Seja komisije programskega sveta za informativne programe. Nikoli mi ne bo jasno, kako vsem programskih telesom, vključno s programskim svetom, uspeva pri malenkostnih problemih zapraviti velikansko količino časa, ki potem stisne razpravo o ključnih stvareh v okvire, kakšne navadno zavzemajo deli točke »razno«. Če bi bil privrženec teorije zarot, bi že začel iskati skrivne niti, ki jih vlečejo nevidni mogočniki iz ozadja, da bi nas odvlekli od bistvenega. Lahko bi si morda rekel, da je za vsem vodstvo RTVS, ki mu sicer včasih kar ustreza, če kritikom njegovih predlogov zmanjkuje časa in energije. A kaj, ko gre ta stiska s časom pogosto tudi v škodo hitropoteznim načrtom vodilnih, saj svetniki, ko jim stvari niso več jasne, pač zahtevajo preložitev – pa gre teorija zarote po zlu.

Tokratna seja komisije za informativne programe se začne z enako logiko: najprej bomo razpravljali o pritožbah strank na volilno kampanjo, potem pa šele o najpomembnejšem letnem dokumentu nacionalke – poslovno-produkcijskem načrtu za leto 2012. Nato več kot dve uri razglabljamo o svetovnih problemih: pa o tem, zakaj so slovenska javnomnenjska merjenja zgrešila zmagovalca volitev, kdo je manipuliral in kdo ni; ali so bili vsi kandidati v vseh slovenskim medijih (v vseh, ne na nacionalki, ki naj bi pravzaprav edina zanimala to komisijo) obravnavani enakopravno. Svetnik dr. Hubert Požarnik nas vpraša, ali smo slišali njegov enourni pogovor na Radiu Ognjišče. Nismo. Ustrežljivo nam ga v bistvenih črtah obnovi. Mediji so v tokratni volilni kampanji perfidno manipulirali z množico. Ne, ne govori o TV Slovenija (Radia Slovenija se, kot je že navada med svetniki, v tem elaboratu niti ne spomni), ampak o medijih na splošno. Kandidatov niso napadali neposredno, med vrsticami so ponujali namige o politični opciji in njenem voditelju, ki da sta nevarna, pa o prikritih barabah, prihodnji oblasti, ki da prinaša totalitarne metode. Nič naravnost, vse zavito v vsem razumljivo simboliko, meni Požarnik. Potem dr. Peter Pavel Klasinc zavije v drugo smer in vpraša vodstvo, ali bodo zdaj, ko je agencija Mediana v svojih napovedih na RTV Slovenija tako zgrešila, odpovedali sodelovanje z njimi. Povejo mu, da tega ne bo treba, saj je s koncem volitev iztekla tudi pogodba. Gospod Klasinc še ni zadovoljen in bi si želel kakšne bolj vzgojne kazni, a mu le dopovemo, da si jo potemtakem zaslužijo vse agencije, ki so se ukvarjale s temi volitvami, saj so vse (čeprav zdaj trdijo, da so bile brezhibne) kraljevsko zgrešile. Dr. Hubert Požarnik dobi novo iztočnico in nadaljuje, kjer je končal prej; ljudi, pravi, je bilo namreč sram povedati, koga bodo volili, ker so bili namreč nekateri kandidati že vnaprej demonizirani kot nevarnost za demokracijo, kot »barabe«. In zato so vprašani volivci pred anketarji o svojih favoritih na volitvah niso povedali po resnici. Opozorim ga (dr. Hubert Požarnik v programskem svetu velja bolj za privrženca pomladnih strank), da je pravzaprav pravkar opisal primer demoniziranja Zorana Jankovića, ki je agencije najbolj presenetil, saj je pred tem v merjenjih zaostajal za Janševo SDS, na koncu pa zmagal. Ta del prijateljskega pogovora traja dobro uro. S pritožbami samimi pa, jasno, opravimo v petih minutah. Niso bile upravičene. Je sploh treba povedati, da temeljni dokument RTV Slovenija – programsko-poslovni načrt – potem obdelamo v pol ure. In bi ga še prej, če se predsednik komisije ne bi zataknil ob nekih številkah, ki so tako ali tako v pristojnosti nadzornega sveta.

Ob del tega dokumenta, ki je bil najbolj sporen – to je, da se dve načeloma komercialni prireditvi, olimpijada in svetovno prvenstvo v nogometu, financirata iz razvojnih sredstev –, se obregne del svetnikov. A komisija o tem ne sprejeme nobenega sklepa.

Kolikor vem, se je v dneh pred naslednjo sejo programskega sveta z vrhom RTVS (brez radia) sestala skupinica svetnikov in ga opozorila, da njihova računica, da lahko pod mizo prodajo olimpijado in svetovno prvenstvo in ga pokrijejo iz sredstev, ki so namenjena razvoju, ne more biti uspešna. Iz informacij iz druge roke lahko povem, da so svetniki od vodstva dobili zagotovilo, da bodo stvar rešili drugače. Način, ki so ga potem predlagali, se je zdel smiseln.

Prejšnje zagotovilo svetnikom o financiranju olimpijade je na seji programskega sveta lahkotno pozabljeno. Ko generalni direktor Marko Filli razlaga finančno konstrukcijo za prihodnje leto, se olimpijada in svetovno prvenstvo znova čudežno prikažeta med postavkami razvojnih sredstev. Vmes nas prijazno opozorijo, da to tako ali tako ne vpliva na sprejem programsko-produkcijskega načrta, saj so bile pogodbe podpisane že pod prejšnjim vodstvom in se hiša temu pač ne more odpovedati. Smemo sicer problematizirati razdelitev razvojnih sredstev, ampak samo če si na dušo naložimo uničenje drugih delov programa – na primer kulturnega. Torej naj bi nas bilo kot nesramne protikulturneže bolj sram. Da na take finte ne padamo, bi se vodstvo v letu in pol že lahko naučilo; trmasto vztrajamo, naj denar za ta dva projekta najdejo drugje. A na koncu se taktika »ne slišim nič, ne vidim nič« vodstvu splača. Večina svetnikov podpre tudi to.

Vodstvo tudi ni izpolnilo zahteve po primerjalnih tabelah pričakovanih in uresničenih ratingov oddaj. Svetnikom jih ponudi v osebno branje na tajništvu sveta – tako kot v belem svetu v sex shopih strankam ponujajo kabino za osebno uporabo. Menda pa ratingi niso preveč spodbudni – kjer pa je, roko na srce, treba upoštevati tudi erozijo gledanosti, ki je sledila državnemu prevzemu RTVS in jo je v nekaj letih nemogoče premagati. Tu, prostodušno kot zna le on, stvari postavi na pravo mesto Sašo Hribar. »Nacionalka, predvsem televizija,« pravi, »je izgubila identiteto. Radio je ni. In če bi danes najbolj konjunkturne oddaje RTV Slovenija preselili na komercialno Pro Plus, bi bili tam ratingi bistveno višji, kot so pri nas. Ker se nacionalna hiša pač ne zna promovirati.« Pri tem uporabi primer oddaje Misija Evrovizija, ki je po njegovem vrhunska oddaja, ki bo po njegovem zbledela v močvirju nacionalke. (K sreči ni.)

Saj sem že enkrat napisal: to vodstvo ima v programskem svetu res hudega nadzornika, kakršnega Guzejev programski svet ni imel štiri leta in pol. Kritične čudake, ki so se pojavljali v njem, so tedaj z ignoranco njihovih predlogov pripravili k odstopu in tole ponavljanje enake taktike pri novih »čudakih« v svetu pri sedanjem vodstvu diši po podobni maniri. Res ne vem, kaj se plete v Fillijevi glavi, ampak jaz bi bil teh kritičnih članov (ki so ga nekoč celo podprli pri izvolitvi) vesel, bi jih pa, to je pač njegova pravica, preklinjal ob temnih in depresivnih nočeh in klical nadnje uroke. Ali pa iz razvojnih sredstev plačal strokovnjaka za vudu.

Programski svet se sestaja v okrnjeni sestavi, saj je osmim svetnikom (pretežno bližjih desnici) potekel mandat. Novi kvorum se računa od 21 preostalih svetnikov, dokler parlament ne imenuje novih osmih. Ker je večino v parlamentu uspelo dobiti Janševi koaliciji, mnogi namigujejo, da bomo nazaj v svet dobili vseh osem ali vsaj sedem svetnikov, ki so že odšli in torej bili zgolj na krajšem, a zasluženem oddihu. No ja, saj smo se že lepo navadili skupnega življenja.

Vodstvo pa je v tem času sestavilo predlog sprememb statuta, med katerimi pozornost vzbudi predvsem drugačna organiziranost MMC-ja. Ni se mogoče znebiti občutka, da so spremembe v bistvu namenjene odstranitvi odgovornega urednika Uroša Urbanije, ki je na to mesto prišel s posebnim »žegnom« tedanjih direktorjev radia in televizije – Vinka Vasleta in Jožeta Možine – kljub prepričljivo negativnemu mnenju uredništva. Urbanijevo vodenje MMC-ja žanje vrsto pritožb, tako od MMC-jevih novinarjev in novinark, češ da so razmere v uredništvu nevzdržne, pa do obiskovalcev portala, ki opozarjajo, da je spletna stran nacionalke odkrito navijaška do ene politične opcije. Portal je imel tudi sicer veliko profesionalnih zdrsov, z urednikom pa so v »Guzejevih časih« vsi ravnali v rokavicah. Pa tudi v Fillijevih. Sam Filli se na tej seji sveta celo pohvali, da je odgovornega urednika puščal pri miru. Prav tu pa je tudi problem: če je Urbanija delal slabo, zakaj ga niso odstavili, ko so z vrha RTVS odšli njegovi podporniki. Naporna je pot take odstavitve, ampak stvari bi bile čiste. Tako pa ima Urbanija najbrž kar prav, ko pravi, da so organizacijske spremembe pravzaprav pesek v oči in je prava tarča on. Čeprav je res, da so bile spremembe nujne vsaj pri tem, da postane MMC bolj povezan z nacionalko. Že prejšnji vodja MMC Zvezdan Martič je namreč iz portala naredil samostojno topnjačo s čisto svojim privezom in vsemogočnim kapitanom, ker je najbrž mislil, da bo tako zavaroval spletno stran – pa tudi sebe. Nič od obojega mu ni uspelo. Guzej, Vasle in Možina so ga po hitrem postopku frcnili s položaja, nastavili mimo volje uredništva lojalnega človeka (Urbanija je bil, kar zadeva izkušnje s spletnim portalom, takrat povsem nepopisan list, ki je kar klical po tem, kdo bo kaj napisal nanj). Če je bilo to »prosto strelstvo« MMC-ja tako moteče, zakaj so z organizacijskimi spremembami čakali leto in pol? Tako pa so nas svetnike stisnili v čudno igro. Svetnik v odhajanju Matevž Caserman, ki ga je v programski svet predlagala SDS, opozarja, da je v hišo prišlo več kot 250 pozivov, naj statusa portala ne spreminjamo. Ne pove sicer, da so si besedila teh pozivov neverjetno podobna, nekatera kar identična, kar se v odzivih na RTVS dogaja redno, ko je na vrsti zadeva, ki ne ustreza eni ali drugi politični stranki. (Kar kaže tudi na to, da se znajo naše stranke prav dobro organizirati in da niso tako nedelavne, kot skušajo nekateri zlonamerneži prikazati kar počez).

Akademik Janko Kos v razpravi o tej temi prostodušno prizna, da sam sicer interneta ne uporablja, ampak da akademiki, ki jih je spraševal, pravijo, da je MMC zdaj dober in ni treba nič spreminjati, ter da so mu priporočili, naj glasuje proti spremembam. Predsednik programskega sveta Jernej Pikalo potem pripomni, da je govoril z drugimi akademiki. Ti pa da pravijo povsem drugače. To seveda kaže, da so slovenske univerze globoko demokratične ustanove, v katerih se akademiki ne prepirajo med sabo, ampak si različna stališča sporočajo prek posrednikov. Miran Lesjak (v programskem svetu je na predlog Zaresa in bi zmotno mislili – to so šefi RTVS pogosto občutili na lastni koži –, da bo podprl vse odločitve vodstva) pravi, da statutarne spremembe, ki odgovornost razpršijo med več odgovornih urednikov, ne morejo biti uspešne. Novemu predsedniku komisije za MMC Petru Geršiču pa se zdijo organizacijske spremembe dobrodošle in primerne, čeprav tudi on vidi tveganja. Vendar meni, da načrt sam že vsebuje mehanizme, ki bodo ta tveganja zmanjšala. Mojca Kovač Šebart je načelna kot vselej: meni, da bi s spremembami lahko počakali na čas, ko bo programski svet spet popoln. Toda vodstvo ne omahuje – svet naj glasuje zdaj. Ta vnema po tem, da bi programski svet stisnili v kot, je prav nenavadna, še posebej, če vemo, da statutarne spremembe sprejema nadzorni svet. In ta jih dan po naši razpravi na programskem svetu sprejme in še isti teden tudi uresniči. Od sprejema statuta do preselitve Uroša Urbanije na drugo delovno mesto ne mine niti teden dni. MMC zdaj tako ali drugače vodi osemnajst odgovornih urednikov. In vsebina? Morda je manj politično slikovita, je pa (Branku Grimsu bi bilo všeč) »uravnotežena«.

Dr. Janez Gril, ki ga je v programski svet predlagala RKC, kdo ve že katerič sprašuje, kdaj bo Radio Slovenija dobil uredništvo za verske programe. Saj ne, da teh programov ni, le uredništva nimajo. V času, ko se združujejo ministrstva, agencije in direktorati se zdi vnema Janeza Grila nekako zunaj sodobnih trendov, a so direktorji RTVS skuhali rešitev v skladu s tem časom – dobili smo bimedialno (združeno radijsko-televizijsko) uredništvo verskih programov. Upam, da smo torej vsaj to zdaj pospravili s prihodnjih dnevnih redov.

Na mize nam položijo promocijsko knjižico, ki predstavlja RTVS. Na zadnji strani je vprašanje: »Ali veste, da je naša radijska dokumentacija najstarejša v Sloveniji.« Na glas zlobno pripomnim, da manjka vsaj še en stavek: »Ali veste, da je to najstarejšo in javno dokumentacijo tedanji direktor radia Vinko Vasle pred štirimi leti ukinil in novinarje napotil v dokumentacijo Dela, zasebnega časopisa, ki ga je tedaj vodil njegov nekdanji soborec pri Magu Danilo Slivnik?« Direktor radia Miha Lampreht se samo kislo nasmehne.

Člane programskega sveta nikoli ne vprašajo, kako se počutimo. Na oltarju domovine moramo biti zdravi, polni energije in zvrhani dobrih idej. Nobenih depresij, jeznega vedenja ali utrujenosti ne pričakujejo od nas. Ko sva dva svetnika prikrevsala na sejo v berglah, so vsi razumevajoče prikimali: Tako se dela.« (Pri tem pa še danes ne vem, ali to pomeni, da se tako lomi noge, ali da je prihod – ali bolje »privlek« – na sejo edina normalna stvar). No, oba sva že okrevala, ampak noge so za sestanke tako ali tako uporabne samo v izjemnih okoliščinah. Direktor televizije Janez Lombergar niti ne sluti, da bi bilo bolje, če jaz to pot ne bi s sabo pripeljal svoje glave. Nisem človek, ki bi jezo dolgo nosil v sebi. Po uri izpuhti. A Lombergar je mojo (in jezo drugih) pridno napajal že nekaj časa. Na komisijah programskega sveta, kjer naj bi podrobneje kot na svetu razčistili odprta vprašanja, je direktor televizije prejkone naključni gost. Ne, da ne pride. Pride, a potem kot možiček iz vremenske hišice vsakih nekaj minut izgine, se vrne čez pol ure in po nekaj minutah znova zdrvi ven. Ker je seveda delo brez ljudi, ki imajo v rokah ključne informacije, brez haska, se komisije tisti hip spet spremenijo v debatni klub, kakšnega opisujem na začetku tega besedila.

Direktor radia Miha Lampreht vselej zvesto sedi z nami od začetka do konca (čeprav smo mu, ne dvomim, precejkrat odveč), Lombergar pa ujame kak stavek in že ga ni več. In ko se to dogaja na vsaki seji, se počasi nabere gnev. Tako torej sredi rutinskega dela seje programskega sveta, v katerem navadno predsedniki komisij poročajo o delu, napovem, da se sestankov, na katerih bo direktor televizije pretežno navzoč samo v duhu, ne nameravam udeleževati. Lombergarja seveda tudi v tem trenutku ni v sejni dvorani, a pravim, da pač ne morem čakati, da ga bom ujel med enim in drugim odhodom iz sobe. No, pred koncem mojega nastopa se direktor televizije vendarle prikaže in ujame bistvo povedanega. »Lahko bi šel na počitnice in smučat,« pravi, »pa sem ostal tu.« A to pot se mi ne smili preveč: »Kdor je šel za dimnikarja, je vedel, da bo črn. Povrh vsega pa je dober vodja delovnega procesa tisti, ki si sestavi tako ekipo, da nikoli ni nepogrešljiv.« Majhen uspeh te kritike se pokaže tako, da to pot direktor televizije uspe ostati z nami do konca seje.

Sicer pa se na njej ubadamo s poslovno-programskim poročilom za lansko leto. Zanimivo, kako trojki FLL (Filli, Lombergar, Lampreht) ne gre v glavo, kaj bi mi v njem pričakovali. Pa je stvar na moč preprosta: vzeti je treba programska izhodišča za to leto, v poročilu pa ob njih zapisati, kaj je bilo narejeno in kaj ne (ter zakaj ne). Enako je treba narediti v poročilu o porabi t. i. razvojnih sredstev. Se vam zdi zapleteno? Seveda ni. Naj bom pravičen – radio in njegov direktor Miha Lampreht sta to naredila natanko tako. Ampak na programskem svetu se o radiu pogovarjamo skoraj mimogrede. Sicer pa nam takoj povedo, da poročilo tako ali tako sprejema nadzorni svet, pri čemer svetnik Mirana Lesjaka pripomni, da je taka ureditev čudna. O dokumentu, ki je namenjen javnosti, ne odloča organ, ki ga je predlagala javnost, ampak tisti, ki ga je pretežno imenovala vlada. Lesjak tudi opozori, da je hiša porabila razvojni denar za projekte tematskih kanalov, ki jih doslej zaradi zakonskih omejitev na televiziji sploh še ni mogoče videti. Vodstvo nam obljubi, da bomo, če bomo še na isti seji pridno glasovali za poročilo o izpolnitvi programsko-poslovnega načrta oziroma njenem nadaljevanju, sklicanem za naslednji mesec, dobili, tečneži, to, kar hočemo. In tako smo pridni ter glasujemo za.

Znova poslušamo tarnanje zaradi skupnega news centra, v katerem naj bi nastajali informativni programi za obe hiši in MMC in ki ga ne moremo zgraditi, ker čakamo na spremembo ljubljanskega prostorskega načrta. Nežno pripomnim, da na to središče čakamo že nekaj let, kot da bo vse rešila neka stavba. V dobi elektronskih komunikacij se mi zdi, da pravzaprav ni pomembno, kje kdo sedi, saj smo komunikacijsko že vsi povezani. Bi morda ne bilo mogoče z ustrezno organizacijo povezati vse novinarje v tako središče, tudi če ne sedijo skupaj? Če pa se ne poznajo med sabo, naj jim organizirajo piknik.

Ali pa tudi ne, da ne bodo pristali v Reporterju, ki je Lombergarju očital, da je urednike odpeljal v Novo mesto, da so se tam na kosilu pogovorili o prihodnjem delu. To, da vrhovni šef podrejene odpelje na nevtralni teren, kjer zaradi zamenjave okolja možgani pač bolje delajo, ni ravno izum direktorja televizije, pozna ga ves poslovni svet. A Reporter se bojuje za pravice odjemalcev elektrike, ki jih je ta grozni primer stal – takole na prst – 200 evrov.

Mislil sem že, da je zgodba s Petkovo centrifugo, ki jo delam za Val 202, končana. Vinko Vasle, moj nekdanji direktor, se je s tem, ko me je tedaj ovadil, da s tem, ko jo pripravljam, kot svetnik kršim zakon, saj ne smem biti v poslovnem odnosu z RTVS, veselo opekel. Celo pravna služba RTVS je ugotovila, da jo brezplačno, in zato ne moremo govoriti o poslovnem odnosu. Ni denarja, ni posla. No, zdaj je zgodbo znova na plan privlekel Reporter, Vasletov drugi dom. Njihov novinar Silvester Šurla je v tem mojem groznem početju pol leta po prvem napadu znova prepoznal hudo kršitev zakona, čeprav je ni ravno prepričljivo pojasnil. Poslovno sodelovanje je, tako je zapisal, programsko sodelovanje. Kar bi na kratko povedano pomenilo, da je vsak, ki nastopa na RTV Slovenija, hkrati z njo že v poslovnem odnosu. Hkrati je malo manipuliral, saj je njegovo besedilo mogoče razumeti tudi tako, da oddaje pripravljam vsak teden, kar pa seveda ni res, saj sem samo eden od množice avtorjev in pridem na vrsto le trikrat do štirikrat na leto. Ampak bolje se bere, kajne?

Ker pa je vlada med tem izvedla novo inovacijo in RTVS do nadaljnjega prepovedala sklepanje avtorskih pogodb z zunanjimi sodelavci, predlagam, naj se v krizi, ki jo je povzročila ta vladna odredba, za podobno, torej neplačano obliko sodelovanja, prijavijo kar vsi svetniki RTVS, če jim je, kot zatrjujejo sami, res toliko do javnega servisa. Tako bi glede na okolja, iz katerih izhajajo, lahko pokrili skoraj vsa področja – od glasbe, humorja, politike, zgodovine, prosvete, umetnosti do verskih skupnosti. Saj znajo. Pa koliko dela bi s tem dali Reporterju!

Toda Reporter očitno ne moti toliko moje prostovoljstvo, ki ruši njihovo prepričljivost, moti jih, da je, kot pravijo, rdeča nit mojih prispevkov »antijanšizem«, kar je precej za lase privlečena trditev. V primeru, ki ga navajajo (v Petkovi centrifugi), pa moraš biti že fanatičen privrženec predsednika SDS, da vidiš kaj takega. Predsednik vlade je namreč omenjen samo enkrat in še to zgolj kot razlagalec t. i. »zlatega fiskalnega pravila« … Nisem sicer še odkril, kaj je pravzaprav nalepka »antijanšizem«. Razlikovanje od »nas«, ki smo ponosni »janšisti«. Psovka morda ali osebna karakteristika.

Pri Reporterju bi prepovedali tudi tale dnevnik v Medijski preži, s katerim menda zlorabljam položaj v programskem svetu. Kot da bi bil ta tajna prostozidarska loža, v kateri je treba notranja dogajanja skrivati pred javnostjo. Medtem ko jih v Reporterju seveda ni motilo objaviti daljšega besedilo člana, za javnost bolj zaprtega organa – nadzornega sveta RTV Slovenija Miha Kluna, ki se je pritoževal nad statutarnimi spremembami v hiši, ki so iz MMC odnesle Uroša Urbanijo. Ah, seveda, Miha Klun ni »antijanšist«, prej obratno. Sem pa veselo presenečen, da so se v zadnjem letu z mano kot upokojencem ukvarjali kar dvakrat. Ko sem bil še aktiven novinar, pri njih nisem prišel tako daleč. Čakam, kdaj bom prišel na duplerico in se zato že vneto ukvarjam z body buildingom. Mimogrede: kako natančno kolegi pri Reporterju berejo besedila v Medijski preži – še priimek so prepisali narobe. V novinarstvu velja pravilo, da ti šlamparija pri enem, še tako minornem podatku, sesuje cel članek.

Nazaj na sejo programskega sveta. Na sredi dela omagamo, sejo pa bomo nadaljevali, ko si naberemo nekaj moči.

Imeli smo skoraj mesec dni časa, da si opomoremo, vodstvo je pa res pripravilo dopolnila poročila na način, ki smo ga terjali že pri vseh dokumentih. Miran Lesjak jih pohvali, a kadar Miran hvali, je bolje biti pozoren, ker temu navadno sledi kaj hudega. To bi lahko razbrali že iz njegove sprotne pripombe, da se urednikom zahvaljuje za vloženo delo, ki pa so se ga » lotili z različno mero zavzetosti«. Opravičila, ki jih zdaj poročilo navaja za nerealizacijo oddaj, da so namreč nekatere odpadle zato, ker ni bilo sponzorskih sredstev, ga ne prepriča, saj meni, da projekta pač ne moreš načrtovati, ko finančne konstrukcije še nimaš pokrite, ampak zgolj upaš, da se bodo pojavili tudi sponzorji. Vodstvo tudi prosi, naj za božjo voljo že podpiše tiste pogodbe, za katere urednica v svojem poročilu znotraj PPN ne ve, v katerem predalu so ta hip obležale. Lesjak se tudi obregne ob poročilo predsednika programskega sveta dr. Jerneja Pikala, češ da pa sam ravno ne vidi povečanja transparentnosti delovanja v hiši, ki ga ta omenja v svojem besedilu.

Za primer navede del poročila, ki zadeva spletni portal MMC, ki je čisti copy-paste prejšnjega poročila. Avtorji so v njem pozabili popraviti celo letnice in je bilo po njem tako lani svetovno nogometno prvenstvo – o katerem seveda nihče od ljudi na svetu, razen pripravljavcev besedila, ne ve nič. Mojca Šebart ugotavlja, da je nerealiziranih kopica otroških oddaj, poleg tega pa nikjer ni serije Hribovci, ki naj bi nadomestila ukinjeni Hri-bar. Pojasnilo o Hribovcih je lakonično: niso še zreli, čeprav lahko nekaj dni kasneje na spletu vidimo trailer oddaje, ki je zelo zrel. Hiša je pač ugotovila, da mirneje živi brez satire, z zdravim kmečkim humorjem splošnih »zabavnih oddaj«, zaradi katerega se politika ne vznemirja. O otroških oddajah pa nas direktor televizije Janez Lombergar znova pouči, da nimamo pojma. Televizija je živ organizem, pravi. Teče nenehni kreativni proces. Oddaje se rojevajo in izginjajo in so v nenehnem kreativnem procesu. Ampak ni mi jasno, zakaj so oddaje sploh zapisali v programsko-poslovni načrt, če so vedeli, da je treba vse začeti znova..

Dr. Peter Pavel Klasinc, ki se sicer na svetu vselej, povsem upravičeno, zavzema za temeljito ureditev arhivov (po specializaciji je namreč arhivist), pohvali Fillijev nastop na TV Koper: »Krasna italijanščina. Edino besede proračun niste vedeli.«

Ko gre za razdelitev sredstev iz programskega sklada, se stvari še bolj zašpičijo: Miran Lesjak, in z njim seveda tudi mi, ne razume, kaj ima z razvojem slovenske kulture teden poljskega filma. Direktor Lombergar nam, poenostavljeno povedano, pojasni, da smo z ogledi teh filmov postali vsi bolj kulturni.

Vse vznemirja neuvrstitev posnetka oddaje o podelitvi Viktorjev (kjer je RTVS pobrala precejšen del kipcev) med ponovitve in na splet. Satiriki so se v njej, ne, da bi RTVS obvestili, izdatno poigrali s temami bližajočega referenduma o družinskem zakoniku. RTVS sredi referendumske kampanje pač ne sme navijati za nobeno rešitev in vodstvo se je, potem ko je stvar šla v javnost že v neposrednem prenosu, odločilo, da bo ponovitev in spletno objavo zadržalo do konca referendumske kampanje. Zaradi tega si je prislužilo vrsto člankov in protestov, ki so potihnili uro po zaprtju volišč, ko je bila oddaj na spletu. Stvar, ki je rodila kar nekaj člankov, je po referendumu kratko malo nehala biti zanimiva.

Na njej je prvič tudi osem novih članov programskega sveta, ki jih je po prvotnih zapletih parlamentu vendarle uspelo imenovati. Njihovi nastopi segajo od kritično razumnih, ki v marsičem povzemajo dileme, ki jih je odpiral programski svet v prejšnji sestavi, do – naj rečem tako – ljubiteljskih. Dr. Mitja Štular načne teme tako, kot jih je odpiral kritični del dosedanje sestave sveta. Ker je tema skupnega sestanka nadzornega in programskega sveta – v resnici prvega v dveh letih – poraba t. i. razvojnih sredstev (gre za del prodanih delnic Eutelsata in obveznic Banke Slovenije), se znajdemo na istih okopih nekateri nekdanji in novi svetniki. Vprašanje, ki ga je zastavila že stara svetniška garnitura, je enostavno: ali je spoštovano načelo, da je treba pri porabi razvojnih sredstev, ko gre za vsebine, dobiti soglasje programskega sveta, ali pa se ga je dovoljeno izogniti. Svetnik Štular je stvari še izostril: pri porabi je treba ob planiranju navesti pričakovane cilje, ob poročilu o porabi pa navesti, kako so bili uresničeni. Član nadzornega sveta Miha Klun pa je skupaj s svetnikom Miranom Lesjakom ugotavljal, da je bil ta posebni sklad, ki naj bi ga striktno uporabljali za razvoj, pokrival tudi zagate iz rednega dela nacionalke, kar je v nasprotju s pravilnikom o porabi tega denarja.

Drugo, ljubiteljsko plat razpravljavcev je zastopal svetnik Slavko Kmetič, ki je po desetih minutah sestanka že pronicljivo ugotovil, da je šlo vse narobe in »da zdaj ne bo več tako«. Njemu je bilo vse jasno: hiša ne varčuje, ne spoštuje vladnih navodil, povrh vsega je porabila premalo denarja za oddaje ob obletnici osamosvojitve (po njegovem bi jih moralo biti vsaj sto), povrh vsega pa je naredila posebno oddajo o prvem predsedniku Kučanu in nobene o Jožetu Pučniku. Problem vseh nas, ki nismo povsem zadeti od televizije, je, da kakšno stvar prezremo. Slavko Kmetič, na primer, je prezrl, da je v času jubilejnih oddaj ob osamosvojitvi televizija objavila tudi – sicer že prej posneto – oddajo o Jožetu Pučniku. Kmetiču se je tudi zazdelo, da so Val 202 oziroma njegovi voditelji preveč »jugoslovenarski«, ko je vendar znano, da je šlo za totalitarni sistem. Ne vem, zakaj se mi zdi, da se nikomur iz vodstva ni zdelo zelo pomembno, da bi bilo treba Val 202 braniti. Pa saj je bil Kmetič v tej oceni tudi precej osamljen. Poskusili smo mu pojasniti, da programski svet ni rezervni ali nadomestni super-uredniški odbor in da ocenjevanje programa ne sodi v njegovo pristojnost. Zdelo se mi je, ali pa sem vsaj upal, da je razumel.