Delo novinarjev, ki poročajo o gospodarskih in finančnih zadevah, se je z izbruhom finančne in gospodarske krize bistveno spremenilo. Pred krizo je bilo njihovo poročanje osredotočeno na prevzeme in združitve podjetij, na rast dobičkov in prihodkov podjetij, dodano vrednost, zmanjševanje stroškov. V člankih so prevladovale trditve, da morajo biti podjetja konkurenčna, sposobna tekme na globalnem trgu, in da se mora kapital seliti tja, kjer so najboljše razmere, da ga njegovi lastniki lahko najbolj oplemenitijo.

Po izbruhu krize so glavna tema poročil postali kapitalska ustreznost in nadzor bank, velikost finančnega sistema, zadolženost podjetij, bonitetne agencije, izvedeni finančni instrumenti, kapitalski trgi, hedge skladi, davčne oaze. Politiki, menedžerji, ekonomisti so začeli na splošno uporabljati te nove izraze, ki so jih do krize poznali in razumeli le specialisti. S širjenjem in poglabljanjem krize so gospodarske teme začele bolj zanimati tudi splošno javnost, zato jih je bilo treba najprej ustrezno razložiti; novinarji so se morali najprej poučiti, kaj dejansko pomenijo in kako sistem deluje.

Poljudnih virov o tem tako rekoč ni bilo, v Sloveniji sploh ne in še danes si je treba večinoma pomagati s tujimi viri in izvedenci. Pa tudi pri teh je potrebna velika previdnost ter primerjanje različnih navedb in razlag. Poleg tega je bilo treba urednike slovenskih medijev še prepričati, da bo kriza bržčas prišla tudi v Slovenijo do vsakega posameznika. To ni bilo lahko, saj takšni članki niso pritegnili množice bralcev, poslušalcev in gledalcev. Delno to drži še danes, zato se precej ljudi čudi, zakaj neki špekulanti tam daleč v Ameriki špekulirajo proti majhni Sloveniji, mnogi govorijo, naj že pride ta trojka in naredi red, ki ga nesposobna slovenska politična elita ni sposobna narediti.

Med prvimi so sistem na poljuden način za široko javnost začeli razlagati pri nemškem tedniku Der Spiegel, v medijski hiši, kjer imajo med lastniki pomembno vlogo zaposleni. V tem uredništvu so imeli na voljo tudi denar, da so novinarje lahko poslali v finančna središča, kjer so se pogovarjali z ljudmi, ki so te posle opravljali,  in videli na lastne oči, kako potekajo posli. Nemčija kot največje gospodarstvo v EU je tudi država, ki ima povod na ustrezno visokih položajih svoje ljudi, ti pa imajo ustrezna znanja in hkrati tudi odpirajo vrata novinarjem medijskih hiš, kot je Spiegel. V tem tedniku so lahko na konkretnih primerih razložili tudi, kaj je trojka, saj so v Grčiji lahko en dan spremljali nemškega člana. Članki v tem tedniku so že ves čas pomemben vir informacij tudi za slovenske novinarje; slovenske medijske hiše objavljajo tudi prevode njegovih člankov.

Pomemben vir informacij je vse od začetka krize ameriški nobelovec za ekonomijo Joseph Stiglitz, ki je zlasti na svoji spletni strani, na spletnem portalu Project Syndicate in v britanskem dnevniku Guardian, ki je v lasti novinarjev, začel objavljati članke, v katerih je prav tako precej poljudno pojasnjeval in opozarjal, kaj je šlo narobe in kaj bi bilo treba narediti, da se kriza ne bi razširila. Jeseni leta 2009, torej leto dni po razglasitvi bankrota ameriške velebanke Lehman Brothers, s katerim je finančna kriza prišla tudi v Evropo, se je Stiglitz v Bruslju udeležil konference o bankah. Na njegovi novinarski konferenci je bilo zelo malo novinarjev v primerjavi z udeležbo na tiskovnih konferencah predsednika evropske komisije Joséja Manuela Barrosa. Na evropsko komisijo, ki je bila takrat že sredi priprav protikriznih ukrepov, Stiglitz sploh ni prišel.

Svetovalec in publicist Richard Eskow je eden od ključnih ljudi, ki opozarjajo na škodljive posledice trgovanja z računalniki. Na spletni strani Huffington Posta je pojasnil, da borznih poslov v veliki meri ne opravljajo več ljudje, ampak superhitri računalniki. Sistem je zato postal tako kompleksen, da nihče več ne razume, kako deluje.

Posnetih je bilo tudi nekaj dokumentarnih filmov o finančni krizi, ki so pomemben vir informacij za pisanje člankov o tej temi. Film Inside Job razkriva povezanost ključnih ekonomistov, tudi profesorjev na uglednih univerzah, s finančno industrijo, pa finančne industrije s politiko, saj ključni ljudje iz tega sektorja neposredno prehajajo v vlade, finančna industrija pa je eden glavnih financerjev volilnih kampanj. Ta dokumentarec pride do zaključka, da je napaka sistem sam, zato se novi krizi ni mogoče izogniti. Kaj se zgodi, ko država tako rekoč nima več industrijske proizvodnje in realnega gospodarstva, ko mladi v najbolj produktivnih letih postanejo »37-letne zgube«, je prikazano v filmu The Company Men (Poslovneži). Ti filmi so seveda posneti v neodvisni produkciji.

Eden glavnih problemov medijskih hiš, ko gre za poročanje o finančni in gospodarski krizi, je, da so postale del sistema; tudi one so enako kot druga podjetja postale gospodarske družbe, katerih prva naloga je ustvariti vsako leto nov rekordni dobiček za svoje lastnike. Glavni vir za ustvarjanje tega dobička ni bila več naročnina, ampak oglasi. Tako je padel zid med uredništvi in oglas­nimi oddelki medijev, ki je bil prej nedotakljiv. Kot ugotavlja ugledni ameriški profesor Noam Chomsky, so članki postali mašilo med oglasi.

Britanski novinar Nick Davies, ki je napisal knjigo Flat Earth News, je s svojo analizo pred krizo ugotovil, da je bilo v britanskem resnem tisku 55 odstotkov člankov objavljenih zgolj na podlagi informacij iz službe za stike z javnostjo oziroma sporočil za javnost, v finančnem tisku je bilo takih novic celo 80 odstotkov. Večino informacij, kaj se dogaja, je zaradi tega treba najti na spletnih straneh alternativnih medijev in na blogih.

V Bruslju so novinarji v veliki meri prespali prihod krize tudi zaradi vse bolj tesnih povezav z evropskimi funkcionarji in zlasti z evropsko komisijo. Novinarji velikih medijev, med katerimi je v prednosti britanski Financial Times, redno dobivajo vnaprej različne dokumente, na podlagi katerih objavljajo »ekskluzivne« članke. Predvsem evropska komisija ima med dopisniki velikih medijev v Bruslju kar nekaj hišnih novinarjev. Pri poročanju iz Bruslja je bistveno dobro poznati sistem in poslušati, kaj govorijo pristojni, potem pa pisati članke na podlagi lastnega znanja in v skladu s kriteriji novinarske etike.

Stalna praksa je tudi, da so novinarji izbranih medijev redni »gostje« neuradnih pogovorov z visokimi uradniki, evropskimi komisarji in predsedniki evropskih institucij. Čeprav tega uradno nihče ne pove, se od teh novinarjev pričakuje, da objavijo ustrezna sporočila. Kdor tega nenapisanega pričakovanja zaradi etičnih zadržkov ne izpolni ali pa v skladu s svojimi etičnimi standardi objavi zgodbo po svoji vesti, ker neuradni pogovor izkoristi zgolj kot enega od virov informacij, prihodnjič ni več povabljen. S krizo se je število takšnih neuradnih pogovorov in dokumentov, ki namerno »uidejo« v roke novinarjev, precej povečalo, število vabljenih novinarjev pa tako zmanjšalo, da so novinarji nekaterih večjih medijskih hiš iz večjih držav članic začeli protestirati, da si je evropska komisija ustvarila svojo elitno skupino privilegiranih novinarjev.

Zaradi varčevanja veliki mediji vedno več urejajo razmerja z novinarji na podlagi pogodbe, ki jo lahko medijska hiša kadarkoli prekine in novinar ostane čez noč brez kruha. Gre za status samostojnega novinarja, v katerega so mnogi primorani vstopiti. Hkrati je bolj kot preverjenost informacij pomembna »ekskluzivnost«, kar je še dodaten pritisk tako na novinarje svobodnjake kot redno zaposlene novinarje oziroma dopisnike. Oboji so pred dilemo, ali na podlagi etičnih standardov zavrniti ponudbo za sodelovanje z evropskimi funkcionarji in njihovimi tiskovnimi predstavniki in izgubiti kruh ali pa sodelovati in obdržati posel, za katerega mediju večinoma ni težko najti novega sodelavca. V Bruslju je bilo pred krizo akreditiranih okrog 1500 novinarjev, zdaj jih je samo še okrog 800.

Po izbruhu finančne in gospodarske krize se je na oddelku za komuniciranje pri evropski komisiji zelo povečalo število tiskovnih predstavnikov in njihovih pomočnikov, številni novinarji so odšli med tiskovne predstavnike. Tiskovni predstavniki, ki so uradni govorci komisije, imajo vsak dan pripravljalni sestanek, na katerem dobijo navodila, kako morajo odgovarjati na kočljiva vprašanja novinarjev. Tiste odgovore so nato pripravljeni ponavljati v nedogled.

V Sloveniji imajo novinarji v medijih malo prostora za razlaganje sistema in razlogov za krizo. Predvsem uredniki velikokrat te teme vidijo kot preveč dolgočasne in nezanimive za bralce. Precejšen problem je tudi v tem, da o teh temah v vseh medijih govorijo vedno eni in isti ljudje. Uredniki in novinarji jih povabijo v oddajo oziroma prosijo za izjavo, ker so vedno na voljo, ne glede na to, da se njihove izjave vedno znova izkažejo kot zgrešene, ali pa je očitno, da so goreči pripadniki določene ideologije. To se dogaja v največji meri zato, ker imajo novinarji premalo časa, da bi se v zadeve lahko poglobili in jih temeljito preštudirali, se seznanili z razmerami na terenu doma in v tujini, imeli čas za iskanje sogovornikov, ki imajo znanje, a niso lačni medijske slave.

Za zgodbe o ozadjih krize v slovenskih medijih velikokrat zmanjka prostora, ker imajo prednost različne zgodbe o škandalih in korupcijskih poslih politikov in drugih predstavnikov elite. Te posle je vsekakor treba razkrinkavati in o njih poročati, a ne skakati na prvo žogo, kar je žal zdaj stalna praksa. Prevečkrat so te zgodbe nameščene, nekdo, ki nekomu iz lastnih interesov hoče škoditi, pokliče urednika ali novinarja določenega medija, mu izroči dokument z obremenilnimi podatki in zgodba je še isti večer ali naslednje jutro objavljena kot ekskluzivno odkritje. Škandali so zato odmevni dan ali dva, mediji s svojimi uredniki in novinarji pa zgolj orodje za medsebojno obračunavanje pripadnikov elite. Tudi trgovanje z informacijami v slovenskih medijih ni tuje. Nekateri novinarji imajo svoje ljudi in podjetja, o katerih v zameno za ekskluzivo ne objavijo nič kritičnega.

Tako kot med bruseljskimi dopisniki so seveda tudi med novinarji v slovenskih medijih še vedno izjeme, so kredibilni, etični, se v tematiko poglobijo, kar jim omogoča znanje, informacije temeljito preučijo, jih preverijo pri več virih in šele nato napišejo zgodbo, ki res stoji. Žal takšne kakovostne zgodbe večinoma zasenčijo senzacionalistične objave, zaradi katerih mediji in novinarji vse bolj izgubljajo zaupanje bralcev, gledalcev in poslušalcev.

Mediji in novinarji imajo vsekakor glavno vlogo pri informiranju, kaj se v resnici dogaja v gospodarstvu in financah. Zato bi bilo zelo dobrodošlo, da bi imeli na voljo vsaj polovico prostora in časa, ki ga imajo zdaj na voljo za povzemanje izjav politikov in evropskih funkcionarjev, pa tudi več možnosti in več denarja za izobraževanje in raziskovanje zgodb.

Ko me je urednica Medijske preže povabila, naj napišem članek o izkušnji svojevrstne izobčenosti iz slovenske novinarske in medijske skupnosti, me je najprej prešinila misel, da to ne bi nikogar zanimalo. Še manj me je mikalo deliti večletne neprijetne izkušnje s širšo javnostjo.

Po nekajsekundnem obotavljanju sem si premislil. Le zakaj ne bi z opisom lastne izkušnje nastavil nekakšnega ogledala domačijskim medijem in novinarjem. Tistim, ki družno prepisujejo drug od drugega novice, stare tudi dan ali več, in ki o najpomembnejših svetovnih dogodkih na spletu sporočajo s šest- ali večurno zamudo. Tistim, katerih pisanje in zlasti komentarji nimajo prave lucidnosti in osti proti resničnim pomembnežem v slovenski politiki, gospodarstvu in družbi. In tistim, ki le s stisnjenimi zobmi povzamejo kakšno novinarsko odkritje, objavljeno v konkurenčnem mediju, in to zgolj zato, ker so ga prej objavili drugi. Kaj šele, da bi ga nato nagradili z lastnimi preiskavami v javnem interesu. Sklenil sem, da lahko lastne izkušnje popišem tudi zato, ker slabše zame ne more več biti.

Moja svojevrstna diferenciacija se je začela poleti 2007, ko sem se po dolgotrajnem šikaniranju na časniku Večer, kjer sem bil zaposlen deset let, odločil, da moram o cenzuri in pritiskih na moje novinarsko delo obvestiti javnost. Razloge za to odločitev sem podrobno pojasnil v članku »Dober Večer in lahko noč«[1], zato jih na tem mestu ne bom ponavljal. Malo pozneje je sledila novinarska peticija proti cenzuri, ki jo je podpisalo 571 novinarjev, spomladi 2008 pa sem na Večeru dal odpoved, ker v mediju s tako drugačnimi vrednotami nisem videl nobene prihodnosti.

Že takrat so se mnogi čudili, da sem dal kar odpoved, saj da bi se lahko dogovoril za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. V tem primeru bi lahko prejel odpravnino in še kaj drugega, so mi govorili. A šlo je za princip. Nihče ne more sprejeti odločitve, ki močno poseže v njegovo profesionalno in tudi osebno sfero, ne da bi stal za njo v vseh razsežnostih in s polno mero odgovornosti. Dati odpoved, a se obenem sporazumno raziti, pač ne gre skupaj. To bi bilo polovičarstvo in sedenje na dveh stolih.

Da je bila odločitev pravilna, je potrdila odločitev Novinarskega častnega razsodišča, kamor sem prijavil urednike Večera. Julija 2008, nekaj dni po izteku odpovednega roka, je namreč pritrdilo pritožbi, da so brez mojega soglasja vsebinsko spremenili avtorsko besedilo. S tem je bilo to poglavje profesionalne poti končano.

Že mesece prej, ko sem razmišljal o odpovedi, sem se zavedal, da življenje po njej nikakor ne bo lahko. Vedel sem, da bom moral zelo zategniti pas. A me je vseeno presenetilo, ko sem se moral izuriti celo v takšnih veščinah, kot je na primer, kako preživeti mesec s samo 20 evri za osebne potrebe, ki so mi ostali po vseh plačanih položnicah. Brez pomoči družine in prijateljev mi nikakor ne bi uspelo preživeti. Hkrati sem se odločil za prostovoljni eksil in se preselil 100 kilometrov iz Ljubljane. Na lastni koži sem spoznal veljavnost reka, da človek šele v težkih časih spozna, kdo so pravi prijatelji.

Imel sem skromne prihranke za nekaj mesecev, a že na začetku sem precej stavil na prvo veliko zgodbo, ki sem jo nameraval objaviti kot samostojni novinar.

Od maja 2008 sem bil v rednem stiku s finskim novinarjem Magnusom Berglundom, s katerim sva sodelovala pri preiskovanju podkupovanja ob nakupu oklepnikov Patria. Bolj ko se je bližal 1. september 2008, dogovorjeni datum sočasne objave v obeh državah, bolj sem postajal nervozen. Zgodbo sem ponudil dvema medijema, ki sta bila takrat najbolj kritična do vlade in za katera bi običajen bralec verjel, da si upata objaviti vse. Kako sem se motil! Urednikom obeh sem sporočil, da poznam imena, konkretne vsote denarja in da gre za milijone evrov podkupnin. Predlagal sem honorar v višini 1000 evrov. Skromno glede na dimenzije odkritja.

Eden medij na ponudbo sploh ni odgovoril, kar je v Sloveniji pogost »odgovor«, so pa vseeno zlorabili informacijo in se pripravili na »ekskluzivno« poročanje na ta dan. Z drugega medija so sporočili, da bodo z veseljem objavili, a da mi nikakor ne morejo plačati tako »velike« vsote. O drugih medijih, ki so se takrat vsakodnevno priklanjali desni Janševi vladi ali bili pod njenim posrednim ali neposrednim nadzorom, sploh nisem razmišljal. Znašel sem se v zagati. Vedel sem, da sodelujem pri novinarski preiskavi, ki bo pretresla Slovenijo, a je nisem mogel skoraj nikjer objaviti. Zato sem privolil v objavo v drugem mediju za manjši, a še nedogovorjeni znesek.

Toda na dan objave je prišlo do še večjega zapleta. Končno verzijo sem v skladu z dogovorom poslal uredniku nekaj ur pred predvideno objavo, on pa me je ves zadihan kmalu poklical nazaj. »To je pa bomba! A tega ne moremo objaviti v takšni obliki,« se je slišalo iz telefonske slušalke. Prispevek, ki je temeljil na večmesečnem preiskovalnem delu in čezmejnim sodelovanju z enim najboljših finskih novinarjev, sem naslovil: »Patria podkupila Janeza Janšo«. Urednik, ki je pozneje naredil bleščečo kariero v stikih z javnostmi, mi je čez pol ure poslal popravke, a ko sem jih preletel, sem ga takoj poklical in mu prepovedal objavo članka v tem mediju. Naslov so namreč spremenili v »Osupljivo razkritje finske televizije«, iz teksta pa so izbrisali prav vse moje novinarske ugotovitve, ki so dopolnile odkritja finskega kolega in katere so danes sestavni del obtožnega predloga državnega tožilstva na slovenskem sodišču zoper peterico, ki je obdolžena podkupovanja.

Nemudoma sem poklical legendarnega urednika Mladine Janija Severja, ki je takrat vodil spletni medij Vest.si in mu poslal članek s prošnjo za objavo. Čez nekaj minut je odobril besedilo in pristavil: »A lahko dodamo le vprašaj na koncu naslova?« Seveda sem se strinjal in članek je bil objavljen nekaj minut zatem.

Po izbruhu afere Patria so se začeli vrstiti mnogi besedni napadi, grožnje, sramotilne kampanje zoper finskega kolega Berglunda in mene, pri čemer so nekateri slovenski mediji voljno sodelovali. Pozneje je več medijev začelo slaviti kar sebe kot tiste, ki so odkrili afero Patria. Toda v resnici slovenskega dela čezmejne preiskave nihče, razen Vest.si, ni želel objaviti v izvirni obliki.

Kmalu zatem sem ugotovil, da imam v slovenskih medijih zaprta vrata. Pri mnogih sem diskretno poizvedoval, ali bi zaposlili novinarja z mojimi izkušnjami. Ko poizkusi niso obrodili sadov, sem aktivno iskal zapos­litev zunaj novinarstva, saj sem spoznal, da v slovenskih medijih nimam več prihodnosti. Dobro leto dni sem se prijavljal na razne razpise, a uspel nisem nikjer. Resno sem začel razmišljati o trajni selitvi iz Slovenije.

Takrat, leta 2009, pa je dozorela tudi odločitev, da se s kolegom Matejem Šurcem temeljito lotiva preiskovanja trgovine z orožjem. Po letih trdega dela sva prvo knjigo trilogije V imenu države objavila junija 2011, drugo oktobra 2011 in zadnjo aprila 2012. Mediji knjig niso povsem ignorirali. Objavili so krajše vestičke, tudi nekatere daljše prispevke in z njimi obeležili izide knjig. Verjetno je bil molk presežen zato, ker je šlo za tri knjige. Če bi bila samo ena, bi gotovo šla neopaženo mimo. K večji odmevnosti je prispevala turneja predstavitev, ki jih je v več kot 30 slovenskih krajih obiskalo prek 1000 ljudi. Tudi s poročanjem lokalnih medijev o teh dogodkih smo uspeli prebiti medijski molk, ob izidu tretje knjige sva bila s kolegom Matejem Šurcem že osebnosti tedna v Sobotni prilogi Dela. Postala sva osebnosti meseca na Valu 202. Velike zasluge za preboj gredo založbi Sanje in Roku Zavrtaniku, ki sta podpirala projekt.

Na njegovo pobudo smo ustanovili Center za preiskovalno novinarstvo. Sam pa sem se v tem obdobju osredotočil na vzpostavljanje mednarodnih stikov, čezmejne novinarske preiskave, postal sem član več mednarodnih združenj preiskovalnih novinarjev, od nekaterih tujih fondacij smo prejeli finančno podporo.

Z obsežno preiskavo lastništva podjetij v davčnih oazah, kjer sem kot član Mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev (ICIJ) dolge mesece sodeloval v največji tajnosti, pa so končno nastopili bolj obetavni časi.

Za ugotovitve, kateri so lokalni zmagovalci tranzicije, ki imajo podjetja na rajskih davčnih otokih, se je najbolj zanimal najbolj gledani slovenski medij POP TV. Aprila 2013 smo začeli z odličnim sodelovanjem in doslej skupaj preiskali mnogo ekskluzivnih novinarskih zgodb. A nenavadno je, da so le-te kljub aktualnosti in pomembnosti v drugih slovenskih medijih znova ostale prezrte.

Hkrati sem ponovno imel priložnost od bližje spoznati nizko raven profesionalnosti in kolegialnosti na slovenski medijski sceni. Iznenada so me začeli oblegati slovenski novinarji. Najpogostejše vprašanje: »Daj mi, prosim, povej vsaj eno ime ...« Najmanj petnajst telefonskih klicev sem prejel s strani slovenskih kolegov, ki so bili pri sramotnem moledovanju veliko bolj vztrajni kot tisti z območja nekdanje Jugoslavije.

Kljub izkušnjam in nizkim pričakovanjem sem bil osupel. Mislil sem si: več kot pet let se stežka prebijam kot samostojni novinar v Sloveniji, ki lažje objavlja članke v ZDA kot doma, in zdaj naj po mesecih trdega dela kolegom kar povem imena, ki sem jih odkril, namesto da dokončam delo in novinarski prispevek sam (so)podpišem? Le kje je tukaj upoštevanje profesionalnih vrednot in integritete? Spoštovanje mojega vloženega dela in ohranjanje poklicnega ponosa kolegov, ki moledujejo?

Pomanjkanje profesionalnih vrednot je kritično tudi na sistemski ravni. Verjetno se v tem skriva del odgovora na vprašanje, zakaj je slovenska medijska scena danes v tako slabem stanju.

Glavni nasprotnik novinarjev v Sloveniji niso politiki ali medijski lastniki, ampak drugi novinarji ali mediji sami. Novinarji bi morali delovati kot profesionalna skupnost, gojiti profesionalno solidarnost in temeljiteje nadzirati tiste, ki dejansko vladajo družbi. Toda namesto tega se rajši spopadajo med seboj ali brezobzirno tekmujejo brez spoštovanja temeljnih pravil igre. To dolgoročno spodkopava novinarstvo in ustreza zlasti elitam na oblasti. Novinarstvo je pač vedno v šibkejšem položaju. Dokler se ne bo vzpostavila profesionalna solidarnost, ki bo temeljila na pozitivnih in profesionalnih vrednotah, ne bo napredka.

In še nekaj besed glede izobčenja. V prvi fazi samostojne poti sem se res počutil kot izobčen, a sem tudi vedel zakaj. Po letu 2009 pa sem spoznal, da je na neki način boljše, da ostajam izobčen iz slovenske medijske scene, saj njene prevladujoče vrednote niso enake mojim. Profesionalna etična drža je namreč pogosto edino, kar na koncu ostane novinarjem in česar jim pač nihče ne more vzeti. Lahko jo zgolj poklonijo v zameno za službico ali druge drobtinice, kar žal naredijo premnogi, a to je pač njihova pot. Vsak se mora odločiti sam in za svojo odločitev prevzeti odgovornost. Jaz sem se odločil za lastno pot, zanjo marsikdaj tudi drago plačal, a za zdaj je videti, da se je vztrajanje izplačalo. Zavedam se tudi, da nič ni večno in da se vse lahko spremeni.

A spoznanje ostaja: če novinar vztraja pri nekih temeljnih vrednotah, kot so resnica, zaupanje in poštenje, in si prizadeva zanje kljub težkim razmeram, se na koncu, čez nekaj časa, zadeve vendarle uravnajo. Primeren in zaslužen rezultat takrat pride sam od sebe.

Novinarji v Sloveniji se zadnje čase pogovarjajo le o zadrugah. Medijskih. Drugače kot v Sloveniji so slednje drugod po Evropi že zaživele. Razlogi za premislek o medijskih zadrugah na Slovenskem so dokaj razumljivi: medtem ko se javna televizija ukvarja predvsem sama s seboj, komercialne televizije skrbijo le za gledanost, časopisi pa se utapljajo v rdečih številkah oziroma v vse manjših nakladah. Vse več novinarjev, tako prekercev kot tistih, ki za zdaj še imajo službo, ugotavlja, da je nekaj treba spremeniti. Ne gre samo za način posredovanja informacij in spremenjeno agendo, ampak za sklep, da je treba tako politiki kot kapitalu obrniti hrbet in ponovno skleniti izvirno zavezništvo z bralci oziroma ozaveš­čenimi državljani, ki niso zgolj potrošniki.

Primorski dnevnik je zadruga, italijansko tiskovno agencijo ANSA so kot zadrugo ustanovili drugi mediji. V najmanj dveh francoskih mestih, Nantes in Saint-Étienne, sta lokalni skupnosti oziroma pokrajini podprli lokalni radijski postaji, katerih programa ustvarjajo mladi sodelavci. V španski Andaluziji je nastala SBP-CA, in še bi lahko naštevali. Po besedah odlične poznavalke zadrug Jadranke Vesel je treba ločevati med zadrugami, katerih ustanovitelji so posamezniki, in med tistimi, ki so pravzaprav združenje zadrug in so posebej razširjene posebej v Italiji.

Zagovarja zadruge, v katerih se združujejo avtonomni posamezniki, in sicer po principu od spodaj navzgor. »Samostojni podjetniki oziroma s.p.-ji so ogrožena vrsta. To je edina pravna oblika družbe, ki vsak trenutek tvega vse.« Tako Jadranka Vesel našteva razloge, ki bi lahko armado novinarjev in drugih sorodnih poklicev v statusu samostojnih podjetnikov vodili k ustanovitvi medijske zadruge. Zadruga bi jim lahko ponujala cenejše računovodske storitve, tveganja tožb bi se lahko zmanjšala (zadruga se drugače pogovarja z zavarovalnico kot posamezni samostojni novinar), ponujala bi skupno bazo podatkov in nabavo opreme po bolj ugodnih cenah. Zadruga mora imeti tudi sklad za bolniške, dopuste in regrese. Prav tako mora imeti medijska zadruga svoje produkte in razvijati »rezervo« oziroma novinarjem sorodno delovno področje ter omogočiti sodelovanje na različnih državnih in evropskih razpisih.

»Ne moremo pričakovati, da bo nekdo drug namesto nas zagnal zadruge. Treba se je izobraževati o tem, kaj zadruga je in načrtovati, s čim vse naj bi se ukvarjala. Treba se je zavedati, da v zadrugi pogajalec ni hkrati tudi izvajalec. Prav tako morajo biti določena razmerja med zadružniki oziroma člani in zaposlenimi. Zadruga mora biti izbira. Sam moraš razmišljati in delati,« svetuje Jadranka Vesel. Treba je razvijati tudi novi koncept novinarstva, saj kooperativa pomeni združevanje, solidarnost in drugačne oblike upravljanja kot so samoupravljanje oziroma soupravljanje in horizontalno vodenje. Vse to terja veliko energije, še opozarja.

Očitno pa so na Hrvaškem zbrali ne samo energijo, temveč tudi sredstva za zagon prve zadruge KopMedija. Zadruga je sicer registrirana kot družba z omejeno odgovornostjo, ustanovilo jo je deset ljudi, med katerimi je polovica novinarjev, polovica pa so aktivisti, ki so sodelovali pri blokadi Univerze v Zagrebu leta 2009. To, da vsi niso novinarji, hrvaške javnosti ne razburja, pravi za Medijsko prežo član zadruge Rade Dragojević, ki je tudi odgovorni urednik časopisa Novosti, tednika srbske manjšine na Hrvaškem. V prostorih Novosti domuje tudi KopMedija. Ustanovitelji so prispevali po 1500 evrov, 300.000 kun (40.000 evrov) pa je primaknilo hrvaško kulturno ministrstvo. Trenutno nimajo zaposlenih, tudi vsi zadružniki, pravzaprav družbeniki, delajo še druga dela. Po besedah Dragojevića po načelu outsource najemajo grafičnega oblikovalca in tiskarske storitve. Projekt, ki so ga kot zadruga sprožili, pa je izdajanje hrvaške licenčne izdaje prestižne francoske revije Le Monde diplomatique.

Prodanih 3000 izvodov že prinaša prva sredstva, s katerimi pokrivajo osnovne stroške. Razmišljajo, da bi licenco pridobili tudi za Bosno in Hercegovino ter Srbijo, ustanovili bi tudi spletni portal. »Zagotovo se bomo širili,« napoveduje Dragojević. Med prednostmi zadruge izpostavlja pravilo en kooperant – en glas, ki velja ne glede na vložena sredstva. »Na ta način ne more priti do špekulacij. Zadruga ni skupnost kapitala, ampak dela. Morate imeti neko vsebino. To ni čarobna palica, ampak organizacijska oblika, ki je zanimiva za ljudi, ki si želijo več neposredne demokracije. Imamo veliko sestankov, debat. Diskusija je stalnica,« pojasnjuje Dragojević. Prisotna je horizontalna solidarnost, odloča se s soglasjem. Če ga ni, se gre na preglasovanje. Zadružniki so torej zaposleni drugod, saj je potrebno daljše obdobje akumulacije, preden bo KopMedija postala samovzdržljiva. Upajo, da bodo z ministrstvom za kulturo dosegli dogovor o triletnem sofinanciranju, ki bi omogočilo zaposlitev vsaj dveh novinarjev in redno izplačevanje honorarjev. Na vprašanje, od kod tolikšno razumevanje na ministrstvu za kulturo, pa Dragojević odgovarja, da je trenutna (politična) ekipa pač naklonjena tovrstnim projektom, da pa tako ali drugače nič ni gotovo. Kljub temu je treba delati, saj brez nič ni nič, sklene Dragojević v pogovoru za Prežo.

Potem ko je v Španiji v zadnjih štirih letih več kot deset tisoč novinarjev ostalo brez služb, saj je propadlo več kot 70 medijev, so se medijske zadruge lotili v Andaluziji. Njihova pobuda SBP-CA je veliko več kot samo medij. Vse se je začelo pred letom dni kot laboratorij idej, prostor, znotraj katerega so lahko novinarji, fotoreporterji, producenti in grafični oblikovalci razpravljali, iskali alternative in analizirali razmere v medijih med finančno krizo, pravi za Medijsko prežo članica oddelka SBP-CA za komuniciranje Angeles Lucas.

Po letu dni iskanja rešitev in alternativ pa je SBP-CA razdelila delovanje na dve področji. Prvo pokriva Združenje SPB-CA, ki načrtuje nekaj medijskih projektov, kot je ustanovitev radijske postaje in spletnega portala. Močno podpira raziskovalne in inovativne projekte in tečaje, povezane z mediji. Zavzemajo se za kakovost, poštenost in integriteto kot osnovne postulate pri njihovih storitvah. V začetku bodo sredstva prihajala preko naročnin njihovih partnerjev in iz javnih skladov, navaja Angeles Lucas.

Drugo področje pokriva SBP-CA Cooperative. Gre za zadrugo, ki je po besedah Lucaseve zelo uspešna in edinstvena pobuda. Glavna prednost za samozaposlene profesionalce je, da se lahko združujejo ter uživajo prednosti, ki jih prinaša zadruga ter tako na najlažji način zvišajo svoje prihodke. Zadnje čase je bilo v Španiji skoraj nemogoče dobiti zaposlitev, zaradi česar se povečuje število svobodnjakov in samozaposlenih novinarjev.

Medijska zadruga iz Andaluzije, ki je za zdaj edina tovrstna zadruga v Španiji, je naletela na ogromno zanimanje, saj so novinarska združenja v 20 mestih po Španiji zaprosila za predstavitve in dodatne informacije za svoje člane.

Zadruge so zelo primerne pravne oblike, kjer večje število članov deluje za svoj in skupni namen, pa slovenski pravni okvir za zadruge opisuje direktor zadruge ZORA in vodja oddelka za zadruge pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije Martin Čavž. »Zadruga pospešuje gospodarske in druge koristi svojih članov na podlagi njihovega enakopravnega sodelovanja in upravljanja,« navaja. Zakonski okvir za zadruge v Slovenije je po mnenju Čavža zelo ustrezen in napreden, čeprav je namenjen predvsem kmetijskim zadrugam, ki predstavljajo največji del zadružništva v Sloveniji. Zadruga lahko deluje na vseh področjih, tudi na področju prenosa tehnologije, varstva okolja, kulture in založništva, inovacij, nudenja socialne pomoči in medijev.

Prednost zadruge – tako Martin Čavž – je v osebni noti, ker se vanjo združujejo člani, ki imajo interes za skupno delovanje. Vanjo se lahko združujejo tudi druge institucije za določen namen. Gospodarske družbe ali društvo oziroma druge institucije se lahko včlanijo v zadrugo za uresničevanje skupnega interesa na posameznem področju, na primer informatike, promocije. Ustanovitev in registracija zadruge je zelo preprosta. Ustanovijo jo lahko trije člani z minimalnim kapitalom. Obvezni delež člana lahko znaša, na primer, deset evrov. Tudi finančno poslovanje je poenostavljeno, če gre za manjši promet. Možno je tudi zaposlovanje članov v zadrugi glede na njihov prispevek oziroma ustvarjanje prihodka. Obstajajo pa tri vrste zadrug: zadruge z omejeno odgovornostjo, kjer zadruga odgovarja s svojim premoženjem in deležem, ki ga morajo zadružniki vplačati v primeru stečaja; zadruge s solidarno odgovornostjo, kjer zadruga odgovarja s svojim premoženjem, v primeru stečaja pa s svojim premoženjem odgovarjajo tudi zadružniki; in zadruge brez odgovornosti članov, kjer zadruga ogovarja s svojim premoženjem, člani pa ne odgovarjajo.

Tako bi se po mnenju Čavža zmanjševalo tudi delo na črno pri različnih storitvenih zadrugah. Zadruga prinaša prednost v obliki podjetništva zaradi poenostavljenih postopkov. Člani morajo izkazovati interes za poslovanje in s tem je podan interes notranjega delničarstva. Zadruga lahko ustanovi podjetje, drugo zadrugo oziroma postane članica druge pravne osebe. Po spremenjenem zakonu lahko zadruge kandidirajo za državna in evropska sredstva. Zaposleni v zadrugah imajo drugačen pravni položaj kot, na primer, pri fizičnih osebah. Večina zadrug omogoča zaposlenim tudi včlanjevanje v zadruge, da pripomorejo k stabilnosti zadruge. Po Čavževi oceni je v zadrugah zaposlenih več kot 3000 delavcev, članstvo pa gre v desettisoče. Prisotnost notarja na občnih zborih ni potrebna, njegovo pomoč se potrebuje le pri vpisih v sodni register. Zadruga ne more prenehati s poslovanjem, če so trije člani za nadaljevanje poslovanja, in tako so zavarovane pred prevzemi, še navaja Čavž.

Kljub zakonskim izboljšavam pa je do odnosa države do zadrug v Sloveniji kritična direktorica prve medijske zadruge na Slovenskem Medijska kooperativa Barbara Verdnik. Marca 2012 jo je ustanovilo pet zadružnikov kot pilotni projekt z namenom izdajanja novega neodvisnega medija, ustvarjanja pogojev za elitno, profesionalno in raziskovalno novinarstvo ter z uveljavitvijo novega lastninskega modela medija, ki ga Slovenija na tem področju ne pozna. »Treba je delati na daljši rok. V Sloveniji nimamo zadružne banke, pogoji, pod katerimi se lahko zadolžuje medijska zadruga, so popolnoma enaki kot za vse druge poslovne subjekte, z obrestno mero 6 ali 7 odstotkov,« pravi za Prežo Barbara Verdnik. Zato se predvsem osredotoča na evropske razpise, ki bodo še posebej aktualni po potrditvi nove finančne perspektive EU 2014–2020. Povezujejo se tudi s partnerji v Italiji, saj Medijska kooperativa združuje tudi hrvaško Istro, Primorsko in Julijsko krajino v Italiji. Potrebno je veliko znanja in vlaganj. »Potreben je neke vrste start-up za medije. Sedanja platforma ne daje prav nič na področju davkov ali posojil, še pojmovanje zadružništva je napačno,« je kritična Verdnikova.

Drugače kot Medijska kooperativa in njen spletni portal mediteran-info.si, na katerem ima konec aprila zadnja objavljena vest datum 13. januar, pa je Gorenjski glas primer, ki dokazuje, da novinarji že lahko živijo od novic, ki jih sami napišejo in objavijo. Izvedli so namreč notranji odkup svojega časopisa. »Nekateri so nam očitali, da smo si kupili službo. Bili so dvomi, kaj če ne bo nihče 'kupoval' naših novic, potem smo pa si dejali: Mi pa znamo delati novice, pa naj gre za časopis ali za splet,« zgodbo okrog edinega notranjega odkupa časopisa na Slovenskem pripoveduje novinar in urednik gospodarstva Gorenjskega glasu Boštjan Bogataj.

Za nakup se je odločilo 32 od 38 zaposlenih na Gorenjskem glasu, ki bodo po novem lastniki 40 odstotkov podjetja, skupaj s podjetjem Domel Holdingom pa so lastniki 82 odstotkov. Polovico kupnine – po podatkih Dnevnika je znašala okoli 800.000 evrov – je torej prispevalo podjetje Domel Holding, lastnik Domela iz Železnikov. 13,5-odstotni delež Gorenjskega glasu ohranja družba Delo, prav tako je že od prej lastnica 2,6-odstotnega deleža direktorica Marija Volčjak.

»Čeprav skupščine še ni bilo, je jasno, da prioriteta ni izplačevanje dobičkov, ampak je to redno izplačevanje plač,« poudarja Bogataj. Spominja se, da je bil časopis na razpotju leta 2001, ko bi lahko novinarji prvič prevzeli večinski delež. Toda ker so imeli pri Gorenjski banki v »dobrih časih« samo eno preprosto zahtevo: da časopis dela pozitivno, je bilo za novinarje bolj udobno ostati le v novinarskih vrstah. Ko pa je kriza prišla tudi na Gorenjsko in so sledili zgodbam okrog Dela Revij, so v Gorenjskem glasu dejali: Mi tega nočemo. Gorenjska banka je namreč odprodajala svoj delež, na razpis pa so se javljali tudi takšni kupci, ki jih je zanimalo samo funkcionalno zemljišče Gorenjskega glasu. »Odločitev je bila precej lahka. Imeli smo sicer tisoč vprašanj, saj ko enkrat kupiš deleže, je z njimi treba gospodariti. Prevzeli smo tudi tveganja: če bo šlo kaj narobe, smo vrgli denar stran,« pripoveduje Bogataj. Skoraj vsi zaposleni (32, od tega polovica novinarjev) smo šli v to, nekateri so najeli posojila, zmanjšali smo si tudi plače. »Nekateri so dali manj kot 5000 evrov, večina je dala več,« je bilo največ, kar smo izvlekli iz Bogataja.

Celotna kupnina je namreč poslovna skrivnost. Novinarjem je na pomoč pri odkupu 82 odstotkov časopisa priskočilo podjetje Domel, katerega lastniki so zaposleni, nekdanji zaposleni in upokojenci, in tako Gorenjskemu glasu »vrnilo uslugo«. Ko jim je namreč leta 1996 grozil sovražni prevzem s strani ameriške korporacije, so se delavci temu uprli, Gorenjski glas pa jih je pri tem podpiral. Zdaj so tudi v Domelu želeli, da časopis ostane v gorenjskih rokah. »Končno nekdo želi odločati o svoji usodi,« so potezo komentirali bralci, ki so po besedah Bogataja odlično sprejeli notranji odkup časopisa s strani novinarjev oziroma zaposlenih. Zdaj se o tem govori kot o odličnem primeru socialnega podjetništva; Gorenjski glas je postal tudi dobra zgodba za slovensko novinarstvo.

A kot je videti v tem trenutku, zgledi ne vlečejo. Ne na Delu in ne na Večeru ne razmišljajo o notranjem odkupu. Preveč je razdrobljenih, individualnih interesov. Na Delu so novinarji svojo zlato priložnost, da zagospodarijo s svojim časopisom, že zdavnaj zapravili, saj so pred svoje poslanstvo postavili popolnoma človeške, materialne interese: s prodanimi delnicami si je marsikdo kupil lep košček zemljišča in si sezidal hiško, o kateri lahko novinarji mlajših generacij samo sanjajo. Tiste bolj vztrajne novinarje pa so »kupili« z udobnimi službami. Tudi med Večerovci ni hude zainteresiranosti za notranji odkup, čeprav naj bi vrednost časopisa zdaj znašala borih dva milijona evrov; Delo ga prodaja že od leta 2009 zaradi odločbe Urada za varstvo konkurence zaradi presežene lastniške koncentracije. »Večkrat smo sedeli in se o tem pogovarjali v slogu: zdaj pa res moramo nekaj narediti. A ko je bilo treba kaj narediti popoldne, med konci tedna, torej v svojem prostem času, nikjer ni bilo nobenega. Prav tako nihče ni razumel, da se odkup lahko opravi tudi z ustanovitvijo pravne osebe, za katero novinarji ne bi odgovarjali s svojim premoženjem. Vsi razgovori so bili bolj podobni kakšni kolektivni terapiji kot resni razpravi, ki bi ji sledila ustrezna dejanja,« pa je ideje o notranjem odkupu komentiral novinar Večera Vasja Jager.

Ni dvoma, da je slovensko novinarstvo na novem razpotju. Časi lahkotnega življenja se končujejo – to velja tudi za kolege, ki še prejemajo solidne plače, njihove članke pa iz dneva v dan plačuje manj ljudi. Novinarji, ki so brez zaposlitve, zaslužijo zgolj minimalno plačo ali pa so prisiljeni kombinirati novinarstvo s kakšnimi drugimi priložnostnimi deli, imajo pravzaprav preprosto izbiro: če želijo vztrajati v novinarstvu, morajo ustanoviti medij ali zadrugo, kjer bodo negovali novinarstvo po okusu ozaveščenih državljanov (neodvisno, preiskovalno, z integriteto in odgovornostjo do bralcev in brez služenja politiki ali kapitalu) ali pa se dokončno posloviti od poklica, ki v obstoječih medijih tako ali drugače sploh ni več tisto, kar naj bi bil.

Slovensko novinarstvo je na novem razpotju. Časi lahkotnega življenja se končujejo – to velja tudi za kolege, ki še prejemajo solidne plače, njihove članke pa iz dneva v dan plačuje manj ljudi.

Novinarji, ki so brez zaposlitve, zaslužijo zgolj minimalno plačo ali pa so prisiljeni kombinirati novinarstvo s kakšnimi drugimi priložnostnimi deli, imajo preprosto izbiro: če želijo vztrajati v novinarstvu, morajo ustanoviti medij ali zadrugo, kjer bodo negovali neodvisno in preiskovalno novinarstvo, z integriteto in odgovornostjo do bralcev in brez služenja politiki ali kapitalu, ali pa se dokončno posloviti od poklica, ki v obstoječih medijih tako ali drugače sploh ni več tisto, kar naj bi bil.