Znižanje RTV-prispevka ni enkratna politična kaprica. Je le eden in najbrž niti ne zadnji v nizu sistematičnih ukrepov slovenskih politik vseh barv zoper avtonomno in kakovostno javno RTV – Zdi se, da vodstvo RTV Slovenija iluzorno pričakuje, da mu bo formulo javne službe razkrila politika, namesto da bi oblikovalo lastno formulo in jo ponudilo v presojo državljanom
Odkar je vlada konec letošnjega avgusta sprejela sklep o znižanju RTV-prispevka za 10 odstotkov, se vrstijo ugibanja, kaj še vse utegne doleteti javnopravno radiotelevizijo v Sloveniji, in, kot nekateri sklepajo, tudi vse druge medije v državi. Napoved višjega DDV za tiskane medije naj bi bil kronski dokaz, da je vlada sklenila disciplinirati vse, zlasti kritične in tiste medije, ki, recimo temu tako, mislijo neodvisno in s svojo glavo. Ne glede na to, koliko nam je lahko všeč takšna teza, in novinarska solidarnost, kar napeljuje k takšni všečnosti, v sebi skriva tudi nevarno poenostavitev razumevanja sedanjih razmer v slovenskih medijih. V čem je bistvo te poenostavitve? Najprej v enačenju razmer in položaja v tiskanih in elektronskih medijih, zatem enako v zasebnih in javnopravnih medijih.
Razmere v vseh medijih nikakor niso enake, kajti v tiskanih in večini zasebnih elektronskih medijev je bila že zaključena večina procesov, ki so značilni za neoliberalne medijske politike. Ti mediji imajo znane lastnike, novinarji so bili uspešno izrinjeni iz solastništva zasebnih medijev, z ohlapno definicijo javnega interesa v Zakonu o medijih je politični podsistem v imenu »države« poskrbel za »deregulacijo« delovanja medijev, dodatno je k temu prispevala opustitev dolžnega ravnanja pri nadzoru tistih redkih obveznosti medijev, s katerimi naj bi ti dokazali, da res uresničujejo lastne programske zasnove in delujejo v javnem interesu. Ena izmed usodnih opustitev dolžnega ravnanja »države« pa je vsekakor bila opustitev kakršnegakoli nadzora nad prijavljenim lastništvom medijev, ki je povzročila netransparentne prevzeme dnevnega in revijalnega tiska, trgovanje s pravicami za upravljanje s frekvencami, podeljenimi elektronskim medijem, po zakonu prepovedano tržno koncentracijo nekaterih televizij.
Privatizacija javnega interesa
Tako so bili z deregulacijo, liberalizacijo in privatizacijo ustvarjeni idealni pogoji, da tudi delovna sila v medijih postane, kot je nekoč ugotovil Leys, »tržna kategorija« (podpisanemu je ljubši dobesedni prevod iz angleščine, da gre za preoblikovanje »delovne sile v predmet, ki ga ‘disciplinira’ trg«). Pri slednjem gre za tretjo od štirih oblik preoblikovanja nekoč netržnih dejavnosti (ne pozabimo, da v socializmu od večine slovenskih medijev nihče ni zahteval dobičkonosnosti; zaslužki so bili dobrodošel priboljšek, od katerega ni bilo odvisno preživetje medija) v tržne: prva je preoblikovanje dobrin in storitev na način, da se jim določi cena in se jih potem lahko proda, druga je ustvarjanje povpraševanja po teh novih (?) dobrinah in storitvah, četrta pa je zagotavljanje podpore države, s katero bi se zmanjšala tveganja, povezana s tovrstnimi spremembami.
Če ta model uporabimo na slovenskem primeru, ugotovimo, da smo se z vsemi štirimi pojavi že srečali, oziroma živimo njihove posledice. Pogoj zanje pa je bila privatizacija javnega interesa. V Sloveniji so tudi novinarji prehitro »soglašali«, da je javni interes nekaj, kar je mogoče »dokazati« in »izmeriti«, na primer z javnomnenjskimi anketami, ratingi, vprašalniki. Freedman upravičeno opozarja, da gre pri tem za legitimiziranje javnega interesa skozi številke, s čemer se »žrtvuje« koncept javnega interesa, ki ga sooblikujejo raznolike skupine državljanov, s tem pa se javni interes instrumentalizira in zlorablja.
V Sloveniji tiskani mediji in radijske postaje izpostavljajo ugodne podatke iz nacionalne raziskave branosti, televizijske postaje primerjajo podatke o gledanosti svojih oddaj, tako da uporabljajo medsebojno neprimerljive vzorce gledalcev, da so le podatki zanje najbolj ugodni, spletne dveri vseh vrst komaj čakajo mesečno poročilo o številu obiskovalcev, čeprav so ti podatki zavajajoči, ker primerjajo med seboj neprimerljive skupine vsebin in storitev, namenjene raznolikim ciljnim skupinam uporabnikov. Celo na RTV Slovenija je, v nasprotju z javnim interesom in samo logiko javne službe, obveljalo, da je treba vsem programom in storitvam »določiti ceno«, zato so prav vsi, od urednikov, vodstvenih kadrov do članov programskega sveta obsedeni s podatki o gledanosti, in sicer – z napačnimi! (Več o tem v nadaljevanju.)
Novinarji kot tržna kategorija
Z ustvarjanjem povpraševanja po novih medijih imamo v Slovenji bogate izkušnje. Hkrati sta bila v zadnjem desetletju spregledana naslednja medijsko-poslovna dogodka: prvi iz leta 2002, ko se je največja komercialna televizijska postaja odločila prehiteti nacionalno televizijo pri nakupu pravic za prenose tekem s svetovnega nogometnega prvenstva na Japonskem in v Južni Koreji, jih preplačala in najverjetneje projekt zaključila z izgubo; drugi je iz leta 2006, ko je takratno vodstvo javnopravne RTV sprejelo strateško odločitev z dolgoročnimi posledicami, da je treba znižati stroške nakupov pravic za prenose tekem z največjih športnih tekmovanj. Dogodka je potrebno povezati in se vprašati, ali v ozadju ni šlo prav za načrtno ustvarjanje »povpraševanja« po tematskih športnih programih zasebnikov, pa tudi sicer za prenos te tržne niše v roke zasebnikov, za kar je bilo potrebno bodisi sodelovanje javnopravne RTV bodisi jo v to prisiliti, na primer z večletno zamrznitvijo višine RTV-prispevka?! In posledično: ali ni sedanja odločitev vlade o znižanju RTV-prispevka za 10 odstotkov tudi prispevek k ustvarjanju »povpraševanja« po novi Planet TV!?
O tem, da so novinarji postali »tržna kategorija«, ni dvoma, saj so le še najeta delovna sila, številni prekerno zaposleni, ker so zaposlitveni pogoji, zlasti v zasebnih medijih, bolj ohlapni kot v kakšni obrtni delavnici ali pri tistih, ki povpraševanje po delavcih oddajo prek študentskih servisov. Le komaj bolje je v tako imenovanih javnih medijih, kjer so novinarji pristali v statusu državnih uslužbencev, večina samostojnih novinarjev in honorarnih sodelavcev pa je prekerno zaposlenih. Kam ta ohlapnost lahko pripelje, lepo kažejo odpuščanje novinarjev Žurnala, brezpraven položaj novinarjev nekdanjih Dela Revij ter spomladansko »pospravljanje« honorarcev in samostojnih novinarjev na RTV Slovenija (in spet ta RTV?!), ki je bilo le prvi »polčas« kadrovske »konsolidacije« tega javnega zavoda.
Slednje je pomembno, ker se je, vsaj navzven je bilo videti tako, »slovo« od honorarcev na RTV-ju dogajalo po določilih Zakona o uravnoteženju javnih financ, se pravi zaradi posega države v imenu varčevanja.
Država se igra z denarjem državljanov
Slovenska država je na medijsko področje že večkrat posegla tako, da je javnim medijem nekaj vzela, zasebnim pa dala več. Državni sklad za medije je vrsto let vzdrževal pri življenju medije, ki s svojo dejavnostjo nikakor ne bi mogli sami preživeti, kar jih je dolgoročno naredilo odvisne tako od državnega denarja kot od vsakokratne vladajoče politike. Zasebnim lastnikom je takšna državna pomoč zagotovo pomembno zmanjšala različna poslovna tveganja, novinarje in druge zaposlene pa vseeno izenačila s »pravicami« delavcev Vegrada, Primorja ali katerega drugega gradbenega podjetja!? Na drugi strani pa je država ob gradnji infrastrukture za digitalno radiodifuzijo pozabila na svoje finančne obveznosti iz Zakona o RTV Slovenija, ob prehodu na sistem plač v javnem sektorju je pozabila na javno obljubljenih 4,5 milijona evrov za kritje višjih stroškov dela, še enkrat toliko škode je povzročil »administrativni« izpad RTV-prispevka v začetku leta 2011. Država se v vseh teh primerih ni igrala s svojim denarjem, ker RTV Slovenija ni neposredni proračunski uporabnik, ampak z denarjem državljanov, saj ti prispevajo vsaj tri četrtine njenih prihodkov!
Znižanje RTV-prispevka ni enkratna politična kaprica. Je le eden in najbrž niti ne zadnji v nizu sistematičnih ukrepov slovenskih politik vseh barv zoper avtonomno in kakovostno javno RTV! Prav zato je žalostno opazovati, kako si sedanje vodstvo RTV Slovenija prizadeva na vsak način ustreči aktualni vladi, kako moleduje za nespremenjen prispevek, hkrati pa skuša prepričati javnost, da se v sedanjih razmerah skoraj nič ne da privarčevati, in kako bi varčevanje hudo osiromašilo sedanjo programsko ponudbo. Pri tem ne vidi, da sezname oddaj »na odstrelu« državljani razumejo kot grožnjo, da za svoje plačilo ne bodo dobili tistega, kar pričakujejo?! In da zato niso jezni na vlado, ampak na RTV, ker razumejo, da jim ta nekaj hoče vzeti.
Ne zaleže argument, da se v javnem zavodu ne da veliko privarčevati
V razmerah splošne krize, ko pri ljudeh ne zaleže argument, da se v enem javnem zavodu ne da veliko privarčevati, in ob hudih zunanjih pritiskih, bi vodstvo RTV Slovenija moralo poiskati zaveznike v svojih gledalcih, poslušalcih in uporabnikih spletnih storitev, namesto da jim nenehno grozi. Krizo bi vodstvo moralo razumeti kot priložnost, da s prestrukturiranjem programske ponudbe, zlasti na televiziji, pritegne več gledalcev, izboljša njihovo izobrazbeno, starostno in regionalno strukturo.
Iz podatkov Programskega kontrolinga RTV Slovenija se da razbrati, da je skoraj polovico vsega predvajanega televizijskega programa mogoče uvrstiti med informativne in njim sorodne vsebine, kar je, tudi evropsko primerljivo, preveč! TV Slovenija ima zavoljo parlamentarnega kanala dva paralelna informativna programa, ki gresta vsak svojo pot. Minutaže dnevnoinformativnih oddaj se povečujejo tudi v terminih in delih dneva, ko večina gledalcev ne more sedeti pred televizijskimi zasloni in informacije bolj ali manj spremlja prek svetovnega spleta. Lokalne in regionalne informacije so marginalizirane, pogoji dela v regionalnih programih se slabšajo, finančna podpora regionalnim kanalom v Kopru in Mariboru se manjša, še največji preboj iz lokalnega okolja uspe novicam črne kronike. Izbor tem in dogodkov v dnevnoinformativnih oddajah spreminja RTV Slovenija iz vseslovenske ustanove v RTV G/E/Š (Gregorčičeva/Erjavčeva/Šubičeva, tri ulice v Ljubljani, kjer so sedeži vlade, predsednika republike in parlamenta).
V televizijskih informativnih pogovornih oddajah ne prevladuje kultura dialoga, ampak kultura »razprave«, v kateri voditelji ne iščejo rešitev, ampak se velikokrat postavljajo v vlogo zasliševalcev. Uravnoteženost mnenj se poenostavlja in je prevladujoče bipolarna: levo-desno, rdeče-belo, za-proti, tretjega in četrtega mnenja ni!? Način predstavitve informacij je za urednike velikokrat pomembnejši od same vsebine informacij: kaj nam, na primer, pove poročanje v živo izpred sedeža vlade ob sedmih zvečer, ko tam ni več niti čistilk, kaj šele kakšnega ministra ali celo samega predsednika vlade?
Ob letošnjem dnevu RTV Slovenija je bilo simptomatično slišati nekdanjo dolgoletno urednico TV Dnevnika in Odmevov Nino Komparič, ki je ugotovila, da mladi novinarji le še sledijo politikom in pobirajo njihove izjave, in da je v oddajah mnogo manj poglobljenega spremljanja tem, kar novinarjem ne omogoča niti osebnega strokovnega razvoja. To reciklažno novinarstvo, kot ga je poimenoval nekdanji novinar Guardiana Nick Davies, je tudi nesramno drago: po novico, o kateri poročajo agencije in jo je kot storitev RTV Slovenija že plačala, uredniki pošljejo še po enega novinarja televizije, radia in MMC-ja. Ne velja v vseh primerih, je pa pogosto, in štirikrat preplačano.
Oblikovanje televizijskih sporedov
Posebna zgodba je oblikovanje televizijskih sporedov. Že šest let in pod dvema direktorjema si TV Slovenija prizadeva dvigniti gledanost TV Dnevnika z »metodo zanke« (Hammocking). Prvič so to poskusili s telenovelo Strasti, zdaj poskušajo z mozaično Dobro uro. Metodo zanke uporabljamo za sicer kakovostne in tehtne, a nišne vsebine javne televizije, ki so namenjene majhnim ciljnim občinstvom in so zato že v izhodišču manj gledane, ko pa jih postavimo v spored med dve bolj gledani oddaji, jim zagotovimo dodatno občinstvo. Toda ali je TV Dnevnik po definiciji marginalna oddaja, namenjena majhnemu ciljnemu občinstvu? In ali ni morda kaj narobe s tistimi oddajami, ki se v sporedu zvrstijo pred in neposredno po TV Dnevniku, ali nemara celo s samo vsebino TV Dnevnika?
Drug primer je televizijski spored ob nedeljah zvečer. V dveh urah po dvajseti uri sta bila še pred kratkim na prvem in drugem sporedu TVS dva kakovostna dokumentarca, ena kakovostna pogovorna oddaja in ena literarna nadaljevanka ali kakšna druga umetniška vsebina, vse štiri oddaje različnih dolžin, s termini, ki se prekrivajo, in vse štiri namenjene isti ciljni skupini gledalcev. V takšnem primeru pravimo, da si sporeda konkurirata, oddaje pa izgubljajo gledalce, ker si v danem času posameznik ne more ogledati več kot dve od štirih ponujenih oddaj. Škoda je toliko večja, ker – gledano v celoti – TV Slovenija predvaja veliko kakovostnih in raznovrstnih vsebin, toda velikokrat v terminih in v zaporedju, ko gledalci do pomembnega dela teh vsebin sploh ne morejo dostopati.
Izbor formatov oddaj
Javna televizija ima težavo tudi z izborom formatov ali z oblikovanjem sporedov v posameznih delih dneva (Dayparting). Najprej je bilo nedeljsko popoldne, potem ga je nadomestilo sobotno popoldne, zaradi katerega so žrtvovali dve nekoč imenitni oddaji Na vrtu in O živalih in ljudeh, zdaj imamo še Dobro uro, zaradi katere so žrtvovali nekaj imenitnih oddaj izobraževalnega programa (Turbulenco, Ugriznimo znanost, Posebno ponudbo …), zato da smo dobili vsebino, ki je nekaj med sobotnim popoldnevom, jutranjim programom, oddajo Knjiga mene briga in spomini na nedelje. Tako se v različnih delih dneva med tednom izmenjujejo hibridne mešanice sorodnih vsebin, velikokrat nesramno reciklirane ena iz druge, kot je to primer s kuhanjem in kuharskimi nasveti, pa z nasveti za vrtnarjenje, skrbjo za male živali in še kaj. Niti predstavljati si ne moremo, kaj bi bilo, če bi se uresničile napovedi izpred dveh let in bi TV Slovenija zagnala še četrti tematski kanal. Tematski kanali so bili, namreč, zelo popularni v obdobju 1995–1998; takrat je bila ustanovljena večina tovrstnih kanalov, ki so jih zasnovale javne televizije po Evropi. Danes jih večina opušča, kajti stanejo veliko in ne morejo konkurirati specializiranim zasebnim kanalom z globalno ponudbo prav tako kakovostnih televizijskih vsebin.
Če bi vodstvo in uredniki TV Slovenija prebrali vsaj tisti dve raziskavi iz let 2004 in 2008, ki jih je RTV Slovenija plačala, da bi izvedela, kaj uporabniki pričakujejo od nje, in če se med podatki AGB Nielsena o gledanosti televizijskih oddaj ne bi zanimali samo za ratinge in deleže gledanosti, bi izvedeli, da uporabniki od javnopravne RTV pričakujejo, da znajo razlikovati med dobrim in slabim programom, da bi radi bolj urejene sporede, da bi radi več informacij iz Evrope in slovenskih regij.
Če bi analizirali sociodemografske podatke o gledalcih televizije, bi ugotovili, da je TV Slovenija izgubila bolj izobražene in mlade gledalce, da se prav med temi uporabniki počasi, a vztrajno širijo novi načini dostopanja do televizijskih vsebin (pametni telefoni, tablice, računalniki …), da si gledalci želijo več kakovostnega športa na televiziji. Iz podatkov o indeksih afinitete za najbolj reprezentativne oddaje se da razbrati, da TV Slovenija zapuščajo gledalci iz osrednje Slovenije in da je v svoji vlogi popolnoma zanemarila severovzhodno Slovenijo, kjer so indeksi afinitete za najbolj reprezentativne večerne oddaje TV Slovenija celo pod 50 (pričakovana vrednost je 100, vse nad tem pa je odlično, kar TVS dosega le pri nacionalno zavednih Primorcih).
Se bo RTV iz krize izvlekla nepoškodovana?
Obljub, ki bi bile povezane s temi realnimi in tudi merljivimi težavami RTV Slovenija, v vseh teh kriznih razpravah o njeni prihodnosti ob znižanem prispevku nismo slišali. BBC vsako leto sprejme javno obljubo za prihodnje programsko leto, in čeprav v marsičem ne more biti več vzor javnim RTV-hišam po Evropi, jo njeni uporabniki pri tem jemljejo resno. Paradoksalno, toda za to je pri nas doslej še največ storil programski svet RTV Slovenija, ki je na zadnji izredni seji v septembru 2012 ponovno vztrajal, da javna RTV ne sme zanemariti niti ene izmed svojih nalog iz javne službe. Zdi se, da vodstvo RTV Slovenija iluzorno pričakuje, da mu bo formulo javne službe razkrila politika, namesto da bi oblikovalo lastno formulo in jo ponudilo v presojo državljanom.
Politika bo, kot kaže, kmalu prišla na plano s spremembami zakonodaje, ki bodo naloge iz javne službe, ki jih zdaj opravlja RTV Slovenija, morda še bolj razpršile med državne pomoči lačne zasebnike. Tako bo stari sistem javne službe na področju radiodifuzije, kot je leta 1999 strašil generalni direktor ITV Richard Eyre, nadomestila »radiodifuzija javnega interesa«, ki bi bila po njegovem mnenju bolj primerna za večkanalno medijsko okolje digitalne radiodifuzije. Horwitz je že leta 1989 opozoril, da je temeljna napaka teorije javnega interesa, na kateri sloni tudi ideja javne RTV, da se navezuje na pluralistično teorijo moči, pri tem pa zanemarja strukturno pomembnost ekonomske moči. Zato je tudi povsem odpovedala pri oblikovanju ustrezne obrambe pred zasebnim kapitalom ali pred vmešavanjem držav v imenu zasebnih interesov. Posledice so, če uporabimo Hamerlinka, da se medijska občinstva obravnava samo še kot potrošnike, od poklicnih ustvarjalcev programov se zahteva le še poenostavljeno znanje in le tako se posreduje tudi uporabnikom, trgovanje nadomešča ustvarjanje lastnih programov, lastništvo se koncentrira, skupne dobrine se preusmerjajo v zasebne roke. V danih slovenskih razmerah bi bil zato pravi čudež, če bi se iz sedanje krize RTV Slovenija izvlekla nepoškodovana.
V Sloveniji so tudi novinarji prehitro »soglašali«, da je javni interes nekaj, kar je mogoče »dokazati« in »izmeriti«, na primer z javnomnenjskimi anketami, ratingi, vprašalniki.
Javni RTV servis je zelo priljubljen pri danskih politikih na obeh straneh političnega spektra in je bil doslej redko obtožen politične pristranskosti. Politiki so zato javnemu servisu naklonjeni, kar mu v primerjavi z zasebnimi ponudniki daje zgodovinsko, zakonodajno in finančno prednost.
Prevod iz angleškega jezika: Anamarija Urbanija
Danska je kapitalistična družba z obsežnim javnim sektorjem in močno socialdemokratsko tradicijo. Je tudi izrazito socialna država z visokim življenjskim standardom. Glede kulture in vrednot je razmeroma homogena družba, kar se odraža tudi v prevladi sistema javnega radijskega in televizijskega servisa. Danski politični sistem je večstrankarski z enim parlamentom, v katerem je zastopanih več strank. Danske vlade so večinoma manjšinske, vladajo s podporo ene ali več strank. To pomeni, da je za dansko politiko značilno, da stranke med seboj sklepajo kompromise. Danska je članica EU od leta 1973, kar pomeni, da morajo danski mediji poleg zakonov in predpisov, ki jih sprejme parlament, spoštovati tudi pravni sistem Evropske unije, na primer direktivo Televizija brez meja in predpise o državnih subvencijah, davkih in konkurenci.
Danska ima že od osemdesetih let prejšnjega stoletja mešan sistem javnih in zasebnih televizijskih in radijskih ustanov. Do takrat pa je imela monopol tako na radio (do leta 1983) kot na televizijo (do leta 1988) javna radiotelevizija DR. Javni servis ostaja prevladujoč na obeh področjih. Danska radiotelevizija ima po tradiciji velik delež lokalno produciranih vsebin (Søndergaard 2006; Bruun 2005; Bruhn Jensen 1997). Domače vsebine so v boju za poslušalce in gledalce še vedno pomembne (Søndergaard 2003); Jensen 2007a in 2007b).
Najpomembnejša dogodka v zgodovini danske televizije sta: leta 1988 uveden drugi javni televizijski servis TV2, ki je končal 37-letni monopol DR, ter prihod komercialnih in zasebnih igralcev na televizijski trg v obdobju med 1990 do 2000. Od takrat je bilo več valov liberalizacije in medijske zakonodaje, ki je omogočila delovanje zasebnih in javnih igralcev na trgu (Mortensen 2004). V zadnjih 25 letih se je število kanalov, ki oddajajo v danskem jeziku, povečalo s treh na nič manj kot 34 (TNS/GALLUP/TV-Meter 2012). Poleg tega se je povečalo tudi število gospodinjstev, ki imajo satelitsko ali kabelsko televizijo in imajo torej dostop do velike izbire tujih kanalov. Zaradi vsega skupaj je danski televizijski trg zelo raznolik in na njem vlada velika konkurenca. Kljub burnemu prehodu v svet številnih televizijskih kanalov, so danski gledalci še vedno razmeroma precej naklonjeni javni televiziji. Več kot 50 odstotkov časa, ki ga Danci porabijo za gledanje televizije, preživijo ob gledanju kanalov javnega servisa (ibid.).
Najpomembnejši dogodki v zgodovini danskega radia so osredotočeni na: 1. številne politične poskuse po letu 2000 uvedbe uspešnega komercialnega radijskega sektorja, ki bi konkuriral tržni prevladi javnega radijskega servisa DR; 2. lansko uvedbo drugega javnega radijskega kanala Radio 24syv (Radio 24sedem), ki konkurira javnemu radijskemu servisu. Kljub temu nedavnemu dogodku pa je DR še vedno daleč najbolj prevladujoč medij s približno 76-odstotnim deležem poslušalcev. DR in javni servis na splošno sta tako v danskem radijskem sektorju še bolj prevladujoča kot na področju televizije.
Zakonodaja in financiranje
Danske javne elektronske medije so že po tradiciji urejali in jih še skrbno in zelo podrobno urejajo (Mortensen 2004, Søndergaard & Helles 2011) danski zakon o radiu in televiziji (Lov om radio- og fjernsynsvirksomhed) in z njim povezani zakoni in predpisi.
DR se financira izključno z naročnino in prejme – preračunano v evre – približno 0,5 milijarde. S tem financira svojo radijsko in televizijsko dejavnost (mednje spada šest televizijskih kanalov in trije radijski kanali, osem digitalnih in 15 spletnih radijskih postaj). TV2 pa je od leta 2003 delniška družba z omejeno odgovornostjo in se imenuje TV2/Danmark plc. Ima kanal TV2, ki se financira z oglaševanjem (od januarja 2012 pa tudi z naročnino) s pristojnostjo javnega servisa. TV2/Danmark ima poleg tega sedem izključno komercialnih kanalov brez obveznosti javnega servisa, ki se vsi financirajo s kombinacijo prihodkov od oglaševanja in naročnine. Nenavadno je, da TV2/Danmark zaradi takšnega sistema ni samo televizija največjega javnega servisa TV2, temveč tudi daleč najbolj prevladujoč tovrstni medij s skupaj 37-odstotnim tržnim deležem (TNS/Gallup/TV-Meter 2012). Poleg tega je leta 2011 začela oddajati druga javna radijska postaja Radio 24syv. Postaja je v zasebni lasti kot mešano podjetje med komunikacijsko družbo People Group in Berlingskom (ki je izdajatelj dveh nacionalnih časopisov ter lastnik, oziroma solastnik nacionalnih komercialnih radijskih postaj Nova FM in Pop FM).
Višja stopnja liberalizacije in konkurenčnosti na trgu danskih elektronskih medijev je v zadnjih letih na dnevnem redu predvsem desnosredinskih strank v danskem parlamentu. Nekdanja liberalna vlada, ki je bila na oblasti med letoma 2001 in 2011, je imela v načrtu privatizacijo TV2/Danmark. Zaradi postopka pred evropskim sodiščem proti TV2 in danski državi zaradi nezakonitih državnih subvencij, ki so povzročale nelojalno konkurenco, je bila privatizacija odložena, letos pa se je nova koalicijska vlada, ki jo vodijo socialni demokrati z veliko večino strank (tudi z večino liberalnih) sporazumela, da bo načrtovano privatizacijo TV2 enkrat za vselej preklicala. Postopek evropskega sodišča proti TV2 in danski državi še ni končan, je pa mogoče, da bo TV2 tako rekoč bankrotiral, če bodo tožniki dosegli svoje (Mortensen 2012).
Omenjena liberalna vlada je na trg pripeljala dve nacionalni komercialni radijski postaji. Zaradi prevladujočega položaja DR in dejstva, da so komercialne radijske frekvence zaradi premajhnih prihodkov od oglaševanja že večkrat zamenjale lastnike, bi lahko dvomili o uspehu nacionalnega komercialnega radijskega sektorja. Zdi se, da so na eni strani tako politiki kot komercialni igralci napačno presodili možnosti na danskem trgu radijskega oglaševanja, na drugi strani pa je DR zelo spretno strateško zasnoval svoje postaje in se tako ubranil tekmecev (Jauert 2008).
Vsebinski predpisi in standardi
Oba javna servisa morata Dancem zagotoviti novice, informacije ter izobraževalne, zabavne in umetniške vsebine. Vse to morata podajati pošteno in nepristransko ter se osredotočiti na »kakovost, raznovrstnost in pluralnost« (danski zakon o radiu in televiziji). Omeniti velja, da načeli raznovrstnosti in pluralnosti v vsej zgodovini danskega javnega televizijskega servisa vsako na svoj način pomenita raznovrstnost žanrov kakor tudi političnih mnenj (Bruun Jensen 1997 in 2003; Søndergaard 2006):
- raznovrstno, vsestransko in pluralistično programsko shemo, ki zagotavlja celovit javni servis, vključno z žanri, kot so gledališče, zabava in šport, prav tako pa tudi z novicami, aktualnimi dogodki, dokumentarnimi filmi in otroškim programom;
- raznovrstno, vsestransko in pluralistično ter izčrpno poročanje o političnih in družbenih temahv obliki žanrov,ki vsebujejo dejstva, pa tudi v obliki gledaliških del in otroških programov, vključno z mnenji in stališči z vseh področij političnega in družbenega prizorišča.
Poleg tega morata DR in TV2 posebno skrb posvečati danskemu jeziku in danski kulturi. Javni televizijski servis je tako z danskimi programi sredstvo za promocijo kulturne državljanske zavesti, na drugi strani pa s poročanjem o raznovrstnih in pluralističnih političnih in družbenih temah sredstvo za utrjevanje državljanske politične zavesti. Poleg tega morata DR in TV2 s svojimi programi uresničevati določene vsebinske kvote novic in aktualnih dogodkov, danskih, skandinavskih in evropskih vsebin, otroških programov in danske gledališke produkcije. Vsak javni servis mora tako vsako leto predstaviti podrobno poročilo, v katerem je razloženo, kako so bile izpolnjene različne kvote in kako so bili na splošno spoštovani predpisi, ki urejajo naloge javnega servisa. Za njihovo neupoštevanje sta lahko kaznovana z denarno kaznijo, ki jo predpiše svet za radio in televizijo. Ker se naloge TV2 kot javnega servisa postopoma liberalizirajo, so obveznosti DR kot javnega servisa zdaj bolj restriktivne in podrobneje določene kot naloge TV2.
Sklep: če je politična volja, imaš lahko dober javni servis in komercialno televizijo
Če strnemo, lahko mirno rečemo, da je javni televizijski servis na Danskem še vedno precejšnja zgodba o uspehu kljub čedalje večji konkurenci. Glavni razlog za to je, da je javni servis zelo priljubljen pri politikih na obeh straneh političnega spektra in je bil doslej redko obtožen politične pristranskosti. Tako je postal politični ljubljenec celotnega danskega parlamenta. Politiki so zato javnemu servisu naklonjeni, kar mu v primerjavi z zasebnimi ponudniki daje zgodovinsko, zakonodajno in finančno prednost in omogoča, da s programskimi vsebinami pritegne široko občinstvo. Takšna medijska politika omogoča delovanje razmeroma pomembnega komercialnega sektorja, ne da bi bil pri tem marginaliziran javni servis. Ob razmisleku o danskem sistemu elektronskih medijev se nam torej zdi, da je kljub konkurenci zasebnega sektorja mogoče imeti uspešen javni servis, če je politična volja.
Literatura
Bruhn Jensen, Klaus (2003): Dansk Mediehistorie 1995-2003, Samfundslitteratur. Copenhagen.
Bruhn Jensen, Klaus (1997): Dansk Mediehistorie 1960-1995. Copenhagen: Samleren.
Bruun, Hanne (2005): Public Service and Entertainment. A Case Study of Danish Television 1951-2003. V: G. F. Lowe in P. Jauert (ur.): Cultural Dilemmas in Public Service Broadcasting. Gothenburg: Nordicom.
Jauert, Per (2008): Fra broadcast til podcast – digital radio i Danmark. V: F. Mortensen (ur.): Public Service i netvćrkssamfundet. Copenhagen: Samfundslitteratur.
Jensen, Pia Majbritt (2007a): TV Format Adaptation in a Trans-national Perspective: an Australian and Danish Case Study. Aarhus: Aarhus University.
Jensen, Pia Majbritt (2007b): Danish and Australian Television: The Impact of Format Adaptation. V: Media International Australia, št. 124, Brisbane.
Mortensen, Frands (2012): EU og privatiseringen af TV2 – et kort resume. Aarhus: Aarhus University.
Mortensen, Frands (2004): Denmark. V: M. Kelly, G. Mazzoleni in D. McQuail (ur.): The Media in Europe. London: Sage Publications.
Søndergaard, Henrik in Rasmus Helles (2010): The case of Denmark. V: Background Information Report: Media policies and regulatory practices in a selected set of European countries, the EU and the Council of Europe. Report from Mediadem under the European Commission.
Søndergaard, Henrik (2006): Tv som institution. V: S. Hjarvard (ur.): Dansk tv’s historie. Copenhagen: Samfundslitteratur.
Søndergaard, Henrik (2003): Globalization and National Identity in Danish Television: the Return of the Nation. V: S. Hjarvard (ur.): Media in a global society. Copenhagen: Museum Tusculanum, str. 91–128.
Medijska politika na Danskem omogoča delovanje razmeroma pomembnega komercialnega sektorja, ne da bi bil pri tem marginaliziran javni servis.