Civilna družba je bila geslo protikomunističnih gibanj v evropskem realnem socializmu sovjetskega bloka, pozneje pa je bila dolgo tudi najpomembnejša »alternativna« ideologija na začetkih obnove kapitalizma v teh deželah. »Alternativa«, vsaj tista, ki jo je bilo v deželah nekdanjega sovjetskega bloka najbolj slišati, je bila po ideologiji liberalnodemokratska: zavzemala se je za dosledno uresničevanje ideologije, v imenu katere so obnavljali kapitalizem. Zavzemala se je torej za idealizirano podobo kapitalizma, ki je bila v hudem nasprotju z vsakdanjo dejanskostjo perifernega neoliberalnega kapitalizma. Ta »alternativa« je – morebitnim dobrim namenom navkljub – po svoje pomagala uvajati kapitalizem v nekdanje socialistične dežele: ohranjala je namreč iluzijo, da je mogoč demokratičen in delovnim množicam prijazen »kapitalizem s človeškim obrazom«.

Pri nas smo poznali drugačno alternativo, ki se je izoblikovala že v času socializma. Na začetku obnove kapitalizma je »civilna družba« pri nas pomenila prav to alternativo, kakor se je reartikulirala pod pritiskom perifernega kapitalističnega gospodarstva in njegove identitetne države. V alternativo, za katero smo, da ne bi bili preveč izključujoči ali celo sektaški, v tistem času uporabljali tudi izraz »civilna družba«, so se zatekle alternativne politične in alternativne kulturne prakse. »Civilna družba« je v devetdesetih letih tako pomenila samoorganizacijo kulturnih in političnih praks, ki so se upirale identitetni logiki periferne kapitalistične države in so še naprej ustvarjale prostore drugačnih družbenosti.

Zdi pa se, da prav zdaj začenjajo razni uradni govorci in govorke uporabljati »civilno družbo« v pomenu, ki ga je imel ta izraz v devetdesetih letih na postsocialističnem evropskem vzhodu. Zdi se, da »civilna družba« zdaj postaja ena izmed prvin v ideologiji vladajočih: kadar se strankarski ali »nadstrankarski« politiki bolj ali manj licemersko pritožujejo nad pokvarjenostjo ali nereprezentativnostjo strankarskega establišmenta in tarnajo nad grabežljivostjo nove buržoazije, takrat navadno obredno pokličejo na pomoč »civilno družbo«. A v sedanji govorici političnih in ideoloških aparatov kapitalistične države je »civilna družba« bolj ali manj prazna puhlica. Mogoče je zato zdaj pravi čas, da začnemo razmišljati, kaj vse je izraz »civilna družba« pomenil v svoji nedavni zgodovini. V pričujočem spisu bom predstavil nekaj procesov in dogodkov, ki jih bo seveda v prihodnosti treba natančneje analizirati. Nemara bodo poznejše raziskave pokazale, da je treba nekatere izmed teh procesov in dogodkov drugače interpretirati: a tudi v tem primeru pričujoči poskus ne bo čisto odveč.

V slovenščini je zgodovina izraza »civilna družba« še zlasti zapletena. Začenši z izrazom samim: Heglov in Marxov izraz bürgerliche Gesellschaft so prevajali s »civilna družba« in z »občanska družba« (kdaj pa kdaj celo z »meščanska družba«). Zdi se, da je naposled obveljala »občanska družba«, vsaj v strokovni govorici. Gramscijevo società civile pa so prevajali s »civilna družba«.

Protisistemska gibanja v socialistični Jugoslaviji so se razmeroma pozno začela sklicevati na civilno družbo.[1] V povezavi s protisistemskimi gibanji ta izraz ni prišel iz tukajšnjih teoretskih razprav, čeprav je bila tiste čase teorija zelo tesno povezana z alternativnimi gibanji. Prevzeli smo ga iz govorice alternativ v drugih socialističnih državah in iz njihovih akademskih razčlenitev v vzhodnem evropskem socializmu in na anglofonskem območju. V jugoslovanskem okolju je izraz »civilna družba« pomenil povezovanje med raznimi alternativnimi družbenimi gibanji, nakazoval je tudi usmeritev k »ljudski fronti« (v Sloveniji je torej zgodovinsko asociiral na Osvobodilno fronto).

Preden smo začeli govoriti o »civilni družbi«, pa tudi še potem, smo uporabljali druge izraze: »alternativna gibanja«, »alternativa«, »nova družbena gibanja«. S temi izrazi smo hoteli poudariti, da te politične dejavnosti in ta gibanja niso »opozicija« obstoječim oblastem, da jim torej ne gre za prevzem oblasti – temveč da odpirajo drugačne prostore družbenosti. Med alternativnimi gibanji je bilo precej takih, kakršnim smo takrat pravili one issue movements: organizirala so se okoli enega samega vprašanja in se niso ukvarjala s širšimi ideološkimi problemi. Takšna so bila, denimo, gibanje proti šolski reformi na začetku osemdesetih let, gibanje proti smrtni kazni in gibanje za priznanje ugovora vesti (takrat zlasti ugovora proti oboroženemu služenju vojaškega roka). Tudi Odbor za varstvo človekovih pravic (ustanovljen junija 1988) je bil sprva one issue movement: na začetku smo ga hoteli imenovati Odbor za varstvo človekovih pravic Janeza Janše. Za splošno ime smo se odločili iz precej naivnega razloga: pričakovali smo nadaljnje aretacije.

V osemdesetih letih je jugoslovanska alternativa sprožila pomembne spopade v zvezi s pravico izražanja (člen 133 Zveznega kazenskega zakona, ki je kriminaliziral »verbalni delikt«) in drugimi človekovimi pravicami (zlasti v zvezi z beograjskim sodnim procesom proti organizatorjem Svobodne univerze 1984–85). Izraz »civilna družba« se je poslej začel povezovati z zavzemanjem za človekove pravice in pravno državo. Za številne udeležence je bilo samoumevno, da se zavzemamo za človekove pravice v okviru socialistične države. Zdelo se nam je očitno, da človekove pravice ostajajo le prazna forma in pravni verbalizem, če nista zagotovljeni gospodarska in družbena enakost ljudi. Vsekakor se v tistem času nihče ni javno zavzemal za tezo, ki je postala del vladajoče ideologije v času obnove kapitalizma: da naj bi bila namreč zasebna lastnina produkcijskih sredstev pogoj za »pravo« demokracijo.

Svoboda javnega izražanja je bila v Sloveniji dejansko izbojevana v prvi polovici osemdesetih let. Takrat je »alternativno novinarstvo«, ki se je uveljavljalo v številnih redakcijah, pospešeno širilo prostor javne besede in dvigalo kakovost občil. Do odločilnega preboja je pripeljala sodba, ki je (sicer s precejšnjo zamudo) ugotovila, da je uredništvo Dela neupravičeno zavrnilo nekaj pisem bralcev v zvezi s šolsko reformo. »Dolgi marš« skozi sodne instance, ki je pripeljal do te sodne odločitve, je opravil Matevž Krivic. Za takratno svobodo izražanja je bilo odločilno, da so bila občila v družbeni lasti. Zato jih je ustava obvezovala, da objavljajo informacije in mnenja, ki so pomembna za javnost. Potem ko je Matevž Krivic uspešno sodno uveljavil to ustavno pravico, so lahko uredništva zavrnila prispevek, samo če so dokazala, da prispevek ni pomemben za javnost. Zato v splošnem niso več zavračala prispevkov.[2]

»Civilna družba« je bila v jugoslovanski alternativi težko kaj več kakor zgolj politično geslo. Jugoslovanski samoupravni socializem je bil namreč proti-etatističen: poskušal je odpraviti državo in neposredno organizirati družbo, tako da bi se skozi njene ustanove lahko uveljavil »pluralizem samoupravnih interesov«. Seveda je mogoče razpravljati, koliko se je ta program tudi zares uresničil, koliko so ustanove sistema ta program zares uveljavljale itn.: vendar v političnem obzorju, ki so ga vzpostavljale ustanove sistema, ne bi bilo nič »alternativnega« v tem, da bi »civilno družbo« uveljavljali proti »državi«.

Vendar pa so razvijali teorijo »socialistične civilne družbe« v akademskem družboslovju, se pravi v ideoloških aparatih socialistične države. V splošnih javnih debatah in v javnem političnem prostoru ta teorija ni sprožala opaznih učinkov. Imela pa jih je v političnih aparatih, saj je sooblikovala ideologijo vsaj nekega dela politične birokracije. Učinki nauka o »socialistični civilni družbi« so bili kompleksni: na eni strani so pospeševali demokratizacijo, spodbujali javno artikuliranje družbenih konfliktov, pospeševali proces de-etatizacije in odprave partijskega monopola – skratka, uveljavljali so nekatere pozitivne cilje vladajoče ideologije. Na drugi strani so odpravljali razredno perspektivo na družbene napetosti in spopade, depolitizirali so javni govor in s tem krepili tehnokratske tendence v politični birokraciji in nacionalistične težnje v birokraciji ideoloških aparatov države (v »kulturni« birokraciji).

Ko se je v poznih osemdesetih vladajoča koalicija političnih in ideoloških (»kulturniških«) birokracij reartikulirala na nacionalistični podlagi (gospodarska ali menedžerska vladajoča skupina pa se je, kakor je bilo takrat pogosto, ravnala po politični birokraciji), so k temu med drugim bržkone pripomogli tudi a-politični učinki ideologije »civilne družbe«. Ustanovitev novega tipa držav na nacionalistični podlagi je bilo najbolj a-politični možni okvir za razredno (torej politično) dejanje par excellence: za obnovo kapitalizma. Tomaž Mastnak je takrat napisal, da je na oblast prišla civilna družba. Podpisani sem pred tem pisal o »fašizmu«: ker se mi ni posrečilo izdelati pravega koncepta, sem uporabil zgodovinsko analogijo. Tonči Kuzmanić je malo pozneje predlagal pojem »post-fašizma«, ki opozarja na zgodovinsko novost te nove politike.

Alternativna politika je bila v socialistični Jugoslaviji leva ali, natančneje, levičarska. Zato je imela težave s konceptom civilne družbe, saj ga je poznala le v dveh različicah: v Marxovi iz Prispevka k judovskemu vprašanju in v Gramscijevi iz jetniških zapiskov. Za Marxa je civilna družba residualna kategorija: to je tisto, kar ostane, ko se meščanska politična sfera konstituira v avtonomno sfero abstraktne in iluzorne svobode in enakosti abstraktnih individuov. »Vzpostavitev politične države in razpad občanske družbe v neodvisne posameznike – katerih razmerje je pravo [das Recht] /…/ – se izvrši v povsem istem aktu. /…/ Politična revolucija razkroji občansko življenje v njegove sestavine, ne da bi zrevolucionirala te sestavine same in jih podvrgla kritiki. /…/ Dejanski človek je priznan le v podobi sebičnega posameznika, resnični človek le v podobi abstraktnega citoyen.«[3]

Gramsci je s konceptom civilne družbe pojasnil, zakaj na razvitem kapitalističnem zahodu ni prišlo do revolucije. V Rusiji, je napisal, je bila civilna družba »želatinasta«, se pravi brezoblična, neizoblikovana. Na razvitem kapitalističnem Zahodu pa so prave trdnjave razrednega gospostva prav v civilni družbi – država je v razmerju do njih zgolj nekakšna prednja obrambna črta. Zato je v Rusiji revolucija lahko zmagala, s tem da je prevzela državo. Na razvitem kapitalističnem zahodu pa prevzem državne oblasti nikakor ni zadosti. Po Gramsciju mora zato revolucionarna stranka na kapitalističnem zahodu izdelati drugačno strategijo, kakor pa so jo prakticirali boljševiki v Rusiji. Pripraviti se mora na dolgo pozicijsko vojno, v kateri bo prevzela hegemonijo nad civilno družbo.

V nadaljevanju objavljamo predstavitev Gramscijevega pojma civilne družbe, ki je pred kratkim izšla v italijanski reviji Lavoro. Gramsci je razmišljal, zakaj po prvi svetovni vojni socialistične revolucije niso zmagale na razvitem kapitalističnem Zahodu. Tudi nam se zdaj postavlja vprašanje, kako odpraviti kapitalizem. Živimo v EU, tj. v politični konstrukciji, ki združuje razvite kapitalistične dežele in manj razvite kapitalistične dežele. Nad manj razvite se je ta čas spravil svetovni kapital s pomočjo najpomembnejših mednarodnih ustanov: podreja jih trajnemu in brezobzirnemu izkoriščanju. Gramscijeva razmišljanja za nas niso dobesedno uporabna: lahko pa nam pomaga slog njegove analize.

(*1932–†2011)

Prevod: Boštjan Nedoh, strokovni pregled Rastko Močnik

*Odlomek iz članka, obavljenega v seriji člankov Gramsci na Zahodu v reviji Progetto Lavoro, št. 10, januar 2012, objavljamo z dovoljenjem izdajatelja.

[…] Gramsci je v nasprotju s Trockim in v polemiki z njim sprejel nepričakovano nujnost, da je bilo treba socializem »graditi v eni deželi«, ki je bila povrh še zaostala; zavedal pa se je meja in tveganj tega neverjetnega poskusa. A v nasprotju z vsemi komunisti svojega časa ni pojasnjeval poraza revolucije na Zahodu zgolj z izdajo socialdemokratskih strank in z napakami ali organizacijsko šibkostjo novih komunističnih strank; in v nasprotju z vsemi socialdemokrati, tako desnimi kot tudi skrajno levimi, iz tega nikakor ni sklepal, da bi bil rdeči oktober »prezgoden«. Namesto tega je že vse od začetka poskušal dognati globlje in ne naključne vzroke za poraz, določiti nove poteze revolucije na Zahodu; ta bi morala biti tako po poteku kakor tudi po globini nujno drugačna: ruska revolucija in njena utrditev sta bili za Gramscija sicer praktični pogoj in teoretska premisa revolucije na Zahodu – nikakor pa nista bili zgled, ki bi ga bili morali posnemati.

Znano je, da Gramsci izhaja iz zgodovinske ugotovitve: iz strukturne kvalitativne razlike med »Vzhodom« in »Zahodom«: »Na Vzhodu je bila država vse, civilna družba je bila prvinska in zdrizasta; na Zahodu je med državo in civilno družbo vladalo razmerje ravnotežja, in kadar se je država zamajala, se je takoj pokazala mogočna struktura civilne družbe. Država je bila le prednji strelski jarek, za njim je stala močna veriga trdnjav in utrdb.«[1]

Pri tem izhaja tudi iz teoretske trditve, h kateri se nenehno vrača, iz odlomka v Marxovem »Predgovoru« H kritiki politične ekonomije: »Nobena družbena formacija ne propade prej, preden se ne razvijejo vse produktivne sile, za katere je v njej dovolj prostora, in nova višja produkcijska razmerja nikoli ne stopijo na to mesto, preden ne dozorijo materialni pogoji za njihov obstoj v okviru stare družbe same.«[2]

Potemtakem na Zahodu revolucionarnega preloma materialno ni bilo mogoče omejiti izključno na to, da bi organizirana avantgarda osvojila oblast in jo izvrševala, potem ko bi izkoristila hudo krizo in ustrezno usmerila nenadno množično vstajo; narobe, revolucionarni prelom na Zahodu zahteva dolgotrajno molekularno delo, postopno osvajanje »utrdb«, politična in družbena zavezništva z zgodovinsko ukoreninjenimi silami. Revolucija na Zahodu zahteva poleg manevrske vojne tudi pozicijsko vojno: ta poudarek je izrazito drugačen kakor pri Leninu.

To dolgotrajno delo, v katerem dozorevajo objektivni in subjektivni »pogoji« za sistemsko alternativo, pa hkrati ni zgolj družbeni proces, v katerem bi se postopno uveljavljala nekakšna težnja, ki bi bila že vpisana v kapitalistični razvoj in v demokracijo, v kateri deluje delavski razred, temveč je tudi proizvod zavestne in antagonistične volje, politične in kulturne hegemonije, preboja in predelave državnih institucij. Komunizem je preobrat zgodovine, ki ga je omogočila, ne njeno nadaljevanje: Gramsci s tem vidikom ne samo ohranja razliko, ki ločuje Lenina od socialdemokracije, temveč jo dodatno poglablja.