Sindikat novinarjev Slovenije je bil kot prvi poklicni sindikat v tedanji Jugoslaviji ustanovljen 6. marca leta 1990 v Kopru. Istega leta postal reprezentativni sindikat za vse poklicne in samostojne novinarje. Za temeljno nalogo si je zadal skrb za spoštovanje Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (KPPN) – in s tem je veliko težav še danes. Stanje je domala absurdno. KPPN spoštuje večina izdajateljev, večina novinarjev jo ima zapisano v pogodbah o zaposlitvi, ne priznavajo pa je zastopniki delodajalskih združenj, ki so jo podpisali decembra 1991 in nikoli zakonito odpovedali.

Nepriznavanje in nespoštovanje določil KPPN je pripeljalo do prve splošne stavke novinarjev, ki se je začela 3. oktobra 2004, 5. 10. 2004 ob 8.00 pa jo je stavkovni odbor začasno (!) prekinil.

SNS se ves čas delovanja srečuje s težavami. Danes šteje okoli 600 članov, ki so v zaposlitvenem razmerju, ter okoli 130 svobodnih in samostojnih novinarjev. SNS je finančno in kadrovsko omejen. Po besedah Iztoka Jurančiča, predsednika SNS, je ta najmočnejši v velikih in srednjih medijih, v katerih zaposlujejo največ novinarjev. Veliko manj interesa za samoorganizacijo in poguma za sindikalno dejavnost je v manjših medijskih hišah z le nekaj zaposlenimi, ki najemajo predvsem pogodbene sodelavce. Takih medijev je okoli 300, so pa pomemben nosilec pluralnosti medijskega prostora. SNS si za kratkoročni cilj zastavlja ustanavljanje sekcij svobodnjakov, v katerih imajo ti podporo zaposlenih, precej se ukvarja z zaščito avtorskih pravic (nadomestila od klipingov), uspešen pa je (bil) tudi pri zaposlovanju svobodnih in samostojnih novinarjev na RTV Slovenija in kolektivnem urejanju njihovih pravic.

Kot opozarja Jurančič, tovrstni projekti ne morejo uspeti brez sodelovanja izdajateljev in delodajalcev – ti pa namenjajo malo ali nič za področje medgeneracijske menjave, usposabljanja za poklic in vlaganja v kakovostno novinarstvo. Ker se problemi stopnjujejo, članstvo pa upada tudi v drugih stanovskih organizacijah, želi novo vodstvo Društva novinarjev Slovenije (DNS) obuditi razmišljanja o združitvi SNS z DNS, ki so vedno doslej (nazadnje na Novinarskih dnevih leta 2010) neslavno propadla.

Težave, povezane z (ne)priznavanjem KPPN, so se zelo nazorno pokazale tudi kmalu po tem, ko je revijalni portfelj Dela Revij prevzelo podjetje Salomon, d. o. o., avgusta 2011. Novi delodajalec je od prvega dne zavračal implementacijo KPPN, češ da je ta neveljavna, čeprav so se delodajalci k spoštovanju KPNN zavezali v 5. členu novinarskih pogodb o zaposlitvi. Novinarji naj bi v treh mesecih po prevzemu dobili nove pogodbe. Delodajalec se je ob prevzemu namreč zavezal, da bo v navedenem času pripravil vse potrebne akte (Pravilnik o plačah, Akt o sistemizaciji ...). A to se ni zgodilo. Zato je SNS kot socialni partner po več neuspešnih pozivih k izpolnitvi zavez delodajalca v marcu 2011 prijavil delovni inšpekciji.

Nekdanje zaposlene Dela Revij so po prevzemu prezaposlili na tri različna invalidska podjetja, kar je razdrobilo tudi sindikalno dejavnost. Sindikat Pergam in SNS sta v času boja za Delo Revije tesno sodelovala, izjemno dobro je bilo tudi sodelovanje s Svetom delavcev. Ko je blagovne znamke (revije) zasegla NKBM kot največja upnica in jih s tem (začasno) rešila pred uničenjem, je kazalo, da bo »primer Delo Revije« vzorčni primer za sodelovanje različnih sindikatov v prihodnosti. A navidezne zgodbe o uspehu je bilo kmalu konec. Sveta delavcev v Salomonu nimajo, zato je ta ob prehodu k novemu delodajalcu ugasnil. Sindikat Pergam, ki kot panožni sindikat za tiskarsko dejavnost že vrsto let dobro sodeluje s skupino Krater, za novega delodajalca ni moteč. Moteč je (bil) zgolj novinarski sindikat (ta je v spomin na stare čase ohranil ime »Novinarski sindikat Dela Revije«). Začelo se je z zavračanjem implementacije KPPN v pogodbe o zaposlitvi, nadaljevalo z odločbami o dopustih za 2012, ki niso vključevale pet dni dodatnega dopusta, kot je določen v KPPN.

Članice in člani SNS smo v februarju ugotovili, da nam delodajalec ne odteguje sindikalne članarine. Ko ga je sindikat k temu pozval, se je direktor Gregor Repič zavezal, da bodo to storili – a da bodo vsakomur za to storitev vsak mesec odtegnil 4,08 evra provizije (kar sicer dopušča KPNN). Članicam in članom Pergama Salomon, d. o. o., članarino odteguje brez provizije.

Ko je že kazalo, da bomo socialni partnerji delodajalca le uspeli pripraviti do sprejema aktov, je sledil še zadnji udarec. Dvajsetega aprila 2012 je bila spodaj podpisani kot predsednici sindikata, sindikalni zaupnici ter urednici revije Obrazi zaradi domnevnega (in nikoli dokazanega ali prej očitanega) mobinga vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Le dva dni pred tem je delodajalec po sedmih mesecih le pripravil osnutek Akta o sistemizaciji. KPPN v njem ni, sindikat pa je nanj podal tudi številne druge pripombe. Celotno dogajanje napeljuje k domnevi, da ima poskus preprečevanja delovanja novinarskega sindikata, odlašanje s pripravo aktov, zavračanje socialnega dialoga ter odpustitev predsednice novinarskega sindikata le en namen – slabitev socialnega položaja novinarjev z dodatnim zmanjševanjem že tako nizkih plač, podreditev novinark in novinarjev ter še dodatno zmanjševanje uredniške in novinarske avtonomije.

»Glede na dogajanje po prevzemu lahko sklenemo, da družba Krater organizacijsko in menedžersko prevzemu revijalnega portfelja (s katerim so prevzeli tudi sindikat) ni bila dorasla. V času od prevzema so delodajalci ravnali po inerciji, kot 'invalidsko podjetje'. Predvsem pa ne gre skupaj, če nimaš znanja, nočeš v razvoj in strategije ničesar vlagati vanj, hkrati pa izvajaš politiko rezanja stroškov dela. To je recept za pogubo revij,« je ob dogajanju v Salomon, d. o. o., izjavil Iztok Jurančič.

»Primer Sedlar« je nevaren precedens, ki je presenetljivo hitro in močno strnil novinarske vrste. Standardi socialnega položaja, avtonomije in kakovosti dela novinark in novinarjev po vsej državi se znižujejo. Mediji v Sloveniji so pred velikimi spremembami. Usoda lastništva večine večjih medijskih hiš je trenutno povsem negotova.

Ne glede na to, kaj vse utegne »primer Sedlar« potegniti za seboj – in da bo – če bo – resnica dokazana šele čez nekaj let na sodišču –, pa je z osebnega vidika spodaj podpisane popolna zmaga trenutno na strani delodajalca.

Po prejemu izredne odpovedi se je z izrazi podpore odzvalo ogromno kolegic in kolegov novinarjev – a niti en urednik. Z redkimi ponudbami za (slabo plačano) prekarno delo sem se na vrhuncu nasilno prekinjene (uspešne) novinarske kariere v hipu znašla na socialnem dnu. Še hujše kot to je, da po 21 letih dela v novinarstvu nenadoma nimam več kje objavljati – in sem prisiljena v molk. S tem je močno kratena pravica ne le ustavno zagotovljena pravica do sindikalnega delovanja, temveč tudi novinarske in uredniške avtonomije – ter pravica do svobode izražanja kot ena najbolj varovanih temeljnih demokratičnih pravic.

Konec maja je delovno sodišče zavrglo tudi zahtevo za začasno odredbo, po kateri bi do začetka sodnega postopka prejemala vsaj polovico plače, če so mi delodajalci že prepovedali delati. Hkrati se na zavod za zaposlovnaje ne morem prijaviti zaradi odpovedi iz (domnevnih in nedokazanih) krivdnih razlogov. SNS in DNS sta konec maja o dogajanju obvestila mednarodne stanovske organizacije; Evropsko združenje novinarjev se je takoj odzvalo z opozorilom, da gre za prakso zastraševanja novinarjev, ki se angažirajo v sindikalnem boju ter da situacija v Sloveniji postaja skrb zbujajoča. S protestno izjavo proti kršenju imunitete sindikalne zaupnice so se oglasile sindikalne centrale.

Pozitiven učinek omenjenih dogodkov pa je ustanovitev sindikata v Dolenjskem listu, časopisu, ki prav tako deluje znotraj medijske skupine Krater.

»Primer Sedlar« se zdi kot kamenček, ki utegne sprožiti plaz med (nezadovoljnimi, negotovimi, tlačenimi) slovenskimi novinarkami in novinarji, ki so stopili skupaj in pokazali neverjetno solidarnost. Drugače je z njihovimi neposredno nadrejenimi; ti so v tem primeru jasno pokazali, na čigavi strani so. Na številne prošnje za službo v vseh večjih slovenskih medijskih hišah se v prejšnjih tednih ni pozitivno odzval niti eden od njih. Urednice in uredniki molčijo.