Še vedno tečejo postopki za prodajo Večera; možna cena naj bi se gibala med 6 in 8 milijonov evrov (kakšna bo dejansko cena, je seveda stvar dejanskih ponudb in pogajanj). Ko se konča prodaja Večera, naj bi sledila prodaja družbe Delo, d. d. Omenjeni časopisni družbi, Večer in Delo, s 65 milijonov evrov letnega prihodka (in prodajno ceno, ki bo verjetno okrog polovice njunega letnega prometa) skupaj pomenita veliko večino slovenskega časopisnega trga.

Da bi bilo stanje na trgu še bolj negotovo, je treba upoštevati negotovosti glede finančnega uspeha in preživetja Žurnala, ki je že do leta 2010 nabral več kot 24 milijonov evrov izgube; nada­lje rezultate skupine Krater, ki je vstopila v reševanje revij Dela Revij prek zelo zahtevnega lizinga pri NKBM; v hudih škripcih so lokalni časopisi; programi posebnega pomena se rešujejo tudi prek spreminjanja Zakona o medijih, da si zagotovijo brezplačno oddajanje; številke glede prodaje naročnin na internetni dostop do medijev v sistemu Piano (kakšnih 120 naročnikov na mesec pri posameznem mediju) dajejo jasno vedeti, da si časopisna industrija zgolj s tem ne bo kaj bistveno pomagala; za vsak primer se naši mediji diverzificirajo – ukvarjajo se tudi z drugimi dejavnostmi: ena od naših radijskih postaj ima tako tudi krematorij za domače živali.

Vse to je drobiž. Šest milijonov tu. Dvajset milijonov tam. Drobiž. Predstavljajte si medijskega akterja, ki obrača tako velike vsote, da lahko v enem samem letu pridela 200 milijonov evrov izgube. Natančneje 211 milijonov evrov izgube. In podjetje, kjer je ta izguba očitno tako malo pomembna, da nihče od članov uprav, odgovornih za to izgubo, ne odgovarja niti jih nihče ne pokliče na odgovornost. Nikomur se ne zgodi nič. Tako obrobnih je teh 211 milijonov evrov izgube.

Kaj bi se zgodilo, če bi v Sloveniji imeli tako močnega medijskega akterja? Če bi ravnal vsaj malo bolj razsodno in, recimo, 200 milijonov evrov vložil v slovenske medije: kupil bi Večer in Delo, zraven še Žurnal, rešil bi Delo Revije, odkupil TV3, kupil še nekaj revij, lokalnih časopisov in radijskih postaj – in ne bi prišli niti na polovico omenjene vsote. Skoraj celotno slovensko medijsko prizorišče (izpustili pri praktično samo RTV Slovenija in Pro Plus) bi lahko kupili s tistimi 211 milijoni evrov.

Zdaj smo tako močnega akterja dobili. Eden glavnih premikov na slovenskem medijskem trgu v letošnjem letu naj bi bil vstop družbe TSmedia, podjetja, ki je v stoodstotni lasti Telekoma Slovenija, na področje televizije. Toda bolj kot dejstvo, da dobivamo nov televizijski program, vzbuja pozornost dejstvo, da s tem na področje medijev vstopa Telekom Slovenije – natanko tisto podjetje, ki je moralo v letu 2010 zaradi slabih naložb odpisati prej omenjenih 211 milijonov evrov. Razmišljanje je jasno: če lahko odpišejo 211 milijonov evrov izgube, potem si lahko privoščijo tudi nekaj deset milijonov evrov investicij v televizijo, pa četudi se bo čez nekaj let izkazalo, da gre za zgrešeno investicijo. Vstop Telekoma Slovenije je vstop giganta na območje ranjenih in krhkih palčkov, pri čemer je jasno, da so rane pri mnogih tako hude, da ne bodo preživeli – zdaj pa bo med njimi lomastil svež monstrum.

Seveda pa še vedno ostaja vprašanje, ali se bo vstop na televizijsko področje vendarle zgodil. Glavno vprašanje, ki se je pojavljalo v prejšnjih dneh, je bilo, ali ni ustanavljanje televizijske postaje v nasprotju z 61. členom Zakona o medijih. Ta namreč pravi, da je opravljanje telekomunikacijske in televizijske dejavnosti nezdružljivo; toda ob tem je jasno, da ta člen dopušča tudi izjeme – in ta možnost izjeme bi lahko omogočala tudi ustanovitev televizijskega programa, ki bi bil v lasti telekomunikacijske družbe.

Toda v resnici staza TSmedia in Telekom Slovenije ter njihove televizijske načrte (sta) bolj problematična 56. in 60. člen Zakona o medijih. Drugi govori o nezdružljivosti opravljanja televizijske ter oglaševalske dejavnosti, in ker se družba TSmedia ukvarja tudi z oglaševalsko dejavnostjo (digitalni zunanji zasloni med drugim na avtobusih LPP in v trgovskih centrih, kontekstno oglaševanje itd.) in ker 60. člen (v nasprotju z 61. členom) nima izjem, ta člen zakona dejansko TSmedia, Telekomu in drugim povezanim podjetjem prepoveduje opravljanje televizijske dejavnosti.

Prepoveduje ga tudi 56. člen. Ta ne dovoli, da bi bila dva izdajatelja TV-programa in povezane družbe med sabo lastniško ali upravljavsko povezana (več kot 20-odstotno). Ker je Republika Slovenija (sicer večinski lastnik Telekoma) lastniško prisotna že pri RTV Slovenija (v razvidu medijev recimo piše, da ima Republika Slovenija 100-odstotni lastniški delež TV SLO3), to pomeni, da nobena druga družba (ali povezana družba), v kateri ima država več kot 20-odstotni lastniški ali upravljavski delež (razen RTV Slovenija), ne sme biti izdajatelj TV-programa.

Tako vsaj piše v Zakonu o medijih. Ko je šlo za TV Pink 3 in za njegove lastnike, Agencijo TV Pink (zdaj Agencija Medias), je Ministrstvo za kulturo agenciji naložilo, da mora iz temeljnega akta podjetja izbrisati s televizijsko nezdružljive dejavnosti, kot je bila radijska. Zanimivo bo videti, kako si bodo državni organi oziroma regulatorji interpretirali 56. in 60 člen Zakona o medijih in ali bodo pri tem našli kakšne dejavnosti, ki so nezdružljive s televizijsko ali ki so v nasprotju z omejevanjem koncentracije.

Tako negotovo in nejasno, kot je v tem trenutku, verjetno slovensko medijsko področje še nikoli ni bilo.