Knjige imajo naslove. In naslovi imajo knjige. Od naslovov nehote pričakujemo, da povedo nekaj o knjigi. Pravzaprav skoraj vedno pričakujemo od naslovov več, kot nam lahko dajo. Pričakujemo delček vsebine, rdečo nit ali kaj podobnega. Pri zgodovinskih knjigah ni nič drugače, kvečjemu hujše: naslovi določajo obseg, kažejo na metodologijo, časovno zamejenost ali konceptualno izhodišče. Velika razlika je, na primer, med Slovensko zgodovino in Zgodovino Slovencev (Slovenk po navadi nihče ne omenja). Zato imamo zgodovinarji tako radi podnaslove, kjer dolgovezno pojasnjujemo oziroma omejujemo, kaj bomo upoštevali in kaj bomo izpustili. Vedno, ampak res vedno nas preganja slaba vest, da se nismo dovolj zamejili v naslovu, občutek imamo, da povemo manj, kot obljubljamo. Izmislili smo si celo posebne fraze, ki olajšujejo našo vest. Na primer: namesto Zgodovina Fenomena X veliko rajši zapišemo Iz zgodovine Fenomena X v obdobju Y s posebnim ozirom na Z na območju Ž (teritorialna enota). Je naša skrb pretirana? Vsekakor.

Zato je še toliko bolj presenetljivo, da avtorji, ki pripadajo drugim družboslovnim ali humanističnim disciplinam, in avtorji-publicisti, z nami ne delijo tega čustva, ko pišejo dela z zgodovinopisnimi ambicijami. Kar je lahko oboje: dobro in slabo. Vzemimo, na primer, lepo in stasito knjigo Bernarda Nežmaha z naslovom Časopisna zgodovina novinarstva. Na prvi pogled je Nežmah izjema. Naslov ne laže, avtor se zares ukvarja z zgodovino časopisnega novinarstva. Tematiko prav po zgodovinarsko omeji »na Slovenskem med letoma 1797 in 1989«. Za razliko od premnogih knjig izpod peresa zgodovinarjev, knjigo odlikuje tekoč, docela kolumnističen stil, ter avtorjeva (avtorska) interpretacija med dolgimi citati iz starega časopisja. Delo lahko preberemo na dušek in se poleg na mnogih mestih tudi sproščeno muzamo. Knjiga je torej dobra. In vendar: gre zares za časopisno zgodovino novinarstva? Po mnenju piscev ocene je odgovor na to vprašanje negativen. Seveda gre zgolj za mnenje, ki nima ambicije biti kaj drugega kot to.

Najprej opozorilo: pisca teh vrstic bova komentirala samo tisti del knjige, ki se ukvarja s starejšim obdobjem, saj se za kasnejša obdobja ne čutiva dovolj kompetentna. Zato o tem ne bova pisala (zgodovinarja pač). Mogoče bi bilo koristno, če se zadeve lotimo z drugega konca: če meniva, da knjiga ni časopisna zgodovina novinarstva, potem morava a) povedati, kaj misliva, da bi takšna knjiga morala biti, b) obrazložiti, kaj meniva, da Nežmahova knjiga je, ter seveda c) obrazložiti, zakaj je knjiga kljub temu dobra.

Knjiga z naslovom Časopisna zgodovina novinarstva na Slovenskem med letoma 1797 in 1989 ne bi smela biti ena knjiga, ampak zbirka knjig. Če bi bila ena knjiga, bi morala biti zelo prefinjena sinteza in polna referenc na vire in druga dela. Takšno delo bi moralo nastati kot a) rezultat večletnega interdisciplinarnega projekta z več kot petimi raziskovalci ali b) življenjsko delo strokovnjaka za zgodovino medijev, ki se je poglobljeno več let ukvarjal s to problematiko. Teh pogojev Nežmahovo delo ne dosega.

Od knjige s tako ambicioznim naslovom bi pričakovali podroben seznam referenčnih del s področja zgodovine medijev (tako slovenskih kot tujih) in politične zgodovine; na žalost Nežmahova knjiga na tem področju ni posebno bogata. Manjkajo tako dela, ki obravnavajo območja habsburške monarhije, kot tudi dela domačih zgodovinarjev (med temi tudi skromen prispevek avtorjev te ocene).[1] Glede na dejstvo, da je avtor doktoriral iz sociologije in da predava kot strokovnjak za medijske študije, bi pričakovali močan in utemeljen teoretsko-konceptualni okvir, ali pa uporabo metodoloških orodij, značilnih za medijske študije (na primer kritično diskurzivno teorijo).[2] 

Čeprav omenja pomen časo­pisja za formiranje politike kot javne zadeve, pa nikjer ne omenja klasičnega dela o javnosti izpod peresa Jürgna Habermasa.[3] Prav tako ni niti duha ne sluha o literaturi s področja študij nacionalizma.[4] Ker pa se ta ocena vendarle ukvarja z Nežmahovo knjigo, moramo več pozornosti nameniti stvarem, ki so v knjigi, ne pa stvarem, ki jih tam ni. Kaj torej pričujoča knjiga je? Knjigo vidiva kot publicistično-esejistično delo, ki mestoma postane klasično zgodovinopisno delo, potem pa se zopet nagne v smer publicistike.

Delo ima veliko vrednost, če jo obravnavamo kot avtorjev dialog s časopisnim diskurzom v zgodovini, oziroma kot izraz avtorjevega odnosa do starih novinarskih tekstov. V tej točki pride do izraza avtorjeva kreativnost in lucidnost (mišljeno brez ciničnih podtonov). Vsekakor je zanimiva njegova interpretacija odnosa med Bleiweisom in Prešernom, ki je zgodovinsko vsekakor mogoča, ni pa nujna.[5] Lucidna je tudi primerjava Vodnika in Karla Krausa, ki odpira zanimive primerjave.[6] To pa je velikega pomena tako za medijske študije kot za zgodovinopisje.

Zakaj je to delo bolj publi­cistično-esejistično kot zgodovinopisno? Seveda, Nežmah je dal v knjigo veliko »sebe«, torej veliko lastne interpretacije. Drugi pomemben del knjige (upravičeno) predstavljajo dolgi citati iz starih časopisov. Nežmah je torej v zelo odkritem in intimnem dialogu s starimi teksti, kar daje knjigi posebno privlačnost.

Odnos med Nežmahovimi komentarji in citati je tako značilen za knjigo, da bi ga lahko opisali s šahovsko primerjavo. Nežmah igra šah s pisci starih tekstov – Nežmah naredi eno potezo, nato naredi potezo pisec novinarskega prispevka, ki so ga že zdavnaj pojedli črvi zemlje in pozabe. In tako naprej vse do naslednjega poglavja, ko začne šahirati z drugim piscem. Ta stil daje delu nenavadno dinamiko, značilno za beletristična dela.

In vendar: avtorjeva interpretacija je preveč osebna za zgodovinopisje. Zgodovinska interpretacija mora upoštevati okoliščine časa in prostora, kar se sliši enostavno, v svojem bistvu pa je izredno zapleteno. Zgodovinar mora poskušati razumeti, kaj je določen tekst nekomu pomenil in kaj ne. Naloga je seveda v izhodišču nemogoča, »resnice« ne moremo spoznati, lahko pa se s kombiniranjem upoštevanja virov in zgodovinske literature temu približamo. Vmes pa je treba najti še prostor za lastno interpretacijo. Zato je zgodovinopisje vedno nepopolno in v večni reviziji lastnih dosežkov. Zgodovina je »nenehen proces interakcije med zgodovinarjem in njegovimi dejstvi ter neskončen dialog med sedanjostjo in preteklostjo.«

Poglejmo primer. Nežmah citira Bleiweisovo novico iz leta 1843 o nekem Parižanu, ki je obogatel s prodajanjem človeških iztrebkov. Namesto da bi se človeški gnoj izgubil v pariških odtokih in rekah, ga zaradi posredništva podjetnika uporabljajo okoliški kmetje. Korist je dvojna – podjetnik je zaslužil, zemlja v okolici Pariza pa je »bolj oživela«. Nežmahova interpretacija novice je več kot izvirna. Uporablja jo kot dokaz, da Bleiweisove Novice niso bile konservativne. Bleiweis naj bi s tem pokazal provokativnost in subverzivnost. Pisanje o gnoju je označil za »bogokletno vsebino«, Bleiweis pa naj bi s tem »kršil princip ugajanja vladajočim idejam družbe.« Zbiranje »dreka« naj bi bila »nezamisljiva praksa, ki se upira vsakdanjemu okusu«.[7] 

Ideja zveni privlačno, a je z zgodovinskega vidika povsem zgrešena. Kakšni so ti principi družbe, Nežmah ne opredeli. Po mnenju piscev teh vrstic se Nežmah moti. Ko je poučevalski in praktični veterinar Bleiweis zapisal, da je zbiranje gnoja koristno, je tudi nameraval povedati, da je zbiranje gnoja koristno. In nič drugega. Še več, Bleiweis zelo pogosto piše o gnoju. Lahko bi celo trdili, da je gnoj eden izmed razlogov za ustanovitev časopisa. Lahko bi, pa tega ne bomo storili, ker bi nas preveč zaneslo v smeri gnoja. Kot je zaneslo Nežmaha v smeri zgodovinsko neupravičene interpretacije. Ugotovitve Andreja Studna dokazujejo, da zbiranje človeških iztrebkov le ni bila taka nevsakdanja praksa. Studen namreč piše, da so v Ljubljani v 19. stoletju fekalije odvažali kmetje iz bližnje okolice v »lesenih in odprtih sodčkih«.[8] Pisanje o iztrebkih in gnoju v časopisih 19. stoletja ni bilo tabu, je bilo pa velik tabu odkrito pisanje o spolnosti.

Nežmahov intimni odnos do starih tekstov lahko privede do nenatančnih ali pa naravnost napačnih interpretacij zgodovinskih dogajanj. Avtor zapiše: »Kritike kot novinarskega žanra seveda v Vodnikovem časniku ne najdemo. Razlog je iskati v cenzurnem zakonu, ki ga je l. 1781 izdal Jožef II. Tri leta pozneje je resda izdal še štiri dekrete, med njimi celo zelo liberalne.« Kaj je sporno? Jožef II. je leta 1781 res izdal cenzurni dekret, a ta je bil take narave, »da je spodbudil pravo poplavo tiskane besede in povzročil tudi razcvet dotlej le skromno razvitega časopisja«.[9] Na časopisje je Jožef II. začel pritiskati kasneje, ker se ni hotelo odreči kritiki njegove politike.

Za večino časnikov je postal usoden časopisni davek iz leta 1789, ki je spravil število časnikov na raven pred letom 1781. Valentin Vodnik je pisal, kakor je pisal, predvsem zaradi Jožefovih naslednikov Leopolda II. in Franca II, čigar »kriminalni patent« iz leta 1795 je za vsako obrekovanje oblike vladavine, državne uprave ali deželne ustave predvideval od pet do deset let zapora. O Jožefu II. in njegovem dekretu pa veliko pove tudi navdušenje dunajske množice marca 1848, ko so pozdravili cesarjevo obljubo o ukinitvi preventivne cenzure tudi na ta način, da so kipu Jožefa II. v roke zataknili zastavico z napisom »Preßfreiheit 1780«.[10]

Avtor stoji trdno v današnjem času. Dogajanje pogosto ocenjuje z današnje perspektive in z današnjim vedenjem, torej brez distance do časa in tudi brez distance do (lastnega) poklica. Zdi se celo, da od časnikov in novinarjev 19. stoletja pričakuje upoštevanje standardov 21. stoletja.

Kako drugače oceniti stališče avtorja do »številnih zgodovinarjev«, ki da »bralcem podajajo shematične ocene posameznih časnikov, urednikov in časnikarje. To potem producira trivialne konstatacije in dihotomije, ki denimo opredelijo 'Slovenca' kot konservativen katoliški časnik, 'Slovenski narod' pa kot napreden in liberalen list.« Ali za tako trivialno konstatacijo sploh potrebujemo zgodovinarje? Se ni nemara sam časopis opredelil kot konservativni katoliški časnik?

Poglejmo prvo številko Slovenca iz leta 1873. Nagovor Slovencem: »Dandanes nihče več ne more prezirati, kako važni so politični listi. Brez političnega lista se nobena stranka ne more vtrditi, naj je še tako velika, z listom pa si tudi slaba pridobi čedalje večo moč in izpodrine naposled svoje nasprotnike.«[11] Povedo tudi, da bo nov list deloval neodvisno, za ves narod slovenski itd. A povedo tudi to, da bo v politiki jasno zastopal katoliška načela, si prizadeval, da šola »znova dobi« verski značaj itd. Uvodnik se zaključuje z besedami: »Vse za vero, dom, cesarja!«

Drža časopisa in strankarska pripadnost sta bila pri Slovencu jasno opredeljena vse do njegovega konca; enako velja na drugi strani za Slovenski narod kot tudi kasneje za Jutro. Nobeden od teh časnikov se ni oblikoval in tudi pozneje ni deloval na danes opevanem načelu uravnoteženosti, temveč na nacionalni in svetovnonazorski podlagi. In če spregledamo to, kratko malo ne moremo razumeti ne časa ne dogajanja – torej zgodovine.

Delo je ostalo na pol poti med publicističnim in zgodovinopisnim delom. Škoda, zares škoda je, da Nežmah ni naredil nekaj korakov naprej, ki jih je, glede na njegovo novinarsko in akademsko kariero, prav gotovo zmožen storiti. Je torej Nežmahova knjiga vredna branja? Seveda, že zaradi odličnega stila, zanimivih citatov in izvirnih komentarjev in ne nazadnje izredno zanimive tematike. Je knjiga dober univerzitetni učbenik? Žal ne.

Priročnik za obravnavo spola v (novih) medijih, naslovljen The Learning Resource Kit for Gender-Ethical Journalism and Media House Policy, sestoji iz dveh elektronsko izdanih knjižic in je združeno izdajateljsko in založniško delo Mednarodne novinarske zveze (International Federation of Journalists – IFJ in Svetovnega združenja za krščansko komunikacijo (World Association for Christian Communication – WACC). Knjižici sta pospremljeni z obljubo o konceptualnem in praktičnem prispevku k »spolni pravičnosti in uravnoteženosti« v medijih.

Oba priročniška dela sta na ravni vsebin svetovnega formata. Prvi, teoretski del osmišlja pozornost na spolu s poudarjanjem izkušenj žensk, spolno diferenciranih učinkov dogajanj in globino vpogleda. Teoretski zastavek se zaplete ob opredelitvi ničte kategorije spol z delitvijo na biološki in družbeni spol, ki je sicer teoretsko presežena že četrt stoletja, obenem pa je vir (novo)medijskih malverzacij z »biološkim« spolom kot utelešeno substanco, ki kliče po oblastniško priročnih družbeno-kulturnih konstrukcijah.

Prvi del v nadaljevanju prinaša nekaj zanimivih primerjalnih podatkov o stanju spolov in (novih) medijev v letih 2005 in 2010 (Global Media Monitoring Project). Za začetek podatek: še v letu 2010 ženske sestavljajo le 24 odstotkov ljudi, ki jih slišimo, o njih beremo ali jih v novicah vidimo. Slab rezultat za strategijo boljšanja statusa in vloge žensk v (novih) medijih, promovirane od Pekinške platforme za akcijo OZN naprej (1995). Obenem se »spolno ozaveščeno, etično novinarstvo« še ni dobro usidralo v problematiki spola z vidika splošnih človekovih pravic žensk, ko se že mora spopadati z nehomogenostjo spolnih skupin, posebej ženske in skozi slednje z drugimi robnimi skupinami in njihovimi presečnimi množicami.

Teorija je tu daleč prehitela raven aplikacije, kar je vzrok vrzeli v sprejemanju nekaterih občih načel v obravnavi spola/spolov.

(Novo)medijske tematizacije družbenih razmerij spolov v navedenem obdobju stagnirajo, imajo le tri odstotke pokritja v vsebinah. Opozorimo na še en podatek, ki je za nas ključen v zvezi z drugim delom priročniške publikacije oz. drugo knjižico: na področju ekonomije iz perspektive zastopanosti žensk ni sprememb.

Analiza novinarskih etičnih smernic pa pokaže, da je perspektiva spolov izključena ali pa se osredotoča na najbolj eklatantne teme (nasilje nad ženskami, ženske v politiki …). Drugi, priročniški del sledi hierarhiji novinarskih tematizacij po vprašljivem globaliziranem ključu (klimatske spremembe, poročila o nesrečah, gospodarske novice, zdravje, človekove pravice žensk: trgovina z ljudmi, mir in varnost, politika in oblast, nasilje nad ženskami). Sam pristop po novinarskih področjih/temah pa je vsekakor smotrn. Oglejmo si način obravnave polja ekonomije in žensk.

Uvodna ugotovitev nas seznanja z dejstvom, da prisotnost žensk v (novo)medijskih razpravah o ekonomiji stagnira pri 20 odstotkih svetovnega povprečja. Zgodba za vzorčno analizo prihaja iz Indije, kjer je premier, ekonomist po izobrazbi, na letni konferenci o delu zastopal patriarhalno stališče, slepo za enakovredni prispevek žensk v državni ekonomiji. Mediji so povzemali agitacijo prvega ministra za vključitev žensk v sfero dela, ne da bi izpostavili prikrite predpostavke v tematizaciji. Slednje, medijska pozornost za podtekste in idejna ozadja, naj bi bilo tudi prvo vodilo za obravnavo iz spolne perspektive.

Poglavje o ženskah in ekonomiji vključuje še fokusno temo: ženske v nepripoznanem sektorju, nato pa kot vsa poglavja napotke za pisanje v tej sferi in bibliografijo.

Naj kot zanimivost navedemo, da je drugi napotek za sektorsko obravnavo iz spolnega vidika povezan z drugimi manjšinami in skupinami v presekih osi družbenih delitev. Omenjeno dejstvo vodi k zaključni misli: v pričujočem priročniku je spola, posebej v nanašanju na družbeno skupino žensk, pravzaprav premalo v priročniškem smislu in preveč glede teoretskih predpostavk – seveda zgolj v luči stanja stvari v (novih) medijih, ob vsem tem pa je definicija spola/spolov konservativna. Kar pa naj ne bi jemalo spoznavne moči konkretnim smernicam pod vselej prezahtevnim pogojem, da bi obstajala širše uveljavljena volja po samem spozna(va)nju ospoljenih razsežnosti uredniškega in novinarskega dela.