Vse od leta 1905 slovensko gledališče ni dobivalo več podpore dežele Kranjske in se je lahko zanašalo le na občinsko, to je ljubljansko pomoč, saj je »klerikalni prvak Šušteršič že tisti čas menil, da in govoril o tem na zasedanju deželnega zbora, da dežela od gledališča nima nobene koristi, gledališče, da je le za Ljubljano zato naj ga prevzame občina«.[1]

Ljubljana proti ostalim, proti Sloveniji. Zveni morda znano?

Oder, na katerem se dogajajo takšne ali drugačne vrste uprizoritve, je del človeške kulturne zgodovine. Skozi zgodovino je oder igral in odigral različne vloge. Proti zabavljaškim »burkam« in predstavam je nastopala katoliška cerkev in so nastopali tudi drugi, ki so jih skrbele usode »zavedenih« ljudi. Hkrati je Cerkev gledališče uporabljala in sama organizirala različne predstave in pasijone. Skozi njih je ljudem lažje ter slikoviteje pripovedovala to, kar je želela, da ljudje vidijo in razumejo.

Na drugi strani je bilo gledališče javno bojišče meščanskih in razsvetljenskih idej. Te so bile širše »propagirane« v 18. stoletju prav z gledališkega odra, kakor je že leta 1912 ugotavljal Eduard Fuchs v svoji Ilustrirani zgodovini nravnosti.[2] V tem primeru gre za zgodovino gledališča kot oblikovalca meščanske politične javnosti v 18. in 19. stoletju.[3] Oder je lahko prizorišče za neposredno komunikacijo, za sporočanje kritičnosti, za širjenje propagande. Množični medij pač, ki si ga je oblast želela za svojega, saj se je znal proti njej tudi obrniti. Gledališča so slavila, kritizirala, svarila in zabavala.

Moderna, stalna – narodna gledališča, kot jih poznamo danes, so nastala v 19. stoletju v kontekstu oblikovanja nacionalizmov. Gledališče je dobilo pomembno vlogo pri idejnem, kulturnem in političnem življenju ljudi oz. narodov. Nekdaj sicer bolj kot danes, vendar so gledališča postala in še vedno so stvar identitete. Prav naraščanje nasprotji med Slovenci in Nemci je gnalo »narodne delavce« v zahtevo po ustanovitvi slovenskega gledališča. Gledališča so postala civilizacijska pridobitev, brez katere moderni narodi ne obstajajo, saj so konstruirala in propagirala pripadnost skupini.[4]

In res, Novice so 2. januarja 1867 poročale, da so na občnem zboru Čitalnice v Ljubljani »na dan sv. Štefana« ustanovili Dramatično društvo, »od kterega moremo pričakovati zdatné podpore in napredek teatralni«.[5]

Do leta 1892, ko je bilo zgrajeno Deželno gledališče (danes SNG Opera in balet), se je Dramatično društvo uveljavilo in si, za nekaj dni na mesec, že izborilo tudi uporabo odra v Stanovskem (nemškem) gledališču. Razmere so se do leta 1892 toliko spremenile, da je slovenskemu Dramatičnemu društvu pripadla prva, otvoritvena predstava v novi stavbi.

Kakorkoli, do tedaj sicer že jasno razdeljena slovenska politična tabora sta enotno nastopala v pozdravnih nagovorih novemu gledališču. Besede zanosa in ponosa so zaznamovale veliki dogodek. Slovenski narod kot glasilo liberalcev je v uvodniku pisal: »Vsak narod, stopajoč v vrsto omikanih narodov, hrepeni po svojem gledališču. To mu ukazuje narodni ponos, kateri praznuje v lastnem gledališču idealno in vidno znamenje narodove moči in kreposti, to mu veleva srce, katero se ogreva in blaži, ko čuje raz oder sladke glasove materinega jezika, poveličane v krasnem okviru nevenljive umetnosti.«[6]

Gledališče je v naslednjih letih napredovalo relativno počasi, saj so ga ves čas hromila nerešena organizacijska in finančna vprašanja.[7] O pomenu in vlogi slovenskega gledališča sta tudi obe glavni politični stranki stali pri svojih prednostnih, svetovnonazorskih zahtevah.

Liberalci so slavili novo inštitucijo kot veliko narodno pridobitev, klerikalci so si želeli več katoliške, vzgojne podlage – veliko več. Vse v skladu s pozicijami kulturnega boja.

V Slovenskem narodu so bili, na primer, nad začeto sezono leta 1894 navdušeni. »Sobotna predstava 'Knjižničarja', je še uglobila ugodni vtis, ki smo ga pri prvih treh zadobili od naše letošnje drame. Naravnost povemo, da tako dovršenih predstav nihče ni pričakoval. /…/ Narodnemu občinstvu pa priporočamo, naj izpolnjuje svojo rodoljubno dolžnost tam, kjer to lahko stori na najprijetnejši način, in naj pridno obiskuje slovensko gledališče.«[8] Dva tedna kasneje se je časopis navduševal nad predstavo »'Mam'zelle Nitouche', comédie operette v treh dejanjih«.[9] Razlaga celotne vsebine ni potrebna. Le toliko: »Nitouche je francoski priimek za dekle, ki se dela nedolžno in nevedno, a je že vseh muh polno. /…/ Gospod Célestin organist v istem zavodu, je ravno taka tiha voda. Mlad, pohleven in oblizan, nima na videz drugega namena, nego petje poučevati v odgojevališči. V resnici ima pa tudi g. organist vse druge namere.«[10]

V Slovencu so zadevo videli popolnoma drugače. Videli so dovolj, preveč. Gledališče: »Izobrazuj, vzbujaj veselje nad zmagujočo krepostjo,« so pisali, a po videnem so lahko le še glasno svarili: »‘Corruptio optimi pessima’ Pohujšanje najboljših je najhujše. Jedno samo slabo gledališče more več škoditi in pokvariti, kakor popravijo najboljši stariši in učitelji tekom let. Gledališče naše ne sme biti torišče jedino le predpustnih burk z neslanimi ali debelimi dovtipi, temveč bodi v resnici kulturen zavod, šola za učenje ter učilnica za vse, kar je lepo in blago. Slovensko gledališče ni privatno podjetje, ki naj redi brezvestnega špekulanta; tudi ne moderno gledališče, na katerem se bahato košati izprijena družba velikomestnega življenja ali raja razuzdana korupcija v najsurovejši realistiki.«[11]

Obisk je kljub narodnem navdušenju in prizadevanjem z vključevanjem lahkotnejših dramskih besedil postajal vedno bolj problematičen. V istih dneh je zato Slovenski narod objavil »odprto pismo«, naslovljeno na »ljubljanske sosrajce«, v katerem se je nepodpisani avtor lotil ljubljanske publike. Predvsem ga je motil slab obisk koncertov in predstav, razen, kakor je opažal, pri opernih predstavah, čeprav si tega ni znal prav razložiti: »Tega psihologiško še nisem mogel razrediti, na sledu sem pa stvari. Zadnjič namreč, v Blodekovi operi 'V vodnjaku', so pred menoj trije ali štirje gospodje začeli mej največjim pianissimom v orkestru najedenkrat krepko ploskati – luni, ki je bila ravnokar skokoma izšla izzad platnenih gora na odru. Bravo luna.«[12] Glede obiska dramski predstav pa ni bilo povedati preveč vzpodbudnih besed: »Drama! Lepa beseda, ki pa za mnogo Ljubljančanov ne pomeni nič drugega nego tiste cigarete po dve za 1 kr. /…/ Moj Bog, saj vselej vem: tam bode sedel doktor x, ondi profesor y, tam zgoraj dražestna gospodična z, tam spodaj pa še dražestnejša gospa. Dober večer 'Stammpublikum'.«[13]

Očitno se je z zaostrovanjem političnih razmer in z zaostrovanjem kulturnega boja med slovenskima političnima taboroma gledališča vedno bolj prijemala liberalna oznaka. No, liberalci so si ga tudi prilaščali, saj s strani dežele od leta 1905 ni bilo več nobene podpore, tako da je program dejansko vzdrževalo mesto Ljubljana. Fran Govekar je leta 1908 v svojem življenjepisu, ki ga je predložil pri kandidaturi za (prvega) ravnatelja slovenskega gledališča, poleg zahtevane izjave, da je Slovenec, naravnost navedel tudi, da je »delaven pristaš slovenske narodno-napredne stranke«.[14]

Katoliški stranki ta razdelitev v resnici ni bila pogodu. Končno naj bi dežela in mesto v gledališče vlagale tudi njihov denar, zato so sporočali: »Naposled naj pa izvestnim krogom še izbijemo iz glave misel, da je slovensko gledališče politično, t.j. liberalno podjetje. Gledališče dobiva podporo mesta in dežele, ki vlečeta svoje dohodke enako od davkoplačevalcev obeh strank! Podpora je torej vsaj na polovico tudi 'klerikalna'!«[15]

A stvari so šle po svoje in katoliška stran se je vse bolj zavzemala za pravo ljudsko gledališče oziroma ljudski oder, ki naj bi bil ljudem v uk in korist. Ljubljansko naj ne bi služilo ničemur več, so poročali v Slovencu leta 1907. Pri tem so navajali primer Bernsteinove drame V stiski, ki so jo nedavno uprizorili v gledališču. »Igra je slavospev na vse, kar ni lepo, ki doseže nasproten vtis v človeški duši, kakor bi ga morala ter stoji z estetičnim okusom idealista v dijametralnem nasprotju. S tankim, prozornim plaščem odeta v nekaj praznih fraz zavita pikanterija.«[16] Poleg tega so objavili še ogorčeno »pismo z Dolenjske«. V njem se je zaskrbljeni kmet spraševal, kaj imajo on in sploh kmetje z Dolenjskega od ljubljanskega gledališča. »Ne morem si kaj, da bi tukaj ne omenil stališča našega kmeta nasproti gledališču. Navadno se trdi v prosvetljenih krogih, da je gledališče kulturna, izobraževalna potreba vsakega naroda, ki vzgaja in blaži človeka. Kako korist pa ima slovenski kmet od ljubljanskega gledališča? /…/ Naše kmetijsko ljudstvo je mnenja, da je gledališče le za zabavo.«[17]

V Slovenskem narodu seveda niso ostali dolžni: »Klerikalci kar besne proti slovenskemu gledališču v Ljubljani, češ, da ga vzdržuje kmetsko ljudstvo. Ali hočemo tukaj opozriti, kako navijajajo stiskalnico klerikalci, da na vse načine izprešajo iz ljudstva ogromne vsote.« Poleg vsega so ponovili: »Klerikalci že od nekdaj najhujši sovražniki gledališča: pred leti so slovenskemu gledališču v deželnem zboru odrekli običajno podporo, njihovo glasilo je započelo najbrezstidnejši boj proti tej naši eminentno kulturni instituciji in sam škof Bonaventura je v svojih pismih ščuval proti obisku gledališča.«[18]

Kulturni boj se je tako do konca zaostril tudi pri vprašanju gledališča. Katoliški politični tabor je po letu 1908 razpolagal tudi z absolutno večino v deželnem zboru in ni minilo dolgo, ko se je na katoliški strani ideja o »pravem« ljudskem gledališču tudi realizirala. Slovenska socialno krščanska zveza je namreč na deželni odbor, kot upravljavca deželnega premoženja, poslala prošnjo za brezplačno uporabo odra v deželnem gledališču. Zaprosili so sicer za uporabo odra po končani gledališki sezoni, vendar so hkrati tudi prosili »slavni deželni odbor, da se pri prihodnji oddaji gledaliških večerov za zimsko sezono blagohotno ozira na to, da reflektira 'Slovenska krščansko socialna zveza' tudi v zimskih večerih najmanj na deset nedeljskih gledaliških večerov«. Novi deželni odbor je, na njihovo veselje, prošnjo odobril in po mnenju Slovencu jasno pokazal »da ima smisla za vzgojo domačega igralskega naraščaja«.[19]

Komu gre zasluga za ustanovitev Ljudskega odra, ki je gostovalo prav v istem gledališču kot Dramatično društvo in za katerega deželni odbor ni hotel nameniti dotaciji, so jasno in ponosno povedali kar v Slovencu. Ob navdušeni kritiki »zgodovinske« prve predstave Ljudskega odra z naslovom Revček Andrejček so staremu »liberalnemu« gledališču jemali tu legitimnost poimenovanja Slovensko gledališče. Slovensko je ljudsko, torej: »Konstatiramo v prvi vrsti, da je bil prvi deželni odbor, voljen na podlagi splošne volivne pravice, oni faktor, ki je pomagal ustvariti temelj res slovenskem odru. Kajti to, kar je bilo doslej, moram reči, da je bil le konglomerat nasprotujočih si snovi, – slovensko gledališče pa že dolgo vrsto let – ne!«[20]

Spopad na odrskih deskah se je razvnel čez vse meje. Že februarja leta 1910 je Slovenski narod iz pisarne ravnatelja gledališča Frana Govekarja poročal sledeče: »Končno izjavlja ravnatelj, da ne bo trpel med člani nikakega političnega hujskanja ter ščuvanja, ki ga izkošajo izvestni elementi zanesti med osobje. Gledališče ima služiti le umetnosti in plemeniti zabavi, vse drugo se brezobzirno iztrebi. Narodno – napredno občinstvo in narodno – napredni občinski svet vzdržujeta že dolgo vrsto leto izključno sama naše gledališče; zato pa se ozira ravnateljstvo le na želje in zahteve teh dveh faktorjev.«[21] Napad pa je nadaljevala tudi druga stran: »Čezdaljebolj se odkriva, kako globoko je pod sedanjim ravnateljstvom slovensko gledališče padlo, in kar se nam danes pod imenom slovenskega narodnega odra nuja, to so čisto navadno kranjske dile. /…/ Ta sezona jo bila višek šmire. Vsako resno gledališče se vzdržuje z dramo, naše pa z opereto in burko. Vsako pravo gledišče ima kaj vzgojnega, pomena posebno še tedaj, če je edino /.../ Končno pa opozarjamo, da je glede sedanjega gledišča v javnosti ena sama sodba, da namreč ni naše narodno vzgajališče, ampak poniževališče.«[22]

Situacija, v kateri se je znašlo gledališče, je še bolj zanimiva, če vemo, da je v sezoni 1909/1910 slovensko gledališče lahko igralo na odru Deželnega gledališča že petkrat na teden. Nemški del se je vse bolj umikal in se na koncu (leta 1911) dokončno izselil v poslopje današnje Drame.

Težave so se od leta 1910 stopnjevale, ker cesar Franc Jožef ni več hotel potrditi Ivana Hribarja za župana Ljubljane. Gledališče oziroma Dramatično društvo in ravnatelj Fran Govekar pa sta s tem izgubilo svojega velikega zaveznika. Usoda gledališča je bila po končani sezoni 1910/1911 tako negotova, da je le malokdo še verjel v nadaljnje delo.[23] Vlada je, kakor piše Slovenski narod 9. maja 1911, zavlekla volitve oziroma sklic občinskega sveta, tako da občina ni mogla skočiti na pomoč gledališču. »Različni klerikalni koritarji si polnijo žepe z deželnim denarjem, a za gledališče ne da dežela ničesar. Bodi pribito, da je to v prvi vrsti zasluga dr. Šusteršiča In dr. Kreka.«[24] V Slovencu so ponavljali, da je krivec za »propadanje« v vodstvu »Hribarjeve ere«, ki da nima sposobnosti za »vodenje gledališča, ki propada od dne do dne in ne deželno, ne slovensko temveč kvečjemu mestno ali še bolje 'mestni mednarodni varieté'«.[25] Pred sezono pa so tudi že napovedali, da se ni bati »da bi slovenskih gledaliških predstav sploh ne bilo v Ljubljani, ker so za vsak slučaj pripravlja velik, bogato opremljen oder v Ljudskem Domu«.[26]

Usoda gledališča je postala spet popolnoma nejasna, ko je prošnjo Dramatičnega društva za podporo deželni odbor na februarski seji ponovno zavrnil, hkrati pa je sprejel resolucijo, ki se glasi: »Deželni odbor si zagotovi primeren vpliv glede repertoira in nastavljanja gledališkega ravnateljstva.«[27] Že pred občnim zborom Dramatičnega društva so v Slovenskem narodu napovedovali, da »vse kaže, da se bo 'Dram. društvo' uklonilo klerikalnemu terorizmu in poskusilo izhajati kakor pač pojde. Imeli bomo torej dvakratno cenzuro in lahko si je predstaviti, kake težave čakajo gledališče.«[28] Na sami seji društva je profesor Kobal, kot zastopnik novega deželnega odbora in novi intendant, »omenil, da je bil pri dr. Šusteršiču. Deželni glavar je odgovoril na tak način, da ne more dvomiti, da ne bi dal deželni odbor podpore gledališču. Deželni glavar je izjavil napram njemu, da je cenzurno zahtevo deželnega odbora interpretirati na ta način, da hoče deželni odbor gledališče povzdigniti.«[29] Pogoji so bili sprejeti, novo vodstvo postavljeno.

Toda hiša je ostajala prazna ali vsaj hudo pomanjkljivo zasedena in bolj kot je šla sezona h koncu, večja je bila negotovost.[30] Deželni odbor namreč še vedno ni dal subvencije. Gledališka komisija, ki je bila ustanovljena leta 1913 in jo je vodil Etbin Kristan, je zato pripravila predloge, kako rešiti gledališko vprašanje. Ljubljanski župan Ivan Tavčar je finančne predloge in predlagano subvencijo sprejel. Deželnemu odboru pa je predlagal, da naj plača ravnatelja in honorira blagajnika. Deželni odbor je nato odgovoril, da daje že stavbo v brezplačen najem in da »preko tega pa ne more dati še denarnih prispevkov. Deželni odbor načelno odklanja sodelovanje pri vodstvu in si pridržuje pravico hišnega gospodarja. Pridržuje si cenzuro ter pravico po svoji previdnosti predstave suspendirati ali popolnoma ustaviti.«[31] Razpravljanje o gledališkem vprašanju na seji občinskega sveta so nato sklenil z besedami: »Noben srednjeveški gospodar ni stavil svojim podložnikom takih pogojev, kakor jih hoče staviti deželni odbor mestni občin.«[32]

Sezona se je rešila, ko so je intendant hrvaškega gledališča Vladimir Tršec ponudil redna gostovanja hrvaškega gledališča. Sezona se je začela pozno, a se je le začela.[33] Kakorkoli, redna gostovanja, niso bile rešitev vprašanja Slovenskega gledališča v Ljubljani. Občino so stala celo več, kot so znašale dotacije rednemu gledališču. Ljubljansko občinstvo pa je aprila 1914 še zadnjič napolnilo gledališko hišo.

»Konec slovenskega gledališča« se je glasil naslov članka v Slovenskem narodu iz dne 6. aprila 1914, ki je prinašalo poročilo iz končane »ankete, ki jo je sklicala mestna gledališka komisija«. Jeseni se gledališka sezona v resnici ni začela, a za to je dokončno poskrbela vojna, ki se je poleti razplamtela po Evropi. Kako bi se zgodba razvila, če ne bi prišlo do usodnega poletja, je nemogoče ugotavljati, a bržkone je »bila usoda slovenskega gledališča določena že prej in vsa znamenja kažejo, da ne bi bila drugačna«.[34]