Pred leti je novinar BBC-ja jeruzalemskemu rabinu pred zidom objokovanja zastavil vprašanje: »No, kako je, če že trideset let molite za mir med Izraelci in Palestinci?« In rabin mu je odgovoril: »Kot da bi govoril s zidom.« Približno tako se počutijo državljani in državljanke, ki kot statisti opazujejo, kaj se dogaja z mediji.

Ali je sploh mogoče govoriti o medijskih reformah? Ali lahko reformiramo nekaj, kar je v osnovi postalo nedemokratično? Ali mediji sploh opravljajo vlogo varuha javnega interesa oziroma ali sploh (lahko) delujejo v javnem interesu? Ali je možno v koalicijo za medijske reforme zajeti njihove lastnike, ki so globoko vpeti v neoliberalni projekt ugrabitve države in privatizacije temeljnih človekovih pravic?

Odgovor je enostaven – NE!

V zadnjih dveh desetletjih je evforija tako politike kot civilne družbe temeljila na prepričanju, da nas bodo tržne sile osvobodile preteklih spon enopartijskega, nedemokratičnega, netržnega sistema in pripeljale v novo družbo enakih priložnosti (in ne možnosti) za vse. Dejansko pa se je v političnem prostoru (in posredno v medijski, ki ga je kar kmalu kolonizirala politika) pojavila ideologija divje privatizacije, nerazumne deregulacije, nenadzorovane medijske koncentracije, prekerizacije in pavperizacije novinarske delovne sile, pa tudi ponovno podržavljenje javnega servisa oziroma stanje, ki ga Serge Halimi v knjigi Novi psi čuvaji označuje kot »incestuozno razmerje med mediji in oblastjo«.[1] To Halimijevo tezo ne razumemo kot metaforo, kakor so jo razumeli novinarji/bralci njegove knjige, ampak kot dejstvo.

Novinarju je podeljena pravica, pravi Halimi, da verjame v svojo lastno moč, ta pa se je obrnila proti tistim, ki bi jim morala služiti. Ko se je svet zakotalil v »informacijsko družbo« in so mediji postali del »kreativne industrije«, so pristali v novih hierarhijah in se obkrožili z novimi gospodarji – ministri, generali in bankirji.[2] »Ko je neki ameriški sindikalist govoril o novinarjih svoje dežele, je ugotovil: ‘Pred dvajsetimi leti so kosili z nami v kavarnah, danes večerjajo z industrialci.’ S tem ko se novinarstvo srečuje samo s ‘tistimi, ki odločajo’, ko je zablodilo v družbo dvora in denarja, ko se je spremenilo v propagando tržne miselnosti, se je zaprlo v razred in v kasto. Izgubilo je bralce in ugled. Pospešilo je siromašenje javne diskusije. Takšen položaj je lasten sistemu: deontološki kodeksi pri tem ne bodo veliko spremenili.«[3]

Halimi ima prav, ko trdi, da noben deontološki kodeks, nobena novinarska Hipokratova zaprisega tega ne bo spremenila. V času razprav, kakšen vpliv imajo mediji na politiko in koliko današnja mediatizirana politika predpostavlja združitev medijske in politične sfere, je mogoče najbolj tragična posledica propada zaupanja v institucije prav dejstvo, da nobeden od mehanizmov, ki je hotel vzpostaviti učinkovito kontrolo nad mediji, ni deloval.

Še več, institucije, ki jih je ustanovila medijska industrija sama, da bi prostovoljno regulirala lastno moč, so pokazale vso nemoč ideje, da so mediji sposobni samostojno, brez zunanjega pritiska (državne regulacije) spoštovati profesionalne standarde, s katerimi varujejo javni interes in delujejo v njegovi službi.

Ideja samoregulacije medijske industrije je ostala »zakopana« pod ruševinami koruptivnega in klientelističnega odnosa med politiko in mediji. Trdimo lahko, da trenutno ni nobenega učinkovitega mehanizma varovanja pravice državljanov do kvalitetne in verodostojne informacije, tako na nacionalni kot tudi nadnacionalni (EU) ravni. Posledica neobstoja učinkovite medijske regulacije in zanašanje samo na dobro voljo medija, da bodo delovali v javnem interesu, je opozorilo, zakaj se država ne more (in ne sme) odpovedati aktivni vlogi pri zaščiti temeljnih človekovih pravic. Ne smemo pozabiti, da sta svoboda izražanja in svoboda medijev temeljne pravice in poskus, da se zaščita teh pravic prenese na dobro voljo medijske industrije, pomeni tipičen primer privatizacije javnega interesa – odločitve, o kateri nikoli ni bilo konsenza v javni politiki.

V zadnjih dvajsetih letih so teoretiki z »Zahoda« (pri tem pod pojmom Zahod ne mislimo na geografski izvor posameznika/ice, temveč na določeno ideologijo, ki se je brez minimalne samorefleksije prenašala v na novo »osvobojene« dežele Vzhoda) množično popisovali in razlagali dogajanja na »Vzhodu« ter niso bili pripravljeni poslušati opozorila tistih redkih z »Vzhoda«, ki so kritično opozarjali, da se položaj na medijskem področju poslabšuje, da medijski lastniki iz »zahodnih« držav pri prevzemanju medijskih podjetij na Vzhodu ne spoštujejo temeljnih novinarskih standardov, ki veljajo v njihovih matičnih državah, uničujejo lokalne medijske trge in puščajo za sabo uničeno medijsko pokrajino.

S tem ne trdimo, da so »lokalni« medijski lastniki na kakršenkoli drugačen način obravnavali »svojo« poceni pridobljeno medijsko lastnino. Medije se je kupovalo in prodajalo z dovoljenjem političnih elit, medijski kapital je vseskozi deloval kot politični kapital in medijska podjetja so prinašala denar s pridobivanjem oglaševalskega denarja podjetij večinoma v državni lasti.

Tudi pristojne institucije EU niso pokazale nobenega razumevanjaza medijske potrebe državljanov nekdanjih socialističnih ali komunističnih držav. Pomembno je bilo ustanoviti medijsko evropsko ligo prvakov, ki bo konkurirala močnim ameriškim podjetjem, in preprečiti vse naivne poskuse nekaterih držav, da bi omejile koncentracijo medijskega lastništva in poskušale zavarovati pluralizem. Tako je v zadnjih dvajsetih letih »medijska politika« EU temeljila na mantri mehke regulacije, koregulacije in samoregulacije.

Evropska komisija je postala najmočnejši porok trdnosti interesov medijske industrije, evropski parlament pa nemočni (in velikokrat tudi nerodni) opomnik, da so svoboda izražanja in svoboda medijev temelji demokratičnih družb. Na številnih konferencah o medijski politiki, ki so jih pripravljale različne institucije EU, so najprej vabili tiste medijske organizacije in predstavnike nevladnih organizacij, ki so govorili natančno to, kar so gostitelji želeli slišati. »Potrebujemo več trga, več komercialnih medijev in manj države.« Obenem je evropska komisija zelo pozorno poslušala komentarje medijskih lastnikov in njihovih lobističnih organizacij o tem, kakšna naj bi bila evropska medijska politika. Kot v šali iz filma Annie Hall Woodyja Allena: dve ženski se pogovarjatao tem, kakšna je hrana v njihovem hotelu. Prva ugotavlja, da je grozna, druga pa se strinja in še doda – in tako majhne porcije.

Po dvajsetih letih nebrzdane privatizacije in komercializacije medijskega prostora postajajo problemi »Vzhoda« tj. tisto, kar naj bi bil relikt preteklosti in ozdravljivo s svobodnim trgom, tudi problemi »Zahoda«. Ko se na dnevnem redu razprav o medijskih reformah na »Zahodu« pojavljajo teme, katerim se je »Vzhod« tako hitro odpovedal brez resnega premisleka o svoji preteklosti, se tudi »Vzhod« na pogorišču nekdaj cvetoče medijske industrije začenja spraševati o zapuščenih medijskih praksah lokalnih in skupnostnih medijev, horizontalne demokracije in boja za spoštovanje temeljnih informacijsko-komunikacijskih pravic.

Verjetno je prvi korak v tem, da postavimo pod vprašaj do zdaj veljavno dogmo, da je medijski sistem, v katerem trenutno smo, edini možni. Začnimo razmišljati o tem, na kakšen način je mogoče zgraditi nov medijski sistem, v katerem bodo produkcijska sredstva v lasti državljanov in v katerem bo komunikacijska sfera in njeno upravljanje stvar skupne javne politike.

Neskončno ukvarjanje s spremembami regulacijskega okvirja, ki ureja delovanje medijev, temelji na enostavnem dejstvu, da je pravni okvir dejansko produkt prevladujočih produkcijskih odnosov in ga je nemogoče prilagoditi ali pa posodobiti za novonastajajoče informacijsko-komunikacijske potrebe ljudi. Če je pravni okvir, znotraj katerega mediji delujejo danes, proizvod trenutnih družbenih razmerij, potem bo šele sprememba družbenih razmerij pripeljala do drugačne regulacije medijske sfere. Namesto šibkih in koruptivnih koregulacijskih in samoregulacijskih mehanizmov, ki delujejo v zasebnem interesu medijskih lastnikov, potrebujemo nadzor državljanov nad državo. Sedanjo državo so ugrabili zasebni interesi; prav tako je skoraj paralizirana s korupcijo.

Lawrence Lessig v knjigi Republic, Lost ugotavlja, da je temeljno vprašanje današnjega časa učinkovitost nadzora nadzornikov in boj proti korupciji.[4] Korupcija odvisnosti (dependence corruption), pravi Lessig, označuje proces (oz. stanje), v katerem se zakonodajna in izvršna veja oblasti spreminjata v institute za legalizacijo in legitimizacijo koruptivnih odnosov. Pri razumevanju tega pomena korupcije se moramo osredotočiti na procese, ki so pripeljali do ugrabitve države (state capture) in samega procesa vladanja, in ne toliko na konkretne koruptivne prakse.[5]

Za oblikovanje nove medijske politike je pomembno razumevanje demokracije kot načina vladanja, reprezentativne demokracije pa kot republike – res publica – kot načina upravljanja javnih zadev. Vezivno tkivo tega načina vladanja je javni interes, ki se ne nanaša samo na razlikovanje med zasebnim oziroma posebnim interesom in splošnim dobrim, temveč zajema tudi njegovo »materialno« razsežnost.

Temeljna funkcija republike je, da to razliko prepozna in ji pri vladanju sledi. Pomen (ali vsebino) javnega interesa ni mogoče določiti vnaprej, ampak se njegova vsebina definira šele skozi javno razpravo, v kateri se soočajo partikularni interesi vseh sodelujočih. Javni interes ne označuje soglasje v družbi okrog določenega (javnega) vprašanja, ampak je smernica, ki določa konkreten način vladanja.V tem pomenu je javni interes dejansko javna korist, ki jo ima družba kot celota, ne glede na to, kakšni so trenutni interesi posameznikov. Če dobro vladanje sledi temu razlikovanju, potem je treba dodati, da mora biti podobna razsežnost tudi vodilo delovanja državljanov.

Državljanstvo (in ne medijsko delovanje) moramo predvsem razumeti kot javno službo. Državljan kot nosilec javne službe je pri svojem delovanju na enak način dolžen zasledovati javno korist in ne le slediti svojemu zasebnemu interesu. Kot pravi Zephyr Teachout, so »tudi državljani /.../ lahko koruptivni, če svojo javno službo uporabljajo za sledenje zasebnemu in ne javnemu interesu. Oni so tudi odgovorni za integriteto vlad, ki jim vladajo.«[6] Pomemben prispevek h krepitvi principa horizontalne odvisnosti je teza, da politična avtoriteta izhaja iz vsakega posameznega člana demosa.

Demokracija zahteva, da morajo tisti, ki upravljajo javne zadeve, delovati v imenu dobrega za vse. Če moč prihaja iz ljudstva (njegovega vsakega posameznega člana), potem je ljudstvo dolžno sodelovati pri sprejemanju kolektivnih odločitev in zagotoviti javnost, tako vsebine teh odločitev kakor tudi načina njihovega prejemanja.[7] Če to idejo politične transparentnosti povežemo s pojmom korupcije odvisnosti, potem je dobro vladanje (tisto, na katerem temelji republika) odvisnost od demosa in samo od demosa. V tem je tudi bit dobre medijske politike.

»Drugim je srca troje isker vžgalo: zavist, napuh in lákot na beliče.«
- Dante Alighieri[8]

Težava slovenske medijske regulacije, vse od leta 1991 do danes, je bila v tem, da država nikoli ni imela izdelane medijske politike. Pomanjkanje politike – ki je dejansko najslabša oblika opustitve dobrega vladanja – je razvidno na vrsti temeljnih področij medijskega delovanja: neuspešnem razdržavljenju RTVS, neuspešnem preprečevanju medijske koncentracije, neuspešnem zagotavljanju medijske in novinarske avtonomije, neuspešnem zagotavljanju pluralnega medijskega prostora, neuspešnem zagotavljanju javnega interesa in na koncu tudi v neuspešni zakonodaji.

Zakonodaja se je neštetokrat spreminjala izključno z namenom občasnih legalizacij dejanskega stanja na medijskem trgu. Medijska regulacija ni postavljala pogojev delovanja medijev, ampak je delovanje medijev narekovalo, kakšna naj bo medijska politika.

Leta 1994, ko se je začela privatizacija medijev, so zaposleni v njih imeli večinski lastninski delež. Bili so lastniki, ki so lahko odločali o razvoju medijskega sektorja. Žal pa so bile njihove odločitve večinoma zaslužkarske narave. Večina zaposlenih je lastniške deleže drago prodala. Skrb za javni interes in poseben pomen medijev za demokracijo je odtehtala cena posamezne delnice. Dva največja slovenska dnevnika Delo in Večer sta postala lastnina proizvajalca pijač v skrajno netransparentni in politično vodeni prodaji, tretji časopis (Dnevnik), nekoč last velikega založnika, je danes nepomemben del zdraviliščnega imperija.

Po odločitvi urada za varstvo konkurence, da mora proizvajalec pijač enega od dveh časopisov prodati, je nedavno kazalo, da bo Večer spet prodan »poštnem nabiralniku« s sedežem v Nemčiji, kjer sicer znani kupec z skoraj nič denarja kupuje vredno medijsko lastnino v imenu nekoga drugega.

Veliki del »majhnih« lastnikov časopisnih podjetij z začetka privatizacije je še zmeraj zaposlen v nekoč »svojih« medijih – nekateri kot novinarji, nekateri kot uredniki ali pa člani uprav in nadzornih svetov. Konec marca so zaposleni v lokalnem časniku Gorenjski glas znova odkupili delnice svojega medija in poskušajo razviti novi model medijskega lastništva.

Koncentracija na medijskem področju je izjemna. V zadnjih dvajsetih letih je bil prevladujoči pogled na to vprašanje (tako lastnikov kot tudi političnih elit), da so najprej problem pomanjšali (medijske koncentracije ni, če pa že je, gre za »normalno« delovanje trga), nato pa so ga zlorabili v dnevnopolitične namene. Pri lastniški strukturi v medijih je nastala nepreglednost, in nihče je ni mogel in hotel nadzirati.

Mediji so prej »krožili kot papirnati denar javnega mnenja, zdaj pa so se spremenili v bolj ali manj sumljive solo menice, katerih vrednost in obtok nista bila odvisna samo od izdajatelja, temveč tudi od žiranta«.[9] Tudi pri tem vprašanju se je pokazalo, kako so mediji, njihovi lastniki, a pogosto tudi uredniki in vidnejši novinarji, uporabljali dvojna merila ocenjevanja transparentnosti, ko gre za delovanje »njihovih« medijev v primerjavi s preostalo družbo. Zato smo v medijih prebirali in poslušali o neštetih napakah v zdravstvu, gospodarstvu, šolstvu, državnih institucijah, o prikrivanju pogodb, lastniških povezavah, čudnem zaposlovanju, možni korupciji in tako naprej – le o medijih samih je bilo slišati ali videti zelo malo. Čeprav je model lastninjenja medijev eden najbolj netransparentnih in za javnost škodljivih posledic, o tem vprašanju javne razprave ni.

Kljub izdatnemu več kot petnajst let trajajočemu državnemu sofinanciranju medijev ni nobene raziskave, ki bi pokazala, da je ta pomoč na kakršenkoli način prispevala k večji pluralnosti in raznovrstnosti medijev ali pa državljanom zagotovila raznolikost vsebin, ki jih trg ni zagotavljal. Javno objavljeni podatki zadnjega razpisa razdelitve državnih pomoči, ki jih sofinancira ministrstvo za kulturo, kažejo na popolno zlepljenost političnih interesov zinteresom izbranih (lojalnih) medijskih lastnikov.

Glede na obseg sredstev in majhno število enih in istih prejemnikov gre za eno najbolj subvencioniranih dejavnosti. Pri tem pa ne smemo spregledati dejstvo, da so med največjimi dolgoletnimi prejemniki te pomoči medijski lastniki, ki že leta in leta v imenu lastnih interesov uspešno lobirajo v državnem zboru. Nadzor je popoln, koncentracija moči pa neomejena.

RTV Slovenija je že desetletja poligon za uveljavljanje neposrednih političnih interesov vsakokratnih vladajočih elit. Skorajni politike ali pa interesne skupine, ki bi bila sposobna razmišljati o javnem servisu onkraj lastnih interesov. Po dvajsetih letih ponavljajočih se razprav o pomenu in vlogi javnega servisa se ob vsakokratni spremembi oblasti začenjajo postopki za spremembo Zakona o RTV, na dnevni red javne razprave pa se umeščajo ena in ista vprašanja.

Namesto političnega in državljanskega poguma za zagovor ustreznih zakonskih rešitev, ki bi dokončno zagotovile dostop javnosti do svojega medija in zaostrile njegovo javno odgovornost, se nenehno soočamo z močjo partikularnih interesov, katerih edini skupni imenovalec je status quo (spreminjajmo, ne da bi karkoli res spremenili!).

Že prej smo omenili, da so v procesu privatizacije novinarji in zaposleni postali večinski lastniki v številnih medijih, ki delujejo še danes. Novinarji in zaposleni so sredi 90. let prejšnjega stoletja dejansko imeli možnost prevzeti nadzor nad medijem, v katerem so delali. Namesto podjetij, katerih primarni motiv delovanja je ustvarjanje dobička, bi lahko zaposleni poskušali razvijati nove oblike medijskih organizacij, usmerjenih v služenje javnemu dobru. Žal se to ni zgodilo. Čeprav so novinarji zagovarjali tezo, da so medijska podjetja nekaj več kot »tovarne za tiskanje denarja«, da imajo mediji pomembno vlogo pri ohranjanju in razvijanju demokracije, so v zadnjem desetletju postali prav to – visokodobičkonosna podjetja, ki so veliko prinašala lastnikom in vse manj zaposlenim in javnosti.

Uredniške in novinarske avtonomije je danes vse manj. V njo ne posegajo samo politiki in njihovi piarovci, temveč tudi lastniki sami, veliki oglaševalci in piarovska podjetja (ki so lastniško povezana s mediji). Razen majhnega števila dobro plačanih novinarjev – večinoma iz istih krogov in generacij, kot so bile tiste, ki so sodelovale pri privatizaciji samih medijev, v katerih so zaposleni pridobili večinski delež in ga nato prodali – je danes velika večina ustvarjalcev slabo plačanih mezdnih delavcev brez plač, bonitet in varnega socialnega položaja. »Prva svoboda tiska je v tem, da ni obrt. Piscu, ki ga poniža v materialno sredstvo, pristoji kot kazen za to notranjo nesvobodo zunanja, cenzura, ali bolje, že njegova eksistenca je njegova kazen.«[10] Če je novinarstvo obrt, je svoboda izražanja privilegij maloštevilnih izbranih posameznikov, ki imajo neomejen dostop do medijskega prostora.

Jules Verne je v svojem zgubljenem romanu Pariz v 20. stoletju[11] pisal o svetu brez časopisov.

Roman je izšel 130 let potem, ko je bil napisan (1863), ker ga Vernov založnik ni hotel tiskati. Zakaj? Zato ker je bil preveč fantastičen tudi za pisca znanstvene fantastike. Roman je postal dostopen bralcem šele, ko se je Vernov pra-pra-pravnuk odločil, da je objava tega romana vredna branja. Roman se dogaja v Parizu leta 1960, v svetu, v katerem vladajo bankirji in inženirji in v katerem je pisanje poezije sramotna zadeva, vredna obsodbe, branje poezije pa sploh ni možno, ker ni dostopna v knjižnicah. Med poklici, ki so v tem finančno-tehnološkem svetu izumrli, je tudi novinarstvo.

Kajti novinarstvo je nastalo in cvetelo v svetu, v katerem so ljudje politično delovali, v svetu, v katerem je bilo mogoče misliti drugače in se za to tudi boriti. Svet, v katerem kraljuje finančni kapital oz. svet, ki deluje kot dobro naoljen stroj, ne čuti nobene potrebe po kritičnem razmišljanju, političnem delovanju pa tudi ne po časopisih in novinarstvu. Vernov založnik si je lažje predstavljal pot okoli sveta v 80 dneh ali pa pot v središče zemlje kot svet brez knjig, pisateljev, pesnikov, novinarjev, bralcev in javnosti. No, zdaj živimo v takšni družbi.

Živimo v družbi, kjer je realnost bolj fiktivna kot fikcija sama in znanstvena fantastika bolj verjetna kot novičarski programi. Ali si kdorkoli od nas lahko zamisli svet, v katerem bomo informacije o pomembnih političnih dogodkih iskali v morju blogov, tvitovali pa facebookovskih zapisov, in edino, kar nam bo na voljo, bo bolj ali manj očitna politična propaganda? Ne? Zato je bolj kot kdajkoli prej treba javno spregovoriti o tem, kakšen medijski svet si želimo.

Razprave o prihodnosti medijev morajo nujno biti vpete v spremembo obstoječih družbenih razmerij. Namesto kozmetičnih reform sedanjega medijskega sistema je potrebno postaviti temelje za novo medijsko politiko, v kateri bi sodelovala široka koalicija državljanov in državljank.

Ideja samoregulacije medijske industrije je ostala »zakopana« pod ruševinami koruptivnega in klientelističnega odnosa med politiko in mediji.

Svet, v katerem kraljuje finančni kapital oz. svet, ki deluje kot dobro naoljen stroj, ne čuti nobene potrebe po kritičnem razmišljanju, političnem delovanju pa tudi ne po časopisih in novinarstvu.

Namesto kozmetičnih reform sedanjega medijskega sistema je potrebno postaviti temelje za novo medijsko politiko, v kateri bi sodelovala široka koalicija državljanov in državljank.

* Članek temelji na prispevku avtorice na mednarodni konferenci »Primerjanje medijskih reform po svetu«, ki jo je 29. in 30. novembra 2012 v Ljubljani organziral Mirovni inštitut.

Približno dvajset let po odločilnem času, v katerem sta socializem nadomestila demokracija in kapitalizem, stanje medijev v postsocialistični Evropi še vedno zastavlja vprašanja o krepitvi njihove demokratične vloge. V zgodnjih devetdesetih letih je bilo pričakovati, da se bo proces tranzicije medijev ob uvedbi regulativnih reform, ki so veljale za ključni ukrep, hitro končal. Z današnjega stališča se zdi, da je bilo nekaj narobe. Takšno mnenje se še posebej okrepi, če se razgledamo po jugovzhodni Evropi skozi optiko numeričnih ocen medijske svobode organizacije Freedom House, ki po letu 2000 kažejo ravno črto nespremenjenega trenda zbirne ocene več držav malo pod 40 (oster padec je opazen po letu 1994, ko so bile vrednosti pri povprečno 65 točkah).

To pomeni, da so mediji deloma svobodni in nikoli ne dosežejo 30 točk svobodnih medijskih sistemov.

Če pustimo ob strani vse probleme teh in drugih podobnih indeksov, ki jih sestavlja peščica ljudi in ki vrednotijo stanje svetovnih medijev, ali, kar je še pomembneje, dejstvo, da te numerične ocene ne razložijo pravega stanja medijev v katerikoli državi, se bomo tukaj posvetili dejstvu, da se vsi mednarodni primerjalni indeksi te vrste opirajo na normativne modele, s katerimi vrednotijo vse medijske sisteme na svetu.

In čeprav ti kažejo, kako podobni so vsi medijski sistemi idealnemu merilu, ki je podlaga določenemu uporabljenemu indeksu, kjer je podobnost merilu pozitivno ovrednotena tako, da je najbolj podoben sistem najbolj svoboden glede na vrednote indeksa, pa nobene ocene te vrste pravzaprav nič ne povedo o uspehu ali neuspehu reform demokratičnih medijev v postsocialistični Evropi. Ta prispevek na kratko razloži, zakaj.

Izhodišče medijskih reform je običajna metoda vrednotenja uspeha ali pogosteje neuspeha demokratične preobrazbe medijev v postavtoritativnih režimih. Ta metoda je definirana predvsem normativno in temelji na pričakovanju, da se bodo mediji v državi s snovanjem, sprejetjem in izvajanjem ustrezne zakonodaje prilagodili »pričakovanim demokratičnim standardom«.

Sprejetje skupnih vrednot svobode izražanja kot osnovne človekove pravice in njene razširitve na medije in njene vloge v demokratičnem procesu (skladno na primer z Evropsko konvencijo o zaščiti človekovih pravic in temeljnih svoboščin) je sicer nedvomno skupna vrednota v vseh demokratičnih državah, a je področje medijev bolj zapleteno in svoboda izražanja ni edini standard ali cilj, ki bi ga bilo treba zagovarjati, niti edino merilo, po katerem bi lahko ali morali vrednotiti to področje. V svoji najslabši obliki se je ta normativna metoda manifestirala v regulaciji medijev v novih evropskih demokratičnih državah (prim. Splichal 2000), kjer so obstoječe zakone zahodnoevropskih držav prevedli v domače jezike in jih izvajali.

Poleg nekaterih problemov z razlago metode medijskih reform, ki so našteti spodaj, je problem normativne metode tudi pluralistično pričakovanje, da je razmerje med mediji, družbo in publiko v uveljavljenih demokracijah resnično takšno kot v idealnih normativnih modelih. Brž ko pogledamo skozi zorni kot teorije kritičnih medijev, postane to razmerje veliko bolj podobno našim opažanjem medijskih sistemov v postsocialističnem kontekstu.

Metoda normativne reforme medijev je nezgodovinska, ker se ne zmeni za zgodovinsko preteklost, geografsko sedanjost ali kulturno prihodnost države, katere mediji so njen predmet. Kot nam kaže zgodovinski institucionalizem (Hall in Taylor 1996, Mahoney 2000, Humphreys 2012), je mogoče v sodobnih medijskih sistemih opaziti vpliv zgodovinskih okoliščin (Hallin in Mancini 2004).

Metoda medijskih reform se osredotoča na eno samo razsežnost medijskih sistemov, to je na razmerje med mediji in državo, ki ga ponazarjata medijska politika in regulacija. Raziskave medijskih sistemov (Siebert, Peterson in Schramm 1956, Blumler in Gurerewitch 1995, Hallin in Mancini 2004, Peruško et al. 2011) nam kažejo, da medijske sisteme oblikujejo tudi tržni mehanizmi in ekonomske sile, zgodovinsko določena vloga novinarjev in razmerje politične sfere do medijev. Izkazalo se je, da politični sistem in njegove modalitete vplivajo na razvoj medijskih sistemov v Evropi (Hallin in Mancini 2004, Norris in Inglehart 2009, Norris in Odugbemi 2010).

V smislu strokovne uporabnosti je slaba stran metode medijskih reform v njenem deskriptivnem značaju in osredotočenosti na zakonsko vsebino ali njeno izvajanje in je kot taka omejeno uporabna za razvijanje nove teorije. Čeprav je do neke mere uporabna v primerjalnem okolju, je mogoče pravo razumevanje družbenih posledic regulacije medijev doseči samo v povezavi konteksta medijskega sistema z njegovimi drugimi spremenljivkami.

Če pri našem vrednotenju za izhodišče vzamemo preobrazbo medijskega sistema, postane naše metoda tako teoretična kot empirična, zgodovinsko utemeljena, večrazsežna, pojasnjuje razmerja med spremenljivkami, pa tudi samonikla. Če se osredotočimo na razvoj in spremembe medijskih sistemov, lahko uporabimo poznavanje strukture medijskih sistemov, njihov razvoj in spremembe tudi za razlago dogajanj v našem delu sveta. V tem pogledu je zlasti koristen Hallinov in Mancinijev okvir za primerjalno analizo medijskih sistemov, ki sta ga prvotno uporabila za analizo zahodnoevropskih držav in ZDA (2004) in ga potem v več študijah primerov razširila na države zunaj Evrope (2012). Naj hitro povzamem njun model.

Vsak medijski sistem lahko opišemo in razložimo s štirimi dimenzijami – razmerjem med mediji in državo, razvojem trga medijev, profesionalizacijo novinarstva in paralelizmom tiska in politike (Hallin in Mancini 2004). Peta dimenzija je politični sistem in vključuje spremenljivke glede na prevladujoč tip demokracije (večinski ali konsenzualen), stopnjo politične polarizacije, zgodovino razhajanj, vrsto pluralizma. Različne vrednote v teh petih dimenzijah tvorijo tri modele medijskih sistemov – sredozemski polarizirani pluralistični model, kamor so uvrščene južnoevropske države, demokratični korporativistični model na severu in v srednji Evropi in liberalni model, ki vključuje anglosaške države (vključno z ZDA).

Kljub mnenju avtorjev in drugih, da modela ni mogoče uporabiti za postsocialistično okolje (Halin in Mancini 2004, Voltmer 2008), pa raziskave kažejo, da je uporaba za srednje- in vzhodnoevropske države koristna (Balčytiene 2009, Dobek-Ostrowska 2010, Peruško 2012). Kljub temu ostaja vprašanje vpliva socializma na demokratične medijske sisteme, ki se mu je treba posvetiti, da bi lahko popolnoma razumeli sedanje medijske sisteme v postsocialističnih novih evropskih demokracijah.

Očitno je, da moramo pri ocenjevanju uspešnosti ali neuspešnosti demokratičnih medijskih reform in njihovemu rezultatu v obliki medijskega sistema, upoštevati veliko več kot spremembe v regulaciji medijev. Upoštevati moramo tudi eno največjih razlik med medijskimi sistemi postsocialistične Evrope in sistemi na Zahodu (razen še vedno večinoma neraziskanega vpliva socializma). Dejstvo je, da prvi niso naravni medijski sistemi, temveč sta jih v kratkem času v veliko večji meri oblikovali regulacija ali politika, ki sta bili posnetek zahodnih.

Zato je v postavtoritarnih razmerah posebej pomembno razmerje med mediji in državo, udejanjeno v medijski politiki, vključno z regulacijo in podpornimi ukrepi. Na drugi strani sta vloga in pomen medijske politike veliko večji kot v državah, kjer so se pričakovanja publike razvijala dalj časa. Spremembe medijskega sistema je oblikovala in usmerjala politika, ki se je uveljavila v kratkem obdobju. Značaj te politike, ki je sledila kritičnemu času padca komunizma, ko se je spremenil tako politični kot gospodarski sistem v obravnavanih državah, ni bil prav nič podoben socialističnim in preddemokratičnim medijskim politikam, saj je spremenil razmerje med mediji in politiko, mediji in državo in razmerja na področju samih medijev. Pričakovati je bilo, da bo ta politika določila novo družbeno vlogo medijev, ki bo temeljila na zahodnoevropskih idealih.

Na drugi strani pa odvisnost od preteklih institucionalnih vrednot in kulture ovira uspeh te politike. Te ovire postanejo očitne, če z vsemi petimi dimenzijami Hallinovega in Mancinijevega modela (2004) natančno analiziramo postsocialistične medijske sisteme. V primeru Hrvaške medijski sistem jasno kaže značilnosti sredozemskega modela, tako v sedanjem, še bolj pa v svojem zgodovinskem razvoju (Peruško 2012).

Navajam nekaj primerov uspešno in neuspešno izpeljanih sprememb.

V vseh konsolidiranih demokracijah je bila uspešno uvedena svoboda izražanja. Ta je bila namreč del doseženega konsenza (v nekonsolidiranih demokracijah je celo ta prvi korak še vedno problem, na primer v Rusiji).

Največja razočaranja s stališča normativnih pričakovanj so reforme javnega servisa radia in televizije. Neuspeh je posledica prenosa normativnih rešitev iz ene vrste medijskih sistemov v drugega, kjer so drugačni oblika medijskega trga, razmerje med politiki in mediji, politična kultura in ustroj oblasti. Nerazumevanje dejstva, da celoten kontekst medijskega in političnega sistema vpliva na možnost uspešne uveljavitve uvoženega modela, je vzrok za neuspeh reform. Navajam nekaj primerov iz jugovzhodne Evrope.

Eden od primerov je regulacija javnega servisa radia in televizije na Hrvaškem. V zadnjih dvajsetih letih so bile sprejete različne rešitve, mnoge med njimi po zgledu medijskih sistemov demokratičnih korporativističnih držav, kjer pri zagotavljanju družbenega pluralizma pri vodenju javnega servisa ključno vlogo igrajo predstavniki civilne družbe (v Nemčiji, na Nizozemskem), a v hrvaški zgodovini ni bilo takšnih družbenih slojev, ki bi lahko imeli takšne predstavnike, ni pa tudi bilo večjih družbenih razkolov. Ker pač ni bilo nikogar, ki bi ga lahko predstavljali, je praznino seveda zapolnil vpliv neformalnih političnih sil.

V Bosni in Hercegovini, ki je nacionalno globoko razdeljena družba, politika javnega televizijskega servisa neuspešno daje prednost enemu samemu državnemu/zveznemu servisu, namesto da bi uvajala politiko, podobno belgijskemu ali švicarskemu modelu, ki takšno razdeljenost upošteva in služi vsem segmentom enako.

V Srbiji nova medijska strategija poudarja samoregulacijo skladno s kodeksom novinarske etike in to izpostavlja kot izboljšanje in korak naprej, ne razume pa, da morajo biti etične norme v državi s šibko profesionalizacijo novinarstva pravno definirane in zaščitene, da bi se lahko izvajale. Do takšnih spoznanj lahko pridemo samo, če uporabimo primerjalno metodo medijskih sistemov.

Še tretji vidik je, ki pomaga razložiti »neuspeh« medijskih reform in sedanje stanje medijev v novih evropskih postsocialističnih demokracijah. Od vseh treh vidikov je ta morda tisti, ki bi ga bilo treba v prihodnjih raziskavah najbolj natančno preučiti. Dejstvo je, da prejšnja razmerja med spremenljivkami na področju medijev ne veljajo. Hallin in Mancini (2004), ki sta svojo teorijo temeljila tudi na drugih raziskavah, prvotni razvoj trga povezujeta z razvojem profesionalizacije novinarstva.

Novinarska avtonomija v zahodni Evropi zgodovinsko velja za posledico komercializacije tiska. V postsocialistični Evropi 21. stoletja motiv dobička ne povečuje novinarske nevtralnosti in objektivnosti, temveč jo zmanjšuje. Posledica tega je grabežljivo (plenilsko, zalezovalsko) novinarstvo, ki se okorišča s škandali in z zabavo, namesto da bi bil njegov cilj informiranje. Danes je mogoče opaziti, da je negativni vpliv lastnikov večji od negativnega vpliva politike, pogosto pa oba nastopata z roko v roki.

Drugi primer težavnega prvotnega razmerja med spremenljivkami se nanaša na povezavo profesionalizacije novinarstva s procesom ločevanja novinarstva od drugih poklicev. S tem v zvezi je prvotno pričakovanje, da je profesionalizacija novinarstva tem večja, čim večja je ločenost novinarstva. Smo v digitalnih medijih priče zbliževanju novinarstva z novim pojavom novinarskega delovanja državljanov in aktivnosti potrošnikov? Kako to vpliva na celotno področje medijev, v katerem so štiri dimenzije v posebnem razmerju?

Za konec: da bi lahko razložili sedanje stanje medijev v novih evropskih postsocialističnih demokracijah, moramo svoj pogled razširiti preko procesa medijskih reform in si ogledati medijski sistem kot celoto. Če to naredimo, opazimo napake v preteklih reformah, in kar je še pomembneje, opazimo, da nekatera razmerja na medijskem področju ne ustrezajo več pričakovanjem, vključenim v rešitve normativne medijske reforme. 

The times they are a-changing.
- Bob Dylan

Balčytiene, Aukse (2009): Small can also be Multicultural: Rediscovering Baltic Media Characteristics in a Mixed Model. International Communication Association (ICA) ‘Keywords in Communication’ Conference, Chicago, ZDA, 21.–25. maj 2009.

Blumler, J.G., & Gurevitch, M (1995): The Crisis of Public Communication. London, New York: Routledge.

Dobek-Ostrowska, B., Gøowacki, M., Jakubowicz, K., & Sükösd, M. (ur.) (2010): Comparative Media Systems. European and Global Perspectives. Budapest: Central European University Press.

Hallin, D.C., & Mancini, P (2004): Comparing Media Systems. Three Models of Media and Politics. Cambridge: Cambridge University Press.

Hallin, D.C., & Mancini, P. (ur.) (2012): Comparing Media Systems Beyond the Western World. Cambridge: Cambridge University Press.

Hall P, Taylor R. (1996): »Political science and the three new institutionalisms.« V: Political Studies. 952–73.

Humphreys, P. (2012): »A Political Scientist’s Contribution to the Comparative Study of Media Systems in Europe: A Response to Hallin and Mancini«. V: Natascha Just & Manuel Puppis: Trends in Communication Policy Research. Bristol: Intelect books & ECREA, str. 157–176.

Mahoney, James (2000): »Path Dependence in Historical Sociology«. V: Theory and Society, Vol. 29, No. 4. (avgust 2000), str. 507–548. Dostopno na: http://links.jstor.org/(...).

Norris, P., Inglehart, R. (2009): Cosmopolitan Communications, Cambridge University Press.

Norris, P., Odugbemi, S. (2010): »Evaluating media performance«. V: P. Norris (ur.):  Public Sentinel, News Media and Governance Reform.

Peruško, Z. (2012): »Medijski sustav u Hrvatskoj: od autoritarnog do mediteranskog modela«. V: S. Ravlić, V. Puljiz, V. Franičević, & V. Visković (ur.): Hrvatska u Europskoj uniji: kako dalje? Zagreb: Centar za demokraciju i pravo Miko Tripalo.

Peruško, Z. (2011): Assessment of media development in Croatia based on the UNESCO media development indicators. IPDC, UNESCO, Pariz. Zajeto 10. novembra 2012 na spletni strani: www.unesco.org/(...)/croatia_report_final.pdf.

Peruško, Z., Perišin, T., Topić, M., Vilović, G., Zgrabljić Rotar, N. (2011): Hrvatski medijski sustav prema UNESCO-ovim indikatorima medijskog razvoja. Zagreb: Biblioteka Politička misao, FPZG.

Siebert, F.S., Peterson, T. Schramm, & Schramm, W. (1956): Four Theories of the Press. Chicago: University of Illinois Press.

Splichal, Slavko (2000): »Reproducing Political Capitalism in the Media of East-Central Europe«. V: Medijska istraživanja, vol. 6, no. 1. str. 5–17.

Voltmer, Katrin (2008): »Comparing media systems in new democracies: East meets South meets West«. V: Central European Journal Of Communication, 1 (2008), str. 23–40.

V postsocialistični Evropi 21. stoletja motiv dobička ne povečuje novinarske nevtralnosti in objektivnosti, temveč jo zmanjšuje.

* Članek temelji na prispevku avtorice na mednarodni konferenci »Primerjanje medijskih reform po svetu«, ki jo je 29. in 30. novembra 2012 v Ljubljani organziral Mirovni inštitut.

Tipologija modelov medijskih sistemov, ki sta jo razvila Hallin in Mancini[1], vključuje zapletene koncepti, uporabljene kot analitično orodje za primerjalno analizo določenih političnih in medijskih sistemov. Avtorja sta priznala dinamično razsežnost svojih »idealnih tipov«, ko sta svoj teoretični okvir prilagodila nezahodnim medijskim sistemom.2 Njuno prilagojeno kategorizacijo medijskih sistemov je mogoče uporabiti kot osnovo za nadaljnjo podkategorizacijo medijskih sistemov, ki imajo drugačne značilnosti in elemente kot medijski sistemi v zahodnih državah.

Večino medijskih sistemov v jugovzhodni Evropi oblikujejo skupne družbenozgodovinske korenine in razvoj, kar pojasnjuje celo vrsto podobnih lastnosti med njimi. To ima Mancini v mislih, ko govori o homogenizaciji, kamor prišteva geografsko bližino obravnavanih držav, skupne zgodovinske dogodke in omrežja kulturne izmenjave (Mancini 2013: 131).[3]

Demokratične institucije v teh državah so še vedno nerazvite, strankarsko-politični vplivi obvladujejo vse družbene in kulturne sfere. Kot v drugih državah, ki so izšle iz socialističnih sistemov, tudi novinarsko prakso v jugovzhodni Evropi oblikujejo vpliv države, politike in interesi kapitala. Na drugi strani pa modernizacijo medijskih sistemov pospešuje proces vstopanja v Evropsko unijo, ki poteka v vseh teh državah. Države so v svoje zakonodaje in novinarske etične kodekse vključile vrednote in standarde tradicionalnega liberalnega modela novinarstva, a so ti ostali večinoma na papirju.

V nadaljevanju tega teksta bom na kratko opisala splošne trende, ki jih je leta 2004 zaznala študija Mirovnega inštituta in mreže SEENPM,[4] nato pa se bom osredotočila na spremembe, do katerih je do prišlo do leta 2012. Za ponazoritev teh razvojnih tokov, opaženih v skoraj  vseh državah, bom uporabila primer Makedonije. Moj glavni argument je, da je razdrobljenost trga, ki ga pospešuje spolitizirana in kaotična medijska politika, poglobila politično polarizacijo medijskega sistema, kar je povzročilo nezaslišano degradacijo profesionalnega novinarstva. Pojasnila bom različne faze drobljenja trga v Makedoniji in predstavila nekaj empiričnih podatkov, s katerimi bom ponazorila, kako je drobljenje trga poleg politike oblikovalo medijski sistem v t. i. polarizirani hegemonistični pluralizem.

Kateri so bili splošni trendi, zaznani leta 2004? Prvič, v skoraj vseh državah so se že zelo zgodaj pokazali posebni vzorci lastništva, to je povezave med politiko, gospodarstvom in mediji, vzpostavljene na začetku razvoja demokratičnega medijskega sistema. To je še posebej veljalo za elektronske medije, kjer so, še preden so bili ustanovljeni regulatorni organi za elektronske medije in preden je bila sprejeta medijska zakonodaja, frekvence prevzemali vplivni posamezniki ali podjetja. Zaznavamo široko razširjeno prakso, da so lastniki medije zlorabili za tri glavne cilje: 1. promocijo svojih podjetij (za oglaševanje svojih izdelkov, podjetij in storitev); 2. razširjanje svojih političnih sporočil (zlasti med predvolilnimi kampanjami); 3. izvajanje pritiska na vladne institucije in posameznike na vplivnih položajih, da bi zavarovali svoje osebne ali poslovne interese.

Drugič, problem pozne vzpostavitve normativnih medijskih sistemov in šibkih in politično odvisnih regulatorjev. Regulatorji elektronskih medijev niso imeli zadostnih posebnih znanj, potrebnih za reguliranje elektronskih medijev, poleg tega pa so bili politično povezani z vladnimi in političnimi strukturami. Bili so šibki in nesposobni, da bi pretrgali etablirane povezave med mediji, kapitalom in politiki. Na drugi strani so bila pravna določila o koncentraciji medijev, vzeta večinoma iz zakonodaj razvitih evropskih držav, precej nejasna in ne dovolj prilagojena lokalnim razmeram.

Tretji splošni trend je bil razdrobljenost trga. Medijski trgi so bili izredno razdrobljeni. Bilo je zelo veliko medijskih podjetij, zlasti elektronskih. V Makedoniji lahko razlikujemo tri faze drobljenja trga. Prva faza je bila posledica liberalizacije medijskega sistema in poznega sprejetja medijske zakonodaje. V prvih letih je prevladovalo stališče, da bi moral biti medijski sistem popolnoma liberaliziran, tudi elektronski mediji. Ideja o posegih regulatorja in javnem interesu v elektronskih medijih v nasprotju z ameriškim modelom se je pojavila pozneje s sprejetjem prvega zakona o elektronskih medijih leta 1997. Druga faza je bila drobljenje trga, ki ga je spodbudil sam regulator, ker ni bilo primerne regulatorne politike in zaradi pritiskov politike in panoge za odobritev novih licenc. Tretja faza, ki je v teku, je drobljenje, ki ga pospešujeta tehnološki razvoj in digitalizacija.

Zadnji trend so neurejena delovna razmerja in slab družbenoekonomski položaj novinarjev, kar je posledica strukturnih sprememb v medijskem sistemu. Ni priznana osnovna zaščita delovnih mest in socialnih pravic, ali pa je bila ta zaščita občutno zmanjšana. Večina novinarjev je slabo plačana, nima pogodb o zaposlitvi in so tako odvisni od lastnikov in vodstev medijev. Samo v nekaj državah so ustanovili sindikalne organizacije in uveljavili zaščito novinarskega poklica. V Makedoniji, na primer, je bil neodvisni novinarski sindikat ustanovljen šele leta 2010. Še danes je zelo slabo organiziran, primanjkuje mu stalnih finančnih virov in nima močnega članstva.

Poleg političnega paralelizma je bila razdrobljenost trga v tranzicijskih družbah dodaten odločilen dejavnik, ki je povzročil degradacijo novinarstva kot poklica. Kot pravilno ugotavlja Mancini, čeprav večinoma govori o drobljenju občinstva, ki ga povzroča internet, objektivno novinarstvo težko preživi na prenatrpanem trgu (Mancini 2013: 132). V Makedoniji se je občinstvo razdrobilo že dolgo pred prodorom interneta in digitalizacije. V prvih letih je bila to posledica liberalizacije medijskega sistema, v obdobju po letu 2004 pa so to razdrobljenost izzvale odločitve regulatorja, izsiljene pod različnimi političnimi in poslovnimi pritiski. Digitalizacija in prodor interneta v zadnjih letih razmere samo še poslabšujejo, saj je občinstvo postalo še bolj fragmentirano.

Za ponazoritev posledic regulatorne politike v elektronskih medijih za medijski trg je zanimivo pokazati, kaj se je zgodilo med letoma 2004 in 2012. Leta 2004 je bil medijski trg že zelo razdrobljen, saj je bilo 159 radijskih in televizijskih postaj in enajst tiskanih dnevnikov. Nezakonita koncentracija medijev, mediji v rokah podjetij ali posameznikov blizu političnim strankam, brezobzirna in nelojalna konkurenca, etnično polarizirani mediji, politični pritiski na regulatorja, šibka novinarska združenja, slabo zaščitena delovna mesta novinarjev, nejasne profesionalne vrednote – vse to je značilno za krhek socialni kontekst v letih po oboroženih konfliktih leta 2001. Veliko je bilo obljub in pričakovanj, da bo novi zakon o elektronskih medijih decembra leta 2005 prinesel nekaj »reda« v eter in ustvaril boljše regulatorno okolje. Zakon je regulatorni organ zavezoval k strateškemu načrtovanju in izvedbi politike elektronskih medijev in s tem k uresničevanju demokratičnih, kulturne in gospodarskih regulatornih ciljev, ki jih vsebuje novi zakon.

V strategiji, sprejeti leta 2007, je regulator razkril največje ovire za razvoj uravnoteženega in neodvisnega medijskega sektorja: veliko razdrobljenost trga, lastniško koncentracijo in politični paralelizem. Poznejše odločitve o dodelitvi novih televizijskih licenc leta 2008 in 2009 pa so pokazale, da so bile sprejete smernice za nadaljnjo regulatorno politiko samo deklarativne. Posledica teh rešitev konec leta 2009 je bila 21 zasebnih televizijskih postaj na državni ravni in 57 na regionalni in lokalni. Lokalni medijski mogotci, ki so bili že zelo vplivni, so dobili nove licence na državni ravni. Tako je regulator vzorec lastniške strukture še sam okrepil. Že obstoječim so se na televizijskem trgu pridružili še novi lastniki medijev s političnimi povezavami. Takšne razmere so medijski sektor spremenile v pravo bojišče za več političnega vpliva in za večji delež pičlih prihodkov od oglaševanja.

Kako so te regulativne odločitve vplivale na razdelitev razpoložljivih sredstev na trgu? Leta 2004 so bili čisti izdatki za televizijsko oglaševanje ocenjeni na 8,27 milijona evrov, za radijsko pa 1,44 milijona evrov.[5] Leta 2009 se je znesek za televizijsko oglaševanje trikratno povečal, na 25,6 milijona evrov, znesek za radijsko oglaševanje pa je ostal skoraj enak (1,8 milijona evrov).6[6] Velika razdrobljenost televizijskega trga je bila očitno eden od razlogov za takšno povečanje izdatkov za televizijsko oglaševanje. Drugi pomembni dejavnik v tem obdobju je bil povečanje oglaševanja države. Leta 2008 in 2009 je bila vlada med petimi največjimi televizijskimi oglaševalci. Bitka med medijskimi mogotci, povezanimi z nasprotnimi političnimi tabori, je postala kruta uničevalna vojna. Tisti, ki so ostali »zvesti«, in so podpirali politiko vlade, so si za svoje televizijske postaje prigrabili večje kose javnih kampanj, tisti, ki pa so se postavili na nasprotno stran, pa so bili izključeni in zaradi svojega vedenja preganjani.

Čeprav ni bila opravljena celostna raziskava makedonskega političnega in medijskega sistema in njune medsebojne dinamike, pa več raziskav, opravljenih v zadnjem desetletju, daje zadostno empirično osnovo, da sistem lahko opišemo kot modificirano verzijo t. i. sredozemskega ali polariziranega pluralističnega modela, ki sem ga omenjala kot polarizirani hegemonistični pluralizem. Vse značilnosti sredozemskega modela najdemo v zgodovinskem razvoju makedonskega političnega sistema: zapoznela demokratizacija, organizirani pluralizem z dvema nasprotnima političnima taboroma v dveh največjih etničnih skupnostih, večinska demokracija z elementi konsenza, velika vpletenost države in strank v gospodarstvo, široko razširjena kultura klientelizma in velika tendenca k avtoritarnosti v zadnjih letih. Politični sistem se očitno odraža v medijskem sistemu: v politični in etnični polarizaciji komercialnih medijev, javnem servisu, ki odraža etnično in politično polarizacijo, in v družbi igra razdiralno vlogo, velikem političnem paralelizmu, politični instrumentalizaciji medijev, šibki profesionalni identiteti novinarstva, intenzivnem oglaševanju države v medijih in s tem prikriti obliki (avto)cenzure.

Predstavila bom empirične podatke, ki nakazujejo, kako v Makedoniji razdrobljenost trga skupaj s političnim paralelizmom, to je močnimi vezmi med mediji in politiko, oblikujejo medijski sistem in ga usmerjajo v polarizirani pluralizem z močno težnjo po hegemoniji v vsakem od političnih taborov. Uporabila bom podatke o povprečnem deležu občinstva leta 2009 in 2012, da bi s tem ponazorila, kaj se dogaja s številnimi različnimi televizijskimi mediji (zunanji pluralizem), skupaj s podatki iz prejšnjih empiričnih raziskav o tem, v kolikšnem obsegu vsaka televizijska postaja posebej odraža politični pluralizem v svojih informativnih programih (notranji pluralizem).

Vir: Nielsen.

Kot sem že prej omenila, je bil leta 2009 trg še dodatno razdrobljen kot posledica razdelitve številnih novih televizijskih licenc na državni ravni. Na makedonski strani je bila najbolj vplivna postaja A1 v lasti vplivnega poslovneža, ki je bil partner v vladi, a je konec leta 2009 iz vladajoče koalicije izstopil in začel vladajočo stranko ostro kritizirati. V prikazanem Grafu 1 so televizijske postaje, ki so blizu vladajoči stranki, temno sive barve, tiste, ki so povezane z nasprotnimi političnimi stališči, pa črne. Belo so pobarvani mediji na državni ravni, ki oddajajo v albanščini, svetlo sivi del pa je delež občinstva vseh lokalnih in regionalnih televizijskih postaj v različnih jezikih. Leta 2012 so se razmere na trgu popolnoma spremenile. Zaradi stečajnega postopka je bila postaji A1 odvzeta licenca. Proti lastniku je bil zaradi davčne utaje sprožen sodni proces. Vsa njegova podjetja, ki so bila v to vpletena, so zaprli (tudi satelitsko televizijsko postajo A2, ki je začela oddajati leta 2008).

Vir: Nielsen.

Konec leta 2012 je edini kritični glas proti vladi prihajal iz televizijske postaje Telma, saj sta postaji A1 in A2 prenehali oddajati, postaja Alfa, ki jo je leta 2008 ustanovil poslovnež blizu opoziciji, pa je bila prodana srbskemu podjetju blizu vplivnim osebam v vladajoči stranki VMRO-DPMNE. Prikazani podatki o deležu gledalcev leta 2009 in 2012 v Grafu 1 in Grafu 2 vizualno ponazarjajo stanje političnega pluralizma na televizijskem področju v Makedoniji. Seveda bi potrebovali bolj celostno in bolj dolgoročno raziskavo, da bi lahko empirično izmerili, kako te televizijske postaje odražajo politični pluralizem v svojih vsakdanjih informativnih oddajah.

Naslednji graf ponazarja, da boj za politični vpliv na gledalce ni bil edini motiv lastnikov medijev. Podatki o čistih prihodkih od oglaševanja televizijskih postaj kažejo, da je bil resnična gonilna sila surove igre na televizijskem trgu dobiček. Leta 2011, ko sta A1 in A2 že prenehali oddajati, so največji delež oglaševalskih prihodkov pridobile televizijske postaje, povezane z vladajočo stranko.

Vir: Svet za radiodifuzijo.

Skupna vsota čistih izdatkov za oglaševanje v letu 2011 je ocenjena na 1480 milijonov denarjev7[7] ali 24,7 milijona evrov. Skupni prihodek od političnega oglaševanja je v tistem letu znašal 13 odstotkov, od oglaševanja države pa 2,56 odstotka. Vlada se je med največjimi oglaševalci uvrstila na četrto mesto.

Če povzamemo, so glavni problemi na področju medijev v Makedoniji ob koncu leta 2012 sledeči: trg je še vedno zelo razdrobljen, skoraj vsi vplivni mediji so tesno povezani z vladajočo stranko, vlada z oglaševanjem že štiri leta izvaja nepretrgano kampanjo in se tako vmešava v uredniško neodvisnost medijev in nanjo vpliva, regulator ni politično neodvisen in ne dovolj kompetenten, ni dosledne medijske politike, ki bi ohranjala zunanji in notranji politični pluralizem v medijih, demokratični cilji regulacije elektronskih medijev so popolnoma zapostavljeni, delovna razmerja novinarjev so prepuščena na milost in nemilost lastnikom medijev.

V razpravi o reformi medijev je težko reči, kakšni bi bili prava rešitev in priporočila za nadaljnje ukrepanje. Ti procesi imajo mnogo vidikov in na ta vprašanja ni mogoče enostavno in zlahka odgovoriti. Navajam nekaj idej, kako še bolj izboljšati normativni medijski sistem: nadaljnje preverjanje neodvisnosti regulatorja, krepitev strokovnega znanja, transparentnosti in odgovornosti, uvajanje strogih in jasnih načel imenovanja članov regulativnih organov, temelječih na sposobnostih, nedvoumno zagotoviti, da bo naloga regulatorja varovanje zunanjega in notranjega političnega pluralizma, zavezati regulatorja k nadziranju notranjega političnega pluralizma v medijih in k ukrepanju, omejitve za lastnike medijev glede lastništva drugih podjetij, omejitev javnih kampanj, financiranih iz državnega proračuna, prepoved političnih kampanj zunaj volilnega obdobja, zagotoviti predpise, ki bodo od lastnikov medijev zahtevali, da zagotovijo zaposlitveni status novinarjev in uredniško neodvisnost informativnega uredništva.

* Članek temelji na prispevku avtorice na mednarodni konferenci »Primerjanje medijskih reform po svetu«, ki jo je 29. in 30. novembra 2012 v Ljubljani organziral Mirovni inštitut.

Če sodimo po izkušnjah držav jugovzhodne Evrope, so se pričakovanja, da se novinarji, v primerjavi z drugimi skupinami poklicev, bolj zavedajo koristi, ki jim jih lahko prinesejo reforme medijev in so zato v tem pogledu bolj dejavni in si zato zanje bolj prizadevajo, izkazala za iluzijo. Hkrati pa enaka izkušnja kaže, da reform, ki imajo za cilj demokratizacijo medijskega sistema, ni mogoče doseči brez zavzetega sodelovanja novinarjev in učinkovitih poklicnih organizacij.

V Srbiji se je prenova medijskega sistema v primerjavi z drugimi postkomunističnimi državami srednje in vzhodne Evrope začela z desetletno zamudo, po zamenjavi režima Slobodana Miloševića leta 2000. V devetdesetih letih so mediji zrcalili in pospeševali globoke družbene razdore med nacionalno usmeritvijo in civilno družbo ter med tradicionalizmom in modernizmom. Del srbskih novinarjev, ki so delali v medijih, ki jih je obvladoval režim, so bili ideološko in propagandistično orodje Miloševićeve avtokracije. Njihova edina funkcija je bila pridobivati podporo javnosti za politiko vlade v procesu oblikovanja nacionalne države. Srbija je bila celo desetletje vpletena v vojne v Sloveniji, na Hrvaškem, v Bosni in na Kosovu. Ti novinarji so uvedli posebno poklicno načelo »patriotskega novinarstva«, ki se je v korist srbskih nacionalističnih interesov zavzemalo za nacionalistični patriotizem, etnično nestrpnost, vojno, ksenofobijo, etatizem in kult osebnosti. Drugi del novinarjev, ki so delali v medijih, ki jih režim ni obvladoval, temveč jih je zatiral, pa so se zavzemali za razvoj demokratične srbske družbe, v kateri bi se nacionalni problemi in konflikti reševali miroljubno in bi se spoštovale pravice drugih. Zagovarjali so politično kulturo z etnično strpnostjo, mirom, sodelovanjem s svetom, parlamentarno demokracijo, pluralizmom, človekovim pravicami in civilno družbo kot najvišjimi vrednotami in so svoje bralce, poslušalce in gledalce v tem pogledu izobraževali in informirali.

Jedro sil, ki so spodbudile demokratično tranzicijo medijskega sistema, je nastal med novinarji neodvisnih medijev, v njihovih poklicnih združenjih, organizacijah civilne družbe, v organizacijah visokošolskih učiteljev in raziskovalcev in med publiko teh medijev. Vsi so se zavedali pomena svobode medijev in pluralizma.

V Srbiji danes še vedno ni širokega soglasja o tem, v kakšni smeri bi se morala država razvijati, še manj pa o smeri in ciljih reforme medijev. Državno lastništvo medijev je eno od spornih vprašanj. Nekateri mu zelo nasprotujejo, drugi ga z vsem srcem podpirajo. Novinarji so razdeljeni v tri velike skupine, usmerjajo pa jih zelo različne »profesionalne ideologije«. Prva skupina se zavzema za avtonomijo in profesionalizacijo medijev brez osebnih, političnih ali korporativnih vplivov nanje. Medije imajo za varuhe javnega interesa. Drugi imajo medije za osrednje gibalo procesa oblikovanja države in za naravne zaveznike političnih sil, ki služijo interesom srbskega naroda. Novinarji v tretji skupini imajo medije predvsem za komercialna podjetja, ki naj bi sledila samo logiki trga. Nasprotujejo pravni ureditvi medijev. Če že mora biti, potem naj bo samo en zakon z enim samim členom: mediji so svobodni.

Prva dva pojmovanja medijev kot socialne institucije sta podedovana iz preteklosti. Tretje je precej novo. Nastalo je s hitrim razvojem skrajno skomercializiranih medijskih družb (tabloidnih dnevnikov, zabavnega tiska in komercialne televizije). Samo prva skupina novinarjev zagovarja in si prizadeva za reformo medijev, ki bi temeljila na trdnem pravnem okviru, regulaciji trga in koncentracije medijev, preglednosti lastništva medijev in financiranja, politično nevtralni državni pomoči medijem, zagotovljeni uredniški avtonomiji in samoregulaciji novinarstva. Stališče o vlogi medijev, ki ga zagovarja druga skupina, izvira iz prejšnjega obdobja in ovira prenovo vloge države v medijih.

Dosedanje izkušnje iz reform medijev v državah jugovzhodne Evrope kažejo, da resnične pobude za avtonomijo medijev in nadzor medijev nad javnimi sredstvi in javno politiko lahko pridejo samo iz civilne družbe. Novinarji so lahko učinkoviti samo, če se organizirajo v poklicna združenja in poiščejo zaveznike v drugih organizacijah civilne družbe. Sindikati v medijskih podjetjih se niso izkazali za učinkovito obliko delovanja v prid tranziciji, saj se na člane pri njihovem vsakdanjem poklicnem delu zlahka izvaja pritisk.

V Srbiji so novinarji namesto sindikatov ustanovili nove nacionalne in lokalne organizacije – Neodvisno združenje novinarjev (NUNS) in Neodvisno združenje novinarjev pokrajine Vojvodine (NDNV), pa tudi medijska združenja posebne vrste, na primer Združenje neodvisnih elektronskih medijev (ANEM) in združenje založnikov lokalnih časopisov Lokalni tisk. Dosegli so znatne uspehe, ko so zaposlili profesionalne kadre.

Srbski novinarji so bili celo desetletje razdeljeni in organizirani v dve glavni poklicni organizaciji (Združenje novinarjev Srbije – UNS in Neodvisno združenje novinarjev Srbije – NUNS), ki sta bili posledica delitve na medije pod nadzorom države in neodvisne medije. Kljub razlikam sta organizaciji v zadnjem času zbližali svoje poglede na reformo medijev. Povezali sta se z drugimi medijskimi organizacijami in ustanovili Medijsko koalicijo, ki zdaj usklajuje reformne dejavnosti medijskih strokovnjakov.

Anketa med 240 uredniki informativnih medijev v Srbiji,[1] opravljena leta 2011, je pokazala, da imajo poklicna združenja za učinkovitejša pri varovanju pravic in svoboščin novinarjev.

Novinarske in medijske organizacije pa niso navezale stikov samo z nevladnimi organizacijami in akademskimi ustanovami, temveč sodelujejo tudi z dvema neodvisnima državnima institucijama, z varuhom človekovih pravic in s pooblaščencem za informacije javnega pomena. Obema institucijama se je kljub temu, da sta novi in se na začetku svojega dela spopadata z velikanskimi težavami, posrečilo pridobiti nekaj izvršne moči, da delujeta neodvisno od političnih interesov, kar je zasluga predvsem velike osebne integritete vodij teh institucij. Zavezništvo z omenjenima institucijama je novinarjem omogočilo, da so onemogočili sprejem nekaterih zelo omejevalnih sprememb v zakonu o javnih informacijah (2009) in rešitev v zakonu o elektronskih komunikacijah (2010).

Srbski novinarji, ki se zavzemajo za reforme, imajo državo za glavno oviro v procesu tranzicije medijev. Njihova dejavnost je v glavnem usmerjena na omejevanje dejavnosti vlade pri sprejemanju zakonov. Srbska vlada je bila v zadnjem desetletju podobno kot druge nove demokratične vlade v jugovzhodni Evropi po navadi pripravljena žrtvovati reformne procese za svoje začasne politične interese. Izkazala se je za najbolj konservativni dejavnik množičnih komunikacij in posrečilo se ji je, da je demokratizacijo medijev naredila za orodje politične volje novih elit, namesto za dejavnik splošne demokratizacije družbe.

Novinarji so bili najbolj aktivni v boju za uvedbo novega, koherentnega pravnega okvira za razvoj novega medijskega sistema. Sodelovali so pri pisanju osnutkov novih zakonov, se bojevali proti protislovjem v sprejetih zakonih in njihovim spremembam in dopolnilom, ki so zmanjševali svobodo medijev in neodvisnost regulativnih organov ter ohranjali prakso selektivnih državnih subvencij medijem. Strokovno znanje na področju medijske zakonodaje je bilo odločilnega pomena za sodelovanje novinarjev pri reformiranju medijske zakonodaje.

Osnutke za prve nove zakone o medijih so izdelale skupine civilne družbe. Razlog za to je bil enostaven – vlada takrat ni imela strokovnjakov za medijsko zakonodajo. Pozneje je vlada v svoje delovne skupine sprejela samo predstavnike poklicnih združenj. Samo če so bili ti predstavniki dovolj strokovno usposobljeni, so lahko branili poklicne interese. Zato so morali najeti in plačati pravne strokovnjake, vzgojiti strokovnjake z novinarskimi izkušnjami ali pa prositi za pomoč mednarodne organizacije in strokovnjake.

Novinarji so tudi dejavni in precej uspešni pri nadzoru izvajanja sprejetih zakonov. Ta naporna dejavnost, za katero so potrebna velika sredstva, je učinkovita samo, če je stalna, strokovna, dosledna in če je z njo seznanjena javnost. Zelo koristna oblika te dejavnosti je pravni nadzor medijskega prizorišča, ki ga je leta 2009 uvedel ANEM in ga predstavlja v specializirani mesečni publikaciji (v tiskani obliki in na spletu).[2] Nadzor opravlja zasebna pravna pisarna. Njeni strokovnjaki spremljajo in pravno analizirajo vse spremembe na področju medijev, delo vseh vladnih organov, ki so odgovorni za medije, dejavnost regulativnih organov na področju medijev, izvajanje medijskih zakonov, pripravo zakonov, ki vplivajo na medije, sodne procese in obsodbe novinarjev, kršenje pravic novinarjev in medijskih svoboščin, procese privatizacije medijev in digitalizacijo.

Intenzivno si tudi prizadevajo za zviševanje ravni profesionalizma, vendar trenutno še brez trajnih uspehov. Srbski novinarji nimajo tradicije in izkušenj iz samoregulacije, zato morajo v uvajanje samoregulativnih mehanizmov kot učinkovitega orodja kolektivne profesionalizacije vložiti veliko truda. Leta 2006 jim je uspelo sprejeti skupni kodeks profesionalnega ravnanja. Svet za tisk, edini samoregulativni organ, je začel delovati šele leta 2011. Združuje samo tiskane medije, pa še te ne vse. Tabloidni časopisi, ki pogosteje kršijo poklicne in etične kodekse, niso člani Sveta za tisk.

Čeprav so bili novinarji deloma uspešni na glavnih področjih delovanja, pa njihova prizadevanja za reforme niso izpolnila pričakovanj. Neuspeh tranzicijskega procesa je očiten. Neodvisni mediji, ki so se razvili pod Miloševićevim režimom in morali prenašati njegovo zatiranje, v novi srbski demokraciji komajda shajajo. Institucionalna dediščina preteklosti je še vedno močna, nove institucije pa se še niso dobro zakoreninile. Čeprav so novinarji in njihove organizacije razmeroma uspešni pri spreminjanju pravil, pa so precej neuspešni pri reformah sistema institucij, ki vplivajo na vlogo in delovanje medijev.

Novinarske organizacije, ki so naklonjene reformam, imajo malo vpliva na vladno medijsko politiko in odločanje, regulacijo medijskega trga in pošteno konkurenco, preprečevanje medijskih monopolov, delo regulativnih organov, ki je neučinkovito, preobrazbo državnega radia in televizije v javni servis, ki je prepočasno, izboljšanje slabih delovnopravnih pravic novinarjev in nove pristojnosti menedžerjev v medijskih hišah.

V »konsolidirani nekonsolidirani demokraciji«, kot cinično opisujejo srbsko družbo, niso mogli preprečiti uporabe medijev za določene politične in ekonomske interese. Njihova prizadevanja niso prispevala k preglednosti lastništva medijev, državnih subvencij in drugih oblik pomoči medijem, ki so politično blizu vladi in lokalnim oblastem. Ena sama poteza protikorupcijskega sveta, neodvisnega vladnega organa ‒  poročilo o problemih medijske panoge leta 2011, ki domače tajkune razkriva kot resnične lastnike medijev za tujimi podjetji, razkriva dejanski obseg udeležbe državnih sredstev na oglaševalskem trgu in nepregledno financiranje javnega servisa radia in televizije ‒ je veliko bolj vplivala na povečanje podpore reformam kot številne oblike večletnega dela novinarskih združenj.

Reformno usmerjeni novinarji nimajo stalnih kanalov za komuniciranje z ustreznimi ministrstvi in s pasivnimi parlamentarnimi telesi, pristojnimi za medije. Razvili so sovražen odnos s sodstvom in z regulativnimi organi in prav tako niso navezali nobenih formalnih stikov z ustanovami za izobraževanje novinarjev.

Poleg tega novinarskim organizacijam doslej ni uspelo razviti poklicne solidarnosti. Čeprav novinarska združenja svoje dejavnosti usklajujejo, novinarji nimajo skupne poklicne ideologije. Mediji redko poročajo o reformi medijev. Združenja niso našla trajne oblike financiranja svojih dejavnosti in so še vedno v veliki meri odvisna od tujih donatorjev. Glavni razlog za neuspeh reforme medijev in razmer za razvoj medijskih podjetij na nediskriminatoren način je partokratična narava srbskega političnega sistema, ki brez kakršnihkoli pravnih posledic daje prednost določenim interesom pred načeli vladavine prava.

Srbski medijski sistem je tako kot drugi sistemi jugovzhodne Evrope v zadnjem desetletju doživel velike spremembe. Še vedno pa ni ustaljenega in funkcionalnega medijskega trga. Država je še vedno lastnica četrtine radijskih in četrtine televizijskih postaj in ima zelo pomembno vlogo kot vir financiranja medijev. Poleg tega vztrajno onemogoča svobodno in pošteno konkurenco, čeprav se je pred desetimi leti zavezala, da se bo odpovedala lastništvu nad mediji in njihovemu financiranju.

Demokratični standardi se samo delno izvajajo, bodisi zaradi nepopolne in nedosledne zakonske ureditve ali pomanjkljive sposobnosti institucij, ki bi jih morale izvajati, ali pomanjkanja moči med samimi novinarji. Drastična odstopanja zaznavamo v gospodarski ureditvi medijev, neodvisnosti medijev od političnih vplivov, delovnih in socialnih pravicah novinarjev in njihovi varnosti. Interesi vladajoče politične elite in gospodarsko okolje, ki je za delovanje medijev neugodno, onemogočajo spremembe, ki jih imajo reformam naklonjeni novinarji za nujne.

* Članek temelji na prispevku avtorice na mednarodni konferenci »Primerjanje medijskih reform po svetu«, ki jo je 29. in 30. novembra 2012 v Ljubljani organziral Mirovni inštitut.

Bosna in Hercegovina (BiH) velja za enega najvidnejših primerov obsežnega mednarodnega poseganja v medijski sistem. Po kratkem eksperimentu iz demokracije leta 1990 je država leta 1992 padla v poguben konflikt (Ministry for Human Rights and Refugees BiH 2003: 7; The World Bank 2004), ki je trajal skoraj do konca leta 1995 (Malcolm 1994; Dizdarević et. al. 2006: 21–22). S podpisom daytonskega mirovnega sporazuma (DPA)[1] je prišla država pod mednarodni nadzor. Ustanovljen je bil urad visokega predstavnika (OHR), pristojen za nadzor, spodbujanje in usklajevanje izvedbe civilnega vidika mirovnega sporazuma.[2] Dobil je precej pooblastil, na primer pravico, da s položaja odstavi javne funkcionarje, ki bi ovirali izpolnjevanje DPA, in če je potrebno, tudi naložiti sprejetje zakonov.[3] Poslane so bile Mednarodne sile za uresničitev (IFOR) s 60.000 vojaki, ki naj bi zagotovili izvedbo vojaških vidikov DPA. Politični zastoj pa je resno ogrozil izvedbo mirovnega sporazuma. Posledica tega je bila, da je bila mednarodna skupnost prisiljena uporabiti svoja velika pooblastila in uvesti ustavne, pravne, administrativne in politične reforme.[4]

Ena od značilnosti povojnega razvoja BiH je velika navzočnost mednarodnih organizacij, ki so sodelovale pri snovanju države, pacifikaciji, obnovi in spravi. Med letoma 1996 in 1999 je 48 držav donatork in 14 mednarodnih organizacij BiH dodelilo 3,7 milijarde dolarjev (The World Bank 2004: 2). Precej sredstev je bilo vloženih tudi v medijske reforme. Med letoma 1996 in 2006 je bilo z različnimi programi zagotovljenih približno 87 milijonov dolarjev za pomoč medijem v BiH (Rhodes 2007: 15).

Kljub temu je država dve desetletji pozneje še vedno disfunkcionalna, njen politični sistem pa je v stanju permanentne krize. Zapletena ureditev[5] delitve oblasti zelo omejuje sposobnost države za učinkovito odločanje. Posledica tega je, da BiH zaostaja v procesu vstopanja v EU, njeno gospodarstvo stagnira, reforme pa so večinoma zastale (Evropska komisija 2011).

Čeprav je bil medijski sistem podvržen mnogim reformnim procesom, med njimi je bil delno reformiran javni radiotelevizijski servis, ustanovljena pa je bila tudi Agencija za regulacijo komunikacij, pa ni bila zagotovljena trajnost njegovih temeljnih institucij in organizacij. BiH je, na primer, med letoma 2009 in 2012 doživela precejšen upad indeksa medijske uravnoteženosti (MSI). S položaja skoraj uravnoteženih medijev je nazadovala na neuravnotežen mešani sistem, za katerega so značilni »segmenti pravnega sistema in vlade, ki nasprotujeta svobodnemu medijskemu sistemu« (IREX 2009; IREX 2012).[6]

Ta pregled se loteva medijskih reform v BiH v dveh desetletjih, ki jih je vodila mednarodna skupnost, in poskuša orisati možne razloge za njihov omejen uspeh. Skladno z najnovejšo literaturo in glede na to, da so medijske reforme usmerjene na pravni okvir, neodvisnost medijev od politike in vlade, in na razvijanje samoregulativnih mehanizmov in profesionalnega in etičnega novinarstva, sta najpomembnejša dejavnika, ki ju je treba obravnavati: vloga in narava države ter raven profesionalizacije novinarstva (Voltmer 2012; Zielonka and Mancini; Hallin and Mancini 2004).

Po vojni so mediji delovali v sovražnem okolju, izpostavljeni so bili političnim pritiskom, ni bilo nobene regulative, vrstili so se grožnje in napadi nanje, finančne možnosti so bile neobetavne. Mnogi so nadaljevali z vojnim hujskaštvom (Media Experts Commission 1998; Kurspahić 2003; Thompson and De Luce 2002) in tako resno ogrožali prizadevanja za uresničevanje miru (International Crisis Group 1997). Zaradi teh neugodnih razmer so se mednarodni akterji lotili obsežnih medijskih reform, da bi zagotovili, da ne bi bil ogrožen mirovni proces. Reforme so se nanašale na ključne vidike medijskega sistema, med njimi na pravni okvir, regulativne in samoregulativne organe, državno radiotelevizijo in javni servis, pa tudi na neodvisne medije.

Reforme so bile zasnovane po modelih zahodnih demokracij, predvsem ameriški in britanski. BBC je bil, na primer, v veliki meri uporabljen kot model za reformo radiotelevizijskega javnega servisa v BiH. Pri izobraževanju novinarjev je bil velik poudarek na uravnoteženem poročanju, nepristranskosti in objektivnosti. Neodvisna nadzorna agencija je dobila nalogo regulirati radio in televizijo. Podporo je dobila tudi samoregulacija tiskanih medijev.

Temelj za pomoč medijem v BiH je bila ustanovitev neodvisne komisije za medije (IMC) leta 1998 (OHR 1998), ki je dobila nalogo regulirati radiotelevizijski sektor (Open Society Institute 2005: 286; Hans Bredow Institute for Media Research, et. al. 2011: 92). Leta 2001 je urad visokega predstavnika odločil, da se združita neodvisna komisija za medije in Agencija za nadzor medijev v Agencijo za nadzor komunikacij Bosne in Hercegovine (Open Society Institute 2005: 276; Hans Bredow Institute for Media Research, et al. 2011: 176, Thompson and De Luce 2002).

Namen Agencije za regulacijo komunikacij je bil delovati kot neodvisna nadzorna agencija. V prvih letih njenega delovanja je veljala za zelo uspešen rezultat mednarodnih reform. Zadnja leta pa je več zakonodajnih pobud vlade spodkopalo njeno neodvisnost, zlasti glede položaja njenega osebja, njene finančne neodvisnosti in njenega formalnega statusa v odnosu do ministrskega sveta BiH. V mnogih primerih so določila novih zakonov v nasprotju z zakonom o komunikacijah[7], po katerem je bila Agencija za regulacijo komunikacij ustanovljena.

Poleg tega ministrski svet in parlament nenehno pritiskata na agencijo, da bi omejila njeno avtonomijo. Posledica tega je, da ministrski svet in parlament že štiri leta nista imenovala direktorja agencije in članov njenega sveta, zato delujejo s tehničnimi pooblastili (Halilović 2008; Hans Bredow Institute for Media Research, et. al. 2011; Evropska komisija 2009). Vse to je precej omejilo možnost agencije, da oblikuje politiko, kljub temu pa se za zdaj uspešno upira pritiskom in še vedno, kljub vsem oviram, izvaja svojo regulativno vlogo (Hans Bredow Institute for Media Research, et al. 2011).

Še en pomemben vidik medijske reforme je bila preobrazba radiotelevizijskih postaj, ki jih je obvladovala država, v javne servise. Najprej so se poskusi reformiranja državnega radia in televizije začeli leta 1998, spodbudila pa jih je mednarodna skupnost. Ker se ti poskusi zaradi obstrukcije lokalnih političnih interesov niso posrečili, je urad visokega predstavnika leta 2002 naložil uvedbo prepotrebnega pravnega okvira za ustanovitev javnega radiotelevizijskega servisa (OHR 2002), ki ga je po letu 2005 dopolnila nova skupina zakonov, ki so ga sprejele lokalne oblasti (pod pritiskom mednarodne skupnosti).

Posledica reform je bila, da se je zmanjšal neposredni nadzor vlade nad javnim servisom, programi niso več vsebovali očitne politične propagande, radijski in televizijski kanali so se odprli za nasprotna mnenja, radio in televizija pa sta v svojo uredniško politiko sprejela načela javnega servisa. Še leta 2013 pa sistem javnega servisa še vedno ne deluje povsem, odločitve in zakoni, ki so njegov temelj, pa se le delno izvajajo. Trije javni servisi[8] delujejo bolj kot tekmeci in ne kot del istega sistema, njihova sposobnost finančnega preživetja je vprašljiva, niso bile vzpostavljene osnovne institucionalne komponente sistema, problematična je njihova politična neodvisnost, njihova funkcija javnega servisa pa je precej omejena (Boev 2012).

Mednarodna skupnost je tudi intenzivno podprla neodvisne medijske hiše v BiH. Podprla je številne že obstoječe elektronske in tiskane medije, pa tudi ustanavljanje novih medijskih hiš. Rezultati teh poskusov so bili precej različni. Na eni strani je podpora pomagala pri razvoju mnogih medijskih hiš, ki jih niso obvladovale glavne politične stranke. Tako je nastajal na splošno bolj pluralističen in odprt medijski sistem. Hkrati pa so se mnoge medijske hiše komercializirale, na primer televizijska mreža OBN (Open Broadcast Network) (Hozić 2008) ali prenehale delovati, na primer radio FERN (Free Elections Radio Network), druge pa so navezale tesne stike s političnimi strankami in poslovnimi interesi, ki so blizu političnim strankam ali vladi (IREX 2012; IREX 2011; Hozić 2008).

In končno je bilo veliko truda vloženega v profesionalizacijo novinarjev v BiH. Na pobudo mednarodne skupnosti je bil ustanovljen tiskovni svet BiH, uveden je bil Kodeks novinarjev, podporo pa so dobila tudi novinarska združenja. Tiskovni svet pa se spopada z ovirami pri uveljavljanju svoje pristojnosti in Kodeksa novinarjev. Obstoj tiskovnega sveta ni zagotovljen, ker je večinoma odvisen od podpore donatorjev (IREX 2012: 26), njegovo delovanje pa novinarji in medijske hiše ovirajo z nespoštovanjem njegovih odločitev (IREX 2012: 26). Skrajna politična, etnična, ozemeljska in tržna razdrobljenost se odraža tudi v razdrobljenosti novinarskih združenj, zato so pretežno neaktivna in neučinkovita, novinarska solidarnost pa je precej šibka (IREX 2010; IREX 2011; Rhodes 2007: 36). Novinarji delujejo v neugodnih razmerah, pogosto brez pogodb o delu, ob minimalnih ali neredno izplačanih plačah (IREX MSI 2012: 27).

Primer BiH kaže visoko raven politizacije države, kar ima velike posledice za delovanje medijev. To je razvidno iz težav, povezanih z izvajanjem zakonov in prepisov o delovanju in neodvisnosti Agencije za regulacijo komunikacij in javnega servisa. V zvezi z agencijo lahko ugotovimo »nestabilno zakonodajo in postopke«, kot sta te razmere poimenovala Zielonka in Mancini (2011: 6).

Pravni okvir se pogosto spreminja, posledica tega pa je navzkrižje zakonov, zato prihaja do »pravne negotovosti in regulatornega kaosa« (Zielonka and Mancini 2011: 6). Predpisov in zakonov ne upoštevajo niti zakonodajni organi, ki so jih sprejeli, na primer parlament in ministrski svet BiH, ki z agencijo ne ravnata skladno z ustreznimi predpisi. Podobno pravni okvir, po katerem je bil ustanovljen javni servis, ignorirajo sami elektronski mediji, pa tudi politiki in vlada. Nobeden od njih namreč ne upošteva vseh njegovih ključnih vidikov, na primer formule za dodelitev sredstev med tri javne servise ali ustanovitve skupne korporacije (ki bi imela nalogo usklajevati dejavnosti vseh treh javnih servisov, gospodariti z opremo in voditi oglaševanje itd.), ki je hrbtenica funkcionalnega javnega servisa.

Zdi se, da so vse vpletene interesne skupine zadovoljne s tem, da zakone preprosto ignorirajo, saj za takšno vedenje ni nobenih posledic.

Mediji v Bosni in Hercegovini poleg tega v celoti odražajo zapletene politične razmere v državi. Zanje je značilna visoka raven političnega paralelizma (IREX 2011). Poročanje medijev o politiki odraža politične povezave medijskih hiš, kar je še posebej mogoče opaziti pred volitvami (Jusić 2002).

Novinarji in vodilni medijski menedžerji svojo kariero pogosto nadaljujejo v politiki, ko pa je njihovih političnih funkcij konec, se vrnejo v medije. Vlada je še vedno največja lastnica elektronskih medijev. Štirinajst televizijskih in 65 radijskih postaj je bodisi v neposredni lasti vlade ali pa jih vlada na različnih administrativnih ravneh obvladuje finančno. Gre za 30 odstotkov vseh elektronskih medijev v državi (CRA 2011: 9). Obstaja tudi zelo velik poslovni paralelizem medijev, kar pomeni, da lastniki medije uporabljajo za podporo lastnim poslovnim interesom, ki so pogosto tesno povezani s političnimi interesi (Zielonka and Mancini 2011: 4).

In končno, mediji so tudi zelo razdeljeni po etnični liniji, paralelno z razdelitvijo občinstva v pretežno teritorialne in administrativno različne etnične tabore (GfKBiH 2006a; GfKBiH 2006b). Te probleme še povečuje precej majhen, prenasičen in šibek medijski trg (IREX 2012: 33; AGCOM & CRA 2008: 111–113). Tako razdrobljen trg še povečuje politični paralelizem na področju medijev, saj omejeni prihodki medije silijo k iskanju močnih pokroviteljev, da bi lahko preživeli (Hallin and Mancini 2004).

Raven profesionalizacije, kot jo definirata Hallin in Mancini (2004), je precej nizka. Kljub samoregulativnim mehanizmom, kot sta tiskovni svet in novinarski kodeks, novinarji ne spoštujejo sprejetih predpisov, pa tudi samoregulacija se v medijih ni uveljavila. Posledica tega je, da je kakovost novinarstva slaba, raziskovalnega novinarstva pa tako rekoč ni. V zadnjih letih se povečujejo pritiski na novinarje (IREX 2011: 15).

Če vse to upoštevamo, lahko rečemo, da mediji v BiH delujejo v precej neugodnih razmerah postkonfliktne družbe, za katero je značilna visoka stopnja politizacije, slabo in selektivno spoštovanje norm in predpisov ter nestabilna zakonodaja, ki povzroča pravno negotovost. Posledica kombinacije šibkega in razdrobljenega trga in pomanjkljive profesionalizacije novinarstva je zelo razdrobljen in polariziran medijski sektor, za katerega je značilna kombinacija političnega, komercialnega, teritorialnega in etničnega paralelizma.

Ti kontekstualni dejavniki imajo škodljiv vpliv na prizadevanja za medijske reforme, zlasti če ta prizadevanja temeljijo na modelih in konceptualnih predpostavkah, ki se ne skladajo popolnoma z naravo medijskega sistema, ki ga je treba reformirati. Konceptualne predpostavke o tem, kako bi moral delovati medijski sistem, so bile vzete predvsem iz liberalnih medijskih sistemov (Hallin and Mancini 2004) in se le stežka zakoreninijo v nekompatibilen lokalni kontekst.

Glede na specifični kontekst v povojni BiH je bilo posredovanje mednarodne skupnosti pod vodstvom urada visokega predstavnika bistvenega pomena za začetek reform, in za to, da so se stvari na medijskem področju premaknile naprej. Takšne reforme pa so se izkazale za veliko preveč napredne, da bi jih to okolje lahko sprejelo, posledica tega pa je bila, da so se medijski sistem in njegove temeljne institucije preobrazili samo deloma, ko pa je bilo tuje pomoči konec, pa so se v nekaterih primerih celo povrnili v prejšnje faze razvoja. Zdi se, da so ključne medijske institucije »obtičale v tranziciji in se celo razvijajo v obratno smer« (Voltmer 2012: 233). Kot da bi modeli, sposojeni od zahodnih demokracij in preneseni v lokalno okolje, zaživeli lastno življenje in se v precejšnji meri oddaljili od predpostavk, na katerih so prvotno temeljili. 

Boev, Boyko (2012): Analysis of the Laws Pertaining to the Public Service Broadcasting System of Bosnia and Herzegovina. Report prepared by ARTICLE 19 and commissioned by the Office of the OSCE Representative on Freedom of the Media, str. 37–39.

AGCOM & CRA (2008): Overview of the Communications Sector in Bosnia and Herzegovina. Sarajevo: Authority for Communications Guarantees & Communications Regulatory Agency, 2008. http://rak.ba/(...) (dostop januarja 2012, 2010).

CRA (2011a): Annual Report of the Communications Regulatory Agency for the Year 2010, Communications Regulatory Agency of Bosnia and Herzegovina (CRA), URL: http://rak.ba/eng/index.php?uid=1273696422. Dostop 15. februarja 2012.

Dizdarević, Srđan et al. (ur.) (2006): Democracy Assessment in Bosnia and Herzegovina. Open Society Fund Bosnia and Herzegovina.

European Commission (2009): Bosnia and Herzegovina Progress Report,

http://ec.europa.eu/enlargement/(...). Dostop 31. maja 2012.

European Commission (2011): Bosnia and Herzegovina Progress Report, http://ec.europa.eu/enlargement/(...). Dostop 31. maja 2012.

GfK BiH (2006a): Čitanost dnevnih novina u BiH, Sarajevo-x.com, www.klix.ba/vijesti/bih/(...). Dostop 17. aprila 2013.

GfK BiH (2006b): Elektronski mediji u BiH – koji se najčešće gledaju i slušaju?, GfK BiH, www.gfk.ba/(...). Dostop 17. aprila 2013.

Halilović, Mehmed (2008): ‘Disciplining Independent Regulators: Political Pressures on the Communications Regulatory Agency of Bosnia and Herzegovina’. V: Puls demokratije / Puls of Democracy, 10 July, http://arhiva.pulsdemokratije.net/index.php?id=1060&l=en. Dostop 29. maja 2012.

Hallin, Daniel C. and Mancini, Paolo (2004): Comparing Media Systems: Three Models of Media and Politics, Cambridge University Press.

Hans Bredow Institute for Media Research, Interdisciplinary Centre for Law & ICT (ICRI), Katholieke Universiteit Leuven; Center for Media and Communication Studies (CMCS), Central European University; Cullen International; Perspective Associates (ur., 2011): INDIREG. Indicators for independence and efficient functioning of audio-visual media services regulatory bodies for the purpose of enforcing the rules in the AVMS Directive, Study conducted on behalf of the European Commission, Final Report. February 2011.

Hozić, Aida A. (2008): ‘Democratizing Media, Welcoming Big Brother: Media in Bosnia and Herzegovina’. V: Karol Jakubowicz in Miklós Sükösd (ur.): Finding the Right Place on the Map: Central and Eastern European Media Change in a Global Perspective. Bristol–Chicago: Intellect.

International Crisis Group, Media in Bosnia and Herzegovina: How International Community can be more Effective, ICG, Bosnia Report No. 20, 18. marec 1997, dostopno na: www.crisisgroup.org/(...). Dostop 17. aprila 2013.

IREX (2010): Media Sustainability Index 2010: Bosnia and Herzegovina, IREX, www.irex.org/(...). Dostop 31. maja 2012.

IREX (2011): Media Sustainability Index 2011: Bosnia and Herzegovina, IREX, www.irex.org/(...). Dostop 31. maja 2012.

IREX (2012): Media Sustainability Index 2011: Bosnia and Herzegovina, IREX, www.irex.org/(...). Dostop 17. aprila  2013.

Jusić Tarik (2002): MONITORING POKRIVANJA IZBORA U ŠTAMPANIM MEDIJIMA (GENERALNI IZBORI, 5. OKTOBAR 2002). Koordinacija novinarskih udruženja u Bosni i Hercegovini.

Kurspahić, Kemal (2003): Zločin u 19:30 - Balkanski mediji u ratu i miru / Prime-Time Crime: Balkan Media in War and Peace. Mediacentar Sarajevo and South East Europe Media Organization (SEEMO).

Malcolm, Noel (1994): Bosnia: A Short History. London: Macmillan London Limited.

Media Experts Commission (Komisija eksperata za medije) (1998): Završni izvještaj: Mediji u izborima / Final Report: Media in Elections, OSCE Mission in Bosnia and Herzegovina.

Ministry for Human Rights and Refugees Bosnia and Herzegovina (2003): Comparative Indicators on Refugees, Displaced Persons and Returnees Property Laws Implementation and Reconstruction in Bosnia and Herzegovina from 1991 to 30 June 2003, www.internal-displacement.org/(...). Dostop 12. januarja 2012.

OHR (1998): Decision of the High Representative on the Establishment of the Independent Media Commission in Bosnia and Herzegovina. Office of the High Representative (OHR), 11 June 1998, www.ohr.int/decisions/mediadec/default.asp?content_id=95. Dostop 27. januarja 2012.

OHR (2001): Decision of the High Representative Combining the Competencies of the Independent Media Commission and the Telecommunications Regulatory Agency- Office of the High Representative (OHR), 2 March 2001, www.ohr.int/decisions/mediadec/default.asp?content_id=75. Dostop 27. januarja 2012.

OHR (2002): High Representative Decision Imposing the Law on the Basis of the Public Broadcasting System and on the Public Broadcasting Service of Bosnia and Herzegovina (Office High Rep. 2002), (dostopno na:  www.ohr.int/decisions/mediadec/default.asp?content_id=8359. Dostop 5. novembra 2012.

Open Society Institute (2005): Television Across Europe: Regulation, Policy, and Independence (Volume 1). Budapest: Open Society Institute/EU Monitoring and Advocacy Program.

Price, Monroe (2002): Mapping Media Assistance. The Programme in Comparative Media Law & Policy, Centre for Socio-Legal Studies, University of Oxford.

Rhodes, Aaron (2007), Ten Years of Media Support to the Balkans – An assessment.

Stability Pact for South Eastern Europe.

The World Bank (2004): Bosnia and Herzegovina Post-Conflict Reconstruction and the Transition to a Market Economy: An OED Evaluation of World Bank Support. The International Bank for Reconstruction and Development / The World Bank, www.oecd.org/dataoecd/22/62/35282080.pdf. Dostop 15. februarja 2012.

Thompson, Mark and De Luce, Dan (2002): ‘Escalating to Success? The Media Intervention in Bosnia and Herzegovina’. V: Monroe E. Price in Mark Thompson (ur.): Forging Peace: Intervention, Human Rights and the Management of Media Space. Edinburgh: Edinburgh University Press.

Voltmer, Katrin (2012): 'How Far Can Media Systems Travel? Applying Hallin and Mancini's Comparative Framework outside the Western World'. V: Daniel C. Hallin in  Paolo Mancini (ur.): Comparing Media Systems Beyond the Western World. Cambridge: Cambridge University Press.

Zielonka, Jan in Mancini, Paolo (2011): Executive Summary: A Media Map of Central and Eastern Europe. Media and Democracy in Central and Eastern Europe: An ERC Project based at the Department of Politics and International Relations of the University of Oxford in collaboration with the Department of Media and Communications, The London School of Economics and Political Science,

http://mde.politics.ox.ac.uk/(...). Dostop 20. februarja 2013.

* Članek temelji na prispevku avtorice na mednarodni konferenci »Primerjanje medijskih reform po svetu«, ki jo je 29. in 30. novembra 2012 v Ljubljani organziral Mirovni inštitut.

Če bi hoteli na kratko povzeti, kako je napredovala regulacija medijev v nekaterih srednje- in vzhodnoevropskih državah v zadnjih dvajsetih letih, bi se ključna beseda glasila – razočaranje. Čeprav je sistem v primerjavi z razmerami pred letom 1989 zdaj bolj raznolik, pa tipične značilnosti izkrivljajo funkcioniranje medijev, kar vpliva tako na ekonomijo medijev, njihovo regulacijo, raznovrstnost in svobodo. Ne samo da ni nastal neodvisen, svoboden in finančno vzdržen medijski sistem, v nekaterih državah lahko celo opazimo ponovno oživitev centraliziranega vodenja medijev. Madžarska se spopada s ponovno uvedbo avtoritarnega režima, kar se odraža tako v njenem medijskem sistemu kot v drugih družbenih strukturah.

Če natančno proučimo srednje- in vzhodnoevropsko medijsko krajino, ugotovimo, da je bilo kar precej truda vloženega v pripravo zakonov, ki naj bi zagotovili raznovrstnost, financiranje in svobodo (čeprav neodvisnost od političnih sil ni bila vedno glavna prioriteta). Glavno neskladje pa je med duhom in delovanjem zakonov. Opazimo lahko, da ta pojav ni značilen samo za medijske sisteme, temveč tudi druge družbene strukture na tem območju. Zato lahko trdimo, da glavnega problema ne moremo reševati samo z močjo regulacije.

Glavne značilnosti medijske krajine v srednje in vzhodne Evrope so:

1. Neformalni politični pritiski, ki so bolj skriti v izvedbi kot pa v samem besedilu zakonov.
2. Korporativni pritiski se prepletajo s političnimi interesi lastnikov medijev.
3. Velika tržna koncentracija in velik primanjkljaj raznovrstnosti; tržna prevlada enako politično angažiranih ekonomskih skupin.
4. Financiranje je odvisno od države, ker so oglaševalski trgi majhni in šibki.

Če iščemo vzroke, ugotovimo, da v mnogih družbah ni ključnih pogojev za svobodno in odprto družbo. Pogoj za funkcionalno demokracijo očitno niso samo svobodni mediji, temveč je tudi funkcionalna demokracija pogoj za svobodne medije. Kateri so ti manjkajoči pogoji, da te družbe ne morejo razviti dobro delujoče, pluralistične medijske krajine?

Politična kultura: vlade se ne bi smele vmešavati v medijski trg in medijske vsebine. Država je odgovorna za sprejemanje predpisov, ki zagotavljajo raznovrstne in neodvisne medije javnega servisa, vlade pa so odgovorne za interpretacijo in uveljavitev teh pravil v prid neodvisnosti. Poleg tega učinkovita uveljavitev načel svobode informiranja tudi pripomore k temu, da mediji lahko opravljajo svojo nadzorno nalogo.

Neodvisnost: Osnovni pogoj je, da medijske hiše niso odvisne od države, niti neposredno niti posredno preko omrežja medsebojnih odvisnosti zasebnih podjetij in države. K tem nevidnim omrežjem spada organizacijska izpostavljenost vplivnim avtoritetam in njihovim odločitvam in odvisnost od dodeljenih državnih sredstev, na primer denarja za oglaševanje in prostovoljnega podeljevanja licenc.

Novinarska kultura: Pri obrambi svobode tiska so lahko koristne enotne novinarske skupnosti. Zaželena je predvsem učinkovita samoregulacija, ki ima lahko več pozitivnih učinkov. Pomaga krepiti solidarnost. Brani pred napadi zaradi domnevne neodgovornosti medijev in se postavlja po robu poskusom političnega vplivanja in korupcije. To zadnje ni lahko, če se morajo novinarji spopadati z vsakdanjimi življenjskimi problemi. Kljub temu je splošna moralna integriteta ključnega pomena pri poročanju, saj novinarji s tem pripomorejo k ugledu poklica. Pomanjkanje tega povzroča nezaupanje, to pa je lahko izgovor za uvedbo strožje regulacije. Na Madžarskem je še posebej razočaral pasiven odnos novinarjev do drakonske regulacije medijev.

Strinjam se s poudarkom profesorja Mancinija: »Ne moreš preobraziti medijskega sistema, ne da bi preobrazil družbo.« Rekla bi celo, da ima vsaka družba tak medijski sistem, kot si ga zasluži. Jaz vidim medijski sistem kot del družbe, ki ga razvijejo večinoma neformalni in deloma formalni odnosi v družbi. Zato naj na kratko pregledam te družbe, da bi bolje razumeli njihove medije.

Prvič, preobrazbe političnih sistemov v državah srednje in vzhodne Evrope ni sprožil preobrata v političnem mišljenju množic prebivalstva in zato tega ni avtomatično povzročil. Ni bilo kampanje informiranja javnosti o pomenu vladavine prava in demokracije. Posledica tega je bila, da je bilo demokratično odločanje pogosto sprejeto kot nepotrebna birokracija, javnost pa človekovih pravic ni v resnici sprejela za svoje. Medtem ko je javnost na splošno pričakovala, da bo preobrazba v tržno gospodarstvo prinesla družbo blaginje, pa so spremembe prinesle velike gospodarske premike in nove pojave, kot so brezposelnost, revščina in negativna socialna mobilnost.[1] Prišlo je do splošnega razočaranja nad novim sistemom, hkrati pa se niso utrdile demokratične vrednote.

Drugič, v družbi so še naprej delovale neformalne strukture prejšnjega režima. Teh neformalnih povezav zakon navadno ne prepozna, prepoznajo jih tudi ne zunanji opazovalci, vplivajo pa na vsakdanje življenje ljudi in način, kako se rešujejo problemi in urejajo stvari. Raziskave, na primer, dokazujejo, da njihovo razmišljanje ljudi o tem, kako lahko vplivajo na svojo kariero, ne odraža sodobne demokratizirane družbe. Še vedno mislijo, da je usoda posameznika odvisna od družine ali socialnih vezi in ne od prizadevanj posameznika.[2]

Opaziti je mogoče, da je takšno razmišljanje značilno tako za politično elito kot za široke sloje civilne družbe. Zato pogosto celo primanjkuje politične volje, da bi izpeljali, kar je potrebno – pravne, izobraževalne in strukturne spremembe. Če pa ta politična volja po naključju obstaja, pa se civilna gibanja, ki jih pogosto spodbujajo politične ali gospodarske interesne skupine, učinkovito upirajo in spodkopavajo spremembe. Na drugi strani pa pobude iz baze prav gotovo ne uspejo, ker stare strukture branijo interesne strukture, ki jih izkoriščajo.

Začaran krog je treba pretrgati, da bi lahko v družbi uvedle spremembe. Torej se je treba lotiti vseh treh sektorjev hkrati. 

Če naj na kratko analiziram dogodke na madžarskem medijskem prizorišču od leta 2010, bom najprej kratko povzela posledice ukrepov medijske politike Fideszove vlade, ne da bi se spuščala v podrobnosti pravnih sprememb.[3]

Leta 2010 je Viktor Orbán in njegova stranka Fidesz v parlamentu dobila dve tretjini sedežev in s tem večino. To je zadostna večina, da lahko narediš vse, celo spreminjaš ustavo, kar je parlamentarna večina tudi naredila, ne da bi se posvetovala s predstavniki družbe ali poslušala argumente v parlamentu. V zelo sovražnem političnem ozračju je Orbán sklenil, da bo vzpostavil popolnoma nov sistem oblasti, ki bo zagotovil, da on in njegova stranka ne bi po njegovih besedah vsaj 20 let izgubila volitev.[4]

Fidesz uporablja postopek za vložitev zakonov, namenjen poslancem, ki nimajo funkcije v vladi. Postopek je bil prvotno orodje, ki je opozicijskim poslancem dajal možnost, da so v parlamentu vlagali predloge zakonov. Ta postopek je ključ do formalnega uzakonjenja hitrega sprejemanja zakonov, s katerim se je mogoče izogniti obveznim posvetovanjem z interesnimi skupinami in nevladnimi organizacijami. Postopek je bil uporabljen pri sprejemanju večine od nekaj sto novih zakonov in tudi za zamenjavo ustave, vključno s poznejšimi amandmaji k novi ustavi (štiri v enem letu, v trenutku ko končujem ta rokopis).

V letu 2011 so bili vsi zakoni, ki se nanašajo na ustavni sistem oblasti, na novo sprejeti, tudi (a ne samo) na sodni sistem, ustavno sodišče, sistem lokalne oblasti, varuha človekovih pravic. Medijska zakonodaja je bila prva od teh novih temeljnih zakonov, ki je bila tudi sprejeta po hitrem postopku in je popolnoma spremenila nadzor medijev in medijsko strukturo javnega servisa.

Povzetek glavnih ukrepov:

• novi urad za medije nadzoruje telekomunikacije in medije, njegovi člani so imenovani izključno iz vrst stranke Fidesz, njegovega vodjo pa je imenoval neposredno premier;
• vanj so vključeni mediji javnega servisa preko sklada, ki mu neposredno daje navodila urad za medije. Tudi madžarska tiskovna agencija je postala del tega konglomerata in služi kot informativno uredništvo za vse medije javnega servisa;
• nov urad za medije je imel prvotno tako rekoč neomejeno pristojnost nad tiskanimi in elektronskimi mediji ter internetom; po reviziji evropske komisije in madžarskega ustavnega sodišča je bilo treba to precej omejiti. Še vedno pa ima diskrecijsko pravico dodeljevati licence za frekvence (na radijskem trgu) in odmerjanje neprijaznih kazni.

Medijsko prizorišče se je med letoma 2010 in 2012 deloma zaradi zakonskih sprememb in deloma zaradi vladne politike financiranja takole spremenilo:

Urad za medije je licence dodeljeval samo vladi naklonjenim radijskim postajam. Edina preostala opozicijska radijska postaja Klubradio se bojuje na sodišču za dve frekvenci. Po razsodbi sodišča bi morala dobiti obe (v presledku več let). Urad za medije je napačno tolmačil in kljuboval odločitvi sodišča, ki je bila v korist radia.[5] Ko sem dokončala ta rokopis, je sodišče dokončno odločilo proti prejšnjim odločitvam urada za medije in mu naložilo, naj izpelje nov postopek.[6]

Državna podjetja so oglaševala samo v tiskanih in elektronskih medijih, naklonjenih vladi. Ta trend dokazujejo statistični podatki.[7] Razmere še poslabšuje navada madžarskih oglaševalskih agencij, da sledijo praksi objavljanja oglasov državnih podjetij.

Delovanje javnih medijev odkrito nasprotuje načelom preglednosti, neodvisnosti in pluralizma. Financiranje podpira vladi naklonjene medijske hiše.[8]

Drakonskih kazni niso izvajali, domnevno zaradi mednarodnih protestov. Možnosti denarnih kazni, ki so tako velike, da zaradi njih lahko več madžarskih medijskih družb bankrotira, visi kot Damoklejev meč nad njimi.

Načrtovano je, da bo politično oglaševanje za naslednje volitve dovoljeno samo na odprtih javnih površinah (reklamnih panojih), ki jih upravljajo podjetja, naklonjena vladi, v javnih medijih, ki jih obvladuje vlada, in v tiskanih medijih, kjer imajo vladi naklonjena podjetja tudi dobre položaje, čeprav je na splošno ta panoga manj vplivna. Komercialnim medijem in spletnim časopisom, torej neodvisnim medijem, je politično oglaševanje prepovedano. Čeprav je ta predpis ustavno sodišče razveljavilo,[9] ga je vlada spet vključila v ustavo, tako da je ustavno sodišče izgubilo pristojnost nad njim.[10] Ta predpis ne bo samo omejil svobodo medijev, temveč tudi ogrozil poštenost naslednjih volitev.

* Članek temelji na prispevku avtorice na mednarodni konferenci »Primerjanje medijskih reform po svetu«, ki jo je 29. in 30. novembra 2012 v Ljubljani organziral Mirovni inštitut.

Moram priznati, da je naslov ljubljanskega seminarja »Primerjanje medijskih reform« nekoliko skrb zbujajoč zaradi dveh razlogov, ki ju bom poskušal razložiti na naslednjih nekaj straneh. Prva stvar, ki jo hočem poudariti, je, da mediji ne rastejo v vakuumu. Kot so Siebert, Peterson in Schramm leta 1956 zapisali na samem začetku svojega temeljnega dela, »tisk vedno privzame obliko in barvo socialnih in političnih struktur, v katerih deluje« (Siebert, Peterson, Schramm 1956: 1). Univerzalni model reform torej ni mogoč in tudi ni zaželen.

Reforme potekajo v konkretnih razmerah in lahko primerjamo predvsem te razmere, šele potem lahko primerjamo pravne in normativne inovacije. Če parafraziram avtorje Štirih teorij tiska, reforme vedno privzamejo obliko družbenih in političnih razmer, v katerih jih izvajamo.

Druga stvar, ki bi jo rad poudaril, je tako rekoč bolj naključna. Medijske reforme so zelo težavne v trenutkih dramatičnih in hitrih tehnoloških preobrazb, kakršne preživljamo zdaj. Nočem reči, da se nam zaradi teh hitrih in dramatičnih sprememb ni treba zavzemati za reformne pobude, moramo pa se zavedati, da je danes, v dobi interneta, hitrost tehnoloških sprememb takšna, da niti za kratko obdobje ni lahko predvideti, kakšna bo medijska pokrajina.

V naslednjih vrsticah bom poskusil poglobljeno razložiti obe točki, a mi dovolite, da najprej podam splošno opozorilo, ki je povezano izključno s poskusi reformiranja množičnih medijev.

Ko govorimo o prestrukturiranju in reformiranju množičnih medijev, obstajata najpogosteje dva primera, ki ju večinoma omenjamo v srednji in vzhodni Evropi, pa tudi v drugih državah. Prvi je primer britanske BBC, drugi pa nemško urejanje televizijskega sistema. Pogosto srečujemo strokovnjake iz tega okolja, ki potujejo po svetu (večinoma, kot sem rekel, v srednji in vzhodni Evropi) ter ponujajo svoje nasvete ali pa jih vabijo, naj jim pridejo svetovat. Pogosto sem srečeval BBC-jeve strokovnjake za novinarstvo, ki so svetovali drugim strokovnjakom in vodilnim medijskih hiš, ki so bile zelo drugačne od tistih, iz katerih so ti svetovalci prihajali. In ni redko, da novinarji in funkcionarji iz različnih držav sami povabijo BBC-jeve in nemške strokovnjake, naj jim pridejo svetovat. Mislim, da to ni dober način reformiranja medijskega sistema.

Nemške in britanske izkušnje seveda delujejo samo v natančno določenih kulturnih, družbenih in političnih razmerah, ki pa jih navadno zunaj državnih meja ni. Zato veliko reformnih poskusov propade. Išče se navdih v zunanjem svetu, uvaža strukturne in proceduralne navade, ki ne ustrezajo razmeram v okolju, kamor so jih uvozili.

Na tem seminarju sem bil naprošen, naj razmišljam o medijskih reformah v srednji in vzhodni Evropi, pa tudi v drugih delih sveta. Naj poskusim razložiti, katere okoliščine, ki jih je mogoče opaziti v večini teh držav (seveda z ustreznimi razlikami med njimi), se zelo razlikujejo od okoliščin v tistih državah, večinoma zahodnoevropskih, katerih modeli so zelo pogosto uvoženi ali posnemani.

Te okoliščine se nanašajo na tri različna področja: državo, sistem političnih strank in politično kulturo. Ta področja so zlasti problematična v tranzicijskih demokracijah, ki so položaj demokratičnih držav dosegle po krajšem ali daljšem obdobju avtoritarnega režima. V teh državah je država zelo pogosto »v gradnji«. Nima še stabilnega aparata in stabilnega sistema norm in postopkov. Politologi govorijo o »politizaciji države«. »Politične stranke prevzamejo domnevno nevtralno državno birokracijo in javno upravo in državo uporabljajo kot vir zasebne rente« (Gryzmala-Busse 2003: 1123). Različne skupine poskušajo državo oblikovati skladno s svojimi potrebami in interesi in vplivati na njene odločitve.

V tranzicijskih demokracijah, kjer je zelo verjetno, da bo prišlo do politizacije države, so državne strukture šibke, pravila pa so podvržena nenehnim in pogosto kontradiktornim spremembam. Spremenljivost pravil je ena glavnih značilnosti večine tranzicijskih demokracij. Izkušnje mnogih držav v srednji in vzhodni Evropi to zelo jasno kažejo. Obdobje pred vstopom v EU je, na primer, prepričalo mnoge vlade, da so sprejele zakone, ki so jih zahtevale evropske institucije, takoj potem ko so uradne postale del Evropske unije, pa so mnoge od teh zakonov spremenile ali pa jih niso zares izpolnjevale. Začeli so veljati novi zakoni, pozneje pa so sprejeli različne manjše spremembe. Področje medijske zakonodaje je živ primer te spremenljivosti normativov.[1] Veliko medijskih zakonov je bilo sprejetih, da bi olajšali dostopnost, potem pa so sledile različne revizije, neredko v popolnoma kontradiktorni smeri.

Politizacija države tudi pomeni, da pravila pogosto nimajo univerzalne veljave. Kljub njihovemu domnevno univerzalnemu značaju jih interpretirajo in pogosto prilagajajo pristranskim in partikularnim interesom. V mnogih primerih domnevno visoka stopnja formalizma prepusti prostor neformalnim praksam in interpretacijam. Marina Kurkchyan je prepričljivo ponazorila, kako je propadel poskus, da bi zaradi zelo partikularne in neformalne interpretacije in uporabe obstoječih pravil v Rusijo uvozili model britanskega tiskovnega odbora za pritožbe (Press Complaints Committee) (Kurkchyan 2009). Državne strukture in postopki so pogosto prilagojeni posebnim okoliščinam in interesom.

Pri uvozu zahodnega modela medijskih reform je treba tudi upoštevati specifičnost različnih političnih sistemov. Večina tranzicijskih demokracij zunaj zahodnega sveta še ni šla skozi izkušnjo množičnih političnih strank, ki v mnogih zahodnih demokracijah tako zelo vplivajo na strukturo medijskega sistema. Veliko število strank je pretežno zahodna praksa in je skoraj ne srečamo zunaj teh predelov sveta. Če pogledamo v srednjo in zahodno Evropo, tam podobno kot v nekaterih drugih delih sveta množične stranke še niso dobro uveljavljene organizacije. So nestabilne in trajajo pogosto samo v času volilnih kampanj, potem pa jih nadomestijo druge podobne organizacije. Osebnost enega samega politika je zelo pogosto zelo karizmatično izražena. V nekaterih drugih primerih množične stranke nadomeščajo drugačne oblike združevanja, na primer verske, etnično jezikovne, tako da politični paralelizem, ki je pustil tako globok pečat v zgodovini zahodnih medijev, ne pride do izraza v drugačnih okoliščinah, kjer ni prakse množičnih strank. Struktura političnega sistema ima lahko zelo pomembne posledice za reformni proces množičnih medijev.

Ko govorimo o medijskih reformah, ne moremo pozabiti na politično kulturo. Vzemimo primer ideje o radioteleviziji kot javnem servisu. V praksi BBC-ja je večinoma globoko vključena politična kultura usmerjena bolj k univerzalizmu kot partikularizmu. Tu civilna družba igra veliko vlogo tudi pri odločanju o tem, da so profesionalni organi drug od drugega neodvisni. V mnogih tranzicijskih demokracijah pa nad merili univerzalizma in meritokracije prevladuje klientelizem. Pogosto različne elite preprečujejo ločitev medijev od drugih sistemov družbe in tudi oslabijo nastajanje avtonomnega profesionalnega novinarstva, ločenega od drugih poklicev in družbenih skupin, kar je bilo in je deloma še glavna značilna lastnost britanskega BBC.

Glavna posledica tega, kar smo doslej povedali, je, da informativni mediji niso zasnovani kot orodje za širjenje novic, kot so v večini najbolj tradicionalnih angloameriških modelov profesionalnega novinarstva (Chalaby 1996; Hallin, Mancini  2004), temveč so orodja za doseganje partikularnih ciljev. Služijo specifičnim političnim in gospodarskim interesom. Širitev vrednot jih ne zanima preveč (kot je to v tradiciji zahodnih množičnih strank), namesto tega si prizadevajo samo vplivati na javno odločanje.

Ali so glede na to, kar smo doslej povedali, medijske reforme nemogoče? Odgovor je očitno ne. Kot sem povedal na začetku, hočem poudariti, da je treba medijske reforme zasnovati z mislijo na resnično okolje, v katerem jih je treba uveljaviti. Ne morejo biti plod slepega uvoza ali posnemanja, kot se to pogosto dogaja. V tranzicijskih demokracijah, katerih značilnost je nestabilnost normativnega aparata, nestabilnost političnih organizacij, prevlada neformalnosti nad formalnostjo, instrumentalizacija medijev namesto informativne funkcije informativnih medijev, se zdi pomembno doseči vsaj nekaj minimalnih ciljev. Najprej je treba imeti pravila, ki bodo zagotavljala preglednost lastništva. Jasno mora biti, kdo je lastnik česa. Tako je mogoče zmanjšati težnjo k instrumentalizaciji, ki je glavna značilnost tranzicijskih demokracij. Tako imajo lahko državljani jasen pogled na razloge za vsako posamezno poročanje in vsebino.

Drugič: očitno je stabilnost normativnega aparata nujno potrebna za vse vrste medijskih reform. Ko je enkrat zakon sprejet, mora zagotavljati gotovost in stabilnost vsem, ki jih zadeva. Spremembe so seveda potrebne in mogoče, a morajo ustrezati globokim in pomembnim spremembam v družbi (in tehnologiji) in ne samo začasnim in partikularnim interesom.

Tretjič: zdi se, da je omejitev koncentracije lastništva še eden pogoj za vsak poskus medijske reforme. Z drugimi besedami, pluralizem ni samo posledica medijske reforme, temveč na neki način pomeni pogoj za vsako aktivnost, ki ima namen zagotoviti boljši medijski sistem.

Kot sem rekel že na začetku tega prispevka, je treba ob razpravah o medijski reformi omeniti še eno pomembno opozorilo. Povezano je s težnjo k fragmentaciji, ki jo pogojujeta tako komercializacija medijev kot tehnologija. Internet je postal vir velikanskega števila virov informacij, ki so še povečali fragmentacijo. Ta je posledica medijskih sistemov, ki jih postopoma oblikuje tržna konkurenca.

Tehnološke spremembe so zelo hitre, fragmentacija pa povzroča segmentacijo občinstva. V tej novi pokrajini stare stalnice izginjajo, profesionalno okolje je zamegljeno (so blogerji novinarji?) (Zelizer 2005) in nišno občinstvo je zamenjalo množično občinstvo. Jaz v tem vidim zelo tvegan premik, ki sicer prinaša priložnosti, ustvarja pa tudi probleme, ki niso lahko rešljivi. Nišno občinstvo, kot je bilo definirano (Jomini Stroud 2011), lahko uniči ali pa zelo oslabi tisti javni prostor, televizijo in tiskane medije, namenjene množičnemu občinstvu, ki so bili doslej prostor za srečevanje različnih in nasprotnih stališč.

Eden od glavnih cilje vsake medijske reforme mora biti, da zagotovi preživetje tega prostora, kjer se lahko srečujejo različni glasovi, razpravljajo, se sporazumevajo in se tako izognejo tveganju družbe, diferencirane v mnoge nasprotujoče se komunikacijske sfere, ki so nezmožne komunicirati in delovati za skupno dobro. To bi lahko bila, na primer, glavna vloga radiotelevizije kot javnega servisa, ki se sooča s pluralnostjo virov informacij, katerih cilj je večinoma okrepiti že obstoječa mnenja in stališča.

Medijske reforme je treba umestiti v to novo pokrajino hitrih sprememb in medijske fragmentacije, kjer stare meje postajajo zabrisane in kjer se zdi, da bo segmentacija nadomestila staro splošno množično publiko. 

J. Chalaby (1996): Journalism as an Anglo-American Invention: A Comparison of the Development of French and Anglo-American Journalism, 1830–1920. V: European Journal of Communication, XI, str. 303–326.

A. Gryzmala- Busse (2003): Political Competition and the Politicization of the State in East Central Europe. V: Comparative Political Studies, 36 (10), str. 1123–1147.

D. Hallin in P. Mancini (2004): Comparing Media Systems. Three Models of Media and Politics. Cambridge: Cambridge University Press.

N. Jomini Stroud (2011): Niche News. The Politics of News Choice. Oxford and New York: Oxford University Press.

M. Kurkchyan (2009): Russian Legal Culture: An Analysis of Adaptive Response to an Institutional Transplant. V: Law and Social Inquiry, 34 (2), str. 337–364.

F. Siebert, T. Peterson in W. Schramm (1956): Four Theories of the Press. Urbana and Chicago: University of Illinois Press.

Zelizer, Barbie (2005): The culture of journalism. V: J. Curran in M. Gurevitch (ur.): Mass Media and Society. London: Hodder Arnold.

* Članek temelji na prispevku avtorice na mednarodni konferenci »Primerjanje medijskih reform po svetu«, ki jo je 29. in 30. novembra 2012 v Ljubljani organziral Mirovni inštitut.

Kratek odgovor na vprašanje, ali so novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev v Mongoliji, je: ne, niso. Tisti, ki si na tem področju prizadevajo za uvedbo sprememb, so organizacije civilne družbe, mednarodne donatorske agencije, malo lastnikov medijev in še manj politikov. Novinarji so v najboljšem primeru sledilci in redko aktivni pobudniki in reformatorji. Pogosto smo se čudili pasivni vlogi novinarjev pri reformi medijev in novinarstva, saj jim je namenjeno veliko izobraževanj, osveščanja in šolanja za »krepitev demokratične funkcije medijev«.

Za razumevanje vedenja novinarjev, njihovih interesov, načrtov, sodelovanja, reformnih prizadevanj in vpliva na proces odločanja v medijih sem poskusila uporabiti analitično metodo, uporabljeno v raziskavah javne politike. Javna politika se najpogosteje oblikuje v pogajanjih med nasprotnimi interesi, z analizo potreb interesnih skupin in glede na strukturo moči skupin, ki sodelujejo v procesu odločanja. Po Mitchelu (1997) so interesne skupine lahko vplivne ali brez moči in si od te politike obetajo več ali manj.[1]

Kako vplivni so torej mongolski novinarji glede na svoje sposobnosti, da vplivajo na politike medijskih reform? Moč interesnih skupin bi v tem primeru lahko opisali z močjo odločanja, sredstvi, ki jih imajo na voljo, sposobnostjo pridobivanja in uporabe teh sredstev in možnostjo dostopa do tistih, ki o politiki odločajo.

Novinarji v Mongoliji nimajo nobene moči odločanja, s katero bi obvladovali proces razvoja medijske politike. Najpogosteje jim tudi ni dana pravica do odločanja v svojih lastnih medijskih organizacijah, saj o vsebinah večinoma odločajo direktorji in lastniki in ne novinarji. Novinarji imajo na splošno malo finančnih ali materialnih sredstev, glede družbenega položaja, na primer prestiža, spoštovanja in družbene sprejemljivosti jih javnost ali nosilci odločanja ne cenijo preveč. To je večinoma posledica neobjektivnega in netočnega poročanja, pristranskosti in senzacionalizma, ki negativno vplivajo na podobo in verodostojnost novinarjev in zmanjšuje njihov ugled.

Glede možnosti novinarjev, da se mobilizirajo in organizirajo, mnogi takoj opozorijo na veliko moč medijev, ki da lahko vzbudijo pozornost in zanimanje javnosti za pomembna vprašanja. V resnici pa novinarji v Mongoliji nimajo dobro organizirane skupine ljudi, da bi se skupaj lotili reševanja teh vprašanj, poleg tega pa pozornosti javnosti ne usmerjajo na probleme medijske politike in zaščito pravic svojega poklica.

Zaradi nejasnega razlikovanja med delodajalcem in delojemalcem vsa poklicna združenja navadno predstavljajo interese in programe delodajalca v nasprotju s tistimi, ki so v interesu novinarjev. Novinarskih združenj je več, na primer Združenje svobodnih novinarjev, Časopisni sindikat, Televizijski sindikat, Združenje raziskovalnih novinarjev in Sindikat mongolskih novinarjev. Večinoma pa zaradi nejasnosti svojega statusa niso učinkovita.

Sindikat mongolskih novinarjev, ki je še iz komunističnih časov, zastopa tudi lastnike medijev, in to povzroča konflikt interesov. Časopisni sindikat in Televizijski sindikat so ustanovili lastniki za zaščito lastnih interesov in jih problemi novinarjev ne zanimajo. Sindikati so lahko dobro orodje za ustvarjanje enotnosti med novinarji in obrambo njihovih socialnih in poklicnih pravic. Pobude za ustanovitev sindikatov v obrambo interesov novinarjev pa so doslej propadle zaradi odločnega nasprotovanja lastnikov in vlagateljev.

Ker novinarji ne morejo odločati in s tem neposredno vplivati na politike medijskih reform, bi to lahko nadomestili z neposrednim pristopom do nosilcev odločanja. Možnost, da bi novinarji neposredno komunicirali z njimi, pa ogrožajo klientelizem in razmerja, ki zmanjšujejo uredniško in novinarsko neodvisnost. To se kaže v različnih oblikah plačanih zgodb v medijih.

Na vedenje novinarjev kot udeležencev procesov medijskih reform vplivata njihov interes in želja po spremembah obstoječih razmer. Gibali interesa sta med drugimi dejavniki tudi velikost nezadovoljstva ali volja, da se razmere spremenijo. Lahko bi rekli, da bi se morali mongolski novinarji bolj zanimati za razmere v medijih, saj je med njimi veliko nezadovoljstva. To pa je večinoma povezano z njihovimi finančnimi ali delovnimi razmerami, ne pa z vlogo medijev v demokraciji, profesionalno integriteto ali etiko.

Nizke plače in slaba socialna zaščita sta med glavnimi vzroki, da so novinarji pogosto podkupljivi in ne preveč vneti branilci svojega poklica. Ker se število medijev množi, je varnost njihovih delovnih mest kar precejšnja, saj lahko pri konkurenčnih medijih razmeroma hitro najdejo novo službo. Zaradi tega novinarji ne čutijo tako velike potrebe po medijskih reformah. Laže je dati odpoved in najti novo službo, namesto da bi se lotili reševanja splošnih problemov medijev v Mongoliji.

Kot člani skrajno spolitizirane družbe, v kateri prevladuje kultura sprejemanja podkupnin, so novinarji pogosto letargični in razdeljeni po politični pripadnosti in prepričanjih, zato niso zmožni združiti moči za uveljavljanje svojih skupnih poklicnih interesov. Novinarji se, na primer, ne zavedajo dovolj svojih skupnih poklicnih interesov. K takšnim razmeram so prispevale tudi politične in ekonomske turbulence po propadu socializma. Poklicne možnosti in javno priznanje novinarskega poklica v mongolski družbi se še vedno oblikujejo.

Za mnoge ljudi ideal novinarskega poklica še vedno temelji na političnih in ideoloških in ne na poklicnih standardih. K temu prispeva tudi pomanjkljiva izobrazba o demokraciji med novinarji, kar slabi občutek za sedanje razmere in izzive demokratične funkcije medijev. Mnogi novinarji verjetno razmeroma dobro znajo voditi intervju ali napisati novico, a bi bili verjetno v zadregi, če bi jih vprašali po medsebojnem razmerju med profesionalizmom, demokracijo, človekovimi pravicami in svobodo medijev.

Omejena moč in slabo zanimanje novinarjev za medijske reforme (kot je opisano zgoraj) slabi njihove možnosti vplivanja na proces odločanja o medijskih politikah. Zdi se, da je to glavni vzrok, da je vloga mongolskih novinarjev kot soudeležencev v procesu medijskih reform omejena le na funkcijo sledilcev.

V zadnjih 20 letih po prehodu Mongolije v demokracijo se je na področju medijev le dvakrat zgodilo, da so novinarji (ne lastniki medijev ali višji menedžerji) igrali aktivno vlogo pri medijskih reformah in poskušali vplivati na medijsko politiko. V prvem primeru gre za protestne demonstracije novinarjev leta 2002, ko so urednika mongolskega dnevnika Ug (Beseda) obsodili na enoletno zaporno kazen, ker je objavil neresnično informacijo, ki je posredno povzročila smrt žensk, o kateri je časopis pisal kot o morebitni žrtvi aidsa. Protestniki so med drugim zahtevali zaščito časopisa na podlagi medijske svoboščine, ki bi dekriminalizirala obrekovanje in sramotenje. Niso dosegli oprijemljivega uspeha.

Drugi primer so bili protesti novinarjev proti vodstvu Mongolskega novinarskega sindikata leta 2012. Trdili so, da sindikat ne zastopa interesov novinarjev in si ne prizadeva aktivno za izboljšanje slabih razmer, v katerih živijo novinarji in vsi, ki delajo v medijih. Ti protesti so se končali z nacionalno skupščino mongolskih novinarjev, na kateri so zahtevali spremembe v strukturi, vodstvu in pravilih sindikata. Kljub protestom pa sindikat ni postal bolj aktiven.

Problemi v mongolskih medijih, ki jih je treba najhitreje reševati, pa so zavezništva med politiki, mediji in poslovnim svetom; politični in finančni pritiski, ki slabijo uredniško neodvisnost in zmanjšujejo kakovost novinarstva; in vedno manjša kredibilnost medijev in pravne omejitve, s katerimi se novinarji še vedno ne ukvarjajo.

Pozivi novinarjem, naj bodo bolj aktivni, ali pa obsojanje, da so pasivni sledilci, razmer ne bo spremenilo. Namesto tega bi bilo koristneje, da bi se lotili vzrokov za takšno pasivnost, na primer slabe državljanske vzgoje in pomanjkljivega znanja o demokraciji med novinarji, pomanjkljivega občutka za poklicno identiteto, nizkih plač in neustrezne socialne zaščite, pomanjkanje priložnosti za dialog in razpravo o skupnih problemih in pomanjkanje ustreznih sindikalnih organizacij. S tem bi novinarjem vcepili skupne vrednote, kar bi jih spodbudilo, da postali pobudniki in dejavni udeleženci medijskih reform.

* Članek temelji na prispevku avtorice na mednarodni konferenci »Primerjanje medijskih reform po svetu«, ki jo je 29. in 30. novembra 2012 v Ljubljani organziral Mirovni inštitut.

Namen tega prispevka je reflektirati politiko komunikacij v Južni Ameriki v prvem desetletju 21. stoletja. Naloga je pomembna, saj obravnava politiko komunikacij v na novo definiranem političnem kontekstu regije, a v luči novega razumevanja pojma »regionalen« se namesto na Latinsko Ameriko nanaša večinoma na Južno Ameriko, kjer ima večina vlad skupne značilnosti, v nasprotju s Srednjo Ameriko in Mehiko, kjer je mogoče opaziti druge vrste političnih opcij. Prvič v zgodovini Južne Amerike je na tej celini večina vlad pretrgala z dvestoletno tradicijo. Eden od namenov tega prispevka je klasifikacija teh vlad, ki jih na splošno lahko razvrstimo od sredine do levega krila političnega spektra.

Pri razglabljanju o premikih v političnih usmeritvi vlad, ki jih obravnavamo, je pomembno razmisliti o tem, do kakšne mere takšne spremembe spreminjajo politike komuniciranja in strukturo medijskih sistemov. V bistvu se je treba posvetiti razmerju med državami in medijskimi sistemi pod vladavino naprednih vlad.

Preden analiziramo politiko komunikacij naprednih vlad, bomo povzeli teoretični okvir, uporabljen za analizo, opisali pa bomo tudi zgodovinski kontekst politike komunikacij v Južni Ameriki.

Regija je vedno imela politike komunikacij, čeprav v večini primerov niso bile rezultat razprav in javno niso bile prepoznavne. Komunikacijska pravila so bila posledica tihih sporazumov med državo in lastniki medijev (Fox in Waisbord 2002). Predpisi za tiskane medije so bili zasidrani v ustavnih odlokih, ki so državljanom v skoraj vseh ustavah južnoameriških držav zagotavljali svobodo izražanja in svobodo tiska. Na področju radia in televizije je regulativna dejavnost temeljila na zakonih in predpisih, ki so v bistvu določali pravila o podeljevanju licenc za delovanje radijskih in televizijskih postaj zasebnemu komercialnemu sektorju, ki se je financiral z oglaševanjem. In končno, na področju telekomunikacij je bila do devetdesetih let prejšnjega stoletja vpletenost države večja. V mnogih primerih je prevzela vlogo monopolnega operaterja, ker si je prizadevala, da bi razvila politike univerzalnega servisa in poiskala načine, s katerimi bi dosegla kar največji del prebivalstva, čeprav v teh prizadevanjih ni bila vedno uspešna.

Vse te politike je načeloma vodil pojem »javnega«. Namen politik je služiti interesu javnosti. V vsaki družbi pa so razhajanja glede tega, katere skupine so upravičene definirati, kaj pomeni »interes javnosti« (McQuail 1998). Če je interes javnosti razumljen kot tisto, kar na koncu družba opredeli s pomočjo svojih institucij, je bila posledica tega, da so lahko južnoameriški poslovneži v zasebnem sektorju koncept interesa javnosti oblikovali v svojo korist.

Če upoštevamo domneve, ki sta jih postavila Van Cuilemburg in McQuail, lahko trdimo, da je definicija »interesa javnosti« posledica interakcije treh sil: države, industrijskih podjetij, ki jih navadno poznamo kot »trg«, in civilne družbe (Van Cuilenburg in McQuail 2003). Pogled v zgodovino komunikacijskih politik v Latinski Ameriki nas hitro pripelje do sklepa, da je bila med temi tremi dejavniki civilna družba prezrta. V Latinski Ameriki so definicijo komunikacijskih politik na splošno določali interesi države, v državnem aparatu pa v bistvu vlade in podjetja.

Regulacija medijev je bila več kot pol stoletja nespremenjena. To pomeni, da ko je bil pravni okvir enkrat uzakonjen, je ostal več let nespremenjen. Od zadnjega desetletja prejšnjega stoletja pa se razmere spreminjajo. Kaj je gibalo sprememb? Čeprav bi lahko navedli več različnih dejavnikov, se bomo v tem prispevku večinoma osredotočili na tri. Prvič, tehnološko preobrazbo, ki, podprta s procesom digitalizacije simbolnih sredstev, vpliva na vse ravni regulatornih praks. Digitalizacija je spodbudila konvergenco, posledica tega pa je bila, da so klasične meje med radiem, televizijo in telekomunikacijami postale zabrisane. Pomembno pa je, da je digitalizacija narekovala tudi prehod z analogne na digitalno televizijo. Vsi ti procesi zahtevajo nov regulatorni okvir in nove definicije »javnega interesa«.

Druga preobrazba poteka na politični ravni. Po Freedmanu lahko trdimo, da je čedalje več dejavnikov, zainteresiranih za sodelovanje pri oblikovanju komunikacijskih politik (Freedman 2008). Novih družbenih dejavnikov je cela vrsta, od telekomunikacijskih podjetij in bank do socialnih organizacij. Civilna družba si, na primer, že vrsto let prizadeva, da bi se pojavljala v medijih, danes pa se je začela zavedati, da ima lahko svoje medije. Da bi se to zgodilo, mora vplivati na zakonodajni proces.

Tretja preobrazba je povezana z gospodarskimi spremembami, saj je digitalizacija povzročila zmanjševanje stroškov pri ustvarjanju avdiovizualnih vsebin. Družbene skupine poskušajo izkoristiti zniževanje stroškov za produkcijo lastnih sporočil, da tako ne bi več bile odvisne od vloge posrednikov, ki si jo prisvajajo veliki mediji.

Novi dejavniki, ki so zainteresirani za delovanje na komunikacijskem prizorišču, so zaradi svojih prizadevanj, da bi vplivali na oblikovanje zakonodajnega okvira, gonilna sila sprememb na področju komunikacijskih politik.

Proces regulatornih sprememb, ki poteka po vsem svetu, je s pojavom večje skupine vlad, ki jih bomo začasno poimenovali »napredne«, v Južni Ameriki našel privilegiran in poseben prostor. Tu poteka obsežna razprava o tem, ali naj te vlade opredelimo kot levičarske, populistične ali napredne. Tega v prispevku ne bomo natančneje pojasnjevali, v operativne namene pa bomo podali definicijo. Prepoznali bomo elemente, ki so neločljivo povezani z napredno vlado, pa tudi vidike, ki nam omogočajo, da napredne vlade razlikujemo od nenaprednih.

S to tematiko so se zadnja leta ukvarjala mnoga dela (De Moraes 2011; Kitzberger 2012; Ramos 2010). Nekateri avtorji so te vlade opisovali kot postneoliberalne. Čeprav je jasno, da so nove južnoameriške vlade prekinile z mnogimi politikami devetdesetih let, pa lahko opazimo nekatere stalnice. Poleg tega nam postneoliberalna definicija ne pomaga prepoznavati značilnosti novih vlad.

Za namen naše razprave se bomo zatekli k operativni definiciji, ki temelji na nekaterih spremenljivkah, ki so uporabljene, da lahko vlado opišemo kot napredno. Te spremenljivke so:

1. Promocija vloge države kot gonilne sile gospodarstva in dejavnika, ki si prizadeva uravnotežiti družbena razmerja. Razprava v podporo delovanju države se ne ujema vedno z oblikovanjem javne politike, čeprav je bila resda na novo ovrednotena vloga države kot dejavnika, ki spodbuja večje ravnotežje med različnimi interesi v družbi.
2. Skladno z zgoraj povedanim poteka razprava, ki se zavzema za enakost kot dobrino, ki jo je treba zaščititi in jo podpira zavzemanje za prerazdelitev bogastva. Napredne vlade spet prevzemajo nekatere stare koncepte, vzete iz humanizma in francoske revolucije, ki so temeljne, kot sta solidarnost in enakost.
3. Podpora politiki človekovih pravic, ki vsebuje revizijo ravnanja države v obdobjih vojaških diktatur.
4. Krepitev podpore pravicam manjšin, na primer staroselcev ali nosilcev različnih spolnih identitet.
5. Konsolidacija regionalne politike integracije, ki se distancira od tradicionalnega zavezništva z ZDA.

Na podlagi te operativne definicije je mogoče prepoznati skupino južnoameriških naprednih vlad, katerih komunikacijske politike bomo obravnavali. Čeprav nobena od vlad ne izpolnjuje vseh meril, predstavljenih v takšni operativni definiciji, pa vse izpolnjujejo večino.

Vlade, ki jih bomo obravnavali, so: Néstor Kirchner (2003–2007) in Cristina Fernández de Kirchner (2007–2011, 2011–) v Argentini; Evo Morales (2006–2010, 2010–) v Boliviji, Lula da Silva (2003–2010) in Dilma Rousseff (2011–) v Braziliji, Rafael Correa (2007–2009, 2009–) v Ekvadorju, Tabaré Vázquez (2005–2010) in José Mujica (2010–) v Urugvaju; in končno, Hugo Chávez (1998–2001, 2001–2007 in 2007–2013) v Venezueli. Tudi administraciji Ricarda Lagosa (2000–2006) in Michele Bachelet (2006–2012) v Čilu izpolnjujeta pogoje za uvrstitev na ta seznam, čeprav je administracija, ki jo je vodila čilska socialistična stranka, leta 2012 sestopila z oblasti.

V nasprotju s temi vladami bomo izpustili vlado Fernanda Luga (2008–2012) v Paragvaju, ker zaradi nenehne politične nestabilnosti, ki je prevladovala, dokler je niso strmoglavili, ni mogla uvesti naprednih politik.

V skupini t. i. naprednih držav je treba razlikovati med člani ALBA (Bolivarskega zavezništva za ljudstva naše Amerike), kamor spadajo Venezuela, Bolivija in Ekvador, in nečlanicami, to je Argentino, Brazilijo, Čilom in Urugvajem.

Pojem nacionalnih komunikacijskih politik je bil v Latinski Ameriki uveden v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Izražal naj bi potrebo po regulaciji komunikacijskega sistema v okviru državnih meja. Takrat je spričo države, ki ni naredila kaj dosti več, kot da je omogočila nastanek medijskih korporacij, pomenil najprej zahtevo po državni pobudi. Zdaj se je koncept spremenil v politike javnega komuniciranja, premik, ki je prinesel nove metode analize.

Beltrán je nacionalno komunikacijsko politiko definiral kot »integrirano, nedvoumno in trajno skupino delnih komunikacijskih politik, organiziranih v skladno celoto načel in norm za usmerjanje vedenja institucij, specializiranih za vodenje celotnega procesa komuniciranja v določeni državi« (Beltrán 1974).

Tako je bila potrjena potreba po vključitvi države v regulacijo komunikacijskih medijev. To fazo so poimenovali »formalistično«. Naslednja faza, poimenovana »vsebinsko usmerjena«, je z oblikovanjem konkretnih načrtov in ukrepov za doseganje višje stopnje demokratizacije komunikacij vzpostavila način poseganja države (Graziano 1988). Država pri načrtovanju nacionalnih komunikacijskih politik igra ključno vlogo. Hkrati privzema dve vlogi, kot dejavnik in razsodnik regulacije, ki določa vrsto in naravo intervencije (Exeni 1998).

Exeni (1998) predlaga pojem javna politika za javne komunikacije, kar definira kot celoto načel, norm in prizadevanj, ne samo pravnih, temveč tudi moralnih in socialnih po naravi, temelječih na prej definiranih ciljih in/ali namenih, ki se nanašajo na kolektivne interese in socialne probleme. Javnih politik ne določa vedno država, temveč njihovo oblikovanje spodbujajo druge interesne skupine v družbi. Njihovo končno obliko pa določi država in zagotavlja njihovo izvedbo.

Sierra v raziskavi javnih komunikacijskih in izobraževalnih politik kot delu razvoja družbe znanja uvaja pojem informacijskih in komunikacijskih politik, kar pomeni celoto »ciljev za organizacijo medijev, tehnologije in vsebine javnih komunikacij, integracije različnih dejavnikov, ravni analize in oblik intervencije, pa tudi političnih, gospodarskih in kulturnih vprašanj, povezanih s splošnim procesom razvoja nacionalnih držav, regij in lokalnih skupnosti in celo nadnacionalnih organizacij, na primer Evropske unije.« (Sierra Caballero 2006: 27).

Ali drugače povedano, informacijske in komunikacijske politike lahko razumemo kot ukrepe državnih (ali naddržavnih) subjektov, ki prevzamejo organske povezave z ukrepi, izvršenimi na drugih področjih, ki tako pripeljejo k usmeritvi, ki je skladna s cilji posameznih vlad (Moragas, Diez, Becerra in Fernández Alonso 2005).

V nasprotju s prejšnjimi nacionalnimi komunikacijskimi politikami informacijske in komunikacijske politike ne vključujejo le modernih držav in mednarodnih organizacij, temveč tudi konflikte, ki v družbah potekajo na mikroravni in veljajo tudi za medsebojne odnose v avdiovizualnem sektorju, telekomunikacijah in informacijski tehnologiji. Njeno načrtovanje in regulacija se je začela zlasti v 21. stoletju z nastajanjem t. i. informacijske družbe.

Poleg tega Freedman (2008) komunikacijske politike definira kot »proces, ki se nanaša na interakcijo med različnimi dejavniki, institucionalnimi strukturami, v katerih delujejo, in cilji, ki so si jih zadali,« in »so povezani z različnimi oblikami, s katerimi interesne skupine razvijajo formalne in neformalne mehanizme, s katerimi oblikujejo ravnanje komunikacijskih medijev.« (Freedman 2008: 13).

V tem pogledu pomeni obstoj različnih dejavnikov in interesov, oziroma več interesnih skupin, izziv za sprejemanje zakonodaje. Sedanji predpisi s tradicionalnimi regulativnimi modeli, omejenimi na nacionalno politiko, so v nasprotju z dvostranskimi sporazumi, regionalnimi direktivami in multilateralno trgovino. Zato je primerno, da razmislimo, kakšna je medsebojna odvisnost med povečanim številom udeležencev pri oblikovanju medijskih politik in odločitvami, ki so na koncu sprejete.

Martín-Barbero (2008) je komunikacijske in kulturne politike obravnaval s sociološko-kulturnega stališča in ponudil celo vrsto izhodišč za raziskovanje. K tem izhodiščem spadajo, na primer, potreba po prepletanju politik, komunikacijskih medijev in kulture, ne pa po omejevanju produkcije samo na trg. Poudarek je na tistem, kar je javno, kar presega sfero države in ga moramo imeti za območje konflikta in nasprotja interesov, prostor heterogenosti in prostor prepoznavne družbene raznolikosti.

Poleg različnih orisov in različnih stopenj poudarkov, ki so ga deležne komunikacijske politike, je omembe vreden način, kako so se v zadnjih letih te tematike lotevali v Južni Ameriki.

Osrednja vloga, ki so jo v družbi prevzeli komunikacijski mediji in čedalje večje zanimanje civilne družbe za definicijo okolja, ki bi bilo ugodno za njihovo udeležbo, se ujema z novim političnim prizoriščem, vladami, ki podpirajo preobrazbo komunikacijskih politik. Kot poudarja Murilo Ramos (2010), je bil v Južni Ameriki predlagan nov načrt komunikacijskih politik, ki je v okviru nacionalistično-populističnih vlad utrl pot ukrepom, ki težijo k večji demokratizaciji komunikacij.

V tem pogledu našteje celo vrsto projektov, ki se odvijajo: nova zakonodaja za tiskane in elektronske medije; ukrepi za zmanjšanje koncentracije medijskih sistemov; razvoj javnih elektronskih medijev; spodbujanje medijev lokalnih skupnosti; uvedba digitalne zemeljske televizije (DZT); nastanek novih agencij kot regulatorjev komunikacij in informacij in pospeševanje širokopasovne tehnologije.

Osnovni vidik, ki ga avtor poudarja, je, da postaja regija »v zadnjih desetletjih največji laboratorij za ideje javne politike, načela in smernice, vse v demokratičnem okolju, s svobodnimi in večstrankarskimi volitvami, menjavami na oblasti in okoljem, ki ni brez političnih radikalizacij, ideoloških polarizacij in neenakomerne zastopanosti, kar je povsem naravno.« (Ramos 2010: 27). Glavni namen tega prispevka je natančno preučiti, kako ta proces poteka v vsaki od izbranih držav.

Program komunikacijskih politik, ki so jih predstavile napredne vlade, bi moral uveljavljati načela večjega sodelovanja civilne družbe v medijih in podpirati prizadevanja za več raznovrstnih medijev. Načrt komunikacijskih politik mora za izpolnitev teh ciljev najprej priznati pravico do komuniciranja, uvesti in okrepiti javne medije, uvesti politike, ki bodo spodbujale produkcijo nacionalnih in lokalnih vsebin, omejevati koncentracijo lastništva medijev in uveljavljati demokratični regulatorni okvir za komunikacijske medije.

Po Dênisu de Moraesu bi morali načrti naprednih vlad vsebovati naslednja izhodišča:

V obravnavanem obdobju sta samo dve državi uvedli integrirane reforme svojega regulatornega sistema za elektronske medije: Argentina in Venezuela.

Decembra leta 2004 je Venezuela sprejela zakon o družbeni odgovornosti radia in televizije (Ley Responsabilidad Social en Radio y Televisión), znan kot Ley Resorte. Sprejemu zakona so sledile obsežne polemike. Čeprav spodbuja nacionalno produkcijo in večje sodelovanje državljanov, v rokah regulatornih oblasti pušča nekatere diskrecijske pravice, ki jih lahko država uporabi za izvajanje nadzora nad vsebino.

Še ena pomembna pobuda venezuelske vlade je regulacija in ustanavljanje lokalnih medijev. Čeprav se je precej povečalo število medijskih podjetij, povezanih s socialnimi organizacijami, pa je treba omeniti, da je večina teh radijskih postaj povezanih z vlado. Še en sporen dogodek se je zgodil maja leta 2007, ko je vlada sklenila, da RCTV, enemu glavnih televizijskih kanalov v državi, ne bo podaljšala licence. Ta kanal je igral aktivno vlogo pri poskusu državnega udara proti Chávezu. Drugi kanali, ki so se postavili na podobno stališče, so se lahko pozneje z vlado pogajali in so jim licence podaljšali. In končno, administracija Huga Cháveza je nesramno zlorabila državne medije.

V Argentini je bil oktobra 2009 sprejet nov zakon o avdiovizualnih komunikacijskih storitvah (Ley de Servicios de Comunicación Audiovisual), namenjen regulaciji radijskih, televizijskih storitev in plačljive televizije. Zakon je razveljavil predpise, podedovane iz obdobja diktature, ki so bili avtoritarne in centralistične narave.

Novi predpisi povezujejo komuniciranje z družbeno pravico in priznavajo tri vrste ponudnikov storitev: državo, zasebna podjetja in zasebna neprofitna podjetja. Za zadnje je rezerviranih 33 odstotkov spektra. Zakon uvaja institucionalni okvir, ki parlamentarnim manjšinam omogoča sodelovanje v regulatornem organu in članstvo v nadzornih organih javnih medijev. Povečal je tudi omejitve koncentracije lastništva in zagovarja politiko produkcije nacionalnih vsebin.

Novi zakon so zasebni mediji sprejeli s precejšnjim odporom. Družbi Grupo Clarín (glavna multimedijska skupina v državi) se je celo posrečilo na sodišču blokirati uveljavitev nekaterih njegovih členov. Vlada pa ni pokazala enake demokratične volje za uporabo zakona v praksi, kot jo je pokazala pri njegovi pripravi. Več kot tri leta po njegovem sprejetju je mogoče opaziti le malo strukturnih sprememb.

V Urugvaju je bil konec leta 2007 sprejet zakon o elektronskih medijih lokalnih skupnosti, ki je postal zgled vsemu svetu. Urugvajski zakon je navdihnil argentinske predpise, ki so tudi tretjino spektra rezervirali za radijske postaje lokalnih skupnosti. Urugvajska vlada pa še ni sprejela splošnih predpisov za komunikacije. Omeniti je treba, da so bile v Urugvaju licence podeljene za nedoločen čas. Predpisi o prehodu na digitalno televizijo poskušajo postaviti enake pogoje za vse prejemnike licenc.

Dve državi nista spremenili svojih predpisov, sta pa v svoji novi ustavi vključili pojem pravice do komuniciranja.

Leta 2009 je Bolivija sprejela novo ustavo. Člena 106 in 107 se nanašata na »družbeno komunikacijo« in vključujeta pomembne definicije osnovnih pravic na področju komunikacij in informacij.

Člen 106 od države zahteva, da vsem državljanom Bolivije zagotovi »pravico do komunikacwij in pravico do informacij« in dodaja, da »država vsem Bolivijcem zagotavlja pravico svobode izražanja, pravico do mnenja in pravico do informacij; do popravka in odgovora in pravico do svobodnega izražanja idej v vsakem sredstvu komuniciranja brez cenzure«. S tem v zvezi je treba omeniti, da pojem svobode komuniciranja širi idejo svobode izražanja, ker od države zahteva, da prebivalstvu v celoti zagotovi dostopnost komunikacijskih medijev. V Boliviji je to še posebej pomembno za pravice prvotnih prebivalcev.

Ustava je bila reformirana tudi v Ekvadorju. Uvedeni so bili členi, ki podpirajo pravico do komunikacij:

»Člen 16

Vse osebe, posamezno ali kolektivno, imajo pravico do:

1. svobodnih, medkulturnih, vključujočih, raznovrstnih in participativnih komunikacij na vseh področjih družbene interakcije, z vsemi sredstvi in oblikami, v svojem jeziku in s svojimi lastnimi simboli.
2. splošnega dostopa do informacijskih in komunikacijskih tehnologij.
3. ustanavljanja medijev pod enakimi pogoji in dostopa do uporabe frekvenc radijskega spektra za upravljanje javnih, zasebnih in lokalnih radijskih in televizijskih postaj in svobodnega frekvenčnega pasu za uporabo brezžičnih omrežij.
4. dostopa in uporabe vseh oblik vizualnih, slušnih, čutilnih in drugih komunikacij, ki omogočajo vključevanje oseb s posebnimi potrebami.
5. da postanejo del participativnih prostorov, ki jih določa ustava na področju komunikacij.

Člen 17

Država mora spodbujati pluralnost in raznolikost v komunikacijah in mora v ta namen:

• s transparentnimi metodami in pod enakimi pogoji zagotoviti dodelitev frekvenc radijskega spektra za upravljanje javnih, zasebnih in lokalnih radijskih in televizijskih postaj, pa tudi dostop do frekvenčnega pasu za uporabo brezžičnih omrežij. Zagotoviti mora, da so te frekvence uporabljene v splošno blaginjo skupnosti.
• omogočiti nastajanje in krepitev javnih, zasebnih in lokalnih medijev, pa tudi splošen dostop do informacijskih in komunikacijskih tehnologij, zlasti za osebe in lokalne skupnosti, ki tega dostopa nimajo ali imajo samo omejen dostop do njih.
• država ne sme dovoliti oligopolističnega ali monopolističnega lastništva medijev ali uporabe frekvenc, bodisi posredno ali neposredno.«

Ustava zahteva sprejetje novega zakona o komunikacijskih storitvah, ki bi uvedel regulativni okvir za uresničevanje pravice do komunikacij. Vlada je v tem pogledu predlagala več projektov, ni pa še dobila parlamentarne podpore za sprejetje zakona. V teh predlogih zakonov so bila diskrecijska merila v prid regulativnih organov države, iz katerih bi bilo mogoče do določene mere izvajati nadzor nad vsebino. Še en dogodek, ki ga je vredno omeniti v zvezi z vlado Rafaela Correa, je EcuadorTV, prvi državni televizijski kanal v državi, ki je začel oddajati leta 2007.

Končno sta tu še dve državi, ki imata vladi napredne narave, a je bil njun poseg na področju komunikacij zelo zmeren, zato ni prišlo do večjih sprememb.

V Braziliji poteka v Delavski stranki, ki je vodilna stranka v koaliciji, ostra razprava o procesu demokratizacije komunikacij. Izvršna oblast pa je podprla le malo predlogov, ki so prišli od ljudstva. Če povemo konkretno, je edini dogodek, ki ga je vredno omeniti, ustanovitev Brazilske komunikacijske družbe (EBC) leta 2007. Njen namen je krepiti javni komunikacijski sistem, upravljati kanala TV Brazil in TV Brazil International (ki je začel oddajati leta 2012) in javni radijski sistem, ki ga sestavlja osem radijskih postaj. Med njenimi cilji je, da se razlikuje od vladnih, pa tudi od zasebnih kanalov. Za zdaj je njen vpliv na občinstvo zanemarljiv.

Konec leta 2009 je predsednik Lula da Silva sklical nacionalno komunikacijsko konferenco, ki je postala osnova za demokratično razpravo o komunikacijskih politikah, ki bi jih morala sprejeti vlada. Računal je na široko sodelovanje, a so jo večje medijske družbe bojkotirale. Predsednica Dilma Rousseff sklepov konference v svoj vladni program ni sprejela kot prednostno nalogo. Ko je morala brazilska vlada izbrati standard za digitalno televizijo, je večinoma upoštevala interese največje medijske družbe Globo.

V Čilu sta bili najpomembnejša ukrepa vlad pod vodstvom tamkajšnje socialistične stranke (Lagos in Bachelet) reforma javne televizije in sprejetje zakona o lokalnih medijih. Reforma javne televizije je podelila več avtonomije in gospodarske samostojnosti čilski nacionalni televiziji, novih predpisov o medijih lokalnih skupnosti pa tisti, ki so jim bili namenjeni, niso dobro sprejeli. Ne le da novi zakon ne krepi njihovega položaja, radijske postaje lokalnih skupnosti je celo oslabil, saj imajo slabe tehnološke in ekonomske možnosti.

Iz tega kratkega pregleda komunikacijskih politik naprednih vlad smo zaradi pomanjkanja prostora izpustili dva dogodka regionalnega pomena: začetek oddajanja novega kanala TELESUR in uvedbo regionalne televizije.

Gustavo Gómez (2011) v svojem opisu komunikacijskih politik naprednih vlad razlikuje med modelom miroljubnega sožitja in modelom hegemonistične konfrontacije.

Za model miroljubnega sožitja, ki so ga sprejeli Brazilija, Čile in Urugvaj, so značilne določene napetosti med vlado in lastniki medijskih družb in različne stopnje neukrepanja proti interesom korporacij. Značilnost modela hegemonistične konfrontacije (v Boliviji, Ekvadorju in Venezueli) na drugi strani pa so konkretni ukrepi proti uveljavljenim medijem. Po Gómezu se je Argentina leta 2009 iz prvega preusmerila na drugi model. Avtor tudi poudarja potrebo po iskanju vmesnega modela, ki bi pomenil precejšen napredek na področju demokratizacije komunikacij, ki pa ne bi zatiral individualnih svoboščin (Gómez 2011: 32).

Ta prispevek se ne ukvarja z globljo karakterizacijo komunikacijskih politik, ki so jih sprejele napredne vlade. Osredotoča se na opis glavnih ukrepov, ki jih povzemamo v spodnji tabeli.

Primerjalna analiza komunikacijskih politik, ki so jih sprejele napredne vlade, nam omogoča oblikovati naslednje ugotovitve:

Če primerjamo, katera je bila prevladujoča politika, ni dvoma, da so južnoameriške države največji pomen pripisale pravni ureditvi državnih medijev. Drugi omembe vreden pojav je naraščajoči interes za pravno ureditev medijev lokalnih skupnosti.

Analiza držav, ki so bile najbolj dejavne na področju komunikacijskih politik, kaže, da izstopata Argentina in Venezuela, čeprav so bile v vsaki od njih sprejete drugačne politike.

Zato lahko naredimo predhodni sklep, ki si bo v naslednjih letih zaslužil nadaljnjo analizo. Najprej je treba omeniti, da so napredne vlade komunikacijske medije pravno uredile s programi javne politike.

Drugič lahko trdimo, da ni enega samega doslednega modela komunikacijske politike južnoameriških naprednih vlad. Za vse politične procese je značilna precejšnja heterogenost. Analiza posameznih primerov mora upoštevati sedanji politični kontekst pa tudi zgodovinsko zapuščino na področju pravne ureditve komunikacij.

Tretjič, za vse južnoameriške države je značilen odziv lastnikov medijev, ki imajo pomisleke ob vsaki pobudi, ki ima za posledico prerazdelitev komunikacijskih resursov v državi.

Končno je treba osvetliti še dejstvo, da ne glede na stopnjo politične aktivnosti vsake vlade, struktura medijskega sistema ne kaže, da bi se ta po tej prvi fazi delovanja naprednih vlad v regiji bistveno spremenila. To ostaja velikanski izziv za demokratične komunikacije v 21. stoletju. 

Badillo, Á., Marenghi, P., & Mastrini, G. (2013): Teoría crítica, izquierda y políticas públicas de comunicación: el caso de América Latina.

Beltrán, L. R. (1974): Las políticas nacionales de comunicación en América Latina. Paris: UNESCO.

De Moraes, D. (2011): La cruzada de los medios en América Latina. Gobiernos progresistas y políticas de comunicación. Buenos Aires: Paidós.

Exeni, J. L. (1998): Políticas de comunicación. Andares y señales para no renunciar a la utopía. La Paz: Plural.

Fox, E., & Waisbord, S. (2002): Latin politics, global media. Austin: University of Texas Press.

Freedman, D. (2008): The politics of media policy. Cambridge, UK; Malden MA: Polity.

Gómez, R. (2011): Gobiernos progresistas y políticas de comunicación: una aproximación regional para provocar la reflexión. V: A. Koschützke & E. Gerber (ur.): Progresismo y medios de comunicación. Manos a la obra. Buenos Aires: FES.

Graziano, M. (1988): ¿Política o ley? El debate sobre el debate. V: Espacios, 3.

Kitzberger, P. (2012): The Media Politics of Latin America’s Leftist Governments. V: GIGA, 4(3), str. 123–139.

Martín Barbero, J. (2008): Políticas de la comunicación y la cultura: claves de la investigación.

McQuail, D. (1998): La acción de los medios. Los medios de comunicación y el interés público. Buenos Aires: Amorrortu.

Moragas, M., Díez, M., Becerra, M., & Fernández Alonso, I. (2005): El Informe MacBride, 25 años después. Contexto y contenido de un debate inacabado. V: Quaderns del CAC, 21, str. 5–14.

Ramos, M. (2010): Possibilidade de una nova agenda para as políticas de comunicacao na América Latina. V: Revista RECIIS, 4.

Sierra Caballero, F. (2006): Políticas de comunicación y educación: crítica y desarrollo de la sociedad del conocimiento. Barcelona: Gedisa.

Van Cuilenburg, J., & McQuail, D. (2003): Media policy paradigm shifts: towards a new communications policy paradigm. V: European Journal of Communication, 18(12), str. 181–207.

* Članek temelji na prispevku avtorice na mednarodni konferenci »Primerjanje medijskih reform po svetu«, ki jo je 29. in 30. novembra 2012 v Ljubljani organziral Mirovni inštitut.

Latinskoameriške medijske politike so v procesu spreminjanja in v težavah. Proces je na eni strani tesno povezan z različnimi procesi demokratizacije na ravni vsake države, na drugi pa s političnimi simboli vlad v regiji. Spomniti se moramo dveh zgodovinskih dejstev, da bi razumeli sedanji scenarij. Prvič, latinskoameriške demokracije so mlade in so začele razvijati svoje politične sisteme v demokratične oblike v poznih osemdesetih letih (Smith 2005). Drugič, v večjem delu regije so medijske sisteme obvladovali veliki medijski koncerni, ki so bili močno in tesno povezani z avtoritarnimi režimi in diktaturami (Fox 1989; Mastrini in Becera 2005). Tako je bila večina predpisov na področju komunikacij v regiji postavljena v ta kontekst. Zaradi tega ni bilo izkušenj dobrih praks javnih radiodifuznih sistemov. Ti pogoji so oblikovali latinskoameriške medijske sisteme, v katerih sta odnos med mediji in njihovim občinstvom vzpostavljala zabava in pomanjkanje kritičnih glasov.

Pojasniti je treba še eno izhodišče. Čeprav je Latinska Amerika v zadnjem desetletju na makroekonomski ravni rasla, vlada v regiji velikanska družbenoekonomska nepravičnost.

Pomembno je poudariti, da namerava ta članek prikazati pregled splošnih koordinat medijskih politik v Latinski Ameriki in podati pogled na spremembe in težave v regiji, ne glede na obliko, razprave, izvedbo in napredek različnih izkušenj.

Za enostavnejši pregled predlagam naslednje koordinate opazovanja komunikacijskih politik (Gómez 2012). Na eni strani so splošne tendence v svetu, ki osrednjo vlogo dajejo tržni logiki s prožno pravno ureditvijo v prid ekonomskim dejavnikom, pri tem pa ima status sodnika javni organ. Te politike se v večji meri uvajajo od osemdesetih let prejšnjega stoletja (Schiller 1990) in so del širšega procesa, imenovanega marketizacija, tj. prehod v tržno gospodarstvo (Murdock in Wasko 2007).

Na drugi strani pa so javne politike, ki si prizadevajo za reformo nacionalnih komunikacijskih sistemov z naslednjimi prijemi: a) vključiti pravico do komunikacij v ustave; b) odpirati prostor in omogočati zakonito rast tretjemu sektorju medijev (medijem lokalnih skupnosti in medijem prvotnih prebivalcev, neprofitnim organizacijam itd.), rezervirati spekter in zagotoviti licence posebej zanje; c) začeti procese dekoncentracije, da bi pospešili dezinvestiranje.

Te tendence bi lahko označili kot dekomodifikacijo komunikacijskih politik, ker si prizadevajo spremeniti hegemonijo tržne logike v organizaciji medijskih sistemov, da bi tako dali možnost družbenim dejavnikom in lokalnim skupnostim. Različni procesi medijskih reform v Latinski Ameriki pa seveda pomenijo mešanico obeh polov ali obeh stališč. S temi koordinatami bomo umestili splošne trende.

Pri obeh trendih so v središču razprave naslednja vprašanja: Kako zagotoviti svobodo izražanja? Kdo naj omejuje svobodo izražanja? Država? Ali lahko svobodo izražanja omejujeta obvladovanje in omejevanje trga, ali zasebni mediji in telekomunikacije? Zaradi koncentracije trga, spektra, omrežij, signalov in občinstva.

Poleg teh koordinat komunikacijskih politik je bistvenega pomena, da v mednarodni okvir postavimo pomemben pojav, do katerega je v Latinski Ameriki prišlo na začetku tega stoletja: z izvolitvijo so na oblast prišle vlade z različnimi levičarskimi programi, med njimi v Venezueli (1999), Braziliji (2002), Argentini (2003), Urugvaju (2004), Boliviji (2006) in Ekvadorju (2007). Na drugi strani političnega spektra lahko jasno prepoznamo vlade z desničarskimi programi in močnimi ekonomskimi neoliberalnimi pogledi. Najbolj reprezentativne države na tej strani so Mehika, Čile in Kolumbija. Te takšne politike razvijajo že od zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Ne glede na vlogo, velikost in moč medijskih koncernov je mogoče prepoznati največje igralce v regiji: Televisa (Mehika), Globo (Brazilija), Clarin (Argentina), Venevisión (Venezuela), Caracol (Kolumbija, Chilevisión (Čile), TV Azteca (Mehika) in RCN (Radio Cardena Nacional, Kolumbija).

Prvi trije medijski koncerni se po skupnem prihodku uvrščajo med 50 največjih avdiovizualnih koncernov na svetu (European Audiovisual Observatory 2011). Veliki so tako glede vodoravnega, navpičnega in navzkrižnega lastništva v medijih in telekomunikacijah. Televiso in TV Azteco bi pravzaprav lahko poimenovali konvergentna velikana.

Glavni problem pri teh velikanih ni le njihova ekonomska dominantnost, temveč obvladovanje informativnih in simbolnih vsebin, večinoma v politiki. Takšen položaj je nekaterim od teh ekonomskih dejavnikov prinesel veliko družbeno moč in povezave, pravzaprav dejansko oblast, s katero pa ogrožajo tudi oblast države in političnih strank.

Hkrati so se pojavili drugi ključni igralci, ki so se razvijali, odkar je v devetdesetih letih v regiji prišlo do liberalizacije in privatizacije telekomunikacij, ki so regionalnega pomena in delujejo vsaj na vseh velikih trgih (v Argentini, Braziliji, Čilu, Kolumbiji in Mehiki). Nova igralca sta Telmex (Mehika) in Telefónica (Španija).

Pojav na splošno razlagajo s tem, da sta koncerna zaradi procesa konvergence rasla in širila svoje interese in poslovanje v telekomunikacije in medije. Od drugih se razlikujeta večinoma po tem, da sta razumljena bolj kot nosilca komunikacijskih storitev in avdiovizualnih vsebin z veliko finančno močjo, manj pa kot simbolični in politični sili – tako kot drugi tradicionalni mediji.

Pomembno je poudariti, da ima regija dolgo tradicijo lokalnih radijskih postaj, ki so se pred prihodom demokracije bojevale za dostop do licenc in za pravico do oddajanja in tako za razvijanje lokalnih ali neposrednih komunikacij in oddajanje v različnih prvotnih jezikih na podcelini.

Komercialni mediji teh mest avtohtonih prebivalcev, socialnih dejavnikov ali skupnosti niso imeli za trg. Tako informacije in vsebine, ki jih te skupnosti potrebujejo v svojih jezikih in kulturnih kodah, niso zastopane v večinskih ali lokalnih komercialnih medijih.

Ta tretji sektor odpira možnost, da v ta pregled vključimo sodelovanje civilne družbe v procesu reformiranja medijev. Razlike med različnimi fazami prehoda regije v demokracijo lahko ugotovimo, če pregledamo izkušnje Argentine, Urugvaja, Mehike in Brazilije. Civilna družba dobiva pomembno vlogo pri pospeševanju reform, ki bi pripomogle k demokratizaciji medijev in začele lomiti in premikati težke strukture, ki so jih zgradili večinski medijski mogotci in avtoritativni režimi (Becerra, Marino in Mastrini 2012; Moreira 2011; Rodríguez 2011).

Z drugimi besedami, po mnogih letih v senci ima civilna družba v Latinski Ameriki več možnosti za razpravo, sodelovanje in boj za oblikovanje javnih komunikacijskih politik. Seveda je možnost sodelovanja odvisna od politične volje vsake vlade in institucionalnih demokratičnih mehanizmov vsake države. Na splošno se vse države v regiji različno hitro spreminjajo v tej smeri. Kljub temu je treba vlogo civilne družbe razumeti kot selitev lososov.[1]

Svetovno združenje lokalnih radijskih postaj (AMARC) – globalna nevladna organizacija – je razvilo obsežen program, s katerim si prizadeva doseči priznanje tretjega medijskega sektorja in poudarja njegov pomen za uveljavljanje pravice do komunikacij, pluralnosti informacij, raznolikosti vsebin, svobode izražanja in protimonopolnih praks.

Na regionalni politični institucionalni ravni je Organizacija ameriških držav (OAS) s svojo Medameriško komisijo za človekove pravice (IACHR) in posebnim poročevalcem za svobodo izražanja pomemben dejavnik pri oblikovanju teh smernic. V besedilu Standardi svobode izražanja za svobodno in vključujočo radiotelevizijo v drugi točki predlaga priznanje različnih dejavnikov:

»68. Demokratičen obseg svobode izražanja, ki ga priznava Ameriška konvencija, ne zajema samo pravice vseh posameznikov, da se svobodno izražajo, temveč tudi pravico javnosti, da prejema kar največ različnih informacij in idej. To med drugim pomeni, da mora pravna ureditev radia in televizije nameniti prostor na spektru za različne medijske sisteme, ki lahko družbi skupaj ponudijo raznolikost in pluralnost idej, mnenj in kultur.

69. V tem smislu je treba priznati različne vrste medijev (javne in neodvisne od izvršilne oblasti, zasebne profitne, medije lokalnih skupnosti ali zasebne neprofitne), ki morajo imeti enakopraven dostop do vseh tehnologij prenosa, ki so na voljo, tudi nove digitalne …« (IACHR 2009: 20)

Ta zadnja izjava IACHR ponuja možnost za vključitev drugačne realnosti, ki odpira priložnost za reorganizacijo medijskega sistema v regiji – digitalizacijo. Kot vemo, ta tehnologija omogoča možnost odpiranja prostora novim igralcem in postajam v radijskem električnem spektru in se tako izogne starim izgovorom na pomanjkanje analognega spektra. S to globalno tehnološko spremembo procesi konvergence zahtevajo ponoven razmislek: kako so medijski sistemi organizirani?

To je še posebej pomembno za Latinsko Ameriko, ker so njeni televizijski trgi preveč koncentrirani (Becerra in Mastrini 2007; Huerta-Wong in Gómez 2013; Trejo 2010). Poleg tega so raziskave prinesle dokaze, da koncentrirane medijske strukture ne pripomorejo k demokratičnemu napredku in politični kulturi sodobnih družb (Curran 2002; Hallin in Mancinni 2004; Noam 2009).

V tem pogledu Deklaracija načel za svobodo izražanja v posebnem poročilu o svobodi izražanja v dvanajsti točki določa:

»12. Monopole in oligopole v lastništvu in obvladovanju komunikacijskih medijev urejajo protimonopolni zakoni, ker so monopoli in oligopoli protidemokratični in omejujejo pluralnost in raznolikost, ki zagotavljata polno uresničevanje pravice državljanov do informiranosti. V nobenem primeru takšni zakoni ne smejo veljati samo za medije. Pri podeljevanju radijskih in televizijskih frekvenc je treba upoštevati demokratična merila, ki omogočajo vsakemu posamezniku enako dostopnost.«[2]

Tako glede koncentracije kot glede dostopa do različnih medijev nova zakonodaja latinskoameriških držav vključuje pomembne reforme. Argentina je, na primer, leta 2009 v zakonu o avdiovizualnih komunikacijskih storitvah (Ley de Servicios de Comunicación Audiovisual) del spektra rezervirala za neprofitne organizacije civilne družbe, uvedla omejitve koncentracije in navzkrižnega lastništva radijskih in televizijskih postaj in telefonskim družbam prepovedala lastništvo medijskih licenc (Becerra et al. 2012).

V Boliviji je novi zakon o telekomunikacijah (Ley General de Telecomunicaciones, Tecnologías de Información y Comunicación) 17 odstotkov spektra rezerviral za lokalne in socialne skupine in 17 odstotkov za staroselska mesta in Afrobolivijce.

Urugvaj, ki je s pravnim dokumentom Servicio Radiodifusión Comunitaria (Act. 18.232) začetnik na tem področju, je zagotovil vsaj tretjino radijskega električnega spektra tretjemu sektorju za vse možne storitve radiotelevizije in telekomunikacij (Gómez 2010).

Brazilija in Kolumbija do marca 2013 nista imela nobenih tovrstnih predpisov, a zelo spodbujata razvoj tretjega sektorja. Lani je, na primer, Brazilija skladno z državnim načrtom lokalnih radijskih postaj začela ponujati veliko licenc za te radijske postaje. Načrt predvideva, da naj bi bil konec leta 2013 v vsaki od 1425 občin vsaj en lokalni radio. Tako bi Brazilija imela približno 4400 lokalnih radijskih postaj.

Kolumbija ima približno 650 lokalnih radijskih postaj in 40 lokalnih televizijskih kanalov. Licence so bile dodeljene z javnim razpisom. Treba je poudariti, da je Kolumbija na področju pravne ureditve lokalnih radijskih postaj pionirka v regiji. To ureditev ima že od leta 1997. Je pa nekaj spornih zadev. »Dovoljena je ena radijska postaja v vsakem mestu, medtem ko lahko deluje več komercialnih postaj. Prvotni prebivalci se lahko potegujejo za javni radio, ne morejo pa dobiti licence za lokalni radio. Lokalne postaje ne smejo prenosov povezovati in tvoriti omrežij, komercialne pa to smejo.« (Zuluaga in Martínez 2012: 86) Drugi vidik, ki ga je treba upoštevati v primeru Kolumbije, je, da so bile vse reforme medijev in telekomunikacij uvedene pod desničarskimi vladami. Tako v tem pogledu deluje demokratični mehanizem ravnotežja med civilno družbo in vlado.

Druga stran medalje pa nam kaže Mehiko in Čile, kjer ni nobenih predpisov o enakopravnem dostopu do licenc in spektra. AMARC ima obe državi zaradi preganjanja in kriminalizacije lokalnih medijev za najbolj problematični v Latinski Ameriki (AMARC-ALC 2011).

Čeprav v Mehiki deluje približno 200 lokalnih radijskih postaj, so skoraj vse brez licence, ker te radijske postaje nimajo pravnega položaja v zveznem zakonu o radiu in televiziji (1960) (Gómez, Sosa, Bravo in Tellez 2011). Lokalne radijske postaje vsake leto preganjajo in kriminalizirajo. Takšne razmere zastavljajo mnoga vprašanja glede svobode izražanja v tej državi (AMARC-Mx 2012). Maloštevilne radijske postaje za prvotne prebivalce in lokalne radijske postaje, ki imajo licence, so dobile dovoljenja, kakršne dobijo univerze in vladne ustanove. To dovoljenje ne dopušča komercializacije programov.

Med pisanjem tega članka sredi marca je nova mehiška vlada s podporo treh velikih strank izdala odlok, ki uvaja reformo telekomunikacij. V tem dokumentu je pravna oseba končno dobila mandat, da socialnim in lokalnim medijem podeljuje licence.[3]

Edina država, ki je uvedla pomembnejše ukrepe za zmanjševanje koncentracije, je Argentina. Zakon iz leta 2009 med drugim določa naslednje: »Za zemeljske televizijske in radijske servise je najvišja omejitev deset licenc /…/ Največ 24 licenc je določenih za kabelske televizije. Licence za kabelske televizije ne smejo imeti zemeljskih licenc za isto območje, ki ga pokrivajo.« Prav tako določa, »da noben posamezni operater ne sme ponujati storitev za več kot 35 odstotkov prebivalstva ali trga, ki ga pokriva«. (Becerra et al. 2012: 69). V drugi polovici leta 2013 bo znano, kako bodo ti ukrepi uporabljeni in ali bo največji protagonist »El Clarin« zmanjšal svoje naložbe. To bo za novi argentinski zakon in njegovo izvajanje preizkus z ognjem.

Venezuela in Ekvador se nahajata v podobnem političnem procesu polarizacije, mediji pa te razmere jasno odražajo. Veliki problemi v Venezueli so naslednji: a) vlada »javni servis« uporablja kot državni medij; b) mnogi lokalni mediji včasih odkrito navijajo za predsednikov režim; in c) zasebni mediji in opozicija se pritožujejo, da je ogrožena svoboda izražanja. Kljub temu je treba poudariti, da so bili prepisi o lokalnih medijih iz leta 2002 zelo pomembni za odpiranje venezuelskega medijskega sistema na področju tretjega sektorja (García 2008). Težava je v izvajanju in v polariziranem političnem okolju.

V Latinski Ameriki poteka proces medijskih reform. Države Latinske Amerike z različno hitrostjo in na različnih ravneh reformirajo in preoblikujejo svoje medijske sisteme.  V tem prispevku smo predstavili kratek pregled težav in sprememb.

V vsaki državi proces drugačen in vsebuje lokalne značilnosti, na splošno pa lahko trdim, da bo prišlo do demokratizacije medijev v Latinski Ameriki, če a) bodo rezervirali licence in spekter za socialne in lokalne skupnosti; b) se bodo oblikovali sistemi javnih radiotelevizijskih sistemov, ki bodo avtonomni in bodo imeli finančno podporo; c) bodo sprejeta jasna pravila proti monopolom, oligopolom in navzkrižnemu lastništvu; č) bodo ustanovljeni močni in avtonomni regulativni organi; d) bo pri oblikovanju politike aktivno sodelovala civilna družba; in končno, a ne najmanj pomembno, e) se bodo vlade in predsedniki odrekli vmešavanju in nadzoru nad medijskimi sistemi.

Ti pogoji bodo zagotavljali svobodo izražanja, spodbujali kulturno raznolikost in postali gibalo demokratične kulture. 

AMARC-ALC. (2011): Informe Anual 2010. Diversidad y pluralismo en la radiodifusión. Perú: AMARC-ALC.

AMARC-Mx. (2012): Situación de las radios comunitarias en México. Informe 2011-Jul 2012. México: AMARC-Mx.

Becerra, M., Marino, S., & Mastrini, G. (2012): Mapping digital media: Argentina. London: Open Society Foundations-Media Program.

Becerra, M., & Mastrini, G. (2007): Los dueños de la palabra: acceso, estructura y concentración de los medios en América Latina del Siglo XXI. Buenos Aires: Prometeo.

Curran, J. (2002): Media and Power. London, New York: Routledge.

European Audiovisual Observatory. (2011): Yearbook 2011. Film, television and video in Europe. Vol. 2: Television and on-demand audiovisual services in Europe. Strasbourg: European Audiovisual Observatory.

Fox, E. (ur.) (1989): Medios de comunicación y política en América Latina. Barcelona: Gustavo Gili.

García, J. M. (2008): Marco de regulación para los medios comunitarios en Venezuela. V: J. M. García, J. Calvi, F. Tucho, & M. Meda (ur.): Políticas de comunicación en España y Latinoamérica. Medios convencionales, Tercer Sector Audiovisual y alfabetización digital. España: Universidad Rey Juan Carlos.

Gómez, G. (2010): Cómo garantizar la diversidad y el pluralismo en los medios: Aportes para la revisión y reforma de la Ley de Radiodifusión en Uruguay. Uruguay: Friedrich Ebert Stiftung.

Gómez, R. (2012): Media industries and policies in digital times. Notes and methods from a Latin American perspective. V: I. Volkmer (ur.): Handbook of global media research. Malden, Ma: Wiley Blackwell.

Gómez, R., Sosa, G., Bravo, J., & Tellez, P. (2011): Mapping digital media: México. London: Open Society Foundations-Media Program.

Hallin, D., & Mancini, P. (2004): Comparing media systems. Three models of media and politics. Cambridge, New York: Cambridge University Press.

Huerta-Wong, E., & Gómez, R. (2013): Concentración y diversidad de los medios de comunicación y telecomunicaciones en México. Comunicación y Sociedad, 19, str. 113–152.

Mastrini, G., & Becerra, M. (2005): Periodistas y Magnates. Estructura y concentración de las industrias culturales en América Latina. Buenos Aires: Prometeo.

Morerira, G. (2011): Las hormigas de Macondo: Contrahegemonía y políticas de comunicación comunitaria en Argentina, Brasil y Venezuela [PhD Thesis]. México: Flacso-México.

Murdock, G., & Wasko, J. (ur.). (2007): Media in the age of Marketization. New York: Hampton Press.

Noam, E. (2009): Media ownership and concentration in America. Reino Unido: Oxford University Press.

Office of the Special Rapporteur for Freedom of Expression of the Inter-American Commission on Human Rights. (2009): Freedom of expression standards for free and inclusive broadcasting. Washington, DC: OAS.

Rodríguez, L. (2011): Hacia una Ley de servicios de comunicación audiovisual. Relatoría del proceso de participación y consulta. Uruguay: Friedrich Ebert Stiftung.

Schiller, D. (1990): Las comunicaciones en el mercado único Europeo. Una visión desde los Estados Unidos. Revista Telos, 23, str. 79–87.

Smith, P. (2005): Democracy in Latin America: Political change in comparative perspective. Oxford: Oxford University Press.

Trejo, R. (2010): Muchos medios en pocas manos: Concentración televisiva y democracia en América Latina. V: Intercom. Revista Brasileira de Ciências da Comunicação, enero-junio, 33(1), str. 17–51.

Zuluaga, J., & Martínez, M. P. (2012): Mapping digital media: Colombia. London: Open Society Foundations-Media Program.

* Članek temelji na prispevku avtorice na mednarodni konferenci »Primerjanje medijskih reform po svetu«, ki jo je 29. in 30. novembra 2012 v Ljubljani organziral Mirovni inštitut.

Takoj po 14. januarju 2011, dnevu, ko se je začela »tunizijska pomlad«, se je moralo medijsko polje soočiti z napetostmi paradoksalnega položaja: na eni strani so ukinitev ministrstva za komunikacijo, v resnici urada za cenzuro medijev v času nekdanjega predsednika Ben Alija, razveljavitev Zakona o tisku iz leta 1975, ki so ga imeli novinarji za represivnega, in odprava ovir za svobodo izražanja omogočili vstop novih akterjev in svobodno razširjanje tistih izražanj, ki so bila dotlej utišana ali je bilo prepovedano poročati o njih; hkrati pa je bila za to stanje »odpiranja« značilna odsotnost osrednje, legitimne avtoritete, ki bi lahko organizirala in nadzirala svet medijev in novinarjev.

Od nastopa v pretežni meri islamistične vlade Ennahde po izvolitvi ustavodajne skupščine 23. oktobra 2011 pa odsotnost resnične politične volje za pripravo drznih reform in uveljavitev pravnih besedil, ki so bila izdelana in uradno razglašena malo pred tem, še bolj zapleta tak položaj.

Posledica tega paradoksa je, da so se novinarji, ki so več kot pol stoletja živeli pod svinčenim režimom, nenadoma znašli prepuščeni samim sebi, primorani delovati v prostoru popolne svobode, na katerega niso ne kulturno ne poklicno pripravljeni. Poleg tega še zdaleč ne tvorijo homogenega telesa, ki bi ga spajala in združevala načela, kakršna vodijo poklic. Sveta medijev in novinarjev potemtakem ne uravnava noben pravni in institucionalni okvir. In marca 2011 je bil prav z namenom zapolniti to praznino ustanovljen javni posvetovalni organ, ki naj bi pospešil reforme medijev.

Ta struktura je bila ustanovljena na pobudo prve začasne vlade po 14. januarju na njenem sestanku 25. februarja 2011. V skladu z odlokom, ki odreja ustanovitev Nacionalnega organa za reformo informiranja in komunikacije (Instance nationale de réforme de l’information et de la communication, INRIC),[1] ima ta posvetovalno vlogo in je zadolžen za ocenjevanje vseh vidikov stanja sektorja informiranja in komunikacije in za predstavljanje predlogov reform, ki bi bile v skladu z mednarodnimi standardi v zvezi s svobodo izražanja in informiranja. INRIC je zadolžen tudi in predvsem za to, da:

• predlaga priporočila za izboljšanje produktivnosti podjetij za informiranje in komunikacijo, da bi jih dvignili na raven ciljev revolucije in tunizijskemu ljudstvu zagotovili pravico do objektivne, svobodne in pluralistične informacije;
• predlaga nujno potrebne zakone za dosego teh ciljev, zlasti z ustanovitvijo organov regulacije v sektorjih tiskanih, avdiovizualnih in elektronskih medijev;
• pristojnim organom in javnosti predloži rezultate svojega ocenjevanja in ustrezne predloge;
• daje mnenja glede prošenj za licence za ustanovitev novih radijskih in televizijskih programov, dokler ne bodo sprejeti posebni zakoni.

Ekipo INRIC, ki ji predseduje nasprotnik nekdanjega predsednika Ben Alija Kamel Labidi, ugledna osebnost boja za svobodo tiska in za dostojanstvo novinarjev, sestavlja osem članov, med katerimi so neodvisni novinarji, sodni uradnik, univerzitetni profesor in avtorica bloga. Člani so bili izbrani zaradi svojih sposobnosti, neodvisnosti in nekompromitiranosti v režimu nekdanjega predsednika Ben Alija.[2] INRIC je pri reformi pravnega okvira informiranja sodeloval z zasnovo in izdelavo treh vladnih odlokov, ki so bili sprejeti v prehodnem obdobju.[3]

Zakon o tisku, tiskarstvu in založništvu: Namen vladnega odloka v zvezi z novim zakonikom o tisku, tiskarstvu in založništvu (Vladni odlok št. 115 z dne 2. novembra 2011) je bil nadomestiti zakonik o tisku iz leta 1975, ki ga novinarji ocenjujejo kot veliko preveč represivnega. Sestavljajo ga štiri poglavja, ki se nanašajo na režim tiskovnih podjetij, status poklicnega novinarja, pravico do popravka in odgovora ter na kazensko odgovornost. Besedilo potrjuje novinarjev svoboden dostop do informacij in njihovo svobodno razširjanje (9. in 10. člen) ter tudi zaščito njegovih virov (11. člen). Prepoveduje zlasti vsakršno vmešavanje ministrstva za notranje zadeve v področji tiska in založništva, ki sta odslej podrejena sodni oblasti. Od dvanajstih kazni z odvzemom prostosti, ki jih je vseboval prejšnji zakonik o tisku, so ohranjene samo tri.[4]

Zgledujoč se po zakonikih demokratičnih dežel, so kazni z odvzemom svobode zaradi obrekovanja in žalitve odpravljene in nadomeščene z denarnimi kaznimi. Novi zakonik o tisku ukinja tudi režim avtorizacije za področja knjižnega, časopisnega in revijalnega založništva in ga nadomešča s preprosto izjavo. Vsebuje tudi določbe, ki opredeljujejo pogoje dostopa do statusa poklicnega novinarja in potrjujejo pravico novinarjev do dostopa do informacij in do njihovega svobodnega razširjanja, hkrati pa zagotavlja zaščito tajnosti njihovih virov.

Neodvisni regulator za avdiovizualno komunikacijo (La Haute Autorité Indépendante de la Communication audiovisuelle, HAICA): Vladni odlok št. 116 z dne 2. novembra 2011, ki se nanaša na svobodo avdiovizualne komunikacije in odreja ustanovitev neodvisnega rgulacijskega organa za avdiovizualno komunikacijo, je zapolnil pravno praznino, saj Tunizija pod Ben Alijevim režimom ni nikoli poskrbela za zakonsko ureditev avdiovizualnih medijev. Ta vladni odlok potrjuje svobodo avdiovizualne komunikacije in določa ustanovitev neodvisnega regulatorja za avdiovizualno komunikacijo (HAICA),[5] s čimer je Tunizija prvič dobila instrument za zakonsko ureditev avdiovizualnih medijev.

Besedilo, ki si za zgled jemlje ustrezno francosko in belgijsko zakonodajo, dodeljuje regulatorju status pravne osebe in finančno neodvisnost, nalaga pa mu, da mora »zagotavljati svobodo in pluralizem avdiovizualne komunikacije« (3. in 6. člen). Visoki organ bo sestavljalo devet članov, imenovanih za šestletni mandat, ki ga ne bo mogoče podaljševati (7. člen). HAICA ima moč odločanja, nadziranja in sankcioniranja (16., 17. In 18. člen).

Zadolžen je zlasti za to, da:

• zagotovi spoštovanje pravil, ki se nanašajo na sektor avdiovizualne komunikacije, med vsemi dejavniki, vključno z javnimi organi;
• odloča o prošnjah za dodelitev licenc za ustanovitev in delovanje avdiovizualnih medijev, določa njihove obveznosti in nadzira njihovo upoštevanje;
• z Nacionalno agencijo za frekvence (Agence nationale des fréquences, ANF) usklajuje dodeljevanje avdiovizualnih frekvenc (vladni odlok daje prednost podjetjem s statusom javnih služb);
• skrbi za zagotavljanje svobode izražanja in pluralizma idej in mišljenj, zlasti na področju političnega informiranja, tako v zasebnem kot v javnem avdiovizualnem sektorju;
• skrbi za spoštovanje zakonskih besedil, ki določajo pravila predvajanja programskih vsebin, ki se nanašajo na volilne kampanje;
• sprejema pravila v zvezi z oglaševanjem in nadzira njihovo izvajanje;
• izdela pravila za merjenje gledanosti in poslušanosti in nadzira njihovo izvajanje;
• odloča o sporih v zvezi z avdiovizualnimi programi;
• določa višino pristojbine za delovanje avdiovizualnih medijev;
• sankcionira kršitve, ki jih zakrivijo avdiovizualna podjetja.

Ta vladna odloka sta se začela izvajati šele eno leto po objavi v JORT[6], 17. oktobra 2012, po množični stavki novinarjev, ki je javno razkrivala napade na njihov poklic in zahtevala pravno zaščito ter izboljšanje etičnih in materialnih pogojev.[7] In vse do trenutka pisanja tega članka še ni prišlo do udejanjenja sestave in ustanovitve HAICA.

Zakon o dostopu do upravnih dokumentov: Z uradno razglasitvijo vladnega odloka o dostopu do upravnih dokumentov (vladni odlok št. 41 z dne 26. maja 2011, spremenjen z odlokom št. 54 z dne 11. junija 2011) za vse državljane je vlada postavila Tunizijo za drugo arabsko državo poleg Jordanije s takim zakonom, ki se bojuje proti kulturi državnih skrivnosti. Prvi vladni odlok (z dne 26. maja) je sam razveljavil svoje bistvo, ker je tunizijski javni upravi podelil diskrecijsko pravico glede razkrivanja ali nerazkrivanja določene informacije.

Pod pritiskom INRIC in mednarodnih organov je vladni odlok z dne 11. junija, ki je bolj ustrezal mednarodnim standardom, spremenil prvega. »Določa, da ima vsak, brez državljanskih omejitev, pravico do dostopa do upravnih dokumentov. Javne organe zavezuje k proaktivnemu objavljanju informacij o svojih dejavnostih in uvaja brezplačnost dostopa do dokumentov.«[8] Vendar pa so izjeme od načela razkrivanja preširoko zastavljene in odlok ne vsebuje določb, ki bi vzpostavljale prednost javnega interesa.[9] Pripomniti je treba, da do danes ni bila med državljani organizirana nobena obveščevalna kampanja, ki bi jih seznanila s tem zakonom.

Akcija za strukturne reforme, ki jo je začel Nacionalni organ za reformo informiranja in komunikacije, je bila deležna podpore sindikata novinarjev, veliko manj pa podpore delodajalcev v medijih. Ti so zdaj zbrani v dveh različnih strukturah: Združenju direktorjev tunizijskih časopisov (Association des Directeurs de Journaux Tunisiens – ADJT) in v novi strukturi z imenom Sindikat voditeljev medijskih podjetij (Syndicat des dirigeants des entreprises médiatiques).

Na pobudo novega Sindikata zasebnih avdiovizualnih medijev (Syndicat des médias audiovisuels privés), voditelji teh medijev ostro nastopajo proti INRIC in proti načrtovanim besedilom, zlasti tistim, ki se nanašajo na avdiovizualno področje. Bojijo se namreč, da se ne bi organ za regulacijo avdiovizualnega področja HAICA spremenil v organ za njihov nadzor in sankcioniranje.

Vendar pa vladni ukrepi, kot denimo imenovanje vodstev javnih medijev (januarja in junija 2012) brez posvetovanja z INRIC,[10] zavlačevanje z udejanjenjem pravnih in institucionalnih odločb dobro ponazarjajo omejenost vladne volje za demokratizacijo tega sektorja. Poleg tega so napadi na novinarje in umetnike ter medlost javnih organov pri preganjanju njihovih povzročiteljev primeri, ki kažejo, da je pot do reform posejana s pastmi. In da bi INRIC pokazal svoje nestrinjanje z vladnimi postopki in zavračanjem vsakega posvetovanja, se je julija 2012 prostovoljno razpustil.[11]

Polje svobode izražanja se je seveda znatno razširilo. Po 14. januarju 2011 je začelo izhajati več novih naslovov in nove radijske in televizijske postaje so dobile dovoljenje za oddajanje. Po drugi strani pa je opaziti pomanjkanje politične volje za uveljavitev treh temeljnih pravnih besedil, ki naj bi vzpostavila normativne pogoje za zagotavljanje pluralnosti mnenj, transparentnosti medijev in neodvisnosti javnih medijev.

Od nastopa v pretežni meri islamistične vlade Ennahde po izvolitvi ustavodajne skupščine 23. oktobra 2011 dejansko opažamo slabljenje komunikacije, ki se širi po vseh sektorjih družbenega, ekonomskega in političnega življenja v deželi. To je posledica krize verodostojnosti, ki izhaja iz odsotnosti jasne vizije, oprijemljive politične agende, vidnega načrta aktivnosti v odnosu vladajoči-vladani. In k temu naj dodamo še nesoglasja, ki prihajajo na dan znotraj samih vladajočih elit, ki sestavljajo tako imenovano »trojko«.[12]

Na splošno je danes neizogibno ugotoviti, da so za vladno politiko v Tuniziji pri urejanju področja medijev značilni ohlapnost, tipanje in celo zdrsi. Pa vendar je 22. decembra 2011 novi predsednik ministrskega sveta ob predstavitvi vladnega programa pred ustavodajno skupščino razglasil, da bo sektor informiranja deležen vse skrbi, ki si jo zasluži, zato da bo informiranje svobodno, pluralno, neodvisno in v službi družbenih ciljev, brez vsakih omejitev. »Čas nadzora in cenzure je minil,« je še dodal.

Na koncu tega prispevka lahko zatrdimo, da so prvič v neodvisni Tuniziji spremembe, do katerih je prišlo v sektorju medijev, prišle »od spodaj«, brez enotnega okvirja, ki bi mu vladalo nezmotljivo in vsemogočno vodstvo. Zato je torej mogoče v izoblikovanosti javnega prostora, položaju medijev in novinarjev ter razvoju celotne dežele jasno opaziti nekaj izjemnega in še ne videnega v zgodovini Tunizije od razglasitve njene neodvisnosti marca 1956.

Ob tem pa bi lahko imela ta nenavadna in svojevrstna tranzicija skrajno protislovna učinka: lahko bi pripeljala do popolnoma novih in še ne videnih situacij, za katere bi bil značilen ponoven vznik ustvarjalnosti, razumnosti, domišljije, kar bi zarisalo novo, zares neodvisno, transparentno in pluralistično medijsko pokrajino, lahko pa bi kratko malo obnovila enake postopke in enake sheme, ki so vladale temu sektorju od razglasitve neodvisnosti dežele, kar bi pomenilo, da smo spet doživeli le kratko razjasnitev![13]

* Članek temelji na prispevku avtorice na mednarodni konferenci »Primerjanje medijskih reform po svetu«, ki jo je 29. in 30. novembra 2012 v Ljubljani organziral Mirovni inštitut.

V osnovi sedanjih razprav o lastništvu medijev v Veliki Britaniji in drugod je paradoks. Na eni strani ni skrivnost, da se posebna pravila, ki urejajo lastništvo medijev, v večini zahodnih demokracij v zadnjih desetletjih soočajo s postopno deregulacijo. Na drugi strani – in tu je bistvo paradoksa – pa tako v Veliki Britaniji kot drugod ostaja široko politično soglasje o tem, da bi moralo biti lastništvo medijev regulirano in da obstoječi predpisi ne zadoščajo. Ofcom – združeni britanski medijski regulator – vladi priporoča, naj redno preverja pluralnost medijev, evropska komisija pa zdaj razmišlja o podobnih priporočilih. Politiki vseh barv odkrito zahtevajo nove omejitve lastništva medijev. Med njimi sta tudi visoki politik in nekdanji premier, ki sta pričala na zaslišanju pred Levesonovo komisijo. Javnomnenjske raziskave v Veliki Britaniji pričajo o precejšnji podpori javnosti novim omejitvam lastništva medijev.

Zakaj je potem Levison vprašanje lastništva povsem potisnil ob stran in zakaj so ga popolnoma izključili tisti, ki trenutno oblikujejo prihodnost regulacije britanskih medijev? Če si hočemo resnično razjasniti načrt za trajno moč tiska, moramo morda pozornost usmeriti samo na to vprašanje.

Zdi se gotovo, da redno preverjanje medijske pluralnosti ne bo dovolj, da dosežemo trajno moč medijev tako v smislu političnega vpliva kot dosežene branosti, gledanosti ali poslušanosti. Glede na prvo so Levesonova zaslišanja razgalila politični razred, ki ga je k poslušnosti pripravil Murdochov imperij, vpleten v prikrivanje zločinov, katerega žrtev je bil v nekaterih primerih sam. A ne glede na to, ali so politiki podrejeni medijem ali obratno, pa se tesni odnosi med mediji in političnimi elitami, ki so bili razkrinkani, ujemajo z evropskim vzorcem, ki se je okrepil po zlomu svetovnega gospodarstva. Zrcali, skratka, »berlusconizacijo« britanske politične kulture, čedalje tesnejše zavezništvo med mediji in političnimi centri moči.

Vrnimo se torej h ključnemu vprašanju: zakaj ni bilo nič storjenega v zvezi s tem najpomembnejšim naukom, ki smo ga dobili ob škandalu, ki so ga povzročili vdori v telefone in ki je prizadel tako oblikovalce medijske politike kot aktiviste? Običajen odgovor bi bil, da je vsak sistem omejevanja lastništva ali najvišjega dopustnega praga za lastništvo tiskanih medijev zastarela rešitev. Ne upošteva namreč strukturnega nazadovanja, s katerim se soočajo časopisi in pojava novih čuvajev na spletu. Ena od velikih posebnosti digitalne dobe pa je, da medtem ko časopisi doživljajo napade na svoje prihodke, kakršnih doslej še ni bilo, istočasno na primer Daily Mail in Guardian dosegata rekordno število bralcev svojih spletnih izdaj. Ne da bi hotel zmanjšati vpliv spletnih velikanov, kot so Google, MSN, Facebook, Twitter in Yahoo, pa ti z združevanjem in personalizacijo v resnici krepijo glas nacionalnega tiska. Da ne omenjam trajnega vpliva tiska preko televizije, kar morda najbolj ponazarja poročanje medijev o samem Levesonovem poročilu.

Drugi, med njimi glasovi iz samega gibanja za reformo medijev, trdijo, da je o problematiki lastništva medijev sicer umestno razpravljati, a je manj pomembno od problema regulacije novinarske etike in zlasti zlorabe zakonodaje, ki ureja zasebnost. Po prevladujočem orisu hackgata (afere vdiranja v telefone) so glavne in prav gotovo »najpomembnejše« žrtve vdiranja v telefone nedolžni in navadni državljani: Dowlerji, McCanni itd. A nekoliko zoprna resnica je, da je velika večina teh žrtev bogatih, znanih in vplivnih ljudi, kar pomeni, da so nekatere skupine novinarjev veliko energije vlagale v poskuse, da bi spodkopale prizadevanja za reformo medijev. V nekem smislu imajo prav. Seveda je treba spoštovati zasebnost posameznikov, ne glede na njihov položaj, in seveda je treba na odgovornost poklicati tiste, ki so zasebnost kršili. A to ni največji problem v interesu javnosti, ki je izšel iz te afere.

Dejstvo, da so bile zahteve za popravilo škode naperjene proti navadnim novinarjem in ne njihovim šefom, ni novo, ko gre za škandale, ki zatresejo temelje državno-korporativne oblasti. Ko so bili ob škandalu zlorabljanja in mučenja zapornikov v Abu Grajbu razkriti dokazi, da je bila politika mučenja odobrena na zgornjih ravneh ameriške vojaške in obrambne hierarhije, so večinski mediji to večinoma ignorirali in se pretežno osredotočili na posamezna dejanja peščice vojakov.[1] Ne smemo dovoliti, da bi se zdaj napaka ponovila v zvezi z vprašanjem, ki je tako temeljnega pomena za delovanje demokracije in integritete naših javnih institucij. Ne smemo dovoliti, da bi lobistična moč vplivnih posameznikov zasenčila resnico, da so lastniki medijev tisti, ki so najbolj odgovorni za zlorabe moči tiska. In koncentracija lastništva je osnovni vzrok za tako razširjeno institucionalno korupcijo, ki jo je ta afera razkrila.

Levesonovo poročilo vendarle zahteva oblikovanje novega sistema tako za merjenje koncentracije lastništva medijev in njegovega urejanja (str. 1461–1476). Vsebuje tiho priznanje, da je sedanja ureditev neustrezna in ne more zaustaviti koncentracije, ki zdaj poteka. Čeprav se izogiba neposrednim predlogom pravil za lastništvo medijev, pa vsebuje priporočila, ki vendarle izpostavljajo tri ključna načela. V nadaljevanju tega članka bomo obravnavali tri načela v luči priporočil britanske Koalicije za reformo medijev (Media Reform Coalition)[2].

Priporočila so v celoti izvedljiv dolgoročni program reforme lastništva medijev, ki upošteva tako moč nastajajočih digitalnih monopolov kot tudi trajen vpliv tradicionalnih medijskih blagovnih znamk.

Nova metoda bi se morala osredotočiti na posredovanje informacij in aktualnih dogodkov ter bi vključevala tudi spletne publikacije.

V preteklosti so bile ena od ovir za regulacijo lastništva medijev težave z merjenjem pluralnosti medijev. Potrebujemo metodo, ki bi upoštevala tako trdoživo moč prevladujočih informativnih medijev na tradicionalnih medijskih trgih, kot tudi naraščajoč pomen navzkrižne koncentracije medijev v okolju čedalje večje konvergence medijev. Glede na prvo je Koalicija za reformo medijev vzpostavila jasen okvir za merjenje in prepoznavanje prevelike tržne moči na štirih določenih področjih – v nacionalnih časopisih, na televiziji, radiu in v spletnih informativnih medijih.

Vsako od teh področij zahteva prilagojena merila, primerna naravi medija in trga. Medtem ko je to precej jasno glede nacionalnih časopisov, televizije in radia (na podlagi rednih ustreznih raziskav ABC, BARB in RAJAR), je manj jasno v primeru interneta, kjer še ni uveljavljenih ustreznih meril, trg pa je globalen. UKOM/Nielson je leta 2011 vendarle raziskal branost britanskih informativnih spletnih strani v Veliki Britaniji. Podatki temeljijo na raziskavi med 50.000 ljudmi, ki imajo v državi dostop do interneta v službi in delajo z računalniki. Zagotavljajo koristno merilo koncentracije bralstva na nacionalnem trgu spletnih informativnih medijev. Takšno raziskavo bi lahko Ofcom redno naročal, da bi si zagotovil naslednje primerljive podatke:

• naklado nacionalnih časopisov,
• gledanost več televizijskih kanalov,
• delež poslušanosti radia*,
• delež branosti britanskih informativnih spletnih strani.

(*Kjer informativne oddaje ustvarjajo zunanji izvajalci, je tržni delež pripisan izvajalcu in ne radijski postaji.)

Za merjenje navzkrižnega vpliva pa seveda potrebujemo eno samo, univerzalno uporabno metodo. V ta namen podpiramo predloge raziskovalne družbe Enders Analysis, da bi merila temeljila na deležu skupnih prihodkov medijev v navzkrižnem lastništvu. To je najenostavnejši in najučinkovitejši kazalnik skupne premoči.

Ukvarjati bi se morali z organsko rastjo na medijskih trgih, pa tudi s posameznimi združitvami in prevzemi.

Metoda, ki jo je prevzela Koalicija za reformo medijev, temelji na načelu, da bi morali koncentracijo medijev meriti po »deležu glasov«, ki jih obvladuje posamezno podjetje ali skupina podjetij, in ne samo po znatni tržni moči, izraženi s čisto ekonomskimi merili.

Da bi pa lahko dognali to, kar Leveson omenja kot »ravni vpliva, ki bi lahko povzročile dvom o pluralnosti« (str. 1470), je nujno treba določiti jasne meje koncentracije lastništva. To je edini način, da se lahko dosledno, pošteno in učinkovito ohrani pluralnost. Zlasti je pomembno, da se s temi izboljšavami lotevamo koncentracije kot posledice organske rasti, pa tudi prevzemnih aktivnosti. Če ne bi določili omejitev lastništva, bi diskrecijsko moč po nepotrebnem prepuščali regulatorjem in ministrom.

Vrhovni sodnik Leveson priporoča, naj diskrecijsko pravico glede odločitev o združevanju medijev, ki so v javnem interesu, obdrži minister (str. 1476). To pa je v nasprotju s številnimi dokazi in pričevanji, ki so bili podani v tej preiskavi. Pričevanja o tihem dogovoru med političnimi voditelji in lobisti medijske panoge morda ne bodo nikoli dokazana, a smo se veliko naučili o vsesplošno razširjenem vplivu in naravi lobiranja medijske panoge. To je bilo še posebej očitno pred ključnimi odločitvami, ki jih je sprejel minister, na primer pred izbruhom telefonskega škandala, ko se je pričakovalo, da bo Jeremy Hunt Newscorpu odobril prevzem BskyB. V tem pogledu velja omeniti pričevanje Tonyja Blaira:

»Mediji so očitno vpliven del družbe in imajo zlasti močan vpliv na politične razprave /…/. Ta problem, povezan s posameznimi političnimi voditelji, še posebej zaplete dejstvo, da na naše mnenje o določenih medijskih organizacijah nedvomno vpliva način, kako nas te obravnavajo.«

Ker ni jasnih, uzakonjenih omejitev lastništva, bodo vrata vedno odprta tako za komercialno plenjenje (pritisk medijskih družb lahko politike prepriča, da sprejmejo določene odločitve) in/ali politizacijo (nekatere medijske družbe lahko zaradi političnih odločitev uživajo neupravičeno naklonjenost ali pa se znajdejo v neugodnem položaju).

Seveda bi bil vsak opredeljen prag lastništva do določene meje arbitraren. Koalicija za reformo medijev je Levesonovi preiskavi uradno predlagala 15-odstotno mejo, na ključnih podtrgih pa splošno 20-odstotno mejo. Njuna prekoračitev bi sprožila poseg regulatorja (kot je opisano spodaj). Ta argument temelji na predlogu, da je podlaga za medijsko pluralnost ne manj kot pet lastnikov na enem ali več trgih. Zato smo presenečeni, da v Levesonovem poročilu lahko preberemo da »ni bilo predlagano, kolikšna stopnja pluralnosti je zadostna« (str. 1469).

Zadnje vprašanje, ki ga je treba načeti, je, kakšno obliko naj bi imeli ukrepi in intervencije. Koalicija za reformo medijev zahteva, naj bi za medijske družbe s prevladujočim deležem občinstva in s 15- do 20-odstotnim tržnim deležem na temelju prej omenjenih kazalnikov veljala zavezanost javnemu interesu, s katero bi zagotovili uredniško in novinarsko avtonomijo, morale pa bi krepiti tudi tista novinarska področja (raziskovalna in lokalna), ki so zdaj odrinjena s trga. Te obveznosti so sorodne ukrepom, ki imajo čedalje bolj prepričljive in številnejše zglede v protimonopolnih ureditvah tako v EU kot ZDA.

Poudariti je treba, da predlogi ne vsiljujejo uredniških meril, kot jih regulator nalaga javnemu servisu. A niti enemu subjektu ne bi smelo biti dovoljeno, da bi obvladoval javni govor brez ustrezne dolžnosti, da poskrbi za določeno stopnjo notranjega pluralizma in obveznosti, da poskrbi za informacije, ki so v interesu javnosti. Predmet predlogov za izpolnjevanje obveznosti, ki so v javnem interesu, so večinoma ta osnovna vprašanja pluralnosti.

Primer obveznosti, ki so v javnem interesu, bi bil v tem kontekstu zavzemanje za zaščito uredniške avtonomije. Eno glavnih vprašanj, ki so se zastavila ob telefonskem škandalu, je, v kakšni meri lahko linija poveljevanja in institucionalna kultura, ki jo goji višji vodstveni kader, ogrozita avtonomijo in integriteto novinarjev. Reševanja tega problema bi se lahko lotili tako, da bi uvedli institucionalne rešitve, ki bi omejile absolutno moč lastnikov in višjega menedžmenta.

Minimalna zahteva bi bila, da bi morali informativi mediji ustanoviti uredniški odbor, v katerem bi bilo najmanj pet novinarjev, in bi bil pooblaščen za nadzor nad naslednjimi ključnimi odločitvami, ki vplivajo na uredniško politiko:

• Namen, da lastniki ali menedžment imenujejo ali razrešijo glavnega urednika ali človeka na ustrezni vodilni uredniški funkciji, mora odobriti uredniški odbor z večino glasov.
• Menedžment ali lastniki se morajo posvetovati z odborom o odločitvah, ki vplivajo na določanje in vodenje uredniške politike in vsebine, vključno z uredniškim kodeksom in smernicami.
• Odbor bi moral imeti pristojnost, da daje pobudo za glasovanje o nezaupnici glavnemu uredniku ali človeku na ustrezni podobni uredniški funkciji, ki bi bila sprejeta z večino glasov.
• Odbor mora imeti možnost, da sliši in razkriva pritožbe novinarjev v zvezi z določenimi delovnimi obveznostmi in se posvetuje z Nacionalnim sindikatom novinarjev ali novim neodvisnim regulatorjem.

Komercialne časopisne hiše v Veliki Britaniji uživajo precejšnje državne subvencije v obliki oprostitve davka na dodano vrednost, tako da bi bilo poleg zgoraj navedenega popolnoma primerno, da finančno podprejo še nerazvita področja novinarstva, ki so v javnem interesu. To bi lahko naredili na več načinov, na primer z davkom na dobiček, s katerim bi podprli pobude za neprofitne informativne medije (na primer radijske postaje lokalnih skupnosti ali modele raziskovalnega novinarstva, ki jih podpirajo fundacije), ali pa z uvedbo obveznosti, da te medijske hiše vsaj nekaj sredstev vložijo v izvirno zbiranje novic.

Poleg teh ukrepov smo predlagali tudi strukturne ukrepe, ki bi jih sprožil sistem omejevanja navzkrižnega lastništva medijev in delnih trgov. Vsaka vrsta omejitve pa mora zagotavljati drugačno obliko intervencije. Navadno je cilj prisilnega dezinvestiranja nastanek novega uspešno delujočega tekmeca ali pa z razkosanjem podjetja okrepljen položaj obstoječih tekmecev. Na področju medijev je to lahko izvedljivo in smiselno, če je podjetje prevzelo več družb z več področij, da torej razpolaga s prevladujočim deležem prihodkov iz navzkrižnega lastništva na medijskem trgu. V ta namen Koalicija za reformo medijev podpira predloge družbe Enders Analysis, ki bi vsaki posamezni medijski hiši prepovedali razpolaganje z več kot 15-odstotnim deležem prihodkov v panogi osnovne medijske dejavnosti.

To pa ne bo rešilo problema koncentrirane moči znotraj določenih medijskih trgov. Politika nadzora monopolov na podlagi dezinvestiranja lahko povzroči težave, če jo uporabimo v teh primerih. Koalicija za reformo medijev zato predlaga drugačne strukturne ukrepe, ki bi jih uporabili v teh primerih, na primer odcepitev. Če bi posamezno podjetje ali skupina podjetij presegla določen 20-odstotni prag, bi to imelo za posledico, da bi odvisno družbo moralo odcepiti in bi nastalo novo podjetje in bi skladno s tem morali prodati njegove delnice. Čeprav s tem ne bi nastal nov uspešen tekmec, pa bi lahko zagotovili, da nobena posamezna enota ali posameznik ne bi imel kontrolnega deleža v lastništvu.

Posebna prednost te metode je, da je njen konkreten namen omejiti vpliv močnih interesov. To je navsezadnje osnovno vprašanje medijske pluralnosti in je natančno tista vrsta ukrepa, ki jo najbolj potrebujemo, zlasti v Veliki Britaniji, kjer v časopisni panogi še vedno prevladujejo posamezni lastniki (v nasprotju z ZDA in v večini zahodne Evrope). Poleg tega ukrep, ki bi temeljil na odprodaji delnic, ne bi preprečil rasti ali posegal v suverenost uporabnikov na medijskih trgih. In na podlagi obstoječih meril Ofcoma za merjenje kontrolnih deležev bi ga razmeroma zlahka izvajali. Do neke mere bi lahko omilil nasprotovanje Ofcama tržnim omejitvam, ki so bile omenjene v poročilu vrhovnega sodnika Levesona (str. 1468), češ da ne spodbujajo inovacij in da so neupravičeno toge.

Nedavni primeri aktivizma delničarjev v mnogih panogah, tudi pritiski delničarjev News International, ki so zahtevali, naj Rupert Murdoch odstopi, nazorno kažejo, da se čedalje bolj veča želja po uveljavljanju vpliva na velike družbe na podlagi lastništva delnic. Ta trend dokazuje, da bi lahko odprodaja delnic v resnici povečala notranjo pluralnost, saj bi lahko skupine civilne družbe in socialno usmerjeni vlagatelji (na primer pokojninski skladi) izkoristili priložnost in kupili izdane delnice ter tako medijske hiše pripravili k odgovornosti.

Naj končam s tem, da so predlogi Koalicije za reformo medijev oblikovani tako, da izpolnjujejo cilje pluralnosti, ki so skupni enotnemu okviru, tako da so v sedanjem političnem ozračju izvedljivi in primerni. Ponujajo splošno metodo, ki se loteva tako simptomov in osnovnih vzrokov problemov, ki jih je obravnavala Levesonova preiskava, in razkritega škandala, ki spremlja razširjeno kriminalno prakso v News of the World in drugje. Znano je, da je reforma lastništva medijev zapletena in težavna naloga, a to ne bi smel biti izgovor za popolno opustitev te politike ali za uvedbo poenostavljenih rešitev, ki omogočajo komaj kaj več kot kozmetične ali kratkoročne popravke, na kar opozarjajo primeri iz bližnje preteklosti.