Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Pri medijskem izražanju mačizmov gre za nazorne, očitne mizogine in spolno diskriminatorne diskurzivne prakse na eni in prikrite, diskretno sovražne ali žaljive artikulacije in podobe na drugi strani.

Alojz Ihan, »pesnik, pisatelj, zdravnik, specialist klinične mikrobiologije ter redni profesor mikrobiologije in imunologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani« v svojem nedavnem članku v Financah z naslovom Pojdite k vragu komentira referendumski predlog o bančnih in holdinških zakonih: spotoma ustrezno ugotavlja, kakšen domet in učinke ima polarizacija političnih elit. Toda začetek prispevka zaradi spolnega šovinizma prej odvrača kot pritegne. Spolni šovinizem je tu »diskretna« reciklaža diskriminatornega govora, ki se zastavlja kot del folklore in samoumevne spolne strukture. Zato odpor ne more biti razumljen kot upravičen, racionalen, smiseln. Je pa to humus, iz katerega vznikajo spolno diskriminacijski govori, kakršnega so na političnem parketu izpopolnili do rutinirane vsebinske abotnosti. Naj spomnimo na izstopajoča letošnja primera, ki sta priletela z desne, žaljivo kiberkomentiranje zunanjosti Majde Potrata in prav tako tviterska izjava ministra Žige Turka, da bi učiteljice s skrajšanim delovnim časom imele »več časa doma z družino« (navedeno po Ivelja, 2012). Minister je grobo nerazumevanje načela uravnoteženja poklicnega in zasebnega življenja in s tem povezanih spolnih vlog sicer popravil z opravičilom (kar je v današnji komunikacijski nekulturi izjema). 

Staro seksistično istovetenje vsiljevanja (politične) volje in erekcije

A vrnimo se k Alojzu Ihanu in subtilnejšim utrjevanjem spolnih predsodkov, diskriminacij in (drugega) simbolnega nasilja. Avtor v izhodišču uporabi staro seksistično istovetenje vsiljevanja (politične) volje in erekcije. Namesto političnih govornih erekcij diskretno svetuje obisk spolne delavke, bungee jumping ali snifanje »nekaj praška«. Politik se lahko tudi »kaj dodatnega zmeni z zakonskim partnerjem, s katerim v naši kulturi edino obstaja trajno obligacijsko razmerje za medsebojno urejanje intimne fiziologije«. Navedeni Ihanov stavek je treba prebrati dvakrat;[1] le tako se lahko prepričamo, kako avtor zares misli, da je partnerska intima predmet obligacijskega razmerja. Radikalna izpeljava takega razumevanja pripelje do prakse, ki se po možnosti konča kot posilstvo v zakonski zvezi ali intimnem partnerstvu. Problematična je tudi sama narava »konsenza« za spolni akt, če slednji izhaja iz »obligacijskega razmerja«.

Kar je na prvi pogled lahko prebrano kot nevtralno, »spontano« besedovanje, je za nas dokaz, da je paradigma močnejša od govora ne glede na to, ali gre za znanstveno ali gostilniško raven. Bržkone se moška pravica[2] do partnerske intime sklada z določeno interpretacijo oblike penisa in vagine, semenčic, jajčnikov, funkcije hormonov itd. Ozadje obravnavanega Ihanovega pasusa je prav ta »vednost«. Zgoraj navedene trditve in napotila se zato berejo kot nekaj racionalnega, navidezno neobremenjenega s čustvi nadvladovanja in omalovaževanja žensk pa glorifikacije moške seksualnosti.

Paradigma medijskega moškega razsojanja o ženskah

Taista paradigma medijskega moškega[3] razsojanja o ženskah, njihovi biti, karakteristikah in funkcijah se v drugem diskretnem primeru diskriminacijskega govora pojavlja z zaznavno mero čustveno-čutne obarvanosti. Boris Jež v Sobotni prilogi Dela komentira uničenje dveh slovenskih ribiških ladij, ki naj bi ju evropska komisarka »odredila za razrez«. Novinarjevo zaznavanje žensk je videti »uravnoteženo«, obenem kritično in odobravajoče. O tem nas želi prepričati že naslov Bravo, ženske! Če kajpak ne uničujete ladij … Avtor nato zastavi svojo zadevo z ribo grdobino (morsko žabo), ki je metafora za EU; sledi opis grdobine (ki da nima kot metafora nič z evropsko komisarko).

»Morski žabi iz dela hrbtne plavuti raste dolg izrastek, podoben ribiški palici, na katerem visi majhni ribici podobna snov, s katero žaba maha pred svojim gobcem in privablja ribe. Ko se druga riba približa ribici, v resnici delu žabinega telesa, se njena gromozanska usta v delcu sekunde odprejo in ribica izgine v notranjost.«[4]

»Gromozanska usta« in njihovo zlo delo spominjata na starogrški mit o Baubi, personifikaciji vulve, ali kakšen drug starodaven (Baubin) mit o »požrešni« in pogubni vulvi. Pričujoča strašljiva podoba grdobine/vulve se poraja iz določene interpretacije ženske anatomije in njene »destruktivne« funkcije na fantazmatski ravni. Povsem v skladu s to asociacijo se komentar Borisa Ježa tudi nadaljuje – na dveh ravneh, idejno-vsebinski in sintaktično-semantični.

Komisarka kot »ženščina«

Z eno samo vljudnostno izjemo v zaključku teksta se »žensko« veže na grozovito, zaničevanja vredno in destruktivno. Komisarka je »ženščina«; Maria Demanaki se ta »uradnica menda imenuje«; in ni zgolj uradnica, temveč »uradnica – rezalka«, četudi je zdaj tudi v tekstu že jasno, da ne gre za njeno voljo, ampak delegatsko funkcijo. Kar je v nanašanju na posamezno osebo, komisarko, neotesano in žaljivo, postane smešno in indikativno, ko se ta srd in gnev preneseta na vse, kar je slovnično ženskega. Tirada proti družbenopolitičnemu razmerju EU in Slovenije samo sebe izpolni s slabšalnimi pridevniki praviloma ženskih samostalnikov: »slovenska kokoš«, »naphana bruseljska administracija«, »sluzava servilnost slovenskih oblasti«, »kmetavzarska /…/ slovenska kmetijska politika«. Edina slabšalna oznaka, ki vključuje uporabo slovničnega moškega spola, je »domači rokovnjači«. Poskusimo s politično korektno verzijo in v stilu Cyranoja de Bergeraca, če bi se dalo vsaj kakšno od degradirajočih sintagem spraviti tudi v moško slovnično obliko – in vsekakor je možnosti dovolj: »neumni slovenski oblastniki«, »prevzeten bruseljski aparat«, »mehkužna podrejenost slovenskih politikov«, »nerazgledano /…/ slovensko kmetijsko upravljanje/ministrstvo.[5]

Uveljavljanje hierarhičnega spolnega reda

Pri medijskem izražanju mačizmov gre potemtakem za nazorne, očitne mizogine in spolno diskriminatorne (diskurzivne) prakse na eni in prikrite, diskretno sovražne ali žaljive artikulacije in podobe. Vendar pa poziv Žurnala24.si »katero-našo-voditeljico-bi-povabili-v-posteljo« ali perfidno nasilna ilustracija razprtega nosečniškega trebuha na portalu iskreniplus.si niso daleč od prikazanih izvajanj komentatorjev. Obe ravni se medsebojno podpirata in sodita v isti register hierarhičnega, nedemokratičnega spolnega reda, v katerem je mainstream diskurz o enakosti spolovvse prelahko privzeti kot kamuflažo za recikliranje spolnih diskriminacij v medijskih in izkustvenih realnostih.

Tej shizmi so s svojimi predvolilnimi kampanjami nehote pritrjevali tudi predsedniški kandidati, četudi vsak na svoj način in v specifičnem (androcentričnem) idejnem kontekstu. V precep jemljemo povsem naključno izbrane elemente kampanj pred prvim krogom predsedniških volitev 2012, četudi ali prav zato, ker vsako vsebinsko nanašanje na ženske (v obliki predvolilne teme ali izseka iz kandidatovega partnerskega življenja) pokaže identično (ne)razumevanje razsežnosti družbeno-kulturnega in s tem tudi političnega razmerja spolov.

Dosedanji predsednik Danilo Türk je skupaj s svojo partnerko in urednikom volilnega glasila tako kljub deklariranemu pripoznavanju človekovih pravic žensk dopustil, da je v promocijskem časopisu Za skupno dobro Barbara Türk predstavljena zgolj kot njegova življenjska asistentka (na primer: Deklaracijo o pravici do razvoja je za OZN aktualni predsednik napisal, ona pa pripoveduje, kako »jo je natipkala na naši kuhinjski mizi«). Značilno se kot javna oseba predstavlja v skrbstveni funkciji, v spodbujanju prostovoljstva, tj. neplačanega skrbstvenega dela. To brezplačno skrbstvo na tretjo potenco je primerno ovekovečeno s fotografijo, na kateri frontalno postavljeni predsednik ljubko vdani soprogi kaže nekaj »pod Poncami«.

Kaj zares spravi slovensko državo na noge

Borut Pahor je z medijsko razvpitim predvolilnim »projektom« Skupaj – spodbujajmo drug drugega z nazivom pokazal, kako je slovnica že sama po sebi androcentrična.[6] Seznanjanje in sodelovanje z različnimi skupinami državljank in državljanov je poleg reporterskih bliskavic v dokumentiranju marketinško iznajdljive performerske kampanje prineslo tudi marsikatero zagatno situacijo. Iz perspektive spola je bil verjetno najbolj vprašljiv obisk tovarne nogavic Ana v Starem trgu ob Kolpi, kjer je Borut Pahor izvedel prvovrstni model show za delavke za tekočim trakom, med ostalim tudi z nevljudnim slačenjem (tj. preoblačenjem) med skupno malico za mizo: Pahor slečen do četrtine, Pahor z napol golim oprsjem, Pahor gol do pasu. Težko sprejmemo tezo, da gre za obrat spolnih vlog. Predsedniški kandidat je vse preveč spominjal na ekshibicionističnega sina starega lastnika industrijskega obrata, ki gre med izkoriščane delavke potešit svoj narcizem in precenit svoj nadjaz.

Kandidat Milan Zver je odstopal od svojih dveh konkurentov s tem, da niti idejno ni zavezan ustavnim načelom o človekovih pravicah žensk. Na vprašanje o najpomembnejših vrednotah, ki ga je prvo novembrsko Delo zastavilo kot del ene od predvolilnih predstavitev, je odgovoril, da je »treba je ločiti med osebnimi in societalnimi vrednotami«. S tem je izkazal nerazumevanje povezanosti med družbenimi in osebnimi vrednotami in normami; ni olajšava, da je to nerazumevanje strukturno, všteto v vladajočo hipokrizijo, ki je najbolj očitna prav na polju političnega (»ni pomembno, kaj delam, pomembno je, kaj govorim, katere vrednote proglašam«).

Tudi Milanu Zveru se je zgodil ta patriarhalno nujni kolaps med izrečenim in prakso, saj je svoj osebni odnos do abortusa v televizijski izjavi (eden od dnevnikov na TV Slovenija konec oktobra) nonšalantno prevedel v ustavno uzakonjeno družbeno normo, kakršno bi si pač želel. Nerodno ob tem je, da se je kandidat za »očeta naroda« spotaknil ob obstoječo ustavo in da je izgubil spomin na leto 1991, ko se je pokazalo, kaj zares spravi slovensko državo na noge – in to prav na državljanske ženske noge.

Literatura in viri

A. F.: »Vroči kviz: Katero domačo voditeljico bi povabili med rjuhe?«, Žurnal24.si. Dostopno na www.zurnal24.si/katero-naso-voditeljico-bi-povabili-v-posteljo-clanek-166968 (10. 9. 2012).

Alojz Ihan: »Pojdite k vragu«. V: Finance, 2. 11. 2012. Dostopno na www.finance.si/8324892/Pojdite-k-vragu (2. 11. 2012).

Ranka Ivelja: »Minister za prihodnost naganja ženske za štedilnik«. V: Dnevnik, 6. 4. 2012.

Boris Jež: »Bravo ženske! Če kajpak ne uničujeta ladij …« V: Sobotna priloga Dela, 22. 9. 2012.

Marjan Kokot: »Najpomembnejši je odnos do ljudi«. Intervju z Barbaro Türk. V: Slavko Gaber (ur.): Za skupno dobro: Volilno glasilo. Ljubljana: Volilna pisarna dr. Danila Türka,2012.

Klara Škrinjar: »Türk bi se odrekel 2. januarju, Zver 2. maju«. V: Delo, 2. 11. 2012.

»Spremljamo mamico«. Iskreniplus.si. Dostopno na www.iskreniplus.si/nosecniski-koledar/137-spermljanje-nose%C4%8Dnosti.html (12. 9. 2012).

Žiga Turk: »Rebalans«. Čas-opis (blog 4. 4. 2012, opravičilo 6. 4. 2012). Dostopno na http://blog.zturk.com/2012/04/rebalans.html (6. 4. 2012).

Predsedniški kandidat Pahor je vse preveč spominjal na ekshibicionističnega sina starega lastnika industrijskega obrata, ki gre med izkoriščane delavke potešit svoj narcizem in precenit svoj nadjaz.

1 Naj tule pustimo ob strani plačan seks, ki ga avtor svetuje, na ta način izkazujoč zvestobo svojemu patriarhalnemu razumevanju sveta.

2 Avtor govori o erekciji, mar ne?

3 »Moško« se tu prekriva s spolom pišočih oseb, a mora biti v principu razumljeno kot pozicija ali perspektiva, kar pomeni, da bi avtorica v obeh analiziranih primerih lahko bila ženska, ne da bi se vsebina zato po nujnosti spremenila.

4 Opis, četudi ne gre več za povzetek sanj, prav posrečeno posreduje – če ostanemo pri asociaciji na mitsko Baubo, strašljivo podobo o vulvi tako na ravni anatomske interpretacije kot njene »destruktivne« funkcije na fantazmatski ravni.

5 Moške oblike »politiki«, »oblastniki« uporabljamo zaradi ilustracije teksta, pri tem pa imamo vsekakor v mislih tudi dejstvo, da slovensko politiko dejansko vodijo moški. Četudi poleg mnoštva ježevskih »domačih rokovnjačev« obstajajo posamezne »domače roparke«.

6 Naziv lahko spravimo v spolno občutljivo obliko samo z drugače zastavljenim stavkom: »Skupaj – spodbujajmo se med seboj«. Raba obeh spolno zaznamovanih oblik v izvirni različici bi namreč privedla do nemogoče konstrukcije stavka (»Skupaj – spodbujajmo drug, druga drugo, drugega.«)

nazaj

Iztok Šori, Veronika Bajt

Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Razmerja moči med spoloma se na internetu ne le reproducirajo, ampak na novo utrjujejo – Komercialni spletni forum, na katerem moški klienti prostitucije izmenjujejo informacije in izkušnje, je hkrati učinkovito orodje pritiska na ženske v prostituciji

V tem članku tematizirava prečenja migracij, informacijskih in komunikacijskih tehnologij, spola in seksualnega dela. Pri tem se osredotočava na dve vprašanji, s katerima se na Mirovnem inštitutu ukvarjamo v okviru raziskovalnega projekta Mig@net[1]: kako nove tehnologije pri migrantih in migrantkah preoblikujejo koncepcijo doma ter kako preoblikujejo strukture, prakse in reprezentacije v (migrantski) prostituciji. Ob domačih in tujih teoretskih in raziskovalnih dognanjih se opirava na rezultate lastnega raziskovanja, ki je temeljilo na kombinaciji različnih metodoloških pristopov in je potekalo dvotirno – »off-line« in »on-line«.

Analizirali smo dnevnike rabe informacijskih in komunikacijskih tehnologij pri migrantih in migrantkah v Sloveniji; intervjuvali migrantske seksualne delavke in delavce, organizatorje prostitucije ter strokovnjake in strokovnjakinje s tega področja; z metodama kvantitativne statistične analize in spletne kartografije smo analizirali korpus 351 nekomercialnih spletnih strani, ki se tematsko osredotočajo na prostitucijo in trgovanje z ljudmi; ter vzporedno analizirali spletno okolje seksualnega dela. Ker raziskovalni projekt še ni zaključen, predstavljava le nekatera glavna izhodišča in preliminarne zaključke.

Nove tehnologije pomemben način komuniciranja za migrante in migrantke

Zaradi razvoja in širjenja uporabe informacijskih in komunikacijskih tehnologij so se v zadnjem desetletju občutno spremenile socialne prakse in načini komuniciranja, saj elektronska pošta, mobilni telefoni in socialna omrežja omogočajo (redne in realno-časovne) stike med ljudmi, ki sicer živijo v geografsko oddaljenih koncih sveta. Komunikacijske tehnologije so postale pomemben instrument ohranjanja stikov in širjenja ideje o tem, da smo vedno in povsod nekako povezani, kljub dejanski oddaljenosti in razdaljam, ki nas realno ločujejo.

Še posebej za migrante in migrantke so nove tehnologije dobrodošel in pomemben način komuniciranja na daljavo, ki po eni strani reproducira tradicionalne družbene vzorce, a udejanja tudi nove prakse. V tem kontekstu se spreminja tudi koncept doma in domačnosti, ki nista več vezana le na fizično prisotnost, ampak postajata »digitalna praksa«. Študija uporabe informacijskih in (video)komunikacijskih tehnologij med migranti in migrantkami v Ljubljani, Atenah in Parizu je ugotovila prav kompleksnost teh povezav in različne prakse udejanjanja ideje o tem, kaj pomeni »dom«, povezava z domom in domačnost (za več glej Diminescu et al. 2012).

Transnacionalne družine se niso pojavile šele v sodobnosti, vendar pa nove tehnologije (kot na primer internetna orodja in storitve VoiP)[2] omogočajo starševanje »na daljavo«, ki po eni strani sprevrača klasično moško vlogo »bread-winnerja«, vendar hkrati vzdržuje neenakost in pripisane spolne vloge. Sodeč po literaturi je za ta družinski vzorec veliko bolj značilno materinjenje kot očetovanje. To pomeni, da imajo lahko migrantke več stika s svojimi otroki, ki so ostali v državi izvora. Hkrati pa je pogosta posledica takšnih praks še hujša obremenjenost, saj večina opravlja značilna »migrantska« slabo plačana dela v gospodinjstvih – ob tem pa skrbijo še za odraščanje svojih otrok in domov pošiljajo zaslužek (glej, na primer, Pajnik in Bajt 2010).

V eni od študij (Medinaou in Miller 2011) so ženske s Filipinov, ki so v Veliki Britaniji zaposlene kot gospodinjske delavke in negovalke, poročale, da zvečer, po koncu svojega delovnika, pokličejo domov, zbudijo svoje otroke, poskrbijo, da pojedo zajtrk, in jih pošljejo v šolo. Zjutraj, preden same začnejo s plačanim delom, pa otrokom pomagajo pri domačih nalogah in reševanju drugih težav. Prostega časa tako skoraj nimajo. Kako pomembne so postale nove tehnologije v zasebnih življenjih migrantk in migrantov, kaže tudi pripoved migrantke, zaposlene v enem od nočnih klubov v Sloveniji, ki je svoj prvi zaslužek namenila nakupu prenosnega računalnika za svojo mamo, ki v Ukrajini skrbi za njenega otroka. Včasih ima Skype vključen le zato, da lahko otroka opazuje pri igri.

Digitalni mediji in migrantsko seksualno delo

Poleg vpliva novih tehnologij na zasebna življenja migrantk in migrantov vedno več pozornosti vzbuja njihova vloga znotraj seksualne industrije. Zanjo sta namreč značilna močna navezanost na razvoj novih tehnologij ter logika delovanja, utemeljena na spolnih in etničnih dihotomijah in hierarhijah.

Poglejmo najprej na primeru prostitucije, kako močno je seksualno delo navezano na tehnološki razvoj. Če se je v času poštnih kočij prostitucija koncentrirala ob cestnih postojankah, se v 19. stoletju s pojavom vlaka začne intenzivno dogajati okrog železniških postaj; množična uporaba avtomobilov prostitucijo seli na cestninska postajališča in ob prometnice, hkrati pa avtomobili nudijo nov prostor, v katerem je mogoče izvajati sam spolni akt (Luxenburg in Klein v: Lee-Gonyea et al. 2009).

Mobilni telefoni konec 20. stoletja olajšajo navezovanje stikov med klienti in prostitutkami in prostituti, pojavi se t. i. »mobi prostitucija«, ki začne izpodrivati ulično prostitucijo. Ta preobrat ne bi bil mogoč brez medijev, v katerih prostitutke in prostituti (ali v njihovem imenu organizatorji prostitucije) oglašujejo storitve. V Sloveniji je imel več let primat na tem področju Salomonov oglasnik, danes največjo bazo informacij pa nudi internet s predstavitvenimi stranmi, forumi in portali, namenjenimi zmenkovanju. Poleg tega so novi mediji vzpodbudili oglaševanje seksualnih storitev, hkrati pa omogočajo organizatorjem rekrutiranje spolnih delavk in delavcev (na primer prek družbenih omrežij), pojav povsem novih oblik seksualnega dela (na primer v video chat rooms) ter eksplozijo produkcije in konzumacije pornografije. Čeprav so migrantske seksualne delavke in delavci pogosto izključeni iz oblikovanja vsebin na internetu, tudi tistih, v katerih kot ponudnice in ponudniki nastopajo sami, naša raziskava potrjuje, da si le stežka predstavljajo, kako bi organizirali svoje delo brez novih tehnologij (za več glej Pajnik et al. 2012).

Potencial interneta pri opolnomočenju žensk, tudi migrantk

Druga nespregledljiva stalnica v prostituciji so razmerja moči in hierarhije med spoloma. V raziskavi mreže TAMPEP (2009) so ocenili, da v Evropi ženske predstavljajo 87 odstotkov vse populacije, ki opravlja seksualno delo. Moški po drugi strani prevladujejo med klienti pa tudi med organizatorji prostitucije in med zakonodajalci (politika) ter v represivnih organih (policija). Predvsem feministične raziskovalke in raziskovalci ter aktivistke in aktivisti zato prostitucijo in druge oblike seksualnega dela umeščajo na polje strukturnih neenakosti med spoloma v družbi. V zadnjem času je na tem področju aktiven Evropski ženski lobi, ki zagovarja stališče, da brez povpraševanja ne bi bilo ponudbe in posledično izkoriščanja žensk, zato si prizadeva za zakonodajne ureditve, ki bi po švedskem vzoru kaznovale kliente prostitucije. Nasprotno si organizacije prostitutk prizadevajo za legalizacijo prostitucije in priznanje le-te kot seksualnega dela. Spet tretji, na primer Pajnik (2008), pa pomembno opozarjajo, da so realnosti, s katerimi se srečujejo migrantke in migranti v seksualni industriji, veliko bolj kompleksne od preproste redukcije na žrtve na eni ali agente na drugi strani.

Različne organizacije v internetu prepoznavajo medij, ki ima velik potencial za opolnomočenje žensk, med njimi tudi migrantk, vendar je analiza komercialnih spletnih strani pokazala, da je hkrati tudi okolje, ki ima diametralno nasprotne učinke. Ti so povezani z neorganiziranostjo seksualnih delavk (in delavcev) v virtualnem okolju kot tudi zunaj njega. Kako pomemben je ta dejavnik, lahko vidimo na primeru komercializiranega slovenskega foruma za kliente prostitucije Sloescort, ki ni le platforma, na kateri moški izmenjujejo informacije in svoje izkušnje ter tako delujejo samozaščitno, postal je namreč tudi učinkovito orodje pritiska na ženske v prostituciji. S tem, ko klienti ocenjujejo, katera ženska je najlepša, najbolj prijazna in nudi največ (oralni, vaginalni, analni seks, globoko grlo, poljubljanje, kam lahko klient konča, s kondomom ali brez …), vplivajo tudi na druge kliente pri njihovi izbiri. Klienti prostitucije tako – organizirani prek foruma – delujejo kot regulatorji neorganiziranega trga, pri čemer so pravila, ki jih postavljajo ali zahtevajo, seveda ukrojena izključno njihovim željam in potrebam oziroma se stekajo v vprašanje, katera nudi največ za najmanj denarja. Razmerja moči med spoloma se na internetu torej ne le reproducirajo, ampak na novo utrjujejo.

Organizatorji prostitucije uporabljajo nove tehnologije za nadzor in vzdrževanje moči

Ob tem ni mogoče spregledati dejstva, da bi seksualna industrija le stežka preživela brez migracij. Po podatkih mreže TAMPEP (2009) je približno polovica seksualnih delavk v Evropi migrantk, ki v glavnem prihajajo iz držav vzhodne Evrope in Azije. Podatki za Slovenijo kažejo, da je delež migrantk v seksualni industriji približno 30-odstoten, večinoma so zaposlene kot »artistične plesalke« v nočnih klubih. Več kot 60-odstotni delež migrantk so na primer zabeležili v Avstriji, Belgiji, na Danskem, na Finskem, v Grčiji, Franciji, Nemčiji, na Nizozemskem, Norveškem in v Švici. V Italiji, Španiji in Luksemburgu pa je delež migrantk med seksualnimi delavkami celo več kot 90-odstoten. Ob seksualnih praksah lahko klienti na spletu izbirajo tudi med etnično pripadnostjo in raso seksualne delavke, ki jo želijo obiskati. Ob tem velja za migrantske seksualne delavke v virtualnem okolju podobno kot zunaj njega – so v izrazito podrejenem položaju. O tem, kaj bo o njih objavljeno na internetu (na primer fotografija golega telesa, obraza ali spolnega akta …), največkrat odločajo drugi.

Rezultati raziskave, ki je znotraj projekta Mig@net hkrati potekala v Grčiji, Franciji in Sloveniji, tako kažejo, da so morda danes migrantke v seksualni industriji bolj izobražene in informirane, kot je to veljajo nekdaj, vendar njihov položaj kljub temu ostaja zelo ranljiv. Resda imajo pogosto dostop do novih tehnologij in medijev (in s tem tudi do informacij), vendar se pri tem soočajo z jezikovnimi ovirami, izolacijo, segregacijo in finančno odvisnostjo od zvodnikov in organizatorjev prostitucije (ter tudi klientov), ki ne le da nadzorujejo rabo novih tehnologij in komunikacijo žensk, ki delajo v seksualni industriji, ampak to isto tehnologijo izrabljajo za izvajanje nadzora in vzdrževanje odnosov moči.

Literatura in viri

Diminescu, D. et al. (2012): Here, There and (Almost) Now: How ICTs Transform Migrants’ Living at Home. V: Mig@net WP5 Thematic Report. http://www.mignetproject.eu/?p=572

Lee-Gonyea, J., Castle, T. in Gonyea, N. (2009): Laid to Order: Male Escorts Advertising on the Internet. V: Deviant Behavior 30(4), str. 321–348.

Madianou, M. in Miller, D. (2011): Mobile Phone Parenting? Reconfiguring Relationships between Filipina Migrant Mothers and Their Left-behind Children. V: New Media and Society 13; doi: 10.1177/1461444810393903.

Pajnik, M. in Bajt, V. (2010): Migrant Remittances in Times of Economic Decline: Coping with Protectionist Policies in Slovenia. V: Migration Letters 7(2), str. 179–189.

Pajnik, M. in Bajt, V. (2012a): Migrant Women’s Transnationalism: Family Patterns and Policies. V: International Migration 50(5), str. 153–168.

Pajnik, M., Bajt, V., Šori, I. et al. (2012): Controversies of Prostitution and Trafficking Online. V: Mig@net WP8 Thematic Report. http://www.mignetproject.eu/?p=570

Pajnik, M. (2008): Prostitucija in trgovanje z ljudmi: perspektive spola, dela in migracij. Ljubljana: Mirovni inštitut.

TAMPEP (2009): Sex Work in Europe: A Mapping of the Prostitution Scene in 25 European Countries. Amsterdam: TAMPEP International Foundation.

Migrantke so danes v seksualni industriji bolj izobražene in informirane, kot je to veljajo nekdaj, vendar njihov položaj kljub temu ostaja zelo ranljiv. Resda imajo pogosto dostop do novih tehnologij in medijev (in s tem tudi do informacij), vendar se pri tem soočajo z jezikovnimi ovirami, izolacijo, segregacijo in finančno odvisnostjo od zvodnikov in organizatorjev prostitucije.

1 Projekt Mig@net z aplikacijo inovativnih metodologij naslavlja vprašanje participacije migrantov v transnacionalnih digitalnih mrežah. Poudarek je na vprašanju dostopa migrantov do novih medijev in možnostih za soustvarjanje in uporabo digitalnih mrež. Financira ga Evropska komisija, koordinator je Center za študije spola univerze Panteion iz Grčije, raziskovalno skupino na Mirovnem inštitutu pa vodi dr. Mojca Pajnik. Več informacij o projektu Mig@net je dostopno na spletni strani www.mignetproject.eu/ (dostop 16. 11. 2012).

2 Kratica VoiP (Voice over Internet Protocol) se uporablja za telefonijo prek internetnega protokola. Najbolj znan sistem je »računalnik z računalnikom«, ki poteka s pomočjo posebnih programov, kot je, na primer, Skype. Med najpomembnejše prednosti te tehnologije sodita večja cenovna dostopnost v primerjavi s stacionarnimi ali mobilnimi telefoni ter videokomunikacija.

nazaj