Vprašanje politične pristranosti, politizacije in tovrstne motiviranosti vsebinskih usmeritev različnih slovenskih medijev je v strokovnih razpravah ostalo močno zanemarjeno, kakorkoli je na površju videti nasprotno: kot da bi se sprijaznili z njeno samoumevnostjo ali se nam tema ne bi zdela vredna obravnave in bi zaradi nje čutili izrazito nelagodje. Čeprav je politična in ideološka polarizacija domačega medijskega polja predvsem po ključu »levo-desno« zelo očitna in nesporna, večini uporabnikov tudi zelo prezentna in tako rekoč transparentna, celo prepoznana kot izjemno sporna, ostaja tabuizirana, nereflektirana in neobravnavana tako v javnih diskusijah, novinarskem cehu kot v akademskih ali strokovnih krogih. Takšno stanje spontanega pristanka na logiko »izvršenega dejstva« je zadušljivo neznosno celo do te mere, da postavlja dodaten problem za medije same – ne gre le za samo nevzdržnost politizacije medijev v vseh spornih ekonomskih, kapitalskih, političnih profesionalnih in etičnih kontekstih, temveč nemoč ali celo nepripravljenost upreti se ji.

Od tod naprej se odpirata dve hermenevtični zahtevi. Prva od nas terja detekcijo, opis in razlago procesov politizacije in z njo povezane pristranosti v vseh njunih razsežnostih: kdaj in zakaj prihaja do nje, na kakšne načine se manifestira v vsebini in kako jo zajeziti. Druga zahteva, manj prepoznana, pred nas metanivojsko postavlja iskanje prepričljivih pojasnil, zakaj je ta politizacija tako medijsko uspešna, zakaj se z njo povezana pristranost še krepi in katere so prepričljive razlage za njeno širjenje in rast. Kot enega izmed bistvenih razlogov za uspeh njenega vzpona vsekakor razumem defetistično in resignirano držo vseh vpletenih akterjev: predvsem novinarskih društev, strokovne javnosti, civilne družbe in tudi politike. V tem prispevku se bom osredotočil na ključno karakteristiko tovrstnega diskurza, namreč njeno hkratno imputiranost, ki silovito preprečuje ustrezno presojo te pristranosti, včasih z namenom preslepitve – želim povedati, da je sam diskurz o politični pristranosti največkrat spolitiziran.

Čeprav ima politično obvladovanje medijev dolgo in daljšo zgodovino, je njena zadnja zelo konkretna epizoda podrejanja padla v obdobje mandata stranke SDS in predsednika vlade Janeza Janše med leti 2004 in 2008. V tem času je prišlo do dovolj izčrpno dokumentiranih sprememb v gospodarskih, lastniških in končno uredniških in novinarskih razmerah, s tem pa do njihovih političnih prevzemov in posledično obvladovanj, med katerimi so najbolj znani tisti v časopisih Delo, Večer, Primorske novice, Slovenski tiskovni agenciji in RTV Slovenija.[1] K temu velja prišteti še vsaj vznik dveh brezplačnikov, Slovenskega tednika in Ekspresa. Znane, vendar slabše dokumentirane so okoliščine medijskega vplivanja, ki ga je izvajala dolga leta vladajoča stranka LDS, predvsem na RTV Slovenija v posameznih časopisih, na primer v časniku Delo, medtem ko je vpliv na medije v mandatu Pahorjeve vlade 2008 in 2011 manj intenzivno dokumentiran, z delno izjemo RTV Slovenija.[2]

Od januarja 2012, ko je v Sloveniji znova na oblasti stranka SDS, se novinarji in najširše javnosti intenzivno sprašujejo, kaj se dogaja z mediji po boleči izkušnji iz mandata 2004–2008: nekateri sprejeti ukrepi in odločitve v tem času, na primer predlog zvišanja DDV na tisk, menjave nadzornikov v STA in RTV Slovenija, uredniške spremembe na Planetu Siol in vpeljava novega komercialnega programa Planet TV, oboje z občutnim priokusom oblastniške intervence, spremembe v upravah Dela in Večera, vključno z menjavami odgovornih urednikov, nižanje RTV-naročnine in podobno, vzbujajo številne pomisleke. Še zlasti, ker še ni povsem zbledel spomin na bolečo politizacijo iste oblasti, za katero ugibamo, da se zdaj prisvajanja medijev loteva nekoliko bolj previdno in kamuflirano.

Eden izmed problemov strokovne javnosti v Sloveniji je bržčas tudi nenehno ugotavljanje, da politika venomer in tako rekoč nujno streže po avtonomiji medijev, si jih ekonomsko, zakonsko in drugače podreja ali oblikuje po svoji meri – pri čemer nobena politika menda ni izjema in nobena ni boljša od druge. Kakorkoli namreč že takšna splošna ocena morda res drži, pa po svoje – kot generalizacija – po nepotrebnem nadomešča resno in poglobljeno analizo omenjenih procesov. Pravzaprav simptomalno prav želi substituirati partikularno obravnavno empiričnih primerov skozi njihovo konkretno ilustracijo.

Tako sem, na primer, sam v letih med 2006 in 2008 naštel kar petdeset primerov cenzure, pritiskov, delovnih suspenzov in drugih vsebinskih, kadrovskih, uredniških in drugih načinov političnega vplivanja na zavodu RTV Slovenija, medtem ko sem ustnih, slabše dokumentiranih očitkov tistih, ki so bili obtoženi izvajanja politične cenzure, in so leteli na poprejšnje primere politizacije RTV Slovenija, naštel kvečjemu tri.[3] Velja poudariti, da politizacija medijev v mandatu 2008–2011 ni bila velika in artikulirana tema: prav z očitkom o tem istem je le »Združenje novinarjev in publicistov«, ki je nastalo po novinarski peticiji jeseni 2007 in je nesporno blizu desnemu političnemu polu, uspelo našteti nekaj primerov tovrstne prakse.

Čeprav je pojem medijske pristranosti (media bias) eden najbolj fundamentalnih in nadvse frekventnih pojmov v novinarskih in medijskih študijah po svetu, je v Sloveniji deležen čisto posebne obravnave. Eden od načinov, kako se lotiti merjenja razprav o politični pristranosti, je preprosto že diskurzivna analiza same navzočnosti tega pojma. Zdi se, da pojem politične pristranosti (ali pristranskosti, včasih tudi objektivnosti) skoraj ni deležen analiz.

Predpostavil sem, da lahko media bias v slovenščini prevedemo zgolj kot medijsko pristranost ali pristranskost – težko si predstavljam kakšen drug obstoječi prevod. Potem velja naslednje: te vrste pristranskost, ki ni nujno politična, kajti lahko je, na primer, oglaševalska in »rumena«, le v nekaj primerih konvergira s pojmoma objektivnosti in nevtralnosti. Ko se sprehodimo po referenčni podatkovni bazi Cobiss, ki naj bi zajela reprezentativne članke o tem, dobimo frapantne rezultate o številu zapisov, ki omenjeni pojem obravnavajo. Ključne besede, ki sem jih vtipkal in pri tem dobrohotno odkljukal »vsa gradiva«, dajo naslednje komaj verjetne zadetke na podlagi kombinacij iskanih pojmov:

• Novinarska + pristranost = nič objav
• Novinarska + pristranskost = ena objava
• Medijska + pristranost = ena objava
• Medijska + pristranskost = nič objav
• Mediji + pristranost = nič objav
• Mediji + pristranskost = tri objave

Povedano enostavneje, vsega skupaj sem naštel pet zadetkov (brez časovnih omejitev nastanka prispevka), in če želim biti metodološko čisto objektiven, bi moral odšteti tri svoje. Strokovne, znanstvene, celo poljudne razprave ali članki, diplome, magisteriji, doktorati, monografije pojma medijske pristranosti tako rekoč nikjer ne obravnavajo! Prav nobenega rezultata ni niti, če v Cobiss vtipkamo alternativne izraze »nepristranost« ali »nepristranskost«. Celo ob ključnih besedah »objektivnost« ali »nevtralnost« rezultati niso bistveno boljši. Kodeks novinarjev Slovenije pristranosti ali pristranskosti ne omenja, prav tako ne omenja objektivnosti.

Je potemtakem mogoče, da se znanstvene, strokovne in medijske javnosti s pojmom pač ne ukvarjajo iz kakšnega posebnega razloga? Mislim, da ne. Na uradni strani DNS sem med vsem stališči društva za zadnjih nekaj let skupaj med stotinami obravnavanih prijav našel dve omembi pristranosti![4] Nadomešča v našem prostoru ta pojem kakšen drug ekvivalenten izraz? Kot rečeno, po vsem sodeč ne. Navesti moram eno samcato izjemo, ki obstaja v medijski zakonodaji oziroma »regulativi« – torej ne v sferi teoretske produkcije. Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija zelo izčrpno navajajo nepristranost kot eno izmed temeljnih novinarskih poklicnih vodil. V enem izmed razdelkov v njih recimo beremo o tem, da je »nepristranskost temeljna vrednota v vseh programih RTV Slovenija, ki ji je kot javnemu zavodu zaupano poslanstvo objektivnega obveščanja javnosti. Sporočilo ne sme zavajati poslušalcev in gledalcev.«[5]

Pristranost dokaj arbitrarno omenja še 78. člen Zakona o medijih, kar je edina omemba sploh v njem: »Izdajatelj iz tega člena lahko pridobi status lokalnega radijskega oziroma televizijskega programa, če izpolnjuje tudi naslednje posebne pogoje: – da je v programu zagotovljeno objektivno in nepristransko obveščanje prebivalcev lokalne skupnosti ter uravnoteženo predstavljanje različnih mnenj in stališč o političnih, kulturnih, verskih, gospodarskih in drugih vprašanjih, pomembnih za njihovo življenje in delo.« Najdemo ga še v 4., 5. in 17. členu Zakona o RTV Slovenija, ne pa tudi v statutu. Vendar sta ta dva dokumenta praktično vse, kar se zakonskih določb tiče – in po sebi ne zvečujeta količine in kvalitete razprav o pristranosti.

Nič bolje se ne dogaja, če pregledamo, kako se v Cobissovi zbirki podatkov odreže širši raziskovalni fokus, posvečen vprašanju medijev in političnih pritiskov nanje. Če odtipkamo besedi »politični pritiski« in »mediji«, dobite točno tri knjižne zadetke, od katerih se le en ukvarja z domačo medijsko situacijo. Vsi trije so diplome. Če odtipkamo »mediji«, »cenzura« in »politika«, dobimo dva zadetka, od tega je eden diploma in drugi knjiga.[6] Z domačo situacijo se ukvarja le knjiga. S ključnima besedama »mediji« in »cenzura« dobimo 22 knjižnih zadetkov, večinoma diplom, od česar se z domačo cenzuro ukvarja, sodeč po naslovih, dobra polovica. Kaj nam pove ta zgodba? Če nisem zagrešil nobene metodološke napake, velja naslednji niz ugotovitev:

1. Pojem medijske (politične itd.) pristranosti je nekaj, kar v našem strokovnem prostoru skoraj ne obstaja kot artikulirana tema oziroma je izjemno šibko navzoč.
2. Ker tak pojem ni artikulirana tema, je zelo verjetno, da pojma pristranosti niti ne znamo detektirati.
3. Če tega pojma ne znamo detektirati, je zelo verjetno, da ne poznamo dobrih kriterijev, po katerih bi lahko pojem pristranosti determinirali.
4. Če tega pojma ne znamo artikulirati, detektirati in determinirati, je precej razumljivo, da »incidence« medijske pristranosti ostajajo neopažene, nesankcionirane in s strani novinarjev ali stroke pretežno nezaznane.

Kriterije prepoznanja pristranosti bom v tem pregledu zaradi omejitev obsega pustil ob strani. Kako razložiti odsotnost razprav? Verjetno so razlogi za opisani manko večplastni in njim se pridružujejo podobni za tudi druge oblike javnih in medijskih prezentacij vprašanj. Toda za vsaj dva segmenta bi lahko rekel, da sem ju identificiral: prvi je podcenjujoče ignoriranje celotne slovenske medijske situacije prav v tem elementu.

Ekscesni primeri pristranosti se velikokrat kratko malo jemljejo za nekaj, kar ni vredno študijske ali analitične pozornosti, ker je menda preveč »umazano« z efemerno politično in medijsko empirijo; podobno velja za celo vrsto drugih fenomenov, zvezanih s politizacijo. Kot da se medijev, v katerih nastopa, raje ne bere, ker tega ni vredno – spontano ignoranco razbiram kot držo, in ta raste premosorazmerno z »obsegi« te pristranosti, nivoji hujskaštva in diskreditacij. Delno s tem sovpade tudi akademska samozadostnost, zaradi katere pišoči, ujeti v imperative znanstvenih standardov, pišejo in govorijo s piedestala neke drugačne normiranosti, zaradi katere največkrat iz besedil izpadejo konkretni deskriptorji stanj in dogodkov z imeni, priimki, citati in ilustracijami.

Naslednji segment razlogov je morda psihološki in ga postavljam kot domnevno: nekaterih tem ali nekaterih medijev si medijska in raziskovalna stroka verjetno ne želi neposredno odpirati, ker se boji osebnih kompromitacij ali drugih težav s politiko ali kapitalom – učinka se dobro zaveda, ker so prav ti mediji nekaj, kar prevladujoče deluje na točno takšen diskreditacijski pogon. Ker so povsem opuščeni nivoji dostojnosti in logika diskvalifikacij in drugih oblik pritiskov kot ene izmed značilnosti psihopolitike teh medijev, si raziskovalci in večkrat tudi novinarski ceh ne upajo tvegati konfrontacij in žaljivih napadov, ki bi sledili javno objavljenim ocenam – enostavno zato, ker običajno sledijo. Zamolčevanje in samocenzura sta zato predvidljivi stanji, rezultat je vladavina molka in tiho dopuščanje ideološke segregacije medijev z vsemi ekscesnimi karakteristikami vred.

Ena najpomembnejših premis za razumevanje logike politične pristranosti in posledično obravnave njihove politizacije je nekaj, čemur bi rekel imputirana pristranost: merimo lahko bodisi njeno navzočnost bodisi naletimo na imputirano tezo o njej. Se pravi, da pristranost ni nujno navzoča in lahko je teza o njeni navzočnosti tista, ki poraja izhodišče za poskuse politizacije. Podvojitev diskurza, ne pa tudi »realne« pristranosti, je potem odločilna, kajti po eni strani lahko merimo in kvantificiramo njene konkretne uprimeritve, na drugi pa se ta velikokrat poraja kot navidezna. Dihotomija realna vs. imputirana pristranost je ključna za generiranje diskurzov o njej in onemogoča transparentno razpravo in detekcijo – ker so njeni protagonisti politika in tudi velik del spolitiziranih novinarjev, venomer nastaja vtis o ekvilibriju, enakosti in enakovrednosti pristranosti levih in desnih medijev, ki na koncu izzveni v že opisani vtis o enakosti pristranosti: levi mediji naj bi bili pristranski v levo stran, desni v desno. Vendar taka simetrija ni dejanska. Naj navedem konkreten primer diskurza o vsiljeno imputirani pristranosti, kombiniranega z diskreditacijskim očitkom.

»Če bi v Sloveniji laž prepovedali za en dan, bi večina medijev propadla ali šla na dražbo kot Delo Revije.« Stališče je izrekel prvak opozicije in kasnejši predsednik vlade Janez Janša.[7] Zanj tako zelo značilno po svoje racionalizira oceno o pristranosti medijev: mediji ne lažejo kar tako in spontano, predsednikova ocena je, da lažejo skozi pristranost, perpetuirano skozi svojevrstno dojemanje njihove politične konspirativnosti. Šele te vrste prepričanje pospešuje vero v vzpostavitev »zanesljivih« in menda resnicoljubnih medijev, posledično pa tudi njihovo podrejanje in politično željo po vzpostavitvi »svoje« medijske resnice.

Nekaj podobnega je Janša povedal oktobra 2012 v intervjuju za TV Slovenija: »Kar se Dela tiče, tam ni za verjeti niti osmrtnicam.«[8] Logika kompromitacije torej sledi logiki predpostavke o politični pristranosti. V odzivu na to in še nekatere druge poudarke, na primer, da je »Delo doseglo dno pri kršenju etičnih novinarskih standardov«, je IO aktiva novinarjev tega časopisa protestiral »nad takšnimi neresničnimi sodbami medija«.[9]

Politične kompromitacije Dela v glavnem sledijo tezi o nekakšnem »komunizmu« tega in drugih slovenskih medijev. Janševa SDS in njegovi ministri težko izpustijo priložnost, da ne bi nizkotno diskreditirali časopisa. Minister za notranje zadeve Vinko Gorenak se je razveselil odpuščanj v tej medijski hiši. Izjavo je obsodil tudi DNS in pri tem povedal, da je minister izkazal nizko politično kulturo. Moja kritika, namenjena stališču DNS, je bila, da se s tem pregleda bistvo in znova izogne soočenju s pravim problemom: ne gre za kulturo ali resničnost stališč, temveč za kompromitacijsko obravnavo s svojimi zakonitostmi.[10]

K temu velja prišteti skoraj neverjetne izjave direktorja direktorata za medije Mira Petka na njegovem tvitu: »Udbomafijski uradni list počasi ostaja brez relevantnih tem. Anuško Delić za urednico!« in »Uradni list tranzicijske levice berejo le še po službeni dolžnosti.« V stranki SDS so večkrat zapisali, da je Delo »profesionalen in kvaliteten partijski časopis«, ki ima »veliko skupnega z nekdanjo beograjsko Politiko Express«, v njem so »obsedenci s SDS dobili nova partijska navodila«, Delo objavlja manipulacije in ponareja (»ponarejevalci iz Dela ponovno na delu«), njegovi pisci so »agitatorji«, sploh pa je to, kakor pravi še en ločen zapis, »glasilo centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije«.[11]

Nič bolje se ne godi drugim medijem, z izjemo »pravovernih«, kot so Reporter, Demokracija in podobni: novinarji so ozmerjani za mafijce, lažnivce, propagandiste in manipulante. Diskvalifikacij, poleg Dela predvsem še Mladine, Dnevnika, Večera in Žurnala, je preveč, da bi jih našteval. Temu večkrat sledijo javne podelitve nagrad, imenovane »novinarski flop tedna«, ki jih ne podeljujejo novinarske, temveč (znova iste) politične organizacije.[12]

Na moč in neustavljivo (zmagovito) širitev diskreditacijskega diskurza v politiki in medijih opozarjam že vrsto let. Včasih se mi zdi, da ne le, da njegovo invazijo dopuščamo, temveč da novinarji njegove »logike« niti ne razumejo. Dovolj ironično sem o njem največ pisal ravno na primeru Dela. Naj spomnim na eklatanten primer, še zlasti, ker je prav upodobljeni Joseph Goebbels na spodnji sliki, vzeti s spletne strani SDS, orodje ogorčenja in celo tožb politikov te stranke proti novinarjem:

Vir: Spletna stran stranke SDS.

Kot lahko vidimo, je bilo časopisu Delu podeljeno posebno priznanje ob slikovni opremi z upodobitvijo J. Goebbelsa, pod katero je v tipologiji časopisa Delo zapisano »Delo osvobaja« z jasno aluzijo na napis Arbeit macht frei v številnih nacističnih koncentracijskih taboriščih, na primer v Auschwitzu.

Poudariti velja, da se novinarji Dela na zgornje obtožbe praktično niso odzivali, tega ni storil niti DNS. Zgoraj omenjeni odziv aktiva je eden zelo redkih. Toda prav v njem razbiramo neko temeljno potezo nesporazuma, tako značilno za dojemanje temeljne poteze diskreditacijskega in hujskaškega diskurza – aktiv pravi, da so Janševe trditve neresnične. Takšna konceptualizacija je neposrečena. Trditve o tem, da v Delu ni mogoče verjeti niti osmrtnicam, so vedno nabite z nečim, pred čimer se branimo. Niso kar tako neresnične, temveč vsebujejo diskreditacijsko premiso.

Naj navedem klasičen primer t. i. loaded question oziroma »nabitega vprašanja«: če vas kdo vpraša, ali ste že nehali pretepati svojo ženo, ne morete reči niti, da ste jo prenehali in niti, da je niste (vprašanje itak vsiljeno dopušča le odgovor z »da« ali »ne«). Recimo, da je seveda niste. Če odgovorite z »Da«, ste priznali, da ste jo pretepali poprej, kar vas okrivi, če odgovorite z »Ne«, pa ste prav tako kompromitirani. Diskreditacija se je zgodila v vsakem primeru. Če torej premier trdi, da v Delu ni verjeti niti osmrtnicam, potem je pojasnilo, da je trditev neresnična, zgrešila register sogovornikove intence, je deplasirana. Četudi analogija ni povsem popolna, zadosti osnovni hermenevtični poanti: pojasnilo, da je trditev »V Delu ni verjeti niti osmrtnicam« neresnična, gladko dezavuira bistvo diskreditacijskega postopka. Sploh se ga ne dotakne. Ker kaj naj bi pomenilo, da je v Delu verjeti osmrtnicam? To očitno ne more biti sporočilo aktiva? A naj to pomeni, da ni res, da je Delo doseglo dno pri kršenju etičnih novinarskih standardov? Da ga torej še ni doseglo? Vse to so seveda nesmisli, ki nastanejo, če moči diskreditacijskega govora ne vzamemo zares.

V tem članku opozarjam na dejstvo, da je razprava o politični pristranosti v strokovnem prostoru zanemarjena in kakšni so potencialni razlogi za takšno stanje. Na svoji spletni strani sem doslej obravnaval številne konkretne primere, ki dokazujejo, da ostaja ena temeljnih potez novinarskih postopkov pri nas in velika grožnja profesionalnosti.[13]

Čeprav je pristranost navzoča v širokem spektru medijev po delitvi »levo-desno«, je prav pavšalno presojanje večkrat eden od motivov za odsotnost resnih strokovnih in znanstvenih analiz. Prav tako trdim, da ta pristranost ni navzoča simetrično in enakomerno. Naslednji razlog, ki ga navajam, je omniprezenca političnega diskurza o pristranosti, ki se ga poslužujejo politiki, civilna družba in tudi novinarji sami na način diskreditacije in (medsebojne) kompromitacije medijev. Kot pokažem na primeru Dela, takšen diskurz perfidno predpostavi pristranost na način, da medij hkrati kompromitira in ustvarja razloge za njegovo potencialno politično podrejanje.

Ker se mu novinarji ne znajo ali nočejo povsem upreti, podvaja začetno dilemo in ustvarja se vtis o politični pristranosti tam, kjer je ni, vse z namenom, da bi je ne zaznali tam, kjer je.