Razprave o neodvisnosti medijev se pogosto vrtijo okoli vprašanj, kot so zakonski okvir delovanja javne radiotelevizije, spremembe v njenem programskem svetu, zamenjave na uredniških mestih (v zadnjem času Delo in Večer), vzpostavljanje novega politično sumljivega medija (trenutno Planet TV) ali občasnih izjemnih pobudah (tokrat zvišanje DDV-ja za tiskane medije). Del tovrstnega pristopa k medijski problematiki so tudi teze o t. i. Janševem obračunu z mediji. Ta zapis ni del tega toka, saj za eno svojih izhodišč jemlje stališče, da mora vsaka kredibilna analiza lokalne medijske situacije upoštevati dejstvo, da se medijske vizije vseh glavnih političnih sil v državi na precej točkah ujemajo. Zgodba o očetovstvu kardinala Rodeta, ki jo je tako izdelano lansiral Delo, in za katero je bilo že takoj na začetku povsem jasno, kako se bo končala, je bila klasičen – in nikakor ne osamljen – indikator tega, kako močno je vulgarizacija medijskega prostora, ki jo marsikdo rad pripiše političnim silam, ki jim načeluje Janez Janša, v resnici konsenz vseh glavnih političnih sil.

Na medije, ki so tako lahkotno skočili na tokratni vlak »razkrivanja škandalozne resnice«, tudi pri obravnavi drugih vprašanj ne moremo računati. Še najmanj jim lahko zaupamo, da je njihov izključni interes kar najbolj korektno informiranje javnosti. Podobno je težko resno jemati vsak medij, katerega pomemben del uredniške politike se da brez pretiravanja označiti kot gradnjo kulta osebnosti svojega izbranega voditelja. Mnogi v tem opisu prepoznajo, na primer, Reporter, toda tudi Mladina je tipičen primer medija, ki ga je potrebno vseskozi brati z upoštevanjem dejstva, da njena lojalnost ne velja v prvi meri javnosti in resnici, temveč političnim silam, ki trenutno za svojega voditelja prepoznavajo Zorana Jankovića.

V Sloveniji smo danes v situaciji, ko vodilni mediji, ne glede na podobo, ki jo gradijo o sebi, ne zadovoljujejo potrebe velikega dela javnosti po prostoru za polemiko in obravnavo pomembnih družbenih vprašanj. To potrebo je treba ločiti od tiste, ki jo nosilci politične moči realizirajo prek uporabe zakonodajnih vzvodov oblasti, na primer v primeru vpliva na delovanje RTV Slovenija. Če nas zanima, kako priti do kvalitetnih medijev, katerih lojalnost bi v prvi meri veljala javnosti in resnici, potem je potrebno razumeti, da primerna zakonska ureditev, ki nominalno omejuje politične vplive v medijih, nikakor ni dovolj. Tudi najbolj napreden zakon o javni radioteleviziji v družbi, ki ni vajena resne politične razprave, ne bo zagotovil kvalitetne javne televizije. Potrebno je še nekaj drugega.

Pomemben dejavnik medijske prakse je zunaj uredništev, uprav in nadzornih svetov. Razne politične iniciative – gibanja, ki se vedno znova porajajo okoli pomembnih političnih in družbenih vprašanj – pomagajo konkretizirati in izostriti vlogo medijev v družbi. Ne samo, kakšno te imajo, temveč tudi, kakšno bi lahko šele imeli. Podobne učinke imajo izjemne situacije, ki zaradi svoje narave ustvarijo potrebo po tem, da se jih javno interpretira. V zadnjem času lahko omenimo študentsko gibanje, gibanje #15o, razvpito rekonfiguracijo fasade parlamenta izpred dveh let, spontane stavke delavcev, na primer pred leti v Gorenju ali pa lani poleti v Luki Koper. Četudi se dostikrat zdi, da gre za izjemne dogodke, so ti stalnica družbenega življenja. Ravno skozi odnos do njih mediji pomembno definirajo svojo vlogo v družbi.

Uredniki in novinarji vedno znova v realnem času sprejemajo odločitve o tem, kako se bodo do njih opredelili in na kak način bodo o njih poročali. Bodo dali prostor za avtentične artikulacije samih akterjev zasedbe fakultete ali jih bodo zgolj pokroviteljsko potrepljali po ramenih? Bodo v primeru kamenjanja stavbe parlamenta, priklicujoč fantazmo moralnega razkroja, spontano prevzeli vlogo dežurnih policajev ali pa bodo odprli prostor za splošno refleksijo o tem, kaj tako izjemen dogodek pove o situaciji v slovenski družbi v konkretnem zgodovinskem trenutku? Bodo ob gibanju, ki zahteva konec politike uničenja družbe (bolj znane pod evfemizmom politika varčevalnih ukrepov) ostali cinični in objavili nekaj vulgarnih komentarjev na prvo žogo ali pa bodo sprejeli izziv in v svojih medijih namenili prostor za vprašanja, ki jih to gibanja zastavlja? Bodo ob poplavi novic o otrocih, ki jih je zadnji paket vladnih ukrepov oropal možnosti za normalno šolanje, ostali na ravni nizanja srce parajočih osebnih zgodb ali pa se bodo upali lotiti vzrokov, razkrinkati uničevalno naravo varčevalnih ukrepov in zahtevati politično odgovornost nosilcev politične moči?

Raznovrstne politične pobude oziroma gibanja, ki zastavljajo relevantna vprašanja, so zato bistvenega pomena za medije, saj jim ponujajo možnost, da presežejo monopol političnega piara nad javnimi razpravami, ki ga vsiljuje politično-ekonomska elita. Z obravnavo takih pobud tudi medijski delavci sami definirajo svoj odnos do svojega urednika, do uprave in do lastnikov. S tem ko dajo prostor temam, ki sicer niso po godu nosilcem politične moči, in akterjem, ki niso del vladajočih struktur, pogledom, ki gredo onkraj poenostavljenih shem, v praksi potrjujejo svojo avtonomijo, ki šele v teh primerih postane zares oprijemljiva in širše družbeno relevantna. Velja pa tudi obratno: v situaciji, ko v družbi ni radikalnih političnih oziroma družbenih pobud, tudi mediji ne morejo odigrati pozitivne vloge, ki jo od njih vsi tako zelo terjamo, in zlahka otopijo v vlogo pasivnih posrednikov volje politične elite.

Pri srečanju medijev in gibanj pa ne gre nujno zgolj za enosmerno potovanje zgodb, ki prek aktivističnih dejanj najdejo pot do medijev. Hkrati lahko potujejo tudi splošne ideje oziroma načela delovanja, kot so etičnost, osebna odgovornost, družbena senzibilnost ali občutek za pravičnost. Vsakodnevni stik z drugačno politično prakso ima lahko za neke vrste svojevrsten nenačrtovan učinek krepitev neodvisne drže novinarjev v njihovem lastnem kontekstu uredništva in posledično neodvisne drže uredništva proti morebitnim vplivom iz katerekoli smeri. Gibanje proti varčevalnim ukrepom ali študentsko gibanje lahko na dolgi rok pozitivno vplivajo na demokratizacijo samih medijev, ki se s temi temami resno spopadejo. V praksi zadeve niso enostavne, toda izkušnje zadnjih desetih let so potrdile močno korelacijo med napori gibanj in odprtostjo medijev za določene tematike ter uredniško avtonomijo proti političnim pritiskom: odpor proti zvezi Nato, izbrisani, problematika novega fašizma oziroma domoljubja, brutalno izkoriščanje migrantskih delavcev itn. V teh primerih tudi pritiski na medije niso zmogli v celoti blokirati pomembnih pogledov.

Ne glede na vse zapisano obstajajo strukturni razlogi, ki urednikom in novinarjem otežujejo odločitev, da bi svoje delo opravljali v interesu javnosti in resnice. Redna odpuščanja pri Žurnalu so morda najbolj viden indikator splošnega procesa prekarizacije, ki je ravno v medijih že izjemno napredoval. Vse več novinarjev dela prek kratkotrajnih pogodb, včasih kar študentske napotnice ali avtorske pogodbe. Žalostna resnica je, da je od novinarjev, ki so popolnoma potopljeni v osnovno resnico prekernosti, torej v absolutno negotovost glede prihodnjih možnosti lastnega preživetja, težko pričakovati karkoli.

Zato pri obravnavi stanja v medijih nikakor ne smemo spregledati materialnih pogojev, v katerih delajo njihovi ustvarjalci. Ti niso stvar naključja ali pomote, temveč so učinek širših družbenih procesov v dobi neoliberalizma. Ravno gibanja, ki na inovativne načine artikulirajo prekernost kot proces, ki zajema celotno družbo, lahko odprejo pot za povezavo partikularnih izkušenj novinarjev in ostalih medijskih delavcev s tistimi, ki jih imajo zaposleni na univerzi, v kulturi ali v kakšnem drugem sektorju. Prepoznanje skupnih pogojev dela in življenja pa odpira možnost, četudi še tako skromno, za njihovo izboljšanje v prihodnje.

Naivnost nam pri vsem tem seveda čisto nič ne pomaga. Jasno je, da se v medijih križajo močni interesi, ki z načelom neodvisnosti medijev, in sicer z demokratičnostjo ter družbeno odgovornostjo, nimajo velike zveze. Toda mediji, bodisi javni bodisi tisti, ki so v zasebnih rokah, niso edini, ki se soočajo s takšno situacijo. Podobno velja tudi za univerze, institucije na področju kulture in umetnosti ter nekatere druge dele nevladnega sektorja. Zakonske rešitve, ki ostajajo omejene izključno na specifični formalni okvir delovanja medijev, na primer na javno radiotelevizijo, ne dotikajo pa se pogojev dela v taistih medijih, same po sebi ne morejo prinesti izboljšanja medijske sfere.

Do tega lahko pride zgolj sočasno oziroma v resonanci s premiki v drugih sferah, ki jih lahko prinese široko gibanje za nove socialne pravice ter ohranitev obstoječih. Težko si je namreč zamisliti neodvisne medije brez neodvisnega šolstva ali dinamične kulturno-umetniške produkcije.

Boj za kvalitetne medije se zato bije tudi na univerzi ali drugje v javnem sektorju in kar krepi moč in avtonomijo enega sektorja, krepi vse. Če mediji druge boje uspejo prepoznati in jim nuditi prostor za artikulacijo, s tem krepijo tudi lastno moč proti vsem tistim, ki jih želijo instrumentalizirati za svoje interese. Takšna široka perspektiva vseh tistih, ki delajo v medijih, je nujno potreben element vseh prizadevanj za izboljšanje stanja, tudi tistih, ki se sicer osredotočajo na specifične zakonodajne, regulacijske in nadzorne procese.

V torek, 30. oktobra 2012, nekaj pred polnočjo je poslanska skupina Pozitivne Slovenije skupaj s še nekaterimi drugimi poslanci vložila trideset podpisov za referendumsko zahtevo na Zakon o Slovenskem državnem holdingu (SDH) in Zakon o ukrepih RS za krepitev stabilnosti slovenskih bank (zakon o slabi banki).

Dobrih deset ur zatem je bil v časopisu Finance objavljen članek z naslovom Referendum slab signal za finančne trge, v katerem ekonomista Matej Lahovnik in Davorin Kračun pišeta, da referenduma o SDH in slabi banki »nista najboljše sredstvo za vzpostavitev zaupanja finančnih trgov«, oziroma da je »sporočilo finančnim trgom zelo negativno«.

Kmalu zatem je bila na komercialni televiziji POP TV predvajana oddaja TV Klub z naslovom Politična blokada, posvečena pa je bila tema dvema referendumoma. V oddaji je voditeljica pogovor s tremi gosti iz pravnih, finančnih in marketinških ved začela z vladno izjavo da je »Pozitivna Slovenija postala Destruktivna Slovenija, deluje v škodo države in celo ogroža njeno suverenost«. Temu je sledila izjava PS, da jim »drugega kot referendum ni preostalo«. Eden izmed gostov, finančni analitik Andraž Grahek, je izjavil, da sta ta dva referenduma izraz »politične hinavščine«, strokovnjak za trženje in komuniciranje Miro Kline je o potezi PS povedal, da »(PS) igra igro, ki jo je pričel igrati Janša«.

V istem času smo si lahko na spletni strani javne RTV prebrali novico, ki je povzemala besede ministrstva za finance o tem, da naj bi zahteva za referendum »predstavljata negativen signal mednarodni skupnosti in finančnim trgom« in da je »cena zadolževanja posledično že narasla«.

To, da neposredno problematizirajo institut referenduma, namesto da bi raziskali, kakšni in v kolikšni meri so utemeljeni argumenti proti obema zakonoma, in razumeli okoliščine, ki so trideset poslancev spodbudile, da so podpisali za razpis referendumov o obeh zakonih.

Nobena izmed medijskih hiš ni v zgornjih novicah omenila kritične analize vladnega predloga zakona o slabi banki – analizo je pripravil dr. Ivan Ribnikar – ali povzela besede novinarja Dnevnika, ki je ob opozorilih ministrstva za finance o večanju cene zadolževanja zaradi referendumskih zahtev zapisal, da so pri tem na ministrstvu očitno spregledali podatek, da je trenutna zahtevana donosnost še vedno opazneje nižja od tiste, po kateri so pred dvema tednoma izdali dolarske obveznice, trenutno gibanje cene dolarske obveznice pa na proračun nima nobenega vpliva.

Vsebino je nadomestil politični spektakel, ki ustvarja sebi lasten marketinški prostor z visoko intenzivnostjo istovrstnih političnih sloganov, s katerimi se obstreljujejo glavni akterji tega prostora.

Zagotovo so to novinarji, ki so se zaradi visoke intenzivnosti političnega obstreljevanja v veliki večini prisilno spremenili v hitropotezne nabiralce citatov javnomnenjskih voditeljev. Zagotovo je to informacija sama, saj glavna spremenljivka poročanja povečini ni več kakovost, temveč hitrost poročanja.

Slovenski medijski prostor je postal predvidljiv. Zelo predvidljiv. Ko je skupina tridesetih poslancev vložila pobudo za oba referenduma, je bilo mogoče že vnaprej napovedati, da bodo Finance nemudoma poročale o ceni referenduma na finančnih trgih; da bosta tako komercialna kot javna televizija z vsemi štirimi zagrabili za prestižni politični boj med Janšem in Jankovićem, ki poteka prek obeh referendumskih zahtev. In da bosta oba zakona, ki sta navsezadnje vsebinsko jedro obeh referendumskih zahtev, postala legalno izhodišče za zagon kolesja političnega marketinga, kateremu slepo sledi slovenski medijski prostor.

S tem pa pridemo do poglavitnega razloga za odločitev o pisanju serije kratkih infozinov »Ob rob« s področja delavskih in socialnih pravic, ki jih elektronsko distribuiram z naslova Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Razlog je začrtan že v zgornjih odstavkih – ker je informacija več kot v citate zapakiran McNews. A da smo si na jasnem – nikakor in pod nobenim pogojem ne želim kar počez moralizirati o delu novinarjev ali razvrednotiti njihovo profesijo. Prepogosto namreč vidim izčrpane novinarje, ki takoj po koncu novinarske konference kot vrhunski sprinterji tečejo do najbližjega električnega vtikača, da čim prej spišejo novico in se potem čim prej odpravijo do naslednje novinarske konference, in tako vedno znova soustvarjajo začarani krog hipernovičarstva. Vmes se jih formalno definira kot honorarne sodelavce, ki v neformalnem pogovoru povedo, da ne vedo, kaj pomenijo besede »dopust« ali »regres«. McNews medijski prostor v Sloveniji je tako stisnjen med vojsko vse bolj prekernih novinarjev in vse močnejšimi pritiski političnega marketinga.

To je sklop informacij, ki bodisi kritično razširijo obstoječo novico v Sloveniji bodisi »uvozijo« določeno novico, ki bi ostala v Sloveniji popolnoma spregledana. Takšen primer je, na primer, novica, da je Mednarodni denarni sklad (IMF) pred kratkim priznal, da se je pošteno uštel pri izračunu negativnega vpliva varčevalnih ukrepov na gospodarsko rast. Takšna izjava IMF namreč daje popolnoma drugačen kontekst številnim izjavam domačih politikov, ki nas ob vsaki priložnosti katastrofično zastrašujejo, da bomo izgubili politično, ekonomsko in še kakšno suverenost, če se ne bomo v celoti strinjali s predlaganimi varčevalnimi ukrepi.

V osnovi je to strokovna in medijska javnost. Ker pa gre za elektronsko distribucijo informacij, pa od trenutka oddaje informacije dalje seveda nimam več vpliva na njeno nadaljnjo distribucijo. Kar pa je edino prav, saj moj namen nikakor ni postavljati takšne in drugačne pregrade pri distribuciji informacije, saj bi bilo to popolno nasprotje mojega osnovnega cilja – to je razširiti kontekst določene zgodbe oziroma jo opremiti z novimi dejstvi. Ciljne javnosti infozina pa se z določenimi povratnimi informacijami tudi same vse bolj vključujejo v kritično širjenje analize (medijske) realnosti. Zanimivo pri tem procesu je to, da dosti povratnih informacij dobim tudi od uslužbencev, zaposlenih v državni upravi, torej mestu izvrševanja vladne politike. In tako pridemo do naslednjega problema slovenske medijske pokrajine – to je t. i. »tihe interne javnosti«, ki je zaposlena v državnih organih in se zaveda problematičnosti enosmerne vladne varčevalne politike, a se njihov kritični glas prepogosto izgubi v hierarhičnih strukturah državne uprave.

Besedo »večje« razumem v kontekstu infozina »Ob rob« predvsem iz vsebinske perspektive, saj se trudim odkrivati zgodbe, ki se skrivajo za »velikimi« zgodbami in o tem informirati tudi čim večji del strokovne in medijske javnosti. Na tak način se tudi poveča pretok informacij, na podlagi katerih si lahko ciljne javnosti oblikujejo boljše razumevanje in vpogled v strukturo dogodkov. Cilj infozina »Ob rob« je torej informacijsko opolnomočiti javnost, kar je tudi odgovor na vprašanje, kako vidim infozin v odnosu do osrednjih medijev. Zavedati se je namreč treba, da živimo v času velike asimetrije in privatizacije informacij, kjer na eni strani javnopolitični prostor – tudi prek osrednjih medijev – s pomočjo McNews medijskega prostora vse bolj pasivizira političnost ciljne javnosti, na drugi strani pa se ekonomija vse bolj okorišča z novimi tehnologijami oblikovanja ogromnih podatkovnih baz. Kot piše Lenart J. Kučić, Target, drugi največji ameriški trgovec, najde s pomočjo matematičnega algoritma, izpeljanega iz podatkov o svojih potrošnicah, 90 odstotkov »tarč« že v prvem trimesečju njihove nosečnosti (Delo, 10. 3. 2012).

V začetku letošnjega septembra sta novinarja televizijske oddaje Preverjeno spraševala ministre trenutne vlade, kaj pomeni beseda »fiskalno«. Kljub temu da ti isti ministri vsak dan uporabljajo to besedo, nihče izmed vprašanih ni znal povedati pravilnega odgovora. Sprašujem se, ali si želimo živeti v svetu nekritične nevednosti, ki ga nadomešča prazni politični marketing? Moj odgovor je odločni ne.

Avtor je ustanovitelj in odgovorni urednik spletnega medija Novomeški Čuvar, pred tem pa je bil odgovorni urednik revije Park.

Predmet posebne raziskave bi moral biti, ali obstajajo kakšni skupni problemi in priložnosti lokalnih medijev v Sloveniji. V tem članku pa se bomo dotaknili samo Dolenjske oziroma Novega mesta kot njenega (napol) urbanega središča. Izhajam iz svojih izkušenj z lokalnim medijskim prostorom. Da bi videli širšo sliko, bi bila potrebna pričevanja lokalnih novinarjev in urednikov iz drugih okolij.

Novo mesto in Dolenjska sta zadnji dve desetletji, tako rekoč od osamosvojitve Slovenije, v medijski krizi, ki je enaka tisti, ki jo srečujemo povsod po svetu, in hkrati specifično lokalna, povezana z medijskimi, političnimi in zgodovinskimi značilnostmi tega prostora.

Tukajšnji mediji se ne znajo ali pa ne zmorejo izviti iz tesne prepletenosti s političnimi in gospodarskimi elitami oziroma iz finančne odvisnosti od njih. Ali pa so samozadostno zagledani v lastno preteklost ter spregledali, da se je medijski prostor kljub vsemu dinamiziral, da so se pojavili (nerazsvetljeni) lastniki, da je nastala konkurenca drugih medijev, interneta, in da so se, navsezadnje, razmahnila družabna omrežja.

Osrednji tukajšnji medij je bil dolga leta prav gotovo Dolenjski list, tiskani tednik s skorajda častitljivo tradicijo. V najuspešnejših letih je bil med najbolje prodajanimi lokalni mediji na območju nekdanje Jugoslavije. Žal se zdi, da se mu ni uspelo prilagoditi na konkurenco drugih medijev, in še manj na to, kar je sledilo z razvojem spleta. Videti je, kot da še vedno živi v času, ko je bil skorajda edini prinašalec informacij v lokalnem prostoru in da svoje poslanstvo še vedno razume na enak način. Vsebinsko še vedno in čedalje bolj vztraja večinoma pri golem poročevalstvu. Poglobljenih zgodb, preiskav, ozadij, analiz in komentarjev, namenjenih zahtevnejšim bralcem, skorajda ni.

Poleg tega uredništvo očitno nima sreče z lastnikom – postalo je del velikega Odlazkovega imperija (večinski lastnik je Set, d. o. o., del skupine Krater), ki, vsaj tako pravijo, nima ravno posluha za razvoj lokalnega tednika, ampak bolj za njegovo finančno izčrpavanje. Takšno ravnanje in tudi zunanje okoliščine so osrednji tednik spremenili v medij skorajda obstranskega pomena, sploh kar zadeva ključno vlogo, ki bi jo novinarji morali imeti pri demokratizaciji in liberalizaciji družbe.

A druga uredništva tega niso znala ali zmogla izkoristiti. Rečemo lahko, da so vsi dolenjski mediji »drugorazredna tema«, če si sposodimo predsednikov izraz. Nobenemu ne uspe prevzeti vloge »četrte veje oblasti«, vloge psa čuvarja, vloge nadzornika družbenih elit. Lokalna televizija Vaš kanal oziroma Televizija Novo mesto, denimo, v solastništvu Mestne občine Novo mesto in v borbi za finančne drobtinice ostaja ves čas v pasivnem položaju dolgočasnega kronista, ki velikokrat celo (nezakonito) prodaja svoj ne le oglasni, ampak na žalost tudi programski prostor.

Če ne upoštevamo lokalnih radiev, ki so seveda bolj kot resnemu novinarstvu namenjeni zabavljaštvu (s »svetlo« izjemo enega izmed radiev, ki lep del svojega časa namenja »poglobljenemu« in »preiskovalnemu« medijskemu linču romske populacije), ostanejo le še oglasni hibridi, ki so v tem prostoru dokaj priljubljeni – najbrž tudi zaradi praznine, ki jo odpirajo sterilni klasični lokalni mediji. Zanimiv fenomen je, na primer, Novi medij. Brezplačni oglasni mesečnik je v Novem mestu dokaj popularen, saj mu je na izviren način (žal na robu ali preko roba zakonitosti in novinarske etike) uspelo iz oglasov narediti novice, temu pa dodati še nekaj simpatičnih rubrik, ki dajejo vsaj kanček videza urbanosti in sodobnejšega pristopa, ki ga v tem, medijsko precej »kmečkem« okolju, zahtevnejši bralci pogrešamo.

Dobro novico je v Novem mestu treba plačati, slabih novic pa je – v tem kontekstu je potrebno reči na žalost – bolj malo. Nacionalni mediji pa Dolenjsko in Novo mesto še vedno obravnavajo kot periferijo, tam nekje med lokalno in črno kroniko.

Novomeški oziroma dolenjski mediji nikakor ne izpolnjujejo poslanstva kritičnega, angažiranega in v odpiranje družbe usmerjenega novinarstva. Politična elita je to dodobra izkoristila – prostor v Novem mestu zadnjih dvajset let obvladuje skorajda nespremenjeno omrežje »tovarišev izpod Gorjancev«. Tudi zaradi tega je bilo v preteklosti in tudi sedanjosti nekaj poskusov z alternativnimi mediji.

Ti mediji so bili in so še vedno pred dvema, medsebojno izključujočima nalogama. Seveda želijo biti (klasična) alternativa prevladujočim množičnim medijem. Biti drugačen, bolj provokativen, angažiran in zelo kritičen do okolja. Odpirati druge teme na drugačen način. Medij druge scene pač. Vendar je hkrati – zaradi zgoraj opisanih okoliščin – naloga teh medijev tudi v tem, da skušajo vzpostavljati »normalen« medijski prostor. Imajo nalogo, da hočejo biti po eni strani zelo tradicionalni in po drugi zelo drugačni; se pravi postavljati tako pravilo kot tudi njegovo alternativo.

Leta 1998 je Društvo novomeških študentov ustanovilo revijo Park, ki je (bolj ali manj) redno izhajala vse do leta 2011. Mesečnik je bil sprva prostor, v katerem so lahko študentje izražali svoja mnenja, poglede in vizije. Bil je tipičen študentski časopis, je pa skupaj z generacijo, ki ga je ustvarjala, in z zvesto publiko, ki ga je brala, sčasoma postajal »resnejši« in čedalje bolj usmerjen v lokalno okolje. Revija je dobro desetletje objavljala komentarje, kolumne, intervjuje, portrete, preiskovalne zgodbe in reportaže. Ob tem je imela celo nekaj umetniških, fotografskih oziroma oblikovalskih rubrik.

Uredništvo je skušalo zapolniti prazen prostor, primanjkljaj družbenokritičnih vsebin in novinarstva, usmerjenega v strog (in občasno tudi preiskovalni) nadzor politične elite. Mesečnik je v Novem mestu dobil status lokalne Mladine, saj je šel močno v nos lokalnim politikom, še posebej seveda zgoraj omenjenemu krogu, ki bolj ali manj enaki zasedbi vlada v dolenjski »metropoli«.

Jasno je bilo, da časopis brez kapitalskega zaledja, strukturno in finančno vpet v študentsko organizacijo z lastnimi (z izdajanjem resnejših medijev nepovezanimi) interesi, ni imel dolgoročne prihodnosti. Bolj je šlo za to, da podajajo »dokaze« za to, da Novo mesto in Dolenjska še kako potrebujeta resnejše in bolj poglobljene medije, ter da razgibajo medijski prostor. Če bi tak prostor omogočali tudi prevladujoči mediji, potem potrebe po (takšnem) Parku ne bi bilo več. Imeli so pravzaprav paradoksen cilj: odpraviti pogoje, ki so na neki način pogojevali njihov lasten nastanek.

Iz poslovnega vidika je bilo to desetletje boja za preživetje. V tem smislu je bil bolj podoben umetniškemu projektu kot profesionalnemu mediju. Park ni zaposloval novinarjev, ampak je imel honorarne sodelavce oziroma nekakšno napol profesionalno napol ljubiteljsko zasnovo, vključno s tistim delom, ki je skrbel za vzpostavitev pogojev za delovanje. Financiral se je iz več virov (naročnine, oglasi, donacije ustanovitelja in razpisi), pri čemer je v zadnjih letih najpomembnejši vir postajal medijski sklad ministrstva za kulturo. Različne komisije so Park, kakorkoli je že bil za marsikoga »lokalno trobilo«, vselej vrednotile z najvišjimi ocenami. Z ukinjanjem oziroma omejevanjem sredstev iz tega naslova in z razmahom finančne krize je nadaljnje redno izhajanje postajalo čedalje bolj vprašljivo. Uredništvo se je po desetih letih delovanja razpustilo in predalo časopis v roke sedanjim študentom, ki za zdaj še niso uspeli najti poguma in volje, da nadaljujejo tradicijo ali naredijo nekaj novega.

V teh okoliščinah, zaradi podobnih razlogov in s podobnimi cilji, je spomladi letos nastal še en medijski poskus. Za razliko od Parka, ki je bil predvsem tiskani medij, je Novomeški Čuvar spletni časopis. Res je, da živimo v času, v katerem so mediji povsem ušli nadzoru novinarjev samih: pri nastajanju in umiranju medijev imajo vsaj v Sloveniji odločilno besedo velikokrat ljudje, ki v medijih niso nikoli delali in ki ne poznajo njihovih zakonitosti. Hkrati pa živimo v času, ki tako rekoč vsakomur omogoča, da skorajda brez kapitala ustvarja spletne projekte. In ta projekt je lahko tudi spletni časopis. Infrastruktura je tako rekoč brezplačna, propadanje tradicionalnih medijev pa je za spletni žurnalizem konec koncev priložnost – pa naj se sliši še tako cinično. Seveda je prodor na trg lahko samo »gverilski« in zato toliko bolj dolgotrajen.

Novomeški Čuvar je delo v nastajanju. Tako v vsebinskem kot v poslovnem smislu je še nedefinirana oblika, prostor odprtih možnosti. Čas krize je čas, ko mora nastati nekaj novega in ko ustvarjamo nove priložnosti. Kakšno bo to novo, je zdaj nemogoče napovedati. Morda bo največja »novost« Novomeškega Čuvarja v tem, da se bo skušal vrniti k staremu in preverjenemu: k pisanju zgodb. V poplavi informacij bodo vredne samo tiste, ki so izražene kot pripoved in so celovite, originalne, lepo napisane, skratka take, ki se dotaknejo razuma in srca. Vse drugo nam bodo ministri tvitnili, še preden bo preletelo vse medijske posrednike.

To je eno tistih vprašanj, ki me vedno na novo razkuri. Običajno gre takole, pridem v trgovino s čevlji, z idejo, da potrebujem rdeče, lakirane čevlje na špico, s seksi petko, ne vulgarno previsoko in spet ne staromodno prenizko, takšne rahlo šik, hkrati pa udobne in praktične, da jih lahko obujem čez dan, vendar pa tudi zvečer na otvoritev razstave in na zabavo. Da v njih na sestanku delujem inteligentno in ekstravagantno, na otvoritvi opazno in odštekano, na zabavi pa da lahko v njih plešem celo noč. Točno vem, kakšne čevlje si želim, v mislih si jih živo predstavljam. In v trgovini jih začnem iskati med vsemi temi grdimi, nepraktičnimi in trendovskimi čevlji, ko se mi v obraz vsiljeno prijazno nasmehne prodajalka in me senzacionalno vpraša: »Ali iščete kaj določenega?« – »Ja,« ji energično odgovorim, »iščem rdeče, lakirane, seksi, obenem pa udobne čevlje, ki jih lahko nosim čez dan, hkrati pa tudi zvečer in ponoči …«, vendar me, še preden bi dokončala natančen opis, prodajalka shematsko prekine: »Žal nimamo, lahko pa pogledate, če vam je všeč kaj iz naše ponudbe!« No, hvala lepa, saj sem ravno to tudi počela, preden ste me vprašali!

Da, to je tekst o medijih. O medijskih informacijah. In medijskih ustvarjalcih, ki so danes[1] pomembni le toliko, kolikor prispevajo k reprodukciji obstoječega neoliberalnega, postfordističnega, kapitalističnega družbenega modela, in ki kotirajo (se kupujejo, prodajajo, posojajo, izposojajo …) kot produkti na trgu. In še več, ki ta trg aktivno soustvarjajo, podpirajo in modificirajo. Že pregovorna primerjava medijske industrije s trgovino s čevlji ni niti malo slučajna. Tudi moja asociacija ni naključna. Gre za splošno situacijo »ali iščete kaj določenega?« kot značilnim simptomom današnje družbe.

V času prevlade vulgarne neoliberalne, postfordistične, kapitalistične hegemonije, v kateri je prišlo do dokončne vzpostavitve svetovnega trga, ki je v vse sfere življenja – vključno z življenjem samim! – implementiral tržno logiko, proletariat (delavski razred) pa spremenil v prekariat (razred negotovosti in nevarnosti)[2], se soočamo s kontinuiranim širjenjem avtomatizmov kapitala (tega, kar se da prešteti) in s posplošeno cirkulacijo fantazme instantne kulturne komunikacije. Sočasno pa se povsod množijo zakoni in odredbe, ki prepovedujejo kroženje ljudi in pospešujejo njihov nadzor. V takšni situaciji kombinacija procesov fragmentiranja na zaprte identitete in kulturalistične ideologije ter relativizma odlično služi za ohranitev kapitalistične, postfordistične proizvodnje in neoliberalnega sistema oblikovanja družbe. Takšno situacijo je po Lacanu mogoče razumeti edino, če izhajamo iz drugačne, mutirane variante diskurza gospodarja, ki je artikulirana na neobstoj Drugega, na zaprečenega Drugega.

Kar Lacan poimenuje »kapitalistični diskurz«, tako sloni ravno na ustvarjanju iluzije, da je vse dovoljeno, da ni avtoritete, cenzure ali represije, in da je vse prepuščeno osebni svobodni izbiri posameznika v neskončni ponudbi različnih možnosti. Želja je tukaj reducirana na zahtevo, ki jo uravnavata ponudba in povpraševanje na trgu, užitka pa ne uravnava več prepoved Drugega, temveč pravo. Neobstoj Drugega se v »kapitalističnem diskurzu« tako manifestira kot skrajna individualizacija, ki subjektu dopušča, da zahteva tako rekoč kot eno izmed temeljnih človekovih pravic pravico do svojega posebnega načina uživanja. Temeljna lastnost kapitalizma – tržno gospodarstvo, njegov temeljni zastavek – kapital in njegova temeljna značilnost – pohlep, so zakamuflirani v ideale svobodne izbire, neskončne želje in neskončnega užitka.

Kapitalizem kot »hegemonični diskurz«, ki determinira družbeno vez danes, tako izrablja strukturo želečega subjekta, zato da mu zbudi vero, da bo znanost proizvedla objekt užitka, ki mu manjka. Zvijačnost »kapitalističnega diskurza« je torej v tem, da prezentira katerikoli objekt, ki ga je mogoče dobiti na trgu, kot vzrok želje. Kapitalizem tako konstituira subjekte, ki med seboj pomešajo presežno vrednost z vzrokom želje, presežno vrednost pa s presežnim užitkom. In simptom »ali iščete kaj določenega?« odlično ponazarja to iluzijo svobode, odprtega dostopa, proste izbire.

Problem pa nastane ravno takrat, ko to vprašanje, tako kot jaz, vzamete prekleto (ali naivno) resno. Ko si želite točno določene rdeče, lakirane, seksi (da ne naštevam naprej, saj veste, kaj mislim) čevlje in nobenih drugih. In ko v tej maksimalni, ekstra, mega, giga izbiri, oblici in mnoštvu, dojamete, da »ali iščete kaj določenega?« pravzaprav kamuflira ravno strukturno ne-možnost izbire, biopolitično kontrolo (ki vključuje tudi produkcijo in re-produkcijo) želja in potreb, dokončno filtriranje (ki seveda vključuje tudi cenzuro) informacij in idej ter prisilno razporejanje teles (in njihovih zmožnosti oziroma potence) glede na njihovo vrednost, pomembnost in korist za kapitalske interese (simbolne ali realne).

In zakaj tega takoj ne opazimo? Zato, ker poteka na »civiliziran«, »human«, »prijazen« …, skratka »demokratičen« način. Ker nam noben ne reče: »Moraš kupiti samo to, kar ti mi ponujamo, saj v bistvu tako ali tako nimaš nobene izbire,« temveč nas ljubeznivo vpraša: »Ali iščete kaj določenega?« To pa je posledica ustvarjanja situacije, ki temelji na lažni opoziciji med demokracijo in totalitarizmom, kot ultimativnem soočanju dobrega in zla, kjer je v imenu tega, da je pravilo boljše od samovolje, svoboda pa od suženjstva, diskurz o demokraciji postal imperativ in se predstavlja kot edini možni model uveljavljanja in izvajanja politične enakosti.

Zmagoslavje demokracije se tako predstavlja kot zmagoslavje sistema (državnih in naddržavnih) institucij, ki materializirajo suverenost ljudstva, kot politični režim, ki naj bi bil edini pravičen. Zmaga demokracije kot prakse političnega se nam predstavlja kot zagotovitev politične forme pravičnosti in ekonomske forme produkcije bogastva. Vendar je, posebej po padcu totalitarnih režimov in v času sedanje »krize«, dvom o »dejanski« demokraciji kot institucionalnem dispozitivu suverenosti ljudstva še bolj močan. Poistovetiti demokracijo in pravno državo, pravno državo in liberalizem še ne pomeni zagotoviti oblast ljudstva. V današnjem času, ko se razglaša zastarelost socializma/komunizma, t. i. liberalnodemokratični[3] režimi prevzemajo neke vrste pritlehni marksizem, za katerega je politika izraz nekega določenega stanja družbenega, pri tem pa daje substancialno vsebino njegovim formam razvoj produkcijskih sil. Ta razglašeni uspeh demokracije spremlja njena redukcija na neko določeno stanje družbenih razmerij. Takšen režim, utemeljen na načelu identitetne skupnosti in na identifikaciji demokracije in pravne države, ima za posledico ustvarjanje iluzije skupnosti, identične sami sebi, in pelje naravnost ne le v izginotje politike v konceptu prava, ki jo poistoveti z duhom skupnosti, temveč tudi v izginotje ljudstva – ki ga bo država zamenjala vedno, ko ne bo popolnoma ustrezalo svojemu namenu. Podreditev državnega pravnemu je tako podreditev političnega državnemu.

Razumeti je torej treba, da avtoriteta Drugega v »kapitalističnem diskurzu« deluje predvsem skozi nas same, zato boj proti Drugemu v kapitalizmu na neki način nujno predpostavlja boj s samim seboj, oziroma, kot v štirinajsti tezi v svojih Petnajstih tezah o sodobni umetnosti zapiše Badiou: »Ker je Imperij gotov v svojo sposobnost kontroliranja celotne domene vidnega in slišnega s pomočjo zakonov, ki upravljajo s komercialno cirkulacijo in demokratično komunikacijo, ničesar več ne cenzurira. Ko sprejmemo to dovoljenje za konzumpcijo, komunikacijo in uživanje, sta uničena vsa umetnost in vse mišljenje. Morali bi postati neusmiljeni cenzorji samih sebe.« (2004: 9). V zgodovini se je Drugi vedno kazal predvsem skozi golo silo. Na različne vstaje, upore, demonstracije, ki bi Drugega postavile pod vprašaj, se je vedno reagiralo z banalnim nasiljem, Drugi se je vedno razkazoval predvsem skozi represijo. V današnjem, kapitalističnem (liberalnem oziroma neoliberalnem) času je represija pridobila drugačno podobo.[4] V »demokratičnem« svetu najrazličnejših svoboščin, pravic, možnosti je vsakršen upor že a priori degradiran kot nenormalen, neupravičen, neprimeren. V današnjem času, ko je »vse dovoljeno«, je konflikt kratko malo strukturno onemogočen.

V času »neomajne svobode govora« beseda nima več moči, nič več ne sporoča, nič več ne spremeni. V današnjem »civiliziranem« svetu so demonstracije, upori, vstaje dojeti – tako s strani oblastnikov kot demonstrantov – kvečjemu kot »legitimna pravica«, zato so toliko prej normalizirani, zbanalizirani in posrkani v sistem, tako da je izključena vsaka možnost, da bi sistem zamajali, kaj šele izničili. Demonstranti pokažejo svoje nestrinjanje, »demokratično«, »kulturno«, »civilizirano«, ne naredijo pa nobenega resničnega ekscesa, zareze, konflikta v sistemu samemu. Tudi takrat, ko gre za nasilne demonstracije, upore ali vstaje, gre le za izgred, ki razkrije nemoč resnične intervencije v sistem sam. Gre »za uprizarjanje, ki Drugega v ničemer ne postavlja pod vprašaj« (Jelica Šumič-Riha 2007: 87). V takšni situaciji je ključno vprašanje, kdaj izrekanje velja kot dejanje oziroma kdaj ima beseda posledice?

In tukaj, končno, pridemo do medijev – saj bi bila usodna napaka obravnavati medije kot ločen fenomen, brez zavedanja o splošnem stanju družbe, katere so mediji inherentni del, oziroma so z družbo kot celoto v dialektičnem odnosu. V takšni situaciji – ko so mediji svojo specifično moč, kot moč informacije, potencialno dostopne vsem, degradirali do skrajnje mere – se sprašujemo, kakšen vpliv na javnost sploh še imajo? Ali jim sploh še verjamemo? Ali so sploh še kos svoji primarni nalogi: generiranju in negovanju mnogoterosti javnega mnenja? In ali jih – takšne, kot so – sploh še potrebujemo?

Samo nekaj primerov. Javna radiotelevizija razkriva radikalno krizo dominantnega razumevanja pojma javnosti kot skupka različnih profiliranih podmnožic, ki jim je treba ustreči na najbolj banalni ravni, da bi ohranili minimalni mir (gledanost) in maksimalni izkupiček (dobiček). Tako se soočamo s fenomenom tragikomičnega (če ne bi bil tragičen, bi bil komičen) tekmovanja javne radiotelevizije s popolnoma vulgariziranimi komercialnimi mediji (tako na ravni vsebine kot forme/podobe) v velikosti jošk, količini tračev, produkciji senzacionalizma in banalnosti spektakla.[5] Ob tem poskuša javna radiotelevizija dobro mero »objektivnosti«, »resnosti« in »odgovornosti« vzdrževati s povzemanjem »resnih«, »relevantnih« in »preverjenih« novic (večinoma s področja »visoke« zunanje politike) iz svetovnih agencij, s konservativnimi vsebinami s področja kulture in zabave ter s skoraj obsesivnim spremljanjem notranje politike, kar v praksi pomeni papagajsko povzemanje piarovskih sporočil »levih« in »desnih« strank, obskurno začinjeno z »za ali proti« debatami in »soočenji«, brez vloženega minimalnega napora v premislek o resnični politiki.

Kolikor toliko »resni« (dnevni ali tedenski) časopisi so se že zdavnaj nemisleče razdelili na »leve« in »desne«, »naše« in »vaše«, delujejo pa po čisto enaki zrcalni podobi; to pomeni, da glavnega predstavnika »ta drugih« stigmatizirajo kot dežurnega krivca za vse, kar je narobe v mestu, državi in svetu, kar je ob odsotnosti vsakršne resnične preudarnosti, refleksije in poguma brutalni napad na bazično inteligenco bralcev (ki jih je, mimogrede, na »obeh straneh« vse manj).[6] Pri tem so postali časopisi ena najbolj zanimivih medijskih trgovskih artiklov, s katerimi se »posluje« (v večini primerov se pere denar, saj časopisni biznis odlično kamuflira razne bolj ali manj kriminalne posle) bolj pogosto kot z delnicami na borzi in kjer se, posledično, uredniki in vodilni sodelavci menjavajo bolj pogosto kot kakšna starleta spreminja barvo svojih las.

Radio je (kot romantični medij v anti-romantičnih časih) čisto pričakovano popolnoma izgubil svojo tradicionalno vlogo zvestega spremljevalca pri različnih opravilih od vožnje avta in ljubljenja do likanja, saj ob žaljivi količini neumnosti, slabih šal in za uši boleče glasbe, ki ji družbo delajo samo še športna poročila, prometne informacije, vremenska napoved in prikrito oglaševanje, postaja brez pretiravanja absolutno neposlušljiv.

Novinarji so (kot stroka in kot posamezniki) postali žrtve lastnega mita o novinarstvu kot poslanstvu, kot misiji, kot poklicu z dodano vrednostjo, saj so očitno menili, da je sama vera v ta mit dovolj. Ob lastni samozadostnosti, izoliranosti in pasivnosti niso želeli opaziti, da tonejo vse globlje v ponore korupcije, nepotizma in neprofesionalnosti, kar jih je seveda ohromilo v kakršnikoli radikalni akciji. Na sistemsko in koruptivno uničevanje medijev tako niso mogli javno in solidarnostno opozoriti, saj so k obstoječi katastrofalni situaciji v veliki meri prispevali tudi sami. Zato so se tisti, ki so se pač lahko (zaradi svojega vpliva, socialnega in realnega kapitala in interesa), selili iz enega medija v drugega in iz ene pozicije na drugo ter pri tem reševali zgolj lastno usodo. Tako so ubogljivo in nekolegialno privolili v sistemsko degradacijo medijske srenje kot celote.

Splošna slika medijev tako postaja vse bolj homogena, mediji so si med sabo vse bolj podobni, objavljajo predvsem nereflektirane informacije svetovnih (ideološko strogo kontroliranih in kapitalsko jasno profiliranih) mainstreamovskih agencij v kombinaciji z lokalnimi strankarskimi (da ne rečemo »vaškimi«) novicami, začinjenimi z obilico nepomembnih tračev in drugih nebuloz, ki so mučni balast, napačno interpretiran kot »obilica medijskih informacij«.

Tako se tudi v medijskem svetu soočamo z isto situacijo »ali iščete kaj določenega?«, kjer v poplavi informacij, podatkov, števil in podob, s katerimi nas bombardirajo z vseh strani, težko najdemo dostojni medij z lastno agendo, vizijo in hrabrostjo, ki bi mu bili pripravljeni slediti. Ob tem se, v situaciji močne krize identitete, mediji soočajo še z novimi izzivi, ki jih ponuja svetovni splet, in zdi se, da so ob tem še bolj izgubljeni. Ker niso zmožni razumeti vzrokov za položaj, v katerem so se znašli, še težje gledajo v prihodnost, ki jo soustvarjajo nove tehnologije. Vendar, tako kot vedno, nova tehnologija (ki je po naravi vrednostno nevtralna) sama po sebi ne prinaša novih vsebin. Tako se trenutno soočamo z enostavnim in enosmernim prenašanjem klasičnih medijskih vsebin na internet, kar v nobenem primeru ne spremeni trenutno katastrofalno situacijo.

Če je včasih veljalo, da se dogodek, če ni bil v »velikih« medijih, niti ni zgodil, se danes soočamo z radikalnim predrugačenjem pojmovanja (reprezentacije) realnosti. Informacij, ki so resnično pomembne za naš obstoj in misel, pač ni (več) moč dobiti v mainstreamovskih medijih in jih vse bolj iščemo drugje.

To je možno le še na kakšnih »alternativnih« medijih (alternativa so seveda normaliziranemu množičnemu poneumljanju), ki pa so v današnji situaciji običajno sistemsko in strukturno pahnjeni na rob propada. Radio Študent, ki še vzdržuje minimum premisleka ob poročanju in reflektiranju sodobnih pojavov družbe od real-politike, prek kulture, znanosti in umetnosti do fenomenov vsakdanjega življenja, je odvisen od vsakokratnih razpisov različnih ministrstev in priložnostnih razpisov Evropske komisije (zgovoren je podatek, da je že leta edinih nekaj zaposlenih oseb na Radiu Študent tistih, ki skrbijo za poslovodenje, finance in marketing, ostali mnogoštevilni sodelavci, ki s kvalitetno vsebino ustvarjajo srce in dušo, kontinuiteto in dobro ime tega medija, to je uredniki in novinarji, delajo nezaposleni in za minorne zneske, čeprav je delo na Radiu Študent še vedno eno najbolj dostojnih novinarskih okolij ta hip); ponovno obujena Tribuna, ki vzdržuje ne le izjemno visoko raven kvalitete in lucidnosti tekstov, temveč tudi domišljije, poguma in senzibilitete, je v uredniški politiki najbrž odvisna od vsakokratnega financiranja Študentske organizacije; eden redkih popolnoma »neodvisnih« in anarhističnih časopisov z dokaj rednim stažem, Anarhistka, pa je odvisen od prostovoljnih prispevkov bralcev in prostovoljnega samoorganiziranega dela njenih ustvarjalcev. Seveda pa se vsi trije omenjeni mediji, ob sistemski statusni in finančni podhranjenosti, soočajo še – s tem povezanimi – distribucijskimi problemi in z različnimi lobiji, ki zavirajo njihovo širšo distribucijo oziroma poslušanost, kar bi vsekakor povečalo tudi njihov vpliv in dvignilo število njihovih uporabnikov. Zato se tovrstne »alternativne« vsebine vse bolj pogosto selijo na splet, kjer lahko dosežejo večje (pravzaprav neomejeno) število ljudi in reducirajo produkcijske stroške.

Eden najbolj znanih tovrstnih medijev na mednarodnem prizorišču je vsekakor spletni portal Indymedija (www.indymedia.org), ki je ustanovljen po velikih, enih izmed prvih alterglobalističnih, demonstracijah v Seattlu leta 1999. Indymedia je entuziastično zamišljena kot spletni portal, na katerem bi se obveščalo o vseh pomembnih dogodkih, ki se zgodijo po svetu, a se o njih ne poroča v mainstreamovskih medijih. Sčasoma so se vzpostavile še lokalne strani Indymedije v različnih jezikih, ki poročajo iz specifičnih lokalnih okolij. Vendar je zaradi prekernih pogojev življenja in dela tovrstno medijsko ustvarjanje obsojeno na prosti čas in energijo njenih ustvarjalcev, ki ob vsakodnevnem izčrpavanju, razumljivo, ni vedno na višku. Dejstvo pa je, da so mediji, ki ponujajo najbolj kvaliteten uvid v realnost, danes in obenem kolikor toliko dostojno okolje za ustvarjanje tistih, ki so v družbi popolnoma marginalizirani, osamljeni in obubožani.

Kljub tako nehvaležnim okoliščinam (ali pa mogoče ravno zaradi njih?!) pa vsakokratni aktivisti (tako ali drugače politično angažirani in ozaveščeni posamezniki in posameznice) skozi leta vedno na novo izkazujejo zavidljivo stopnjo ustvarjalnosti v iskanju vedno novih in svežih načinov obveščanja, informiranja, refleksije, ne le v vsebinskem, temveč tudi v formalnem smislu. Skozi leta so aktivisti po vsem svetu vedno na novo izdajali svoje časopise, ki so jih tiskali pollegalno, in jih sami gverilsko distribuirali, ustvarjali in delili razne letake, plakate, razglase, manifeste. Ustvarjali so svoje spletne strani, pisali bloge, delali piratski radio ali piratsko televizijo.

Misleči ljudje pač vedno iščejo nove možne komunikacijske kanale, ki se spretno in inteligentno izogibajo pastem požrešne ideologije kapitala (in hkrati delujejo proti njej). Ob nastanku Facebooka se je odprl še en kanal za širjenje informacij mimo dominantnih medijskih kanalov.[8] Nazadnje smo, na primer, o dogodkih (demonstracijah oropanih ljudi proti državam-bankam in brutalnem nasilju policistov, teh vernih »psih čuvajih« vsakokratne oblasti) v Grčiji, Španiji, Portugalski, Mehiki, ZDA …, ki zaobjemajo ne le kratka poročila, pretresljive fotografije in koristne povezave, temveč tudi poglobljene tekste, refleksije in analize, lahko izvedeli predvsem zaradi Facebooka in nikakor ne zaradi dominantnih medijev. Vendar se je ob tem razkrila pomembna značilnost: da tukaj v večini primerov ne gre več za (kakršnokoli) medijsko poročanje, temveč le za širjenje, posredovanje, deljenje informacij, predvsem po lastni presoji.

To ni več preverjena, odmerjena, »objektivna« informacija (kakšna naj bi bila medijska informacija), temveč je bolj zareza v naši zaznavi, ki jo dobimo sporadično, nepričakovano, neobdelano. Značilno je, da se tukaj izmenjava in gradnja informacij dogaja na čisto drugih osnovah, kot so tiste, na katerih naj bi temeljila medijska informacija. Gre za čisto subjektivne lastnosti, kot so zaupanje, vera in solidarnost. In to tako na strani tistega, ki kaj objavlja, kot na strani tistega, ki te zapise bere. In ker je subjektivni faktor, osebni interes, lastni angažma tukaj ključen, se soočamo z novim fenomenom, v katerem ne gre več samo za navadno izmenjevanje informacij. V teh primerih ljudje postajajo informacija, ljudje postajajo dogodek, ljudje postajajo medij. S tem, da bom širila določeno informacijo samo zato, ker v njo verjamem oziroma zaupam osebi, od katere sem jo dobila, bom neposredno prispevala tudi k razvoju samega dogodka, ki je v fokusu, in s tem postala aktivni element razvoja tega dogodka (tako v pozitivnem ali negativnem smislu). Jaz nisem več le (nevtralni) opazovalec tega dogodka, temveč z interveniranjem postajam njegov aktivni del, ki je z njim subjektivno, emocionalno in afektivno povezan.

Takšna vrsta »medijskega« delovanja, s katero se soočamo, je radikalno drugačna od osnovnih postulatov klasičnega medijskega poročanja ali komentiranja, v katerem je treba ohraniti distanco, zdrav razum in »objektivnost«. Nasprotno, tukaj poročanje, komentiranje in lastna involviranost postane eno in isto. In tukaj smo na točki, kjer se ob klasični krizi medijev zastavlja še eno radikalno vprašanje: ali je sploh pomembno, da vemo, kaj se je nekje zgodilo, če ob tem nismo zmožni ničesar narediti, oziroma če ob tem ničesar ne naredimo? Z drugimi besedami, ali je pomembno, da imamo na izbiro ogromno različnih čevljev, če ne najdemo ravno rdečih, lakiranih, ki jih iščemo? Razumete kaj mislim? Ali je obstoj medijev in informacij, ki so njihov produkt, sploh še upravičen, če jih vsaj potencialno ne ustvarjamo vsi mi? Seveda, gre za radikalno predrugačenje dojemanja realnosti kot take. Vendar se mi zdi, da edino v takšni situaciji vprašanje »ali iščete kaj določenega?« dejansko dobi smisel. Namreč – nekaj določenega.

Badiou, Alain (2004): 15 Theses on Art. V: Maska XIX, 86–87. Ljubljana: Maska, str. 58.
Badiou, Alain (2005): Metapolitics. London: Verso.
Badiou, Alain (2008): Ime česa je Sarkozy? Ljubljana: Založba Sophia.
Halimi, Serge (2000): Novi psi čuvaji. Ljubljana: Maska in Mirovni inštitut.
Šumič-Riha, Jelica (2007): Jetniki Drugega, ki ne obstaja. V: Filozofski vestnik XXVIII, 1. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, str. 81–100.
Žižek, Slavoj (2004): Paralaksa: za politični suspenz etičnega.
Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo Analecta.
Tudi v medijskem svetu se soočamo s situacijo »ali iščete kaj določenega?«, kjer v poplavi informacij, podatkov, števil in podob, s katerimi nas bombardirajo z vseh strani, težko najdemo dostojni medij z lastno agendo, vizijo in hrabrostjo, ki bi mu bili pripravljeni slediti.
Novinarji so postali žrtve lastnega mita o novinarstvu kot poslanstvu, kot poklicu z dodano vrednostjo, saj so očitno menili, da je sama vera v ta mit dovolj. Ob lastni samozadostnosti, izoliranosti in pasivnosti niso želeli opaziti, da tonejo vse globlje v ponore korupcije, nepotizma in neprofesionalnosti, kar jih je seveda ohromilo v kakršnikoli radikalni akciji.
V času »neomajne svobode govora« beseda nima več moči, nič več ne sporoča, nič več ne spremeni. V današnjem »civiliziranem« svetu so demonstracije, upori, vstaje dojeti kvečjemu kot »legitimna pravica«, zato so toliko prej normalizirani, zbanalizirani in posrkani v sistem, tako da je izključena vsaka možnost, da bi sistem zamajali, kaj šele izničili.

V letu 2011 so gibanja v Evropi in drugod po svetu navdihovali boji arabske pomladi. Med ključnimi določnicami teh bojev je nezadovoljstvo nad obstoječim režimom predstavniške demokracije, ki v pogojih ekonomske in družbene krize ni zmožna zastopati interesov večne. Politike zategovanja pasov, mantra, ponujena kot edini možni izhod iz trenutnih razmer, v praksi pomenijo izrazito poslabšanje življenjskih standardov vse širših krogov prebivalstva.

Ugrabitev prihodnosti, občutek eksistenčnega krča prvenstveno mladih (in) revnih, narekuje slogane, kot so Nihče nas ne predstavlja, Degagez!, This is what democracy looks like!, Que se vayan todos!, ki izražajo ogorčenje nad načrtovanimi in že sprejetimi rezi, kot jih narekujejo finančni trgi, in s tem absolutno zavračajo prelaganje bremena krize na pleča šibkejših delov družbe. So pa tudi izraz prevpraševanja drugačnih oblik organiziranja – ena vidnejših metod je privzela formo dolgotrajne okupacije javnih prostorov, kjer so zrasli kampi – in odločanja, oblik, ki so utemeljene v ideji participativne demokracije. Široko evropsko gibanje je odmevalo tudi v našem prostoru v obliki gibanja #15o; nastalo je dobra dva tedna pred začetkom predvolilne kampanje 2011, ki so jo v veliki meri zaznamovali ravno protikrizni predlogi.

Gibanje #15o se je pridružilo k pozivom h globalnim dnevom akcij, načrtovanih za 15. oktober 2011. Ti so bili delno usklajeni skozi različna transnacionalna srečanja, na primer v Barceloni in v Tuniziji, in pomenijo iskanje možnosti za skupno delovanje političnih realitet, ki na različnih koncih zemeljske oble nasprotujejo istim politikam, katerih posledica je izrazito poslabšanje življenjskih priložnosti večine. Srž teh pozivov je sporočilo: »Politike zategovanja pasov in rezov obsojamo zato, ker povečujejo neenakosti in so neposreden napad na stebre blaginje evropskih držav in na socialne pravice /.../. Politike zategovanja pasov dajejo prednost privatnim ekonomsko finančnim interesom, ki so odgovorni za model ekonomskega razvoja, ki je sprožil trenutno krizo. Ta ni zgolj ekonomska, ampak je politična kriza /.../ in razkriva nezmožnost sistema političnih strank, da bi upravljal skupno dobro. /…/ Preoblikovati moramo modele demokracije in si ponovno prilastiti politiko na način neposredne participacije v vseh domenah družbenega, političnega in ekonomskega življenja.« (Izjava Hub Meetinga v Barceloni)

Enake ugotovitve je povzemal poziv #15o v Sloveniji, hkrati pa je poudaril: »Obstaja alternativa in drug izhod iz krize, ki je dokapitalizacija skupne blaginje. Ta pomeni, da izvijemo skupno in skupno blaginjo iz zadušljivega prijema nenehnega privatnega razlaščanja. Kot proizvajalci družbenega bogastva ne moremo zadovoljevati svojih potreb z bornimi mezdami kot prekerni in popdplačani delavci in delavke in z zadolževanjem. Izobrazba, znanje, stanovanje, zdravje, okolje, dohodek, mobilnost itn. morajo postati brezpogojna pravica, del vsem dostopne skupne blaginje.« (Izjava skupščine #15o, sprejeta v SC Rog 12. oktobra 2011) Množično izražanje nezadovoljstva na ljubljanskih ulicah 15. oktobra, ki je potrdilo utemeljenost navedenih analiz, se je izteklo z zasedbo trga pred stavbo ljubljanske borze, njegovim preimenovanjem v Boj za, in z vzpostavitvijo kampa za organizacijo nadaljnjih aktivnosti.

Načelo sprejemanja odločitev, ki ga je skupščina #15o privzela takoj po svojem nastanku, je dobilo ime demokracija direktne akcije (DDA). Skupščine je vodil moderator in zapisoval zapisnikar, oba vsakokrat izbrana na začetku. Kdor je želel spregovoriti, se je z dvigom roke priglasil k besedi; ko je govoril, so ga drugi poslušali. Moderator je prednost dajal tistim, ki do tedaj še niso govorili. Medtem ko je ena oseba govorila, so ostali svoje mnenje izražali z znakovno govorico. Predvsem pa, kar je bistvo DDA, so se aktivnosti načrtovale tako, da so jih izvedli tisti, ki so jih predlagali, če ob tem ni bilo večjega nasprotovanja skupščine. Skupščina #15o je delovala kot vsakodnevni forum, namenjen reševanju logističnih težav kampa, poročanju o izvedenih ter načrtovanju novih delavnic in obravnavi posamičnih topik, tesno povezanih s skupščino.

Glavnina političnih razprav, vsebinskih vprašanj in načrtovanje konkretnih aktivnosti pa se je preneslo v delavnice, posebne forume afinitetnih skupin, znotraj katerih so te skorajda povsem avtonomno razvijale politično analizo in določile nadaljnje korake. Rezultat tovrstnega načina odločanja je bilo mnoštvo glasov in strategij, ki so prostor Boj za zasedli z zanje ključnimi vprašanji, iskali odgovore nanje ter jih politično artikulirali. Dogajanje na Boj za ni sledilo neki vnaprej zastavljeni agendi, temveč je v realnem času generiralo nove in sveže politične razmisleke. DDA je bila ključni mehanizem, ki je omogočil vidnost in organiziranje manjšinskih glasov, izhajajočih iz dejanskih potreb raznovrstnih presekov družbe, in na ta način je blokirala možnost vzpostavitve kakršnekoli hierarhije zahtev in političnih strategij.

Ta organizacijska forma je v prvih tednih zasedbe spodbudila natančen urnik dejavnosti pred Boj za. V običajnih časih zgolj prehodno betonsko območje Bavarskega dvora je spremenila v dinamični in radoživi prostor razkrivanja, diskutiranja in povezovanja. Oblikovale so se številne delavnice, nekatere bolj, druge manj dolgoživega značaja. Med njimi je bila delavnica Proti prekernosti, za skupno blaginjo, ki je zastavljala vprašanja ob naraščajoči negotovosti življenja, dolga, stanovanj in možnosti za organiziranje v današnjih pogojih dela; bila je tudi delavnica Direktnega socialnega dela v raznih variacijah, ki je gradila na vprašanjih deinstitucionalizacije, vpliva rezov v socialnih transferjih na vsakdanje življenje, brezdomstva, politik proti drogam, in delavnica proti volitvam, ki je odkrito pozivala k bojkotu volitev ter iskala alternative predstavniški demokraciji v ustvarjanju skupnosti, temelječih na neposredni demokraciji, samoorganizaciji in horizontalnosti. Sočasno so se te vsebine začele prelivati v druge prostore, na primer na fakultete (FF, FDV, FSD) in tam začele odpirati teme, povezane s privatizacijo znanja, prekerizacijo zaposlitev in birokratizacijo socialnih služb. V novembru 2011 je gibanje #15o organiziralo pohod, protest proti podražitvi vozovnic LPP ter Dneve ogorčenja nad bankami, ki so potekali v Ljubljani in Prekmurju. Istočasno so študenti zasedli Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani. Skupno sporočilo mnogoterih glasov je bilo »nihče nas ne predstavlja«; gibanje #15o je imelo tedaj več kot 80-odstotno podporo javnosti.

Izbruh topik in kreativnosti, ki je zaznamoval prve mesece gibanja #15o, je potrebno razumeti skozi pregovorno pomanjkanje forumov za izražanje nezadovoljstva ter možnosti za investiranje energije v gradnjo alternativ. Odpiranje prostora pred Boj za in tamkajšnje dogajanje je do določene mere ovrglo hipotezo o obči apatiji, navkljub raznoterim izrazom nemoči, ki kot stalnica sodobne družbe niso umanjkali niti tam. Obilje dogajanja, predvsem plodnost in razdelanost politične imaginacije ter analize, pa dobi dodaten pomen, če ga postavimo v relacijo z drugim velikim in dominantnim političnim dogajanjem, ki je potekalo v istem obdobju: s prvimi predčasnimi državnozborskimi volitvami v zgodovini samostojne Slovenije.

Predvolilna kampanja, ki je potekala med 4. novembrom in 2. decembrom 2011, je potrdila eno izhodiščnih tez Boj za, in sicer ugotovitev, da interesi večine v ponujenih predvolilnih programih načeloma niso zastopani. Kljub zavedanju, da je tekmovanje za ljudske glasove potekalo v izredno napetem ozračju iskanja poti iz krize, stranke (z redkimi izjemami, na primer TRS) niso politik zategovanja pasov kot edinega možnega odgovora niti preizpraševale, kaj šele, da bi se jim odkrito zoperstavile in ponudile alternative, ki ne bi učinkovale v tako očitnih posegih v pridobljene pravice in kakovost življenja. Še več vsebine, ki so se na podlagi demokracije direktne akcije odpirale pred Boj za, so razkrile izjemno kompleksnost družbenega življenja, a so hkrati pokazale tudi na mnogotere dejavnike revščine, s katero se sooča vedno večji del družbe. In na ta vprašanja ni bilo odgovora. Predvolilna kampanja je potekala po predvidenih obrazcih slovenske institucionalne politike, ki se je obnašala, kot da se zunaj njenega peskovnika nič ne dogaja.

Odtujenost politične elite in njenih idej od dogajanja med ljudmi, od katerih terja legitimnost, je bila v kratkem obdobju do ponovne konsolidacije nove politične oblasti povsem manifestna.

Gibanje #15o ni imelo namena ponuditi končne rešitve, je pa odprlo prostor, v katerem je možno na drugačen, vključujoč način izmenjevati in snovati pozitivne rešitve za trenutne izzive. Boj za je bil iskren izraz splošne želje po prekinitvi z obstoječo politiko, o kateri vlada širok konsenz, da je zabredla v krizo legitimnosti in vsesplošno agonijo.

Učinke #15o je težko povzeti, toda gotovo je vsaj to, da obstaja globok razkorak med realnimi družbenimi problemi in zmožnostmi političnih elit, da jih vsaj prepoznajo. Te ugotovitve nedvomno potrjuje dogajanje eno leto po zasedbi trga pred borzo, ko osebno doživljamo učinke politik zategovanja pasov, o katerih lahko trdimo le, da vodijo v še hujšo družbeno devastacijo.

Absolutno zavračamo varčevalne ukrepe! se je glasila ena izmed osnovnih zahtev, ki jo je gibanje #15o sporočalo v ulični demonstraciji v Ljubljani, 19. aprila 2012. Oblastniki v Sloveniji so že takrat na veliko uvajali t. i. varčevalne ukrepe, ki, spomnimo se, izhajajo iz doktrine šoka, ki jo globalni neoliberalizem zdaj pospešeno prakticira, da bi še bolj utrdil vladavino dolga kot paradigmo sodobnega vladovanja (to je discipliniranega upravljanja, fr. gouvernance).

Na področju kulture – v mislih imam kulturo kot administrativni resor – je lokalno ministrstvo za kulturo takrat že bilo zmanjšalo dobršen del že tako nizkih subvencij projektom nevladnih organizacij, v kulturi delujočih v javnem interesu, ki so jim bile dodeljene na večletnem projektnem razpisu leta 2010. Takole nekako je bila videti razlaga, ki je želela upravičiti presedan: ker ministrstvo za finance ni odobrilo sredstev ministrstvu za kulturo, slednje ne more izplačati predvidenega zneska za izvedbo večletnega projekta v tem letu, temveč se mora ta zmanjšati za toliko in toliko odstotkov, za naslednje leto pa ni nobenega zagotovila, da bo denar izplačan. In tako naprej …

Zmanjšanje ali popularno rez je bil torej izveden po načelu take it or leave it, razlaga je bila oksimoron »višje sile«. Akterji na tem področju smo bolj ali manj mirno privolili v ta klasični neoliberalni ukrep, ki sodi v repertoar doktrine šoka. Namesto »levičarske« ministrice smo kmalu zatem dobili »desničarskega« ministra, ministrstvo pa je izgubilo samostojnost in se združilo v mešanico do tedaj ločenih administrativnih aparatov: izobraževanja, znanosti, kulture in športa. Združevanje je naletelo na bolj ali manj ciničen odpor, predvsem pa je umanjkala refleksija same oblastniške paradigme. Namesto nje se je pojavila nekakšna nostalgija po izgubljenem samostojnemu resorju, ki se je uprizorila v nekaj mehkih protestih (tudi ob petju slovenske himne), javnih pismih, peticijah in časopisnih objavah, ki se niso preobrazili v konsistentno uporniško akcijo pripadnikov kulturnega sektorja. Namesto tega se je njegov trenutno najproduktivnejši del zatekel k ekonomistični paradigmi – tako je, na primer, na čelo svoje zastopniške organizacije izvolil kulturnega ekonomista in se raje odločil za nadaljevanje dialoga z oblastjo v upanju, da mu bo povsem ekonomistično-menedžerski pristop prinesel izboljšanje finančnega položaja.

S tem primerom želim predvsem poudariti, da gre za sindrom nasedanja menedžerski logiki t. i. profesionalizacije, ki se je precej uspešno vtihotapila v nevladništvo in ga vedno bolj zaseda, v skladu s splošno proliferacijo neoliberalne logike upravljanja v vse produkcijske odnose. Uspeh tovrstnega dialoga med predstavniki države, ki mu močno primanjkuje političnega naboja, je najbrž razviden iz zadnjih dogodkov na tem področju – med drugim je pred kratkim ministrstvo ustavilo projektni razpis za področje uprizoritvenih umetnosti – ter tudi iz nedavnega nastopa ministra na otvoritvi Borštnikovega srečanja 2012: »Slovenska izobraževanje, znanost in posebej kultura so vitalni, ustvarjalni, pogumni, ta pogum in neomajnost potrebuje tudi slovensko podjetništvo. Kultura h gospodarskemu okrevanju ne more dati davkov, prihodkov in denarja, lahko pa navduši s svojo energijo, ustvarjalnostjo, optimizmom in tega si želim na Borštnikovem srečanju, to naj Boršnikovo srečanje pove družbi. Da ena kriza pa že ne bo ustavila ustvarjalnosti!«

Spet gospodarstvo na eni, kultura pa na drugi strani. Neoliberalni novorek (in neobstoječ dualizem: tako »kultura« kot »gospodarstvo« sta dandanes namreč nič drugega kot biznis) je zamotan v poetski zanos, ki je v prejšnjem desetletju sicer že večkrat prišel iz ust lokalnega neoliberalnega establišmenta, zdaj pa očitno doživlja enega svojih vrhuncev. Ni torej nobena novost, saj so si, v duhu časa, podobno ekonomistične izjave večkrat privoščili prejšnji ministri in ministrice (tako »levi« kot »desni«). Ob tem se že sama beseda kultura že dolgo plasira kot pojmovni konglomerat, ki upravičuje instrumentalizacijo umetnosti oziroma posameznikove ali kolektivne kreativnosti. Kultura kot uveljavljeno in tudi uzakonjeno (ime – v demokratični, pravni državi je pač vse po črki zakona –, kot nadsistem institucionalizirane umetnosti).

Kultura kot produkt, ki se ga enkrat da, drugič pa spet ne da prodati. V resnici in v zakonih pa nacionalna kultura operira kot neoliberalna pojmovna zvijača – ekonomsko odmerjen in vsebinsko programiran podaljšek nacije oziroma projekcija namišljene temeljne razlike kot osnove za sistemsko izključevanje v multikulturalizmu, ki že tako utečeno deluje. Gospodarstvo pa kot produktivna veja družbe, ki pač ustvarja prihodke; tudi v ta pojem je natlačeno marsikaj, od navadne trgovine in prekupčevanja, ki prevladuje v lokalnem okolju (trgovsko-storitveni sektor, temelječ na maržah, provizijah in taksah), do dejavnosti multinacionalnih korporacij. Mar ni osnovni prihodek neke države davek, ki ga ta pobira od samih državljanov: 8,5 % in 20 % DDV-ja, dohodnina na vsak osebni dohodek, zavarovalnina za zdravstveno zavarovanje, obvezni prispevki iz bruto plače in prihodkov samozaposlenih za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti itd.? Ali ta davek prihaja zgolj iz »gospodarstva« oziroma »podjetništva«, ali pa iz vsakega možnega osebnega dohodka? V jeziku oblastniških manipulacij – tako levičarskih kot desničarskih seveda – so pravzaprav trajno vpisane zagate neoliberalnega kapitalizma in njegovo vztrajno prikrivanje lastnega temeljnega vzvoda – to je izkoriščanja na relaciji upnik–dolžnik, ki ga Maurizio Lazzarato imenuje oblast dolga:

»Oblast dolga se predstavlja kot oblast, ki se ne uveljavlja niti z represijo niti z ideologijo: dolžnik je 'svoboden', vendar morajo njegova dejanja in obnašanja potekati v okvirih, ki jih določa sklenjeni dolg.[1]«

Zakaj pa je ministrov govor na otvoritvi gledališkega festivala izzval ogorčenje pri mnogih »kulturnikih«? Njihovo ogorčenje izhaja iz določenih pričakovanj. Upravičeno pričakujejo, da bo minister, ki naj bi jih predstavljal, spoštljiv do njihovega dela in do dejstva, da kulturne dejavnosti še kako prinašajo prihodke v državno blagajno. Vprašanje, ki je s finančnimi rezi na področju kulture končno postalo aktualno, pa je: ali so tovrstna pričakovanja sploh smiselna v času, ko predstavniška demokracija poka po šivih, ko njen privid razpada v prividu vladavine prava, ki pa ne more zagotoviti niti izvajanja tistih najbolj birokratskih opravil, kot so javni razpisi, iz katerih izhajajo pogodbe za subvencije, ki jih oblast ne spoštuje kar po prostem preudarku: opravičila so kriza in podobne finančne abstrakcije. V teh groteskno-srhljivih pogojih finančnih rezov trenutno deluje kulturni sektor v Sloveniji, uspešno sledeč trendom večine EU. Zdi se, da živimo v fatamorgani kulturne produkcije, ki bo vsak čas izginila. Vsaj v obliki, kot smo jo doslej poznali.

Zdaj, ko so se izvoljeni gospodarji odločili, da je treba »privarčevati« (in se pri tem nezmotljivo osredotočili prav na »vitalne, ustvarjalne in pogumne« sektorje izobraževanja, kulture in znanosti – oziroma samo na njihove izvajalce, ne pa na, na primer, državno administracijo, ki te sektorje upravlja), so se začela spreminjati tudi razmerja med akterji v polju kulture. Naenkrat je postala pomembna beseda solidarnost med vsemi akterji, med »malimi« in »velikimi« producenti, samozaposlenimi in celo med javnimi zavodi, kar je bilo že pred nekaj leti nepredstavljivo. V resnici gre za to, da so na površje priplavala temeljna vprašanja, ki so bila doslej nekoliko prikrita, saj so bile dosedanje finančne podpore iz državnega proračuna zagotovilo funkcioniranja kulture kot pomembnega okrasno-ideološkega dela napredujoče neoliberalne paradigme, ki to paradigmo v veliko primerih uspešno kamuflira.

Med temi temeljnimi vprašanji so naslednja: Zakaj je kultura nacionalna kategorija in ali ni to dojemanje v svojem bistvu rasistično? Zakaj bi umetnost sploh morala prinašati kakršenkoli dobiček? Ali ni umetniško, znanstveno in raziskovalno delo v resnici izvedljivo z radikalno drugačno konstelacijo stroškov v primerjavi s tistimi, ki jih imamo danes? Ali tu ne gre predvsem za vprašanje eksistence umetnika/znanstvenice/raziskovalke? In če je ta osebna eksistenca zagotovljena, in to na visoki socialni ravni, ali ni vprašanje stroškov produkcije pravzaprav odvečno? To še ne pomeni, da produkcija nič ne stane in da ni treba iskati načinov za njeno kritje. Zdi se, da je prišel trenutek preizpraševanja pomena vrednosti, denarne vrednosti produkcije, in čas, da na produkcijo pogledamo iz drugega in drugačnega zornega kota. Na produkcijo predvsem kot imanentno ustvarjalnosti in užitku v ustvarjalnosti, ne pa kot na dejavnost, ki prinaša slavo, ugled, pozicijo na vrednostni lestvici, denar, točke, infrastrukturo in elitistično pozicijo v družbi. Poleg tega se je vredno vprašati o medgeneracijski – pravzaprav splošni – solidarnosti: kaj so starejši, že uveljavljeni znanstveniki/kulturniki, ki zasedajo pomembne položaje, v resnici naredili, da svojim mlajšim kolegom olajšajo poklicno pot, zaposlitev, sodelovanje pri projektih? In ali ni bilo pravzaprav pričakovano dejstvo, da niso naredili veliko, glede na njihovo vztrajno in dolgotrajno koketiranje z neoliberalno elito?

V administrativno polje, ki ga poznamo pod imenom kultura, je v Sloveniji že konec osemdesetih (v procesu liberalizacije, ki ji je nujno sledila neoliberalizacija družbe) vstopila ideologija trga, ki se danes najpogosteje kaže v prizadevanjih za še širšo uvedbo paradigme t. i. kreativnih industrij. V Ljubljani je tipični takšen primer projekt revitalizacije nekdanje tovarne Rog. V javno-zasebnem partnerstvu (ta pojem je že sam po sebi protisloven), ki naj bi se vzpostavilo med občino in zasebnim vlagateljem, naj bi nastal nov kulturno-turistično-gostinsko-umetniško-garažni kompleks, ki naj bi spodbudil razvoj mesta, zlasti na področju arhitekture in dizajna, predvsem pa bi združeval razstavno dejavnost velikega obsega (predvidena je vzpostavitev največjega razstavnega prostora v mestu) s komercialnimi in sterilnimi umetniškimi dejavnostmi.[2]

Projekt je naletel na nekaj kritičnih odzivov, ki pa očitno niso bili dovolj močni, da bi ga ustavili ali pa preusmerili v smer, ki si jo želijo zainteresirani občani. »Kreativne industrije« so sicer našle svoje mesto že v strateških dokumentih nekdanjega ministrstva za kulturo in to, kar se nam zdaj odvija pred očmi, ni nič drugega kot svojevrstno vpeljevanje te neoliberalne zamisli, po malem, a zares.

V navalu industrijske kreativnosti je neopazno prišlo tudi do preimenovanja administrativnih enot na ministrstvu; tako imamo zdaj direktorat za ustvarjalnost namesto direktorata za umetnost. Seveda, bolj kot samo ime je problem v absurdu tlačenja ustvarjalnosti pod »direktorat« – upravljavska paradigma je eksplicitno vpisana že v ime državnega organa, ki se iz preprostega pisarniškega storitvenega poslovanja že na ravni jezika povzdiguje v menedžersko določilo in nam sporoča: tukaj upravljamo z ustvarjalnostjo. Skratka, opazen je trend etatizacije (ki je, ne pozabimo, eden poglavitnih elementov avtokracije – totalna birokracija, totalno upravljanje). Medtem pa se menda pripravljajo spremembe zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi, ki bi omogočile še večji vpliv državnih menedžerjev. Te naj bi šle v smer še večje diskrecijske pravice ministra, ko gre za odločanje o podeljevanju sredstev ali imenovanje strokovnih komisij.

Spremenil bi se 102. člen, da bi minister lahko iz »interventnih razlogov« omogočil financiranje določenega projekta, ne da bi se posvetoval s strokovno komisijo, ter 120. člen, ki bi omogočil, da minister lahko odloči drugače kot strokovna komisija. V zakon bi bili torej vpisani še dodatni elementi neoliberalnih »izrednih razmer«. Sedanja diskrepanca med strokovnostjo, ki naj bi na podlagi štetja referenc, »medijskih odzivov« in takšnih in drugačnih točk pravično presojala o podeljevanju sredstev in pravic, ter upravljanjem z resursi, se tako v resnici zlije v še manj transparentno odločevalsko gmoto. Tovrstno uzakonjeno prešitje (ustvarjalnosti in avtokracije) zmeraj omogoča vsestransko cenzuro oziroma nemoteno koruptivno preusmerjanje skupne blaginje.

S tem trendom etatizacije sovpadajo tudi poskusi industrializacije kreativnosti (kot je poskus preobrazbe Roga), ki pomeni nič drugega kot nje krotenje. Mesta bodo tako postala lepša, okrasili naj bi jih s kulturo in njenimi derivati – od oblikovanja, prek arhitekture, do tistih izvedbenih umetnosti, ki so za sistem nenevarne. Ljubljana bo tako porisana z rožicami, okrašena z izobešenimi čevlji in obešankami na mostovih, obogatena z novimi komercialnimi vsebinami in širokopasovnim internetom. Skupni prostor se ta čas v resnici krči. Problem nove institucionalizacije, ki vpeljuje estetiko in etiko »kreativnih industrij«, se tako kaže kot eden najresnejših problemov novega konservativizma. Pospešena muzealizacija tako sodobne kot arhivske umetnosti (in celo punka!) pa ima samo en pomemben vpliv na ustvarjalnost v sedanjosti: depolitizirajoč. In to je povsem v skladu z neoliberalnim stanjem, ki je pač izrazito depolitizirajoče.

Za razmislek o pogubnih posledicah ekonomizacije življenja oziroma kreativnosti, ki pomeni nič drugega kot postopno in vztrajno depolitizacijo, se je koristno vedno znova spomniti resničnega ozadja ekonomističnih operacij, ki ga Lazzarato, sklicujoč se na Foucaulta, takole razodeva: »Merjenje, vrednotenje, ocenjevanje so vedno vprašanje oblasti, šele nato so ekonomsko vprašanje. Izvor ocenjevanja, vrednotenja in merjenja je verski in hkrati političen: 'Kdor ima oblast, pa naj bo tiran ali zakonodajalec, je merilec v državi: merilec zemlje, stvari, bogastva, pravic oblasti in ljudi.'[3]

V takšnih pogojih ne gre za to, da bi bilo treba oblastnikom dokazati, katere prednosti, prihodke in dobrine prinaša »kultura« v naša življenja. Nikakor ne more iti za kakršnokoli dokazovanje in opletanje s podatki (da je kultura v resnici dobičkonosna, da odpira delovna mesta, pospešuje turizem, prinaša dodano vrednost ipd.), ki ga vsiljuje kulturna ekonomika – sicer ena najbolj skorumpiranih disciplin, kar jih sploh je – oziroma kakršnokoli štetje, ki ga izvajajo zastopniki menedžerskega diskurza (svež primer, ki takšno štetje uporablja in ga podpira, čeprav je njegov cilj »oblikovanje strateških smernic ter konkretnih predlogov za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer samozaposlenih v kulturi«, je raziskava o položaju samozaposlenih v kulturi, ki jo trenutno skupaj izvajata ekonomska in filozofska fakulteta v Ljubljani).

Ne gre niti za povsem naivno pozicijo – proizvod estetskega režima umetnosti –, češ da je treba oblastnikom uprizoriti določen performans, ki ga bodo razumeli, ki jim bo morda celo všeč, da bi potemtakem spremenili svoje stališče do področja, ki naj bi ga zastopali, ker so za to bili izvoljeni. Ne gre, skratka, za kakršnokoli dokazovanje. Gre za to, da jih je treba kratko malo postaviti pred oziroma posrkati v lastni politični performans, v živo umetnost, v umetnost žive demokracije, bodisi z umetniškimi ali drugačnimi sredstvi, predvsem pa s sredstvi izgradnje solidarnosti vseh z vsemi. To pomeni, da se je hkrati treba osvoboditi fantoma oblastnika kot figure moči – to moč sami vanj vpisujemo. Odstiranje nemoči oblastnika v performansu žive demokracije je tista ultimativna emancipatorna gesta, ki je pogoj osvoboditve iz tiranije neoliberalne ekonomije – ekonomije dolga – v »kulturi«. Če umetnik ni zmožen zavrniti oblastnika-menedžerja na celi črti, potem si ne zasluži imena umetnik. Umetnost je namreč danes kritična ali pa je ni. Umetnost zato mora biti ultimativno nekulturna.[4]

Kako pa učinkovito zavrniti reze in si ponovno prilastiti produkcijska sredstva za umetnikovo, znanstvenikovo, raziskovalkino, učiteljičino in novinarkino preživetje pa je vprašanje, na katerega bo treba odgovoriti v dolgem procesu socializacije skupnega na nadnacionalni ravni (petje nacionalne himne na protestu skoraj zagotovo odpade), ki se je že odprl in se mu obeta še živahnejša aktivnost. Odgovor na to vprašanje nemara pomeni tudi nadaljnje prizadevanje za vzpostavitev zagotovljenega dohodka za vse. Vključuje tudi in zlasti široko refleksijo identitetnega vprašanja, politike queera in dezidentifikacije nasploh, kot temeljnega političnega pogoja enakosti.

Med revščino in enakostjo stojijo znane ovire, tako tiste vidne, kot tudi one, ki smo jih sčasoma ponotranjili. Izziv je v resnici precej psihološki. Neki minister je resnično preveč partikularni pojav, predstavnik, ki nas v resnici ne zastopa, da bi se ga lahko upravičilo kot pomemben izziv v tej konstelaciji. Mislim, da bo to treba dojeti in verjamem, da nam kriza predstavništva dobesedno narekuje osvoboditev iz zakompleksanosti z oblastjo.

Artikuliran upor, ki se začne z re-socializacijo in dezidentifikacijo, edini lahko spremeni obstoječe razmere rastočega izkoriščanja. Če torej želimo zaustaviti razlaščanje in izboriti prihodnost in sedanjost za vse, nam preostane aktivno zavračanje varčevalnih ukrepov in istočasna gradnja skupne blaginje. To pomeni borbo zoper prekernost na vseh ravneh in prizadevanje za povrnitev ter vzpostavitev nove blaginje skupnega. Gre za splošne in pravzaprav povsem dovolj specifične zahteve: zaščito skupnega pred privatizacijo in demokratično upravljanje z njim, odpis dolgov, dokapitalizacijo ljudi namesto bank, zagotovljen dohodek, stanovanje kot brezpogojno pravico. Paradigma aktivne umetnosti – kritične umetnosti (in tudi raziskovanja, prenosa znanja in informiranja) – v teh okoliščinah lahko pomaga artikulirati mnoga emancipatorna vprašanja in potrebe s svojo dosledno, vendar identitetno razbremenjeno protestno govorico.