornikom skače v besedo.

Saša Hribarja v dno duše boli občutek, da radio do konca stiska z denarjem, televizija pa si po njegovem privošči razkošno financiranje razvedrilnih oddaj. Na primer oddaje Na zdravje, za katero je njen direktor že napovedoval skorajšnji konec, ostro špikne Lombergarja tudi zaradi oddaje Hribovci, ki bi morala že najmanj pol leta teči, pa smo videl zgolj njen trailer (napovednik). Pa še tega ne na RTV-jevi spletni strani, ampak na Mladinini. Ja, šlo je do živega. Direktor televizije je vidno užaljen. »Hribarjeve besede«, pravi, »so hude«, in sam uporabi še hujše. Hribovcev ni v programu, ker so slabi (stvar zavije v: »niso upravičevali kakovostnih standardov«), ko bodo boljši, jim je pot odprta. Oddaja Na zdravje bo morala oditi. Avtorji niso poslušali, ko so jim predlagali korekture, in zadnja predstava bo konec maja. Bi bila že prej, a za zdaj televizija nima boljše oddaje, s katero bi jo zamenjala. Ali drugače: če ne bi imeli druge oddaje, bi bili tudi Hribovci, pa če bi bili še tak »šoder«, dobri, čeprav »ne upravičujejo kakovostnih standardov«.

Slavko Kmetič ni človek, ki bi se ga zlahka dalo odgnati. Zdaj ga zanima tudi to, kolikšna je povprečna plača na RTV Slovenija (Filli: 1990 evrov bruto), pa zakaj so na MMC podcenili število udeležencev zborovanja Zbora za Republiko (Filli: na MMC so zgolj navedli tri številke iz treh različnih virov, med njimi tudi policijskega), zakaj je član programskega sveta – Sašo Hribar – lahko v poslovnem odnosu z RTV- jem, če zakon to prepoveduje. Tu je Kmetič pozabil prebrati zakon v celoti – Hribar je v kvoti treh uslužbencev RTV, ki so izvoljeni v svet. Težko pa si uslužbenec RTV, ne da bi bil s tem z njo v poslovnem odnosu. Sašo Hribar stvar zašpili še s primernim odgovorom: »Aha, zdaj šele razumem. V Svetu smem biti, v službi, ne smem pa delati.«

Čeprav je na dnevnem redu seje programskega sveta tudi poročilo varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev, in poročilo o vključevanju AV-del neodvisnih poslušalcev, je precej jasno, katera točka privlači največ pozornosti: volitve novega predsednika programskega sveta. Prejšnji, dr. Jernej Pikalo, nas je zapustil in je raje šel za ministra, čeprav menda nenehno misli na nas. To pot sem se kar intenzivno vključil v lobistični boj. Sprva se je zdelo, da sta močna kandidata samo dva: Miran Lesjak in Mitja Štular. Ampak res se je samo zdelo. Miran Lesjak za nobeno ceno ni želel sedeti na čelu mize. Potem sva se prepričevanja lotila s svetniško kolegico Mojco Šebart Kovač. Rotila sva ga, mu obljubljala vso pomoč in večno zvestobo, če bi pomagalo, bi tudi sedela na njem. Nič. Nekaj dni pred sejo programskega sveta ga je kolegica pripravila do tega, da je dahnil: »Da.« Ne vem sicer, kako ji je to uspelo, najbrž ni kar tako doktorica pedagogike, ampak privolil je. Potem sta se še dva zarotnika priključila skupini: dr. Tone Ploj in Sergej Pelhan. Vsi štirje smo se namreč podali v lov za podporo našemu kandidatu. Do seje smo nabrali hipotetičnih 16, morda 17 glasov. In da predvidevanja niso vedno zanesljiva, se je pokazalo, ko Lesjakov protikandidat ni bil dr. Štular, ampak svetnik dr. Janez Gril. Z Mojco sva zadovoljna, saj je bil Lesjak, ki je na koncu dobil 16 glasov, zares kandidat svetnikov in ne politike. Končamo brez belega dima, čeprav smo dobili predsednika s polnimi pooblastili.

Miša Molk je svetu oddala zadnje poročilo na mestu varuhinje in generalni direktor se ji zahvali za oranje ledine. Čeprav iz njenega nastopa ni slišati, da sta bila z Markom Fillijem v tem obdobju največja prijatelja. Tudi odzivno poročilo, ki ga mora vodstvo pripraviti ob njenih letnih poročilih, se ji zdi bledo in premalo konkretno, predvsem pa se vodstvo sproti slabo ali nikakor ne odziva na njena opozorila. Bledo in neoprijemljivo se zdi tudi mnogim drugim svetnikom. No, saj tudi sam mislim, da je nepopolno, toda pri tem vendarle kolege opozorim, da stvari niso tako črne, saj obstajajo tudi varuhinjina redna mesečna poročila, v katerih pa se le vidi, da so opozorila doživela odziv. In ker je programski svet edini, ki ima pristojnosti, da vodstvo pripravi h korektnemu sodelovanju z varuhinjo, se mi zdi čudno, zakaj se varuhinja ob zatikanjih ni obrnila na svetnike. Kakorkoli, Miši se je mandat končal in »general« Filli uradno napove, da bo novi varuh pravic gledalcev in poslušalcev Lado Ambrožič. Ker ga kar dobro poznam, bi rekel, da se tudi on vodstvu ne bo kar tako pustil ignorirati.

Na koncu od predstavnika neodvisnih AV producentov Matjaža Žbontarja izvemo, da so ovadili vodstvo RTV, ker ne spoštuje zakonske določbe o obveznem deležu neodvisne produkcije. Filli prizna, da so opravili informativni pogovor s policisti, a se ne zdi pretirano zaskrbljen. Sicer pa sklenemo, da bomo o tej temi govorili še enkrat.