Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Pri ustanovitvi večine tiskovnih svetov v »novih demokracijah« so sodelovali partnerji iz Evrope. Njihovo sodelovanje ob instruktaži pomeni predvsem denar. In prav pri denarju se začenjajo stvari zatikati danes. Zunanji investitorji so, kajpak, predlagali način organiziranja, podoben svojemu.
Hotel Afa v Prištini stoji tam, kjer je pred dvaindvajsetimi leti, ko sem bil zadnjič v tem mestu, raslo grmovje. Za zanimivo, meni se zdi celo malce kičasta, stavbo Narodne univerzitetne knjižnice se je mesto končalo. Za njo je bilo sicer še nekaj individualnih hiš in potem konec mesta. Knjižnici – na sredini – delata danes druščino na eni strani nedokončana pravoslavna cerkev, ki jo je dal postaviti še Miloševićev režim, pa je ostala nedokončana, in katoliška na drugi strani prostrane poljane. Od pravoslavne cerkve se je Priština po globini razširila v hrib, tako kot so zdaj pozidana tudi ostala pobočja, ki obkrožajo kotlino, v kateri je pred četrt stoletja čemela kot mesto s kakimi 150.000 prebivalci. Danes jih ima 400.000, po nekaterih ocenah celo pol milijona in na daleč je mogoče opaziti, da je rasla brez kakršnegakoli urbanističnega načrta. Steklene palače rasejo iz pritličnih barakarskih prodajaln in edini del mesta, kjer je še mogoče slutiti nekaj posegov urbanistov, je tisti iz starih socialističnih časov.
Hotel Afa torej stoji v hitro rastočem novem delu, ki ga »krasijo« stotine improvizirano speljanih kablov električne napeljave – tako značilnih za orientalska naselja. Lani decembra smo se v tem hotelu znašli gostje iz vseh držav, nastalih na ozemlju nekdanje Jugoslavije, pridružil se nam je tudi albanski predstavnik. Po pričakovanjih se nas je večina poznala že od prej – saj smo se videvali že na srečanjih Zveze neodvisnih tiskovnih svetov ali drugod, kjer so se ukvarjali z vlogo samoregulacije – karavana pač, ki se seli od konference do konference. Človek bi verjel, da med znanci, ki so bili skupaj lani ali predlani pač ni mogoče o skupni temi izvedeti kaj bistveno novega, še posebej, če pobrskaš po spletnih straneh tiskovnih svetov in z nekaj sklepanja sestaviš podatke iz prejšnjih let z nekaj informacijami, ki si jih dobil iz osebnih stikov v najnovejšo zgodbo.
Nova spoznanja o starem modelu samoregulacije
Zame je prištinsko srečanje, ki ga je organizirala OVSE, nepričakovano prineslo vrsto spoznanj. To srečanje jih sicer ni prineslo na pladnju, ampak je bilo treba zložiti vrsto elementov, da se je prikazala presenetljiva slika.
Prvo spoznanje je sestavljeno iz spominov na prelom tisočletja, ko je skupina ljudi zbranih okoli Mirovnega inštituta poskušala spodbuditi ustanovitev slovenskega tiskovnega sveta. Projekt bi vsaj na začetku podprli Nizozemci, ki so imeli tedaj na tem področju dobre izkušnje. Del logistike je bil že utrjen okoli novinarskega častnega razsodišča, člani društva novinarjev so zamisel podprli, zataknilo pa se je pri založnikih. Za predstavnike javnosti nas ni preveč skrbelo. Založniki so podvomili pri denarju. Nisem prepričan, da je bila njihova pripravljenost, da se mediji podvržejo samoregulacijski arbitraži, iskrena – a za zavrnitev so se »obesili« na denar za delovanje tiskovnega sveta. Ne glede na to, da je bil ta vsaj za dve leti zagotovljen, so začeli omahovati. Medtem se je zamenjala tudi vodilna garnitura v društvu novinarjev in ta je projekt kratko malo izločila. Brez novinarjev, založnikov ali vsaj urednikov je bil otrok mrtvorojen.
Drugo pomembno dejstvo, ki barva to novo pojmovanje tiskovnih svetov, je, to mi je zdaj jasno, tedanji napačni pristop. »Stare demokracije« so nove spodbujale, naj vpeljejo oblike, ki dobro delujejo pri njih. Ko gre za Nizozemce, Švede, Norvežane, je tudi res tako. Njihovi tiskovni sveti so zrasli iz dolgih demokratičnih tradicij v Evropi (beseda »ombudsman« je skandinavskega izvora) – in tovrstna telesa v teh okoljih delujejo res dobro. A z njimi je tako kot z angleško travo – da je taka, kot je danes, potrebuješ sto let preizkušenih načinov obdelovanja. Že v Nemčiji ali Veliki Britaniji zgodba o prostovoljnosti odločitve za ustanovitev samoregulacijskega telesa izgubi precej sijaja. V Združenem kraljestvu so sicer tiskovni svet ustanovili že leta 1953, a so se njegovi člani v poznih osemdesetih sprli, nekateri časopisi, ki so neprestano kršili kodeks so izstopili iz druščine in tiskovni svet je razpadel. Morda bi tako tudi ostalo, če se v zadevo ne bi vmešala država: državni komite pod vodstvom sira Davida Calcutta pri notranjem ministrstvu je začel razmišljati, da bi namesto samoregulacije kazalo na državni ravni ustanoviti telo, ki bi imelo formalne instrumente za regulacijo medijske industrije. Komite je medijem postavil ultimat: ali v 18 mesecih ustanovite samoomejevalno telo, objavite njegov kodeks in v tem času pokažete ustrezno učinkovitost, ali pa se bomo medijev lotili z regulatornimi merili. In skesanci so se vrnili k samoregulacijski mizi. PCC – komisija za pritožbe nad tiskom je potemtakem nastala pod precej močnim pritiskom oblasti – zato danes težko novim demokracijam razlaga o prostovoljnosti. Tudi nemški tiskovni svet ni nastal brez pritiska države. Leta 1952 je notranje ministrstvo izdalo zvezni zakon o tisku, v katerem je predvidelo telo znotraj civilnega prava, ki bi s samomonitoringom nadzorovalo poklicne standarde in etiko nemškega tiska. Odpor med novinarji in tedaj še pozitivni zgled angleškega tiskovnega sveta, sta spodbudila nastanek podobne samoregulacijske oblike tudi v Zvezni republiki Nemčiji. A nobenega dvoma ne more biti, da brez nedvoumnega državnega pritiska nemškega tiskovnega sveta ne bi bilo. Z drugimi besedami – v obeh primerih je morala oblast sprožiti občutek ogroženosti, da je medije srečala pamet.
Posnemanje modelov, kajpak sponzorirano
Nauk vsega tega ni ravno spodbuden, še posebej, ker so zgodbe »novih demokracij« po svoje karikatura takih dogajanj. V njih država nikoli ni prenehala nadzorovati medijev, politika se je spajdašila z lastniki in medije spremenila v sredstva svojih medsebojnih obračunov. Novinarji, ki bi si želeli normalno profesionalno okolje in zato dokaj nerealistično pričakujejo čudežev od samoregulacijskih teles, ki jim jih ponujajo stare demokracije (ki, kot smo videli, doma tudi same niso najbolj »čiste«), se po prvem navdušenju nad iz tujine »sponzoriranimi« tiskovnimi sveti znajdejo v enakih bitkah, kot so jih bili pred njihovim nastankom.
V državah, nastalih na ozemlju nekdanje Jugoslavije, samo Slovenija in Makedonija nimata svojega tiskovnega sveta. Imajo ga Srbi (precej novega), pa Črnogorci; bosansko-hercegovskega so ustanovili s pomočjo angleške PCC, tudi kosovski tiskovni svet je mlajšega datuma. Hrvati so svoj Svet za medije ustanovili letos – ustanovitelji pa so založniki in hrvaško novinarsko društvo – dvopartitno telo torej – podobno kot nemški tiskovni svet. Pri večini ustanovitev so sodelovali partnerji iz Evrope. Njihovo sodelovanje, seveda, ob instruktaži, pomeni predvsem denar. In prav pri denarju se danes začenjajo stvari zatikati. Zunanji investitorji so, kajpak, predlagali način organiziranja, podoben svojemu. Glede na dohodke medijev v neki zahodni državi, ali pa teh v novonastalih državah, je razlika v prilivih tiskovnega sveta iz medijev precejšnja. Predvsem pa časovno omejena. In tako so novi »balkanski« tiskovni sveti začeli delati – z zanje – obilno zunanjo injekcijo denarja, ko pa se je projekt iztekel, so zahodni »investitorji« upravičeno rekli: »Zdaj ste na svojem.« In tako so se novi tiskovni sveti znašli v položaju, ki smo se mu v Sloveniji izognili že takoj na začetku velikodušnih ponudb: založniki v jugovzhodni Evropi nočejo odpreti denarnice, naši pa so to bolj ali manj neposredno povedali takoj. Tiskovni sveti v novih državah so se po mesecih relativnega obilja znašli na beraški palici. Založniki, tisti, ki jih niso že prej razjezile razsodbe tiskovnih svetov, so začeli izstopati iz njih zdaj in krog, ki je priznaval v kodeksu zapisane standarde, se je začel ožiti, da o pomanjkanju denarja sploh ne govorimo.
Slovenija: Naključen odpor, druga pot, boljši rezultat
Čeprav sem bil v letih 2001/2002 zavzet privrženec ustanovitve tiskovnega (ali medijskega) sveta v Sloveniji, se mi zdi, da nas je naključni odpor, ki ni imel velike zveze z opisanimi dogajanji, rešil težav, s katerimi se otepajo drugi v jugovzhodni Evropi. Izkazalo se je, da je model, ki ga ponujajo, uspešen samo v dveh primerih: prvič, če lastnike medijev za ustanovitev takega telesa izsiljuje država ali, drugič, če nastane z zavezo od spodaj navzgor. Enostavno presajanje drugih modelov, četudi podprto s tujim denarjem, v tem prostoru, to je zdaj precej očitno, ni dalo dobrih rezultatov.
Mislim, da je pot, ki jo je ubralo sedanje novinarsko častno razsodišče (NČR) oziroma njegova ustanovitelja Društvo novinarjev Slovenije in Sindikat novinarjev Slovenije, morda malo zapoznela, ampak prava. Z vključevanjem predstavnikov javnosti se dviguje njegova kredibilnost. Z vključitvijo založnikov, enkrat v prihodnosti, utegne zrasti njegova učinkovitost. Glede na to, da so razsodbe NČR postale pomembna prvina v medijskih sporih pred sodišči, se mi zgodba o vstopu lastnikov v to telo niti ne zdi tako oddaljena. Seveda ob predpostavki, da bomo prave lastnike medijev sploh dobili. Morda pa smo ob vseh čudnih poteh (ne)nastajanja slovenskega tiskovnega sveta imeli tudi veliko sreče.