Fiskalno uničevanje medijskega prostora Sedanja vladna medijska politika je v nasprotju z izvajanjem javnega interesa na področju medijev neposredno namenjena krčenju njihove raznovrstnosti. Dvig davka na dodano vrednost na časopise in revije ter znižanje pristojbine za javno RTV Slovenija bi lahko v enem letu povzročila padec bruto dodane vrednosti medijske industrije za dodatnih deset odstotkov. Vladna medijska politika je v nasprotju z izvajanjem javnega interesa na področju medijev neposredno namenjena krčenju njihove raznovrstnosti. Raznolikost ponudbe medijskih vsebin, izpostavljena zgolj stroškovnim kalkulacijam lastnikov in medijskih uprav, tako izginja s horizonta izvajanja uzakonjenega javnega interesa. Rast in donosnost medijske industrije po krizi upada hitreje od slovenskega povprečja
Na strani povpraševanja so mediji v krizi, ker upada kupna moč. V preteklih treh letih se je izpostavljenost upadanju oglasnih prihodkov zlasti v tiskanih medijih močno zmanjšala. Prihodki večjih časopisnih izdajateljev so v veliko večji meri, že v okoli 85 odstotkih, odvisni od naklad. Na upadanje naklad so se uprave odzvale večinoma z vlaganjem v razvoj tehničnih platform. Vlaganja v razvoj človeških virov in medijske vsebine pa sta bila izpostavljena zmernim stroškovnim rezom. Medijske uprave se od krize dalje namreč vrtijo v začaranem krogu. Kratkoročno povečevanje dobičkov je možno le z drastičnim odpuščanjem in zmanjšanjem stroškov dela, na dolgi rok pa takšne politike lahko ogrozijo obstoj medijskih podjetij, saj lahko povzročijo dodatno upadanje naklad zaradi krčenja vsebin. Rast in donosnost medijske industrije po krizi sicer upada hitreje od slovenskega povprečja. Merjena z osnovnim statističnim kazalcem bruto dodane vrednosti na zaposlenega je bila lanska donosnost prvič pod povprečjem slovenskega gospodarstva. Od leta 2008 do lani je bruto dodana vrednost v zasebnem medijskem sektorju (brez javne RTV in Produkcije Plus) skupaj upadla za 10 odstotkov, v nacionalnem gospodarstvu za nekaj čez 6 odstotkov. Zaposlenost se je zmanjšala za 8 odstotkov, v celotnem gospodarstvu kar za prek 13 odstotkov. Skupaj z javno službo RTVS in zasebno televizijsko Produkcijo Plus je rast medijske industrije v kriznem obdobju upadla kar za blizu 18 odstotkov, bolj zmerno, za 6 odstotkov, pa se je znižala zaposlenost. Medijski produkt na oligopolnem trgu izpostavljen dodatnemu šoku
Zaposlenost se v medijskem sektorju zmanjšuje počasneje od upadanja njenega produkta, zatorej bi lahko sklepali, da se bolj togo kot ostali sektorji prilagaja krizi. Vendarle je razliko mogoče pojasniti z razmeroma večjimi tveganji na ponudbeni strani, povezanimi z upadanjem naklad, ki jih lahko dodatno ogrozijo radikalni posegi v medijske vsebine. V časopisni dejavnosti je bruto dodana vrednost (BDV) v treh letih upadla za deset odstotkov, donosnost se je zmanjšala za 4 odstotke. Največji je padec v enakem obdobju v izdajanju revij, kar za skoraj 23 odstotkov, zaposlenosti za skoraj petino. Izjema v medijskem prostoru pa so zasebna radiodifuzna podjetja, v katerih je BDV porasla za blizu 2,6 odstotka, pretežno posebnega lokalnega pomena, ki jih razmeroma izdatneje sofinancira država. Z veliko verjetnostjo je to edini otipljivi učinek medijske politike k »pluralnosti in demokratičnosti« prostora. Sicer pa se je v omenjenem obdobju treh kriznih let BDV javne RTV skrčil za petino, Produkcije Plus pa kar za blizu 39 odstotkov. Pri največjem tržnem igralcu na časopisnem trgu Delu je BDV v treh letih upadla za desetino, Dnevnika za 12 odstotkov, Večeru je porasla za 4 odstotke. Lani je BDV Dela že rasla za 1,3 odstotka, Dnevnika je upadla za prek 4 odstotke, Večera za 2,5 odstotka. Tržna in lastniška koncentracija slovenskega medijskega prostora je zelo visoka, temu primerna so visoka tudi tveganja medijske politike na področju raznovrstnosti izdaj in raznolikosti ponudbe medijskih vsebin. Lani so trije večji izdajatelji dnevnikov pomenili skupaj 70 odstotkov BDV časopisne dejavnosti, od tega Dela in Večera, ki ga obvladuje en lastnik, Pivovarna Laško, 53 odstotkov. Na radiodifuznem trgu javna RTV pomeni 60-odstotni tržni delež, Produkcija Plus 20-odstotnega. Medijski produkt bo na oligopolnem trgu spričo vladnih fiskalnih ukrepov v enem letu izpostavljen dodatnemu šoku, ki je enak njegovemu triletnemu kriznemu prilagajanju navzdol. Vlada Republike Slovenije je na seji 4. oktobra 2012 sklenila, da bo predlagala dvig stopnje davka na dodano vrednost za časopise in revije z 8,5 odstotka na 20 odstotkov. Na svoji seji 23. avgusta je vlada sprejela sklep o znižanju prispevka za programe RTV Slovenija za 10 odstotkov s 1. 1. 2013. Po predhodnih ocenah bo dvig davka na dodano vrednost v revijalni in časopisni dejavnosti že na kratek rok z medijskega menija izbrisal številne manjše lokalne izdajatelje, na dolgi rok pa ogrozil obstoj časopisne panoge sploh. Ocenjeni letni dodatni proračunski priliv v višini 10 milijonov evrov ni veliko za proračun, neto koristi pa bodo manjše zaradi socialnih izdatkov, ki jih bo dvig davka povzročil zaradi dodatnega upadanja zaposlenosti. Srednjeročno od zvišanja davka zato ni mogoče pričakovati večjih fiskalnih koristi. Za dejavnost tiskanih medijev pa 10 milijonov evrov fiskalne obremenitve že letno pomeni nevzdržni ekonomski pritisk, saj je enak 15 odstotkom bruto družbenega produkta dejavnosti oziroma njegovemu zmanjšanju v preteklih treh letih skupaj. Nesmiselno in nepotrebno poglabljanje ekonomskega propadanja medijev
Tudi znižanje prispevka za javno RTV Slovenija je ukrep, ki bo dodatno spodbudil krčenje njene in z njo povezanih dejavnosti. Fiskalni efekt za javni sektor je seveda negativen. Prihranek na ravni 9,2 milijona evrov bo po sedanjih ocenah javnega zavoda zmanjšal programsko ponudbo do 30 odstotkov, grozi množično odpuščanje stalnih pogodbenih sodelavcev, ki so prikrito zaposleni. Znižanje prispevka pa bo zagotovo povzročilo dodatne stroške. V primeru množičnih prekinitev pogodbenih razmerij bodo namreč pogodbeni sodelavci prisiljeni v sodno varstvo, kar na letni ravni lahko pomeni do 4 milijone evrov dodatnih izdatkov javnega zavoda. Poslovanje javne službe bo zato po nepotrebnem izpostavljeno povečanju izgub. Oba predvidena ukrepa bosta za zanemarljive fiskalne koristi nesorazmerno povečala tveganja medijske industrije, dodatno spodbudila upadanje rasti in zaposlovanja, še okrepila visoko izpostavljenost prekariziranega poklica, ki ga že tretjina novinarjev opravlja v negotovih socialnih in slabo urejenih pogodbenih razmerjih. Ne nazadnje bosta predvidena ukrepa prelomno spremenila tudi izvajanje medijske politike, v nasprotju s cilji, kot jo v javnem interesu opredeljuje zakonodaja. Letno bi bilo prikrajšanje iz obeh ukrepov skoraj enako štiriletnemu znesku, ki ga država nameni sofinanciranju medijskih vsebin. Krčenje lastnih virov financiranja, ki ga bo država povzročila z dvigom davka in zmanjšanjem prispevka za javno službo, bo tako zaznavno povečalo politična tveganja ekonomske odvisnosti medijev od danega obsega državnega sofinanciranja. Raznolikost medijskih vsebin izpostavljena uničevanju
Dosedanja medijska politika je bila pasivna in se na poglabljanje krize v medijski industriji ni odzivala, z izjemo selektivnega sofinanciranja raznolikosti medijskih vsebin. Sedanja fiskalna ukrepa sta horizontalna posega medijske politike, ki sta v prvi vrsti namenjena krčenju raznovrstnosti medijske ponudbe velikih izdajateljev (gre sicer za industrijo, ki pomeni manj kot odstotek BDV slovenskega gospodarstva). Lastniško in tržno koncentracijo medijskega prostora je sicer mogoče zmanjšati tudi z nesmiselnim in nepotrebnim poglabljanjem ekonomskega propadanja medijev. Raznolikost medijskih vsebin pa bo tako izpostavljena uničevanju, za katerega medijski politiki ni potrebno deliti nobene družbene in politične odgovornosti. Javnemu interesu se bo treba odpovedati le še v zakonodaji in ustavi. Tabela: Medijski trg in tržna pozicija vodilnih (pdf) Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji Antenna TV dolguje kar sedem do deset milijonov evrov grškemu socialnemu in pokojninskem skladu – Prihod grške Antenne Group v Slovenijo Ko boste brali te vrstice, bo najbrž veliko več znanega o vstopu grške multinacionalke Antenna Group v slovenski medijski prostor. Neuradno je v slovenskih novinarskih krogih že nekaj časa znano, da se Antenna pogaja za nakup deleža Planet TV, nove televizije, ki je v začetku novembra 2012 začela oddajati (tudi informativni) program pod okriljem hčerinskega podjetja Telekoma Slovenije TS Media. »Dogovor z Grki naj bi bil sklenjen, a paket še ni do konca zaprt,« pravijo dobro obveščeni. Grki naj bi bili zainteresirani tudi za Luko Koper, saj znotraj holdinga Euroholdings Capital & Investment Corp. opravljajo številne dejavnosti z ladjami, transportom in logistiko. Mediji in luka? Ja, in še marsikaj. Kaj torej vemo zagotovo v zvezi z njihovo televizijsko dejavnostjo? Podjetje z imenom Antenna TV SL je marca letos registrirano, in sicer na naslovu Tivolska cesta 48 v Ljubljani, zastopa pa ga Pavel Stančev. Iz kabineta predsednika vlade Janeza Janše so oktobra za Večer potrdili, da se je premier »med številnimi predstavniki potencialnih tujih investitorjev na kratkem vljudnostnem pogovoru sestal tudi z Theodorom Kyriakoujem, glavnim izvršnim direktorjem multinacionalke Antenna Group«. Delo je pred časom pisalo, da je slovenska podružnica Antenne v lasti nizozemske družbe Antenna Slovenia, katere zakonita zastopnika sta Jonathan Edward Procter iz Južnoafriške republike in Jacobus Johannes Van Ginkel z Nizozemske. Iz nizozemskega registra izhaja še, da ima družba sedež na istem naslovu kot Antenna Serbia in Antenna Montenegro. »Večina vprašanj so del pogajanj in jih torej ne moremo komentirati,« je bilo vse, kar je v odgovoru na naša vprašanja zapisala predstavnica za odnose z javnostjo Antenna Group Katerina Gagaki. Tako smo ostali tudi brez odgovorov glede spornih praks Antenna Group v jugovzhodni Evropi. Za pojasnila o tem, kaj lahko, ne samo gledalci nove Planet TV, ampak tudi davkoplačevalci, pričakujemo od verjetnih tujih vlagateljev, smo prosili medijske poznavalce v regiji, kjer pa je Antenna Group prisotna nekaj let in še kako znana. Srbija: Prekoračitev dovoljene koncentracije?
Antenna Group v Srbiji po nekaterih informacijah stoji za kar dvema televizijama, čeprav je to v nasprotju s srbsko zakonodajo. »Medtem ko v B92 prevladujejo informativne vsebine, je Prva TV klasična komercialna televizija s turškimi nadaljevankami, tretjerazredno filmsko produkcijo in zabavnimi vsebinami sumljive kakovosti. Kar se tiče odnosa do oblasti, pa lahko rečemo, da je informativni program obeh televizij v veliki meri uravnotežen in brez vidnega provladnega vpliva,« pravi za Medijsko prežo predsednik Neodvisnega združenja novinarjev Srbije (NUNS) Vukašin Obradović. To in vsa druga novinarska združenja in asociacije zahtevajo sprejem zakona, ki bo zagotavljal transparentno lastništvo medijev v Srbiji, saj je to osnovni pogoj za ugotavljanje, ali na trgu obstaja nedovoljena koncentracija medijev. »Pričakujemo, da bo tudi sedanja vlada regulirala to področje. Do takrat pa lahko samo špekuliramo o dejanskih lastnikih večine medijev v Srbiji,« navaja Obradović. Lastniška struktura dveh domnevno Antennih televizij v Srbiji je več kot pisana: TV Prva (nekdanja Fox televizija) je v lasti dveh ciprskih off shore podjetij. Ustanovitelj TV Prve, podjetje Fox, je v 49-odstotni lasti ciprskega podjetja Warraner limited in 51-odstotni lasti beograjskega podjetja Nova broadcasting. Drugo, srbsko podjetje, je v lasti še enega off shore podjetja s Cipra – Antenna stream T.V. limited. Off shore struktura podjetja
»Ravno zaradi off shore strukture tega medija smo lahko v času kupoprodaje samo posredno izvedeli, da za ciprskimi podjetji stoji grški ladjar Minos Kyriakou. Za medije je potrdil, da je Fox TV od njenega lastnika Ruperta Murdocha dobil za en dolar (po neuradnih podatkih naj bi Antenna ob nakupu za en dolar prevzela in pokrila večmilijonske evrske dolgove Foxa, op. a). Srbska Republiška radiodifuzna agencija (RRA) je privolila v lastniško spremembo, a ni javno sporočila, kdo je dejanski lastnik ciprskih podjetij. Šele julija letos je v grafičnem prikazu lastniške strukture RTV-postaj z nacionalno pokritostjo RRA objavila, da Minos Kyriakou prek off shore struktur nadzira 25 odstotkov TV Prve ter da je preostalih 75 odstotkov pod nadzorom treh oseb, ki se prav tako pišejo Kyriakou oziroma so verjetno člani njegove družine. Grški novinar Jorgos Papadakis je za Prežo potrdil, da Minos Kyriakou izvira s Cipra. Grčija: Prekoračitev dovoljene koncentracije?
Novembra 2010, nadaljuje Obradović, je bila prodana RTV B92. Največji delničar RTV B92 je postalo domače podjetje Astonko, katerega lastnik je istoimensko podjetje s Cipra. Lastnik je bil najprej neznan, a so kasneje iz samega podjetja sporočili, da je dejanski lastnik te ciprske firme Stefanos Papadopulos, skupaj s še nekaterimi osebami. Papadopulos je med drugim lastnik TV Makedonija (www.maktv.gr) s sedežem v Solunu v Grčiji; za omenjeno televizijo v tej državi obstaja prepričanje, da je članica grške medijske skupine Antenna Group (www.antenna.gr/tv/) Minosa Kyriakouja, ki v ima Srbiji že TV Prvo. Po registrih operaterjev v Grčiji sta TV Antenna in TV Makedonija formalno ločeni, neodvisni televizijki hiši, toda Antenna pravzaprav samo formalno ni prevzela kontrolnega paketa v TV Makedonija zaradi grških predpisov o medijski koncentraciji, čeprav formalno upravlja z njo. Zaradi tega so se – tako Obradović – v srbski javnosti pojavili dvomi, da imata RTV B92 in TV Prva istega lastnika. Svet RRA je dovolil tudi to spremembo lastništva, hkrati pa ni objavil informacij o novem lastniku medijske hiše. Dejali so, da je vse po zakonu, čeprav obstajajo resni dvomi, da je kršen 99. člen zakona o radiodifuziji oziroma da gre za nedovoljeno medijsko koncentracijo. Niti iz grafičnega prikaza lastniške strukture RTV-postaj z nacionalnimi frekvencami, pred kratkim objavljene na spletni strani RRA, ni razvidno, kdo nadzira RTV B92. Stefanos Papadopulos se navaja kot lastnik nekega off shore podjetja Lake Blade Holdings s sedežem na Cipru, ki poseduje 0,63 odstotka delnic B92. To ciprsko podjetje je tudi solastnik podjetja Astonko, ki pa v kapitalu B92 sodeluje s 84,55 odstotki. Toda RRA ne navaja, v kolikšnem odstotku je Lake Blade Holdings lastnik Astonka, temveč le, da lastništvo v Astonku deli s še enim ciprskim podjetjem z imenom Salinik, je natančen Obradović. Dolgoletni direktor in odgovorni urednik B92 Veran Matić pa je za Prežo potrdil, da je »grški solastnik B92 Stefanos Papadopulos, sicer tudi eden od solastnikov grške TV Makedonija. Drugi veliki solastnik je švedski investicijski sklad East Capital, ki je bil solastnik že v preteklosti. Lastništvi sta združili v podjetje Astonko. Tretji, 12-odstotni solastnik, je B92 Trust, ki je z delničarskim sporazumom (shareholders agreement) zagotovil ohranjanje neodvisne uredniške politike.« Skrivnost uspeha? Biti blizu oblastem!
»Potem ko so prevzeli Fox, iz katere je nastala Prva TV, in prevzemu B92, so najprej izvedli kadrovsko racionalizacijo, obdržali so samo nekaj novinarjev, ki kaj znajo, večina je mladih in neizkušenih, recimo jim novinarji; potem so spremenili programe in dali poudarek razvedrilu, ki je na dokaj nizkem nivoju, reality programih, (turških in ameriških) nadaljevankah, pri čemer se zanašajo na zunanje produkcijske hiše; informativni program Prve TV je bled. Medtem ko je bil informativni program B92 prej zelo blizu nekdanjim oblastem oziroma blizu Demokratski stranki, je zdaj blizu sedanji vladi«, pravijo naši sogovorniki v beograjskih novinarskih krogih. Kot svetli točki navajajo sicer odlično preiskovalno oddajo Insider Brankice Stanković ter kultno oddajo Olje Bećković Utisak nedelje (ki pa je registrirana kot produkcijska hiša); pohvalijo tudi sodobno vizualno podobo, prenašanje v živo, poročanje s pomembnih dogodkov. Hkrati pa opozarjajo na sofisticirano tabloidizacijo, s katero sedanji B92 ni podoben tistemu, ki smo ga poznali v času Miloševića in nekaj let po njem: »Ves dogovor okrog prodaje je bil zelo moten in protizakonit, ker en lastnik ne sme imeti dveh televizij, a ju očitno ima in se to niti ne skriva,« pravijo. Zadevo podkrepijo s prakso, da ima B92 poročevalca na teniškem turnirju, ki do finala prenaša tekme. Če se v finale prebije Novak Đoković, se prenos iz B92 preseli na Prvo, kjer prejšnjega športnega reporterja zamenja zvezdnik razvedrilnega programa Prve TV Ivan Ivanović. Programska politika: brez poročil o grških demonstracijah
»Programi B92 so neke vrste rezerva za Prvo TV, nekoč prestižna jutranja poročila ob devetih se ne poslušajo več, tudi spletna stran je polna napak. Ne obstaja jasna uredniška politika niti v enem segmentu,« je kritična beograjska dopisnica The Independenta Vesna Perić Zimonjić in to ponazarja z dejstvom, da na TV B92 skoraj ni bilo moč videti demonstracij v Grčiji, o katerih je obširno poročala nacionalna RTV Srbije, o tamkajšnjih težavah in nemških intervencijah pa se je na Radiu B92 zelo malo slišalo. »Minos Kyriakou se je ukvarjal samo z ladjami, dokler ga sinova Vassilis in Theodor nista prepričala, da se tudi z mediji da dobro zaslužiti,« za Prežo pojasnjuje nekdanji novinar informativnega programa grške TV Antenna in odličen poznavalec balkanskih medijskih razmer Jorgos Papadakis. Poslovni model družine Kyriakou je precej enostaven: zunaj Grčije iščejo, kar se da kupiti za relativno majhen denar, nato televizijo transformirajo, kadrovsko racionalizirajo, programsko pa razvijajo predvsem v smeri zabavnih vsebin, kar pa odlično obvladajo, saj je v Grčiji Antenna TV prva po gledanosti. Po 4–5 letih dobro gledano postajo prodajo z ogromnim zaslužkom. Tako je bilo v Bolgariji, kjer so čez noč dobili nacionalno frekvenco, Nova TV je funkcionirala skoraj brez novinarjev, na koncu pa so jo prodali švedski multinacionalki Modern Times Group. Po podatkih črnogorskega spletnega portala CdM so ob prodaji zaslužili kar 628 milijonov evrov. V Sloveniji ne bodo za vedno
Papadakis je prepričan, da niti v Sloveniji ne bodo ostali za vedno. Sledili bodo svojemu poslovnemu modelu, v nekaj letih bodo naredili to, kar najbolje obvladajo, potem bodo delež dobro prodali. »Ko pridejo v neko državo, točno vedo, kam so prišli, pripravljajo teren, dobro vedo, kar delajo, in spoštujejo okolje, v katerem poslujejo,« navaja. Dodaja, da v Grčiji poskušajo z informativnimi programi prodajati podobo nevtralnosti, medtem ko so se na samem začetku bolj nagibali k desni politični opciji. Leta 1989 so začeli najprej kot radio, že leto zatem pa je nastala Antenna TV. »Z vsemi (oblastniki, op. a.) jim dobro gre, predvidevam pa, da gospod Kyriakou nikoli ne bi volil Syrize,« hudomušno dodaja grški kolega. V bolj resnem tonu pa opozarja, da Antenna TV dolguje kar sedem do deset milijonov evrov grškemu socialnemu in pokojninskem skladu. »Prispevke zaposlenim plačujejo minimalno ali pa jih sploh ne plačujejo. Nenehno se izogibajo plačilom. Čeprav vsi vedo za to, jih vsi v Grčiji pustijo pri miru,« sklene Papadakis. Antenna Group je prisotna tudi v Črni gori. Septembra leta 2011 je SEE Media Holdings (v lasti Antenna Group) kupil podgoriško PRO TV in PRO FM Radio ter dobil soglasje črnogorske Agencije za elektronske medije. Po poročanju črnogorskega spletnega portala CdM pa je pred tem Grkom neuspešno poskušal svojo IN TV prodati Bojan Petan. DZS je od Kyriakouja zahteval 3,5 milijona evrov, kolikor je odštel, ko jo je leta 2002 kupil, a je Kyriakou ponujal samo tri milijone. Kot še navaja CdM, ima poleg televizije Antenna Group še podjetje, ki ponuja spletne storitve, produkcijo, dve založbi, prav tako sodi med največja globalna podjetja za odnose z javnostjo, saj imajo več kot 70 podružnic v 40 državah sveta. Lastniško obvladujejo B TV iz Bolgarije (bolgarsko TV Nova so, kot že rečeno, prodali Švedom), Fox Turčija, Blue iz Avstralije in druge. Wikipedia navaja, da se Antenna Group poleg predvajanja televizijskih programov ukvarja še z založništvom, telekomunikacijami, glasbo, tiskanjem. Minos Kyriakou vodi podjetje Euroholdings Capital & Investment, ki po besedah Jorgasa Papadakisa kotira na borzi v Amsterdamu, Johanesburgu in New Yorku. V lastništvu ima tudi naftni družbi, ladjedelnico v Singapurju, kot delež v singapurski letalski družbi. Ima tudi svoj košarkarski klub, bil je predsednik grškega olimpijskega komiteja. V Slovenijo torej prihaja resna multinacionalka, ki jo vodi eden najbogatejših Evropejcev, grški milijarder Minos Kyriakou. Njegov sin Theodor je novinarstvo študiral v ZDA, izkušnje je nabiral tudi na CBS-u. Vtis je, da gre pri vlaganju v Planet TV za vezano trgovino, saj slovenski televizijski trg ni zadosten zalogaj za velike igralce. Če pa imate v portfelju tako široko vrsto dejavnosti oziroma poslovnih storitev, hodite po robu zakonitega, ste v dobrih odnosih z oblastmi, gledalcem ponujate obilico zabave in ustvarjate relativno spodoben informativni program, s katerim gradite svojo pozitivno podobo, ste lahko uspešni. Recept je preverjen: grški vlagatelji se glede tega v prav ničemer ne razlikujejo od dosedanjih domačih ali tujih lastnikov medijev pri nas. Le da se tokrat o »vezani trgovini« govori še pred kupčijo. S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias Nove televizije kot krinka za ropanje upnikov – Načrtovalci »preimenovanja« televizij ne računajo le na slabe institucije sistema, temveč tudi na pozabo in brezbrižnost strokovne javnosti in televizijske publike Prihod Televizije Pink Si v Slovenijo je naznanila rdeča preproga pred ljubljansko mestno hišo, ognjemet z Ljubljanskega gradu, žarometi velikega koncertnega odra na Prešernovem trgu, potoki pregrešno dragih pijač, ki so tekli do ranih jutranjih ur v luksuznih ljubljanskih klubih. Slavo, moč in denar Pink Media Group ob otvoritvi televizije Pink Si, 30. septembra 2010, ni spremljala v živo le Ljubljana. Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije je z dodelitvijo dovoljenja za nacionalno pokrivanje TV Pink Si omogočila vsej Sloveniji vpogled v navdušene nagovore lastnika Željka Mitrovića, koncert Lepe Brene in druge pomembne dogodke. Vrhunec večera je bil prihod takratnega podpredsednika srbske vlade Božidarja Đelića in veleposlanika Republike Srbije v Sloveniji Predraga Filipova. Od slovenskih politikov so kamere ujele ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Le tri mesece je Pink Si redno plačeval delavcem in podizvajalcem, januarja 2011 pa je lastnik Željko Mitrović zbolel in zaradi tega, kakor so zatrjevali vsi odgovorni na televiziji, je projekt slovenskega Pinka Si začel vse globlje toniti. Vsa informativna redakcija je bila odpuščena čez noč.[1] Zaposlenim in podizvajalcem so postopoma prenehali plačevati za njihovo delo, dajali so prazne obljube; z ustrahovanjem in izsiljevanjem pa so vzdrževali mir. Trpljenje se je nadaljevalo vse do jeseni 2011, ko so se na prizorišču pojavili »mladi in nemirni«, s prodajalcem skuterjev Sebastjanom Vežnaverjem na čelu. Generalni direktor Vežnaver je podjetju »posodil« nekaj denarja in poplačal nekaj obupanih upnikov s skuterji. Od preostalih pa je zahteval, naj se odpovejo polovici zasluženega denarja. Aprila 2012 se je na Okrožnem sodišču v Ljubljani tako začel postopek prisilne poravnave, ki se je končal konec oktobra – z odpisom dolga in s polovičnim poplačilom upnikov.[2] Medtem pa je Vežnaver prijatelju Bojanu Umerju, direktorju Agencije Medias, za 10.000 evrov prodal pravice za izdajanje programa.[3] Vsi prihodki televizijskega programa so se zato začeli nakazovati na račun Agencije Medias, na računu Pink Si pa ostanejo le izvršbe upnikov. Vežnaver se je tako rešil dolgov in upnikov, Slovenija pa je dobila novo kameleonsko televizijo, ki je iz Pink Si marca letos najprej postala TV3 Pink in se septembra preimenovala v TV3 Medias. Logotip si je »izposodila« od nekdanje slovenske televizije TV3, program pa dobila od Pinka Si. Po zapletih na sodišču je lastnica logotipa Prva TV (v likvidaciji) odstopila od sodnega postopka.[4] Željko Mitrović pa je okreval in se vrnil med svoje. V Sloveniji se je za njim izgubila vsaka sled. Nova televizija nima nič več z njim, pravi direktor nove televizije Bojan Umer, ki ima, če upoštevamo nadziranje kamer v igralnem salonu Rajka Hrvatiča[5], precej televizijskih izkušenj. Upniki zakonito ostanejo zvezanih rok in brez zasluženega denarja. »Mladi in nemirni« nemoteno nadaljujejo z zmagoslavnim poslovanjem in s »požiranjem male ribe«.[6] Zadovoljeno je vsem merilom dobre telenovele: pompozni in glamurozni začetek, obetavni prvi koraki, zapleti z boleznijo in domnevnim »zastrupljanjem« karizmatičnega vodje, dokončen in rekordno hiter propad podjetja, na katerega pogorišču nastane nova televizija ambicioznih, mladih in drznih, ki odpravijo vse ovire na poti do zmage (dolgove, upnike, lastnike blagovnih znamk, zakonodajo, institucije, javnost). Sebastjan Vežnaver in Bojan Umer se lahko na skuterjih odpeljeta proti sončnemu zahodu. Toda »postranska škoda« te slovensko-srbske žajfnice je preresna, da bi jo lahko vase vsrkal tudi najbolj prožen žanrski mehanizem: več kot dva milijona evrov prijavljenih terjatev, kršitev avtorskih pravic pogodbenih delavcev, kršitev delovnih pravic zaposlenih, sprenevedanje, neažurnost in neučinkovitost pravnih, regulacijskih in javnih institucij Republike Slovenije pri odkrivanju malverzacij in preprečevanju oškodovanja upnikov ter neustreznost zakonodaje, ki ne le da omogoča, ampak tudi podpira in povzroča tovrstno početje. Tako zgodba o Pinku Si, zakonodaji, regulacijski politiki in institucijah sistema Republike Slovenije dobi obliko grozljive kriminalke »na robu zakona«, v kateri so žal vse osebe in vsi dogodki resnični. S prisilno poravnavo do milijona in pol evrov
Obstajajo sumi, da so se prvi pravni posli v škodo upnikov začeli sklepati v času, ko je Pink Si vodila Nataša Prodan Miani, ki je na začetku maja 2011 prevzela direktorsko funkcijo. Upnike so izplačevali po osebni presoji direktorice, nekatere upnike so poplačali z računov podjetij Sebastjana Vežnaverja, na televiziji so predvajali samo oglase za skuterje Vežnaverjevega podjetja PGV, d. o. o., ter oglase za detergente (npr. Duel) podjetja Šampionka, oziroma Beohemija, lastnika Željka Žunića, ki je eden od Vežnaverjevih poslovnih partnerjev. Ko so začele deževati izvršbe upnikov, jih je direktorica Prodan Mianijeva spretno reševala z ugovori. Ugovori zoper izvršbe upnikov so bili brez dokazil, toda Mianijeva je le upoštevala zakon, ki tako početje dovoljuje. Medtem ko mora upnik z verodostojno listino dokazati terjatev, lahko dolžnik poda ugovor brez kakršnihkoli dokazil. Nesmiselni in brezpredmetni ugovori dolžnika ter počasnost in neažurnost okrajnega sodišča lahko podaljšajo čakanje upnika na pravnomočnost izvršbe tudi do pol leta in več, kar ima lahko za posledico neplačilo dolga.[7] Direktorica Nataša Prodan Miani in lastnik Pinka Si Željko Mitrović sta upnikom, zaposlenim in pogodbenim sodelavcem ves čas obljubljala dokapitalizacijo podjetja in da bodo vsi poplačani po njeni izvedbi. Sebastjan Vežnaver, ki je Natašo Prodan Miani jeseni 2011 zamenjal na direktorskem položaju, ni prinesel svežega kapitala, temveč je začel odkupovati terjatve Pink Si in podjetju »posojati« denar.[8] Spodaj podpisano – upnico Pink Si – je Vežnaver takoj po prevzemu direktorskega mesta povabil na razgovor, na katerem ji je ponudil skuter. Upnica je pričakovala resen pogovor o poravnavi dolga, vendar ji je Vežnaver razlagal zmogljivost in prednost svojih skuterjev, za preostale, manjše upnike, pa je predlagal, naj si skupaj privoščijo en skuter, ki bi ga vozili izmenično.[9] Seveda, situacija je bila komična le na prvi pogled. V bistvu je šlo za dobro načrtovano odkupovanje terjatev Pinka Si, ki so pozneje Vežnaverjevemu podjetju PVG, d. o. o., prinesli največji delež in odločilno vlogo pri glasovanju za prisilno poravnavo.[10] Namesto da bi poplačal upnike oziroma kupil podjetje, je Vežnaver postal njegov velik upnik in s prisilno poravnavo precej ugodneje prišel do lastništva.[11] Tako so upniki oškodovani za polovico svojega zaslužka (polovico naj bi po prisilni poravnavi dobili v naslednjih štirih letih, in sicer brez obresti), Vežnaver in prijatelji pa so pospravili zasluženi denar upnikov v svoj žep – skoraj milijon in pol evrov.[12] V prej omenjenem pogovoru o odkupu terjatev s skuterji je Vežnaver nehote razkril ime Željka Žunića, lastnika srbske Beohemije, kot enega od lastnikov Pinka Si. Ko je namreč upnica negodovala nad ponudbo in dejala, da bo poklicala lastnika Željka Mitrovića in vprašala, za kaj gre – glede na to, da je do takrat z njo korektno sodeloval (redno se ji je oglašal in obljubljal, da bodo vsi upniki z dokapitalizacijo poplačani) –, je Vežnaver povedal, da Mitrović nima več nikakršne zveze s Pinkom Si ter da sta dejanska lastnika podjetja Sebastjan Vežnaver in Željko Žunić.[13] Žunić je znan kot Vežnaverjev poslovni partner iz medijsko odmevnega prevzema podjetja Pejo Šampionka, ki je podobno kot prevzem Pinka Si potekal v zelo sumljivih okoliščinah.[14] O tem, da sta Vežnaver ali Žunić lastnika Pinka Si, v Ajpesu ni podatkov. Zastavlja se vprašanje, ali javnost sploh ve, kdo so dejanski lastniki Pinka Si oziroma kakšni dogovori in pogodbe so, če sploh so, podpisani med akterji prevzema te televizije. Kako so regulacijske institucije, sodišča in RTV Slovenija prispevali k oškodovanju upnikov
Na začetku decembra je postalo jasno, da Vežnaver ne namerava dokapitalizirati podjetja; začelo se je šikaniranje in maltretiranje zaposlenih.[15] Nekateri redno zaposleni so dobili odpovedi, drugim so ponudili zelo sumljive pogodbe, nekaj pa jih je zaradi večmesečnega neizplačevanja plač podalo izredno odpoved. V istem času se je Vežnaver začel zanimati za nakup podjetja Prva TV, d. o. o. – v likvidaciji, ki je oddajalo program TV3. Švedski lastniki podjetja Prva TV, d. o. o, Vežnaverju niso želeli prodati TV3, zato je moral najti način, kako izigrati zakonodajo. Nastala je Agencija Medias, d. o. o., o kateri je Vežnaver javno izjavil, da gre za prijateljsko podjetje, s katerim bodo sodelovali, saj podjetje v sanaciji ne more ničesar kupovati.[16] Vežnaver je Agenciji Medias (v lastništvu Bojana Umerja) februarja 2012 za 10.000 evrov prodal izdajateljske pravice za televizijski program Pink Si. S tem se je poslovanje podjetja Pink Si začelo prenašati na Agencijo Medias in prihodki od poslovanja stekati na drug račun. S pridobljenim denarjem bi lahko poplačali upnike., ti pa so bili neposredno oškodovani s tem, da je Pink Si posloval prek Agencije Medias, in s tem, da je nanjo prenesel tudi izdajateljske pravice. Zaposleni so sumili, da je Vežnaver poleg prenosa programa na Agencijo Medias ali na druga podjetja prenašal tudi osnovna sredstva in drugo premoženje Pinka Si, to pa zato, da televizija ne bi imela sredstev za poplačilo upnikov. Spomladi 2011 je bila izvedena konverzija terjatev srbskega Pinka v stvarni vložek v podjetje, kar dokazuje dvig osnovnega kapitala.[17] Zaposleni so več mesecev opravljali inventuro, na podlagi katere je bil izveden dvig osnovnega kapitala za ta stvarni vložek. Oprema, ki jo je kupil matični Pink, je postala last slovenskega Pinka. Čeprav je jasno, da je Pink Si imel nepremičnine, rubež ni bil mogoč. S sodnim izvršiteljem Markom Tomazinom in sodno odločbo se je spodaj podpisana marca 2012 napotila na Šmartinsko 152, kjer so premičnine Pinka Si. Vendar sta od uslužbenca, ki se ni želel predstaviti ter izvršitelju in upnici ni dovolil vstopa v poslopje, izvedela, da Pink Si ne deluje več na tem naslovu, temveč na Cesti dveh cesarjev 393. Tam pa nista našla ne podjetja, ne oznake podjetja, ne poštnega nabiralnika. Našla sta pa oznako za podjetje Doortodoor, kar je eno od podjetij, vpleteno v prejšnje skupne posle Sebastjana Vežnaverja in Bojana Umerja.[18] Izvršitelj je sodišču predlagal izbris podjetja. S takšnim prenosom in ob dejstvu, da podjetje ni imelo sedeža, je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki pomeni očitno namerno oškodovanje upnikov. Celotno dokumentacijo[19] o tem, da Pinka Si ni bilo niti na enem naslovu, je spodaj podpisana posredovala prisilni upraviteljici Mojci Breznik, pred tem pa je od okrajnega sodišča zahtevala dodatne ukrepe zaradi neuspešne izvršbe ter posredovanje policije. Zgodilo se ni nič. Problematičnost prenosa izdajateljskih pravic v primeru Pink Si je jasno opredelil Svet za radiodifuzijo (SRDF), ki Apeku ni dal pozitivnega predhodnega mnenja k prenosu dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti s Pinka Si na Agencijo Medias. V zapisniku z 2. seje SRDF je napisano, da gre v tem primeru »očitno za prenose zaradi slabih finančnih rezultatov«, »za potencialno oškodovanje upnikov in da Svet pri tem ne more biti zgolj nemi opazovalec« ter da je nedopustno, da »ko lastnik /…/ ugotovi, da se lahko izogne nevšečnostim, enostavno prenese dovoljenje na drugo družbo«.[20] Problematično je tudi to, da je dobil dovoljenje nekdo, »ki se s televizijsko produkcijo sploh ne ukvarja in istočasno od njega pričakujemo, da bo zagotavljal nespremenjeno programsko shemo tudi v prihodnje«.[21] V zapisniku je omenjena Info TV; zgodba te televizije pa zelo spominja na zgodbo Pinka Si: »Absurdno je, da v medijih poslušamo o insolventnosti družbe Info TV, zdaj pa tej isti družbi Svet daje pozitivno predhodno mnenje za prenos dovoljenja.«[22] Seveda je zgodba o Info TV verjetno služila kot dobra vaja in namig za »sanacijo« Pinka Si. Če bodo stvari v zakonodaji in regulacijskih institucijah ostale nespremenjene, lahko v prihodnosti pričakujemo, da bo to postal model medijskega poslovanja: v prisilno poravnavo ali stečaj spraviš izdajatelja televizije, pravice preneseš na drugo podjetje in tako dobiš novo televizijo, ki nima zveze s prejšnjo – še vedno ima program, nima pa dolgov. Ali bo Apek upošteval mnenja Sveta za radiodifuzijo, se bo pokazalo v kratkem. Za zdaj iz Apeka skopo sporočajo: »Prenos še ni bil izvršen, saj je postopek še v teku.« Ne glede na to, da nima dovoljenja za prenos, se je TV Pink Si preimenovala v TV Pink 3 in potem v TV3 Medias. Ali je to kaznivo dejanje, glede na to, da še ni uradnega dovoljenja? Iz Apeka so nas napotili na ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, ki izdaja odločbe, s katerimi v razvidu medijev spremenijo ime medija. Toda iz omenjenega zapisnika SRDF je jasno, da ministrstvo ne more preveriti stanja družbe in vseh okoliščin, ker to presega njihovo zakonsko obvezo. »Ministrstvo odloča zgolj o spremembi podatkov, preveri popolnost vloge in izda odločbo.«[23] Torej: SRDF le poda mnenje, Apek nima zakonskih možnosti, da odloči o spremembi imena televizije, ministrstvo pa nima zakonske obveze, da preveri, komu je dovolilo spremembo imena in kakšne bodo posledice. Kdo je potemtakem odgovoren? Čeprav je televizijski program Pink Si preimenovan v TV Pink 3 in je imel novega izdajatelja, je bil program večinoma sestavljen iz starih filmov, serij in oddaj. Zato so se prevajalci omenjenih medijskih vsebin obrnili na Agencijo Medias in jo opozorili, da novi izdajatelj programa krši 18. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, saj nima podpisane pogodbe o odkupu materialnih pravic za prevode, ki jih vrti na svoji televiziji. Odgovor Agencije Medias je bil, da formalnopravno še ni lastnica programa, saj ima dovoljenje Apeka še vedno Pink Si. Zastavlja se vprašanje, kdo je odgovoren za program, ki se trenutno oddaja pod imenom TV3 Medias? Kršitev avtorskih pravic prevajalcev se nadaljuje s tem, da filme predvajajo s prevodom, imena prevajalcev ne objavljajo, saj jih izrežejo skupaj z odjavnimi špicami. V zgodbo o Pinku Si se je vpletel še javni zavod RTV Slovenija. Eden največjih upnikov Pinka Si je norveško podjetje Norkring, d. o. o., do pred kratkim operater komercialnega multipleksa B na območju Slovenije. Norkring je na svojem omrežju Pinku Si izklopil oddajanje.[24] Pink Si je decembra 2011, ne glede na sloves neplačnika, dobil gostovanje v omrežju javnega multipleksa A, ki ga upravlja RTV Slovenija. S tem je RTV Slovenija neposredno podprla poslovanje Pinka Si, ki ga zaznamujejo predvsem nepregledni posli in oškodovanje njegovih upnikov. Strah oškodovanih ter brezbrižnost strokovne javnosti in televizijskih gledalcev
Upniki Pinka Si so naredili vse, kar jim dopušča zakonodaja Republike Slovenije (izvršba, rubež, tožba, obveščanje medijev, delovne inšpekcije, Apeka, policije …), da bi ustavili sumljive posle lastnikov in vodilnih Pinka Si in Agencije Medias, povrnili škodo oškodovanim upnikom ter preprečili nadaljnje oškodovanje. Učinkovalo ni nič. Zakon o medijih enostavno dovoljuje prenos dovoljenja za izdajanje medija na drugo pravno osebno. Potrebno je zgolj soglasje dotedanjega imetnika. Apek nato odobri prenos z novo odločbo, ministrstvo pa vpiše nov medij v evidenco medijev, brez kakršnegakoli preverjanja finančnega stanja družbe, izkušenj na medijskem področju in posledic, ki bodo nastale s spremembo izdajatelja. Namesto da bi prisilna upraviteljica odkrila sumljive posle vpletenih akterjev v primeru Pink Si, je predlagala prisilno poravnavo, ki jo je potrdilo sodišče. Če pogledamo, kdo so glavni upniki v primeru Pink Si, ki so glasovali za prisilno poravnavo, bomo hitro ugotovili, da gre večinoma, razen redkih izjem, za podjetja v neposredni lasti ali podjetja, ki so povezana s Sebastjanom Vežnaverjem, Bojanom Umerjem ali Željkom Mitrovićem.[25] Trije upniki pa so uspešno konvertirali svojo terjatev v poslovni delež dolžnika: PVG, Agencija Medias in Media System Wien.[26] Ko smo o vseh teh plateh zgodbe o Pinku Si s sodelavci začeli snemati dokumentarni film,[27] se nam je kot največja ovira izkazal strah upnikov in zaposlenih, da pred kamero povedo svojo zgodbo o kršitvah delovnih, pogodbenih in drugih pravic. To pa zato, ker se zavedajo, da lahko pride do osebnega in poslovnega maščevanja (»nikjer ne bom več dobil službe«), nedelovanja pravne države (»ne moremo nič, ker je država na njihovi strani«, »moj delodajalec (Pink Si) in država se do mene obnašata enako«) oziroma vsestranske povezanosti interesnih skupin v primeru Pinka Si. Nekateri intervjuvanci dokumentarnega filma so kot glavne vzroke, da se ne pojavijo pred kamero, navedli osebno stisko, depresijo in apatijo. Nekdanji zaposleni pri Pinku Si, ki je na enak način ostal brez plačila na Info TV, je dejal, da ne more govoriti o tem, saj se je komaj izvlekel iz depresije, v katero so ga pahnili dogodki na Info TV in Pinku Si, pred katerimi je popolnoma nemočen in zvezanih rok. Razumljivo, saj ne gre le za materialno škodo, temveč za poniževanje in teptanje človekovega dostojanstva. Nekateri oškodovani, na začetku sodelovanja zelo zagnani in odločeni ponuditi pomoč pri raziskavi dejanj v primeru Pink Si, so sčasoma prekinili komunikacijo s spodaj podpisano. O razlogih lahko samo ugibamo. Strah v primeru Pinka Si še najbolje pokaže, v kakšnem stanju so mediji in pravni sistem v Sloveniji. Očitno je, da zakonodaja ne deluje v prid upnikov oziroma da državne institucije, ki naj bi zaščitile osebno in poslovno integriteto svojih državljanov, tega ne počnejo. Obstajata še dva pomembna vidika problema. Eden je že omenjeni strah, ki paralizira skupno delovanje pri reševanju problema kraje upnikov in zavajanja javnosti. Drugi je brezbrižnost taiste javnosti. O Pinku Si se je veliko pisalo v medijih; vsakdo, ki je želel vedeti, je lahko ugotovil, da gre za zelo sumljive posle lastnikov, pa čeprav se na tej televiziji nizajo bogati reklamni bloki in oddaje, v katerih kar mrgoli znanih slovenskih obrazov, pisanega nabora od starlet do politikov. Vikend, priloga Dela in Slovenskih novic, je v prvi novembrski številki objavil, da bo spored TV3 Medias zdaj na vidnejšem mestu (namesto HTV2) »zaradi dobre gledanosti in želja bralcev«.[28] Postavlja se vprašanje, ali je glede na vse, kar se v javnosti ve, etično oglaševati na televiziji, kot je TV3 Medias? Ali je etično in prav gostovati v oddajah te televizije? In, ne nazadnje, ali je etično to televizijo sploh imeti v svojem izboru televizijskih programov? Očitno je, da načrtovalci »preimenovanja« televizij ne računajo le na slabe institucije sistema, temveč tudi na pozabo in brezbrižnost strokovne javnosti in televizijske publike. Ali se še kdo sploh spomni, od kod se je vzelo »Medias« v logotipu dobro znane slovenske komercialne televizije »TV3«? Povsem gotovo je, da Pink Si – TV3 Medias ne bo zadnji nepregledni prevzem podjetja in »preimenovanja« televizije v Sloveniji, saj je pot za tovrstna dejanja odprta, tlakovana in precej zanesljiva. Vse kaže, da bo Slovenija kmalu država oropanih državljanov »zvezanih rok«, ustrašenih, depresivnih in apatičnih, brez zaupanja v pravni sistem države, medije in njihove izdajatelje. In kar je še najhuje, ne bomo imeli kje spregovoriti o tem, da smo oropani. 1 Glej www.zurnal24.si/prakticno-vsa-ekipa-odpuscena-cez-noc-clanek-111148. 2 Ajpes, 29. 10. 2012, Sklep o potrditvi prisilne poravnave. 3 Glej www.delo.si/zgodbe/ozadja/tv-pink-3-prevzem-cist-kot-solza.html. 4 Glej www.delo.si/zgodbe/ozadja/kontrolna-tocka_46.html. 5 »Podatki Ajpesa in baze Gvin razkrivajo, da je (Agencija Medias) nastala februarja letos s preimenovanjem Agencije TV Pink, ta pa v začetku januarja s preimenovanjem Agencije talentov plus. Podjetje je bilo z zadnjima dvema imenoma registrirano na naslovu Spodnje Škofije 259, kjer deluje igralni salon Karneval (v lasti Rajka Hrvatiča), katerega direktor je bil štiri leta, do lanskega decembra, prav Umer.« v »Trenutek resnice: Prevzem, čist kot solza«, DELO, Ozadja, Anuška Delić, str. 9, www.delo.si/zgodbe/ozadja/kontrolna-tocka_46.html. 6 Glej www.slovenskenovice.si/bulvar/domaci-trac/pink-tv-pozira-male-ribe. 7 Spodaj podpisana je oddala predlog za izvršbo 10. julija 2011, potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti je dobila 9. novembra 2011. Račun Pinka Si je bil tedaj že blokiran. Kmalu po tem so prilivi Pinka Si začeli odhajati na drug račun. 8 PVG je podjetju Pink Si posodil 380.000 evrov in tako postal njegov največji upnik, www.dnevnik.si/poslovni-dnevnik/poslovni/novice/1042531517. 9 Glej www.zurnal24.si/hoteli-honorar-ponudil-jim-je-skuterje-clanek-148623; www.siol.net/novice/slovenija/2012/02/pink_si_prevajalcem_dolzan_okoli_22_tisoc_evrov.aspx; www.dnevnik.si/clanek/1042510521. 10 Priznane terjatve podjetja PVG, d.o.o. znašajo več kot 300.000 evrov, ponderirani znesek terjatve znaša skoraj 700.000 evrov, kar pomeni 23,9 odstotka deleža pri glasovanju. Vir: AJPES, 29. 10. 2012, Poročilo o izidu glasovanja o sprejetju prisilne poravnave. 11 Da je Sebastjan Vežnaver od prihoda na Pink Si načrtoval, da bo v prisilni poravnavi postal solastnik podjetja s konverzijo svojih terjatev v solastniški delež, so mediji že pisali: www.finance.si/339287/TV-Pink-i%C5%A1%C4%8De-vlagatelje. 12 Znesek priznanih terjatev Pink Si je bil 2,220.796,02 EUR. Po potrjeni prisilni poravnavi mora Pink Si izplačati upnikom 750.615,82 EUR, in sicer v naslednjih štirih letih (vir: Ajpes). 13 Od prihoda Sebastjana Vežnaverja na čelo Pinka se formalni lastnik Željko Mitrović spodaj podpisani upnici Pinka Si ni nikoli več oglasil. 14 »Preimenovanje« televizije Pink Si ni prvo in verjetno ne bo zadnje »preimenovanje«, v katero je vpletena ista ekipa. Sebastjan Vežnaver in Bojan Umer se pojavljata v zgodbah, ki zelo spominjajo na Pink Si. Skupaj s srbsko Beohemijo in njenim lastnikom Željkom Žunićem je Vežnaver kupil podjetje Pejo Šampionka, potem pa je predlagal začetek stečajnega postopka zaradi insolventnosti. (Vir STA, Pejo Šampionka v stečaju, 18. 8. 2009.) »Podjetje Ekspresna dostava, ki je v lasti družbe Agencija talentov (pozneje Agencija Medias, op. a.), je v postopku prisilne poravnave. Prenos dejavnosti z Ekspresne dostave na Doortodoor so opravljali zaposleni v Ekspresni dostavi, potem je to podjetje izginilo in so vse dejavnosti prenesli na podjetje Doortodoor« (Prodali premoženje, zaposlene in njihove terjatve pa v prisilno poravnavo, Poslovni dnevnik, 25. 10. 2012, www.dnevnik.si/poslovni-dnevnik/poslovni/novice/1042397820). Poglej še: www.zurnal24.si/zivi-v-izobilju-kreditov-clanek-152265; www.delo.si/zgodbe/ozadja/tv-pink-3-prevzem-cist-kot-solza.html. 15 Glej www.youtube.com/watch?v=rEEz3Ee5sHk. 16 Glej www.finance.si/341577/Ve%C5%BEnaver-bi-sanacijo-Pinka-kon%C4%8Dal-%C5%A1e-letos. 17 Ajpes. 18 Glej opombo 15. 19 Kaznivo dejanje po 226. ali/in 227. členu Kazenskega zakonika, ki določata: 226. Lažni stečaj in 227. Oškodovanje upnikov. 20 Zapisnik z 2. seje Sveta za radiodifuzijo, 17. julij 2012, stran 7. 21 G. Markič je poudaril »da je v prejšnjem mandatu pripravljena Strategija jasno zavzela stališče proti tovrstnemu početju: v kolikor pridobljene frekvence ne uporabljaš, jo vrneš. Navzlic temu bi bilo nujno spremeniti obstoječo zakonodajo.« Zapisnik z 2. seje Sveta za radiodifuzijo, 17. julij 2012, stran 8. 22 Zapisnik z 2. seje Sveta za radiodifuzijo, 17. julij 2012. 23 Zapisnik z 2. seje Sveta za radiodifuzijo, 17. julij 2012. 24 Terjatve Norkringa do Pinka Si znašajo približno 400.000 evrov. 25 Upniki, ki so glasovali za prisilno poravnavo Pinka Si, so: PVG, d. o. o., Agencija Medias, Media System Wien, Moj Lord, d. o. o., Emotion Production, Avanteam, d. o. o., Avant Car, d. o. o., Krm storitve, d. o. o., RSL production, d. o. o., in Dexin film, d. o. o. 26 »Ker sta njuni podjetji Media System iz Avstrije in PVG iz Kopra po zakonu povezani osebi s podjetjem Pink Si, so ju drugi trije največji upniki pred dnevi izločili iz upniškega odbora.« Vir: www.dnevnik.si/poslovni-dnevnik/poslovni/novice/1042531517. 27 V okviru programa Globalna Sofa, Ekvilib Inštituta, work in progress dostopen na: www.youtube.com/watch?v=rEEz3Ee5sHk. 28 Namesto sporeda HTV1 je spored Planet TV . |