Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Zavest o obstoju protivojnega gibanja, z izjemo ozkih aktivističnih krogov, žal nikoli ni postala del kolektivnega spomina – Analiza razpada Jugoslavije in vzrokov za vojne še ni zaključena – Intervju z Vesno Janković in Nikolo Mokrovićem, urednikoma knjige o protivojnem gibanju v nekdanji Jugoslaviji 1991–2011

Zgodovina vojn v bivši Jugoslaviji od leta 1991 naprej nikakor še ni končana. To dokazuje tudi nedavno izišla knjiga Neispričana povijest: Antiratna kampanija 1991-2011 (Documenta, Centar za součavanje s prošlošću, Antiratna kampanija, Zagreb, 2011). Ta za zgodovino celotne regije zelo pomemben zbornik prinaša originalne dokumente, transkripcije nedavnih okroglih miz, biografske refleksije nekaterih akterjev in akterk ter znanstveno analizo protivojnega gibanja na Hrvaškem.

V marsičem bi se dalo trditi, da so bila ob različnih individualnih in osamljenih gestah solidarnosti in protesta, ki bodo žal verjetno za vekomaj ostala nepopisana (dasiravno jih ni bilo tako malo, kot se na prvi pogled zdi) antinacionalistična in nedržavotvorna mirovna gibanja pravzaprav eden redkih družbenih, kulturnih in civilizacijskih dosežkov, ki so ga prinesle vojne na tleh na nekdanje Jugoslavije. Njihov pomen, pa tudi pomanjkljivosti, na področju medijske kritike in vzpostavljanja alternativnih medijev, različnih avtonomnih in bolj egalitarnih oblik organiziranja, vzajemne pomoči, solidarnosti in širše demokratizacije družbe, še posebej v odnosu do novi generacije aktivistov in aktivistk, v pričujočem intervjuju osvetljujeta urednika knjige Vesna Janković in Nikola Mokrović.

Ena od precej razširjenih razlag za vojne v bivši Jugoslaviji poudarja, da veliko odgovornost zanje nosijo osrednji mediji.Ali se s to analizo še strinjata?

Vesna Janković: Menim, da analiza razpada Jugoslavije in vzrokov za vojne še ni zaključena. Na mesto poenostavljenih razlag, ki temeljijo izključno na vzponu nacionalizma ter močno poudarjajo vlogo medijev pri nacionalistični mobilizaciji za vojno, počasi stopajo bolj poglobljene analize, ki upoštevajo različne strukturne dejavnike. Osebno se mi posebej zanimive zdijo tiste novejše analize, ki poudarjajo ekonomske vzroke, tako notranje kot tudi globalne. V tej luči so, na primer, zanimivi vloga Mednarodnega denarnega sklada pri ustvarjanju jugoslovanske ekonomske krize v začetku osemdesetih let in različni stabilizacijski programi iz časa pred začetkom nacionalistične mobilizacije in vojne.

Čeprav razumevanje vojn in vzrokov zanje postaja bolj kompleksno, pa se strinjam s tezo, da so osrednji mediji odigrali veliko vlogo pri konstruiranju zunanjih in notranjih sovražnikov ter pri širjenju sovražnega govora, torej pri ustvarjanju podobe realnosti, ki je hkrati tako krepila medetnično nestrpnost kot utrjevala vladajoči režim. Medijski prostor je bil sistematično »očiščen« vseh kritičnih glasov, pa tudi informacij, ki bi lahko vzbujale dvom v dominantno naracijo. Vprašanje, ki se tu zastavlja, pa ne zadeva le odgovornosti medijev za vojno, temveč tudi za povojno »normalizacijo«.

Protivojno gibanje je razvilo mnoge inovativne kanale komunikacije, ki so se naslanjali tudi na manj vidne oblike upiranja: telefonske zveze s Srbijo so bile sicer prekinjene, a se je telefonsko zvezo vendarle dalo dobiti prek telefonske centrale v Tuzli, BiH; ljudje so uporabljali faks mostove; pošiljali so pisma na »napačne« naslove na Madžarskem, da bi se ta potem »vrnila« na naslove želenih prejemnikov, ki so bili sicer na pismu napisani kot prvotni pošiljatelji; protivojno gibanje je uporabljalo enega prvih modemov na Hrvaškem, tu je primer Zamir BBS in drugo. Kako razumeti te prakse?

Vesna Janković: Navedeni primeri predvsem pričajo o neusahljivi človeški ustvarjalnosti, ko gre za preseganje ovir, ki nam jih vsiljuje sistem. Govorijo tudi o oblikah odpora, ki niso tako spektakularne, kot so na primer množične demonstracije, temveč so skromne, na videz majhne geste, ki so tvorile velik del naših tedanjih aktivnosti.

Internetno oglasno desko Zamir oziroma Zamir BBS vidim kot enega pomembnejših primerov subverzivne oziroma alternativne uporabe novih komunikacijskih tehnologij na globalni ravni v tistem času. Ne le, da je omogočil komunikacijo prek politično-vojnih ločnic, prispeval je k internacionalizaciji protivojnih aktivnosti ter k mednarodnem mreženju. Vsaj v primeru Hrvaške je pomembno pomagal pri ohranjanju komunikacije med posameznimi članicami mreže ARK. Zamir je deloval kot tehnična osnova horizontalnega mreženja. Poleg tega je bil tudi eden od načinov, na katerega se je izražala mednarodna solidarnost, saj je bil za delovanje in širjenje Zamirja ključnega pomena angažma »tujih« hekerjev in mirovnih aktivistov, seveda v sodelovanju z domačimi aktivisti in aktivistkami.

Nikola Mokrović: Aktivisti in aktivistke z območja bivše Jugoslavije so dokazali, da lahko vzpostavijo kanale komunikacije, ki niso odvisni od klasičnih, mainstream komunikacijskih struktur. V prostoru, ki ga je razprlo na eni strani ugašanje starih medijskih struktur in na drugi njihova preobrazba – zaradi privatizacije ali privzemanja novih ideoloških obrazcev (nacionalizem, državotvornost itn.) –, so našli avtonomen prostor izmenjave idej in informacij. Tej izmenjavi lahko sledimo prek pisem, fanzinov, magazinov, pamfletov, dopisov in apelov, ki so krožili na območju bivše Jugoslavije v začetku devetdesetih let, vse do začetkov elektronske komunikacije, ki se v zagrebški sredini začne razvijati s prihodom prvega modema v začetku leta 1992. V tem smislu je poučno opaziti, kako lahko komunikacija, ki uporablja sodobna tehnološka orodja, v dani politični situaciji odigra pomembno politično-subverzivno vlogo. Ne samo, da prehaja zidove, ki ukinjajo komunikacijo, ampak hkrati odpira tudi nove prostore svobode. Kakor so aktivisti takrat prepoznali pomen komunikacijskih sredstev, tudi danes, v drugačnih okoliščinah, oprezajo, kako iz njih kar največ izvleči. V tem smislu so vidnost njihovega delovanja in posledično vpliv, ki ga imajo lahko na družbo, na zavidljivi ravni. Lahko bi celo trdili, da so današnji aktivisti in aktivistke v povprečju informacijsko bolj izobraženi od ostale družbe, kar je delno povezano tudi z dejstvom, da so te iste tehnologije in sredstva komuniciranja zmožni tudi problematizirati.

Kaj so po vajinem mnenju najpomembnejše in najtrajnejše inovacije, ki jih je protivojno gibanje prineslo, na primer na področju medosebnih odnosov in form organiziranja?

Vesna Janković: Protivojno gibanje na Hrvaškem se je v precejšnji meri naslanjalo na obstoječo tradicijo ženskega in »zelenega« organiziranja. Aktivistično jedro ARK so leta 1991 sestavljali aktivisti in aktivistke »Svaruna«, prve civilne iniciative za ekološka, mirovna, ženska in duhovna vprašanja na Hrvaškem, ki se je formirala leta 1986, ter aktivistke ženskega SOS-telefona. Svoje delovanje smo utemeljili na kritiki tako hierarhičnih struktur kot pojavov neformalnega voditeljstva. Organizirati smo se želeli horizontalno in odločitve sprejemati s konsenzom. Vodstva, v smislu predsednika ali predsedništva, ni bilo. Namesto tega je obstajala funkcija koordinatorja ali koordinatorice posameznih aktivnosti, te pa so večinoma potekale po načelih samoorganizacije. Ta notranja demokratičnost, dopuščanje in negovanje večglasja, se mi zdi pomembna. V ARK so se na podlagi širokega skupnega imenovalca »biti proti vojni« zbrali generacijsko in svetovnonazorsko zelo različni ljudje, ki so ravno zaradi drugačnih komunikacijskih in organizacijskih modelov lahko uspešno sodelovali. Obstajala je medsebojna podpora celo na zelo osebni ravni. Poleg tega je ARK delovalkot mrežna organizacija in pomembno se nam je zdelo negovati tovrstno decentralizirano strukturo, ki je vsaki posamezni organizaciji puščala popolno avtonomijo delovanja glede na prioritete in potrebe lokalne sredine. Avtonomiji navkljub pa je obstajala visoka stopnja solidarnosti: skupaj smo podpisovali izjave za javnost, obiskovali javne tribune in dogodke, pomagali smo si celo finančno, kadar se je katera od organizacij znašla v težavah. Mislim, da je ravno ARK vpeljal mrežo kot specifično obliko organizacije, ki je od tedaj v široki uporabi med organizacijami civilne družbe na Hrvaškem.

Nikola Mokrović: Nasprotovanje vojni je prineslo inovacije na polju avtonomne samoorganizacije, vzpostavljanja horizontalnih struktur odločanja ter resne poskuse ustvarjanja pogojev za politično toleranco. Celotna dotedanja politična kultura in praksa je kot del propadlega družbenopolitičnega sistema doživela neuspeh, čeprav je kombinirala nekatere od zgornjih elementov ter rokovala z dejansko zelo avantgardnimi idejami političnega delovanja. Soočeni s to situacijo so protivojni oziroma mirovni aktivisti so te »stare« elemente uporabili v novem kontekstu prevlade liberalnega modela politike ter jim dali novo progresivno politično vsebino. V tem smislu so v začetku devetdesetih na političnem področju ti aktivisti predstavljali svojevrstno avantgardo, v pozitivnem pomenu te besede, ki pa ideološko seveda ni bila koherentna.

Če je bilo protivojno gibanje brez dvoma radikalno navzven, koliko je bilo radikalno navznoter?

Vesna Janković: Spominjam se, da sem na samem začetku gibanja zagovarjala vzpostavljanje alternativnih družbenih struktur, s čimer sem imela v mislih tudi fizične prostore, znotraj katerih bi lahko eksperimentirali z drugačnimi organizacijskimi, pa tudi medosebnimi modeli. Pri tem so imele pomembno vlogo delavnice nenasilne komunikacije in nenasilne direktne akcije, čeprav se nismo uspeli vedno izogniti pojavu neformalnih vodij ter vzpostavitvi neformalnih struktur moči oziroma delovanju »jeklenega zakona oligarhije«.

Kljub vsemu še danes, ko vstopim v katerega od prostorov organizacij, ki so bile del Protivojne kampanje, čutim, da ti prostori delujejo po drugih pravilih, da delujejo strpno do različnih oblik drugačnosti.

Nikola Mokorović Protivojno gibanje je bilo radikalno tako navzven kot navznoter, vsaj kar se tiče upoštevanja načela, da se ne smejo uporabljati sredstva, ki bi se po svojem habitusu razlikovala od svojih ciljev. Radikalnost, ki jo je gibanje projiciralo navzven, je oblikovala konservativnost in blodnjavost politične situacije, pogojena pa je bila tudi s specifičnimi notranjimi vrednotami. Številni aktivisti, ki so delovali na začetku devedesetih let, so se kalili še v času socializma, to znanje pa so nato nadgrajevali na prvih delavnicah nenasilne komunikacije, ki so se začele na koncu leta 1991. Aktivisti in aktivistke na začetku niso bili dobro opremljeni za artikulacijo svojih protivojnih oziroma mirovnih pozicij, a so bili istočasno odprti za učenje od ljudi, ki so se s temi temami ukvarjali že dolgo časa, in za eksperimentiranje, improvizacijo ter ustvarjalnost. Rezultat je bil, da je bilo njihovo delovanje vseskozi avtentično in umeščeno v situacijo, v kateri so bili. Treba je tudi poudariti, da se je protivojna kampanja na začetku vojne oblikovala iz niza prijateljskih mrež oziroma mrež sodelavev, ki so vključevale posameznike in posameznice iz številnih evropskih in drugih držav. Radikalnost navznoter pa se nanaša na zgoraj omenjene vrednote samo-organizacije, horizontalne strukture in politične tolerance. Te so bile v veliki meri uveljavljene v praksi, hkrati pa to še vedno ni jamčilo uspeha pri reševanju organizacijskih in strateških vprašanj.

Koliko je spomin na protivojno gibanje Hrvaškem še vedno prisoten oziroma do katere mere je bil marginaliziran, če ne celo izbrisan?

Vesna Janković: Zavest o obstoju protivojnega gibanja, z izjemo ozkih aktivističnih krogov, žal nikoli ni postala del kolektivnega spomina. Publikacije, ki dokumentirajo naše delovanje, so šele nedavno vzbudile interes nove generacije raziskovalcev, študentov in mladih znanstvenikov. Marginalizacija našega delovanja v devetdesetih je bila rezultat politične odločitve. Vendar pa, upoštevajoč legitimizirajočo moč znanosti, pa tudi živo organizacijsko dediščino, ki jo je protivojno gibanje pustilo za sabo, menim, da bi se morale danes ravno družbene znanosti bolj posvetiti ponovnemu ovrednotenju vloge in pomena tega zelo produktivnega ter v mnogih vidikih družbeno inovativnega gibanja.

Nikola Mokrović: Dediščina gibanja je opazna v mreži organizacij, ki delujejo na področju človekovih pravic, kjer so prevladujoča vprašanja protivojnih kampanj iz začetka devetdesetih let artikulirana v skladu z novimi problemi in izzivi. Prišlo pa je seveda do dodatnega razcveta tematik. Center za mirovne študije si, na primer, prizadeva v uradne izobraževalne programe vključiti izobraževanje za mir, Documenta se ukvarja z vprašanji soočanja s preteklostjo itn. Za marginalizacijo protivojnih in mirovniških iniciativ ter njihovo izginotje z družbenega odra so odgovorni tako akterji teh iniciativ sami kot tudi razmere v družbi nasploh. Splošna družbena marginalizacija je namreč lahko tudi indikator dejstva, da ta družba prizadevanj teh iniciativ nikoli ni vzela resno. O tem lahko govorimo tudi v kontekstu mainstream družbenih znanosti, ki za to področje nikoli niso pokazale večjega zanimanja. Na Fakulteti političnih znanosti v Zagrebu trenutno poteka pilotski program izobraževanja za mir, ki pa zastavlja drugo vprašanje: kako uskladiti specifično aktivistično znanje, ki je produkt samega delovanja in je pogosto lokalno ter časovno umeščeno na način, da ga je moč razumeti le s pozicije znotraj delovanja samega, tega in tisto znanje, ki je rezultat klasične produkcije, torej ukvarjanja s teorijo. Potem bi se lahko tudi vprašali, zakaj sami akterji niso delali več na promociji svojih idej ali na njihovi transformaciji, ki bi šla v korak z novimi potrebami. Vendar pa vsak, ki pozna aktivistično življenje, ve, da to pogosto poteka na meji individualnih zmožnosti in da hkrati aktivizem neprestano dela na posodabljanju konceptualiziranja družbenih problemov, s katerimi se soočamo. Poleg tega je možno iz strogo načelne pozicije reči, da, kakor je danes princip državotvornosti nesmiseln, je tudi princip protivojnega in mirovnega delovanja nesmiseln, saj je vojna končana, mir pa vzpostavljen, in to že precej let. A to ne pove ničesar o učinkih, ki jih je gibanje imelo. Optimističen in prav tako načelen odgovor bi tako bil, da je zapuščina teh iniciativ najbolj vidna v vzpostavitvi in normalizaciji logike civilne družbe. Poleg tega je mogoče tudi reči, da zapuščina in kapital tovrstnega delovanja na nek način sama po sebi težita k nevidnosti. Ena generacija je opravila svoje delo, na prizorišče pa sedaj stopajo nove. Procesi samo-spominjanja, samo-dokumentiranja lastnega dela in nenazadnje tudi prenos znanja, pa so razsežnosti delovanja, na katerih se šele v zadnjem času začenja bolj zavestno delati.

Katero protivojno gibanje je danes del uradnega diskurza in medijev? V uvodu v knjigo ste, denimo, zapisali, da nedavna in močno oglaševana razstava z naslovom Domovinski rat ni vsebovala nobenih člankov Arkzina in tednika Feral Tribune ali pričevanj tistih, ki so se borili za pravno državo, medijsko svobodo ter branili človekove pravice. So pa v razstavo vključeni prispevki nacionalističnih in državotvornih mirovniških iniciativ, pa tudi mnogi primeri iz področja pop glasbe s protivojnimi sporočili ...

Vesna Janković: Del uradne zgodovine so lahko zgolj iniciative, ki podpirajo vladajoče interpretacije razpada Jugoslavije in nastanka hrvaške države ali pa jih vsaj bistveno ne postavljajo pod vprašaj. Uradna interpretacija je, da je šlo za vsiljeno in obrambno vojno in, navkljub številnim pričevanjem o dogovoru med Tuđmanom in Miloševićem ter o vlogi Hrvaške v vojni v BiH, vzpostavljena naracija ostaja enaka. Hrvaška javnost se še vedno težko sooča z vojnimi zločini in s kršenjem človekovih pravic civilnega prebivalstva, ki so bili zagrešeni na začetku devetdesetih let. Na drugi strani pa so danes na dnevnem redu ekonomski in socialni problemi, spremenile so se linije družbenih delitev, tako da je do neke mere razumljivo pomanjkanje zanimanja za »kopanje« po travmatičnih izkušenjah izpred dvajsetih let. Poleg tega tudi za akterje protivojnih aktivnosti spomin na dogodke iz tega obdobja predstavlja neke vrste retravmatizacijo, kar smo sami izkusili med procesom dela na knjigi.

Nikola Mokrović: Ključna razlika med navedenimi mainstream državotvornimi mirovnimi iniciativami in tistimi, katerih del smo mi, je v tem, da so prve utemeljene ravno na momentu vzpostavitve države. V tem kontekstu to pomeni oblikovanje »svobodne« nacionalne države in končne razrešitve hrvaško-srbskega vprašanja, pri tem paj je mir le vzporedna, nujna stvar, ki se na koncu mora zgoditi. Naše protivojne in mirovniške iniciative pa niso nikoli stremele k reševanju tovrstnih skrajnih političnih vprašanj, temveč so spremljale, na kakšen način se sprejemajo odločitve in kakšen učinek imajo, hkrati pa so bile vseskozi pozorne na probleme vzpostavitve miru in zaupanja ter spoštovanja človekovih pravic. Tak pristop je pravzaprav v naši sredini mnogo težje razumeti in podpirati, kar pomeni, da družba v odnosu do države ni razvila svoje prave avtonomije, niti svojih podpornih mehanizmov solidarnosti. Enako se država, še posebej v tistem času, ni znala omejiti v odnosu do družbe ter se približati idealu pravne države, temveč je poudarjala oblikovanje nacionalnega telesa ter enotnost družbe in države.

Ena od osrednjih ugotovitev nedavnega srečanja, ki je ob 20. obletnici protivojnega gibanja potekalo v Zagrebu, na njem pa so sodelovali aktivisti iz različnih delov bivše Jugoslavije, je bila, da obstaja zelo malo izmenjave med tedanjo generacijo in mlajšimi generacijami aktivistov, ki danes izzivajo dominantne forme družbene ureditve. Zakaj?

Vesna Janković: Delno je to možno razložiti s potrebo vsake generacije, ki se je v zadnjih dvajsetih letih pojavila na civilni sceni, po samoartikulaciji. To je dobro, saj je vsaka izmed njih delovala v vsaj deloma spremenjenih družbenih okoliščinah, v katerih so imela prioriteto druga vprašanja. Čeprav so nove generacije nasledile vzpostavljeno družbeno in fizično infrastrukturo in s tem neke temeljne vrednote, imajo potrebo, da definiranjo svoj odnos tudi do pretekle generacije. Vse to se mi zdi normalen del nekega dialektičnega procesa pri razvoju same scene.

Hkrati pa me, upoštevajoč dejstvo, da so iz ARKA izšle številne institucionalizirane in profesionalizirane organizacije, ki danes delujejo znotraj (neo)liberalnega modela država-ekonomija-civilna družba, v katerem imajo vlogo zagovarjanja javnih politik in ne preizprašujejo modela samega, ne čudi, da je najnovejša generacija aktivistov, zbrana okrog študentske iniciative za brezplačno izobraževanje, kritična do zapuščine ARKA.

Za konec še vprašanje, ali je, glede na vlogo, ki so jo mainstream mediji odigrali med vojnami v bivši Jugoslaviji, realistično pričakovati, da bodo naslednjič ravnali drugače in bolj pozitivno?

Vesna Janković: Situacija se je po izvolitvi Iva Josipovića za predsednika države ter po oblikovanju nove vlade spremenila na bolje. Ne dolgo tega je bila tako novica o okrogli mizi o vojnih zločinih, ki sta jo organizirala Documenta in osiješki Center za mir, na kateri je bil prisoten tudi predsednik države, objavljena v osrednjih dnevnih poročilih hrvaške televizije. Znova se je torej izkazalo, da je politična volja ključnega pomena. Drugo vprašanje je seveda, kakšen vpliv na javno mnenje lahko novice o takih srečanjih sploh imajo, še posebej, če upoštevamo nenehno lovljenje razvnotežja javnih medijev med »levimi« in »desnimi«. Tretja raven analize pa se tiče popolne neobčutljivosti osrednjih medijev za primerno spremljanje delovanja civilnih iniciativ. Njihova osredotočenost na politično elito in vso to »kulturo slavnih osebnosti«, ki jo vsiljujejo, je globoko v nasprotju z nekimi temeljnimi vrednotami, ki jih zagovarjamo, pa tudi s pozitivno družbeno spremembo.

nazaj

Danijela Tamše

Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Diskurzi o migrantskih delavcih v Sloveniji in ustvarjanje »Bosancev« – V zadnjih letih sta se ustvarila predvsem dva javna diskurza o delavcu »Bosancu«: prvi je diskurz socialnega dumpinga, drugi pa diskurz žrtve – Lahko zaznamo potencial za skromne premike skozi povezovanje vprašanj migrantskih in domačih delavcev

Migrantski delavci so v slovenskem javnem diskurzu prisotni vsaj od leta 2007 naprej, ko je kolektiv Nevidnih delavcev sveta (IWW) začel opozarjati na nevzdržne bivanjske razmere, v katerih so se zaradi mejnega režima znašli migrantski delavci. Pred tem o gastarbajterjih skoraj ni bilo mogoče slišati: gospodarska »rast« je bil glavni ekonomski termin; Slovenija je bila razumljena kot gospodarsko uspešna država, pogosto se je primerjala ravno s preostalimi predeli nekdanje Jugoslavije. V tem prispevku opisujemo dva diskurza, ki sta se vzpostavila o migrantskih delavcih, in se sprašujemo, kako nastane »Bosanec«. Pri odgovoru na to vprašanje izhajamo iz večletnih izkušenj na področju aktivističnega raziskovanja migrantskega dela v Sloveniji znotraj kolektiva IWW. Gradivo za to besedilo je bilo poiskano na medmrežju in v arhivu IWW. V nekaj letih je o migrantskih delavcih nastalo veliko tekstov. Ker je baza prevelika za to skromno pisanje, se bomo osredinili le na nekatera medijska poročanja, predvsem tista, ki prikazujejo položaj migrantskih delavcev bolj na splošno. Sprotno poročanje o dogajanjih je bilo do zdaj tudi zaradi narave novinarskega žanra (vest) večinoma korektno.

Problematični so prispevki, ki poskušajo »razumeti« položaj (reportaže). Ker pa javni diskurz ustvarjajo tudi institucije, bomo opozorili tudi na nekatere dokumente in izjave, katerih vir je Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) ali pa njihovi predstavniki in so pomembno vplivali tudi na medijske diskurze.

Preden preidemo na vprašanje diskurzov le še kratko zgodovinsko ozadje. Ekonomske migracije v Slovenijo so tradicionalno vezane na prostor nekdanje Jugoslavije, predvsem Bosne in Hercegovine. Hajrudin Hromadžić (2009) interpretira ekonomske migracije v današnjo Slovenijo skozi prizmo jugoslovanske industrializacije po drugi svetovni vojni. Med letoma 1947 in 1961 je skoraj tri milijone ljudi iz kmetijskega prešlo v industrijski sektor, ki pa je nastajal predvsem v Sloveniji in na Hrvaškem. Območje današnje Slovenije je bilo konec 70. in začetek 80. let 20. stoletja migracijsko močno; odvisno je bilo od »tuje« delovne sile, katere del je Slovenijo predvsem pred ekonomsko krizo v sedemdesetih videl kot postojanko na poti do Avstrije in Nemčije. Ko so se zaradi krize zaprli zunanji trgi, je večina migracij (p)ostala notranjih, največ prebivalstva pa se v Slovenijo priseli iz Bosne in Hercegovine, kjer je brezposelnost najvišja (povzeto po Hromadžić 2009, 97). Migracije iz Bosne in Hercegovine so trajale več generacij, eden od pomembnih vzrokov za to je tudi omreženost – današnji migrantski delavci iz BiH so že pred prihodom v Slovenijo imeli tukaj prijatelje, znance, včasih člane družin; nekateri so delali v Sloveniji še v času SFRJ, a so jo ob razpadu iz različnih vzrokov zapustili ter pozneje trčili ob velike težave, ko so se želeli vrniti. Nekoč notranji migranti so postali zunanji. Zakonodaja, ki ureja bivanje in delo tujcev v Republiki Sloveniji, pa je tako kot marsikje drugje v državah t. i. zahodnega sveta namenjena ustvarjanju evropskega apartheida (glej Balibar, 2007).

Tatovi služb ali žrtve?

V zadnjih letih sta se ustvarila predvsem dva javna diskurza o delavcu »Bosancu«: prvi je diskurz socialnega dumpinga, drugi pa diskurz žrtve. Razpotnik in Dekleva opozarjata, da javnih diskurzov nikoli ne ustvarjajo le mediji, gotovo pa so eden pomembnejših oblikovalcev javnega mnenja (glej Razpotnik in Dekleva 2007, 11). Mediji jih oblikujejo predvsem z reprezentacijo posamezne skupine in z izbiro govornikov v prispevkih. Drugi način je ravno tako pomemben kot prvi, vendar se bomo v tem besedilu raje osredinili na diskurz, ki ga ustvarjajo institucije (in ki ga potem njihovi predstavniki reproducirajo v medijih). Zato poleg nekaj medijskih prispevkov, in sicer tistih, ki se ukvarjajo s splošno predstavitvijo problematike, obravnavamo tudi dokumente in izjave teh institucij.

Diskurz socialnega dumpinga imenujemo diskurz, ki izhaja iz domneve, da »nam tujci kradejo službe in manjšajo standard pravic, saj so pripravljeni za manj denarja delati več in v veliko slabših pogojih«. Takšen diskurz je zelo zdravorazumski in izhaja iz nepoznavanja sistema sistemskega izkoriščanja migrantske delovne sile iz t. i. tretjih držav. V Sloveniji so ga v svojem času utemeljili predvsem nekateri posamezniki iz ZSSS[1].

Leta 2008 so predstavniki ZSSS v Ekonomsko-socialnem svetu RS predlagali znižanje kvot za migrantske delavce za četrtino, to ravnanje pa očitno temelji ravno v logiki socialnega dumpinga. Stališče sindikalne centrale je bilo, da se bodo z znižanjem kvot izboljšali bivanjski pogoji migrantskih delavcev (podrobneje o statusu delavskih domov in pravni ureditvi glej oba članka v Mozetič, 2009), analiza pa pokaže očiten protekcionizem ZSSS in stališče, da je treba zaščiti »domačo« delovno silo.

Diskurz žrtve pa se pogosteje kot znotraj etabliranih institucij pojavlja v medijih. Ko je postalo jasno, da je za sistematično zanikanje pravic migrantskim delavcem iz t. i. tretjih držav kriva država, ki z mejnim režimom omogoča hiperizkoriščanje, je bilo veliko težje govoriti o tatovih služb; močnejši je postal diskurz žrtve, katerega glavna značilnost je odvzem subjektivitete. S tem se odvzame sposobnost za ukrepanje – delavci so predstavljeni kot nemočna igrača v rokah oblastnikov. Absolutni zmagovalec v tej kategoriji je prispevek v Tedniku z dne 14. februarja 2011[2].

Diskurz žrtve tako kot diskurz socialnega dumpinga ne opozarja na sistemskost problema: bosanski delavec sicer ni več prikazan kot tat, je pa zato zreduciran na nemočno žrtev. Ko Razpotnikova in Dekleva pišeta o medijskih reprezentacijah brezdomstva, opozorita na kritiko teh reprezentacij, ki je osredinjena predvsem na dve točki: predstavljanje pojava in posameznikov kot drugega in individualizacija problema (glej Razpotnik in Dekleva 2007, 24–30). Enako lahko trdimo o migrantskih delavcih: »oni« so »drugi«, ker nimajo enakega državljanskega statusa kot »mi«, hkrati pa so individualizirani, na kar kaže običajno uporabljen filmski jezik. Individualizacija se splošneje kaže v tem, da so vedno izpostavljeni posamezni delavci, pogosto pa se za položaj, v katerem so se znašli, krivi le »moralno sprijene« posameznike, ki so prezentirani kot izjeme itd.

Ustvarjanje »Bosanca« v obeh diskurzih

Ne glede na uporabljen diskurz pa vidimo, da je prezentacija Bosanca skoraj enaka. V obeh primerih gre za esencializacijo in konstrukcijo drugega. Edina razlika je v tem, katera stran tega drugega je bolj poudarjena: divja ali romantična/eksotična. Če sta Balkan in s tem Balkanec (torej tudi Bosna in Hercegovina in s tem Bosanec/Hercegovec) nekaj, kar je hkrati »lepo in grdo«, »divje in mehkega srca«, »barbarsko in eksotično«, hkrati pa nekaj, kar nihče od nas ne želi biti (Balkan se vedno vzpostavlja kot negativna identiteta, glej npr. Todorova, 2001), potem se oba diskurza zelo lepo dopolnjujeta. Če diskurz socialnega dumpinga govori o umazanem Bosancu, ki se neprimerno obnaša[3], potem diskurz žrtve govori o ubogem Bosancu, ki prihaja iz države, uničene od vojne, in je šel s trebuhom za kruhom, nikomur nič noče (torej je dobrega srca), ima bosansko dušo itd.[4]. V prvem diskurzu je »drugi« sposoben delovanja (ukrepanja), vendar negativnega; v drugem je »drugemu« odvzeta moč delovanja in je dober. Morda pa je dober ravno zato, ker mu je odvzeta moč delovanja, saj ta »drugi« ni sposoben delovati dobro? Esencializacija se, če ne drugače, kaže v prefinjenem kulturnem rasizmu, kjer so Bosanci bodisi necivilizirani barbari, ki jih je treba naučiti kulture, bodisi a priori dobri ljudje, žrtve.

Pomemben element, ki v primeru migrantskih delavcev deloma presega dualizme Balkan/Nebalkan (oz. Evropa), barbarstvo/civiliziranost, neracionalnost/racionalnost itd., pa je njihova »delavskost«. Vedno pogostejša so mnenja, da »smo vsi mi delavci in da vsi zaslužimo plačilo za opravljeno delo«, kar je mogoče opaziti tudi v komentarjih na različnih novičarskih spletnih mestih. Vendar je tudi v teh primerih mogoče opaziti oba obravnavana diskurza, pa tudi ambivalentnost kategorij, v katere naj bi spadali migrantski delavci: po eni strani so še vedno Balkanci, vendar »pošteni« Balkanci, pri tem pa je situacija, v kateri so se znašli, včasih posledica nepoznavanja »kam gredo«; velikokrat je mogoče videti tudi pokroviteljski odnos »to se dogaja tudi Slovencem, kaj se ne bi njim«. Komentarje pod članki lahko v grobem razdelimo na štiri skupine: na skrajno nacionalistične, na tiste, »če jim je tako slabo, pa naj gredo nazaj«, in na pokroviteljsko retoriko »so delali pa niso dobili plačila«. Prve najbrž pišejo dežurni nacionalisti, druga skupina vsebuje močan diskurz socialnega dumpinga, tretja pa reproducira diskurz žrtve. Najde pa se tudi četrta skupina, ki jo lahko glede na najpogostejši komentar poimenujemo »sram me je, da živim v takšni državi«. Zadnja je pravzaprav edina, ki se izogne označevanju migrantskih delavcev.

Gotovo je, da bi bil diskurz o migrantskih delavcih bolj sovražen, če ne bi bili delavci. Ko Whang in Min analizirata medijsko poročanje o brezdomcih (torej »nedelavcih«), identificirata štiri značilnosti jezika: ustvarjanje tujosti brezdomcev skozi povezovanje z nedomačimi »scenami«, vzpostavljanje diskurza »mi proti njim«, odsotnost njihovega glasu v prispevkih in odsotnost resničnega brezdomca, kar kaže snemanje brezdomcev iz nenavadnih zornih kotov (glej Razpotnik in Dekleva 2007, 28). Če primerjamo to analizo s prikazovanjem migrantskih delavcev v slovenskih medijih, lahko zaznamo potencial za nekatere (sicer skromne) premike: občasno se ustvarja domačnost problematike skozi povezovanje vprašanj migrantskih in domačih delavcev. Diskurz »mi in oni« vedno bolj postaja diskurz »mi in vi«, ki je še vedno skrajno problematičen, vendar vsaj dopušča obstoj tega drugega. To je verjetno povezano z dejstvom, da je glas migrantskih delavcev v medijih prisoten – vprašanje pa seveda je, kako je ta glas prezentiran.

Sklep: Infantilizirajoč pristop poglablja politično otopelost

Na koncu se postavlja vprašanje: kako preseči oba izpostavljena diskurza in podobo tistega drugega, kateri nihče ne želi biti, saj je – preblizu? Pri iskanju odgovora je pomembno, da zavzamemo pozicijo moči. Ne gre za to, da bi bili migrantski delavci nemočna bitja, nesposobna politične akcije; takšen infantilizirajoč pristop zgolj poglablja politično otopelost. Ne, migrantski delavci so tako kot vsi ostali ljudje, ki imajo potrebe in ki jih ženejo želje. In na tem izhodišču mora sloneti boj proti notranjemu (evropskemu) apartheidu.

Viri in literatura

Balibar, Étienne (2007): Mi državljani Evrope? Meje, država, ljudstvo. Ljubljana: Sophia.

Hromadžić, Hajrudin (2007): Delavske migracije iz Cazinske krajine. V: Horizont bojev: na lateralah, mejah in marginah. Ljubljana: Študentska založba, ČKZ, str. 96–100.

Mozetič, Polona (2007): Nevidni delavci sveta: zaposlovanje in delo »neevropskih« državljanov tretjih držav in režim delavskih domov. V: Horizont bojev: na lateralah, mejah in marginah. Ljubljana: Študentska založba, ČKZ, str. 31–50.

Mozetič, Polona (2007): »Kako s uradnički domovi prošli kroz tranziciju?« Od socialnovarstvenih institucij do institucij migracijske politike. V: Horizont bojev: na lateralah, mejah in marginah. Ljubljana: Študentska založba, ČKZ, str. 77–92.

Razpotnik, Špela in Bojan Dekleva (2007): Na cesti – brezdomci o sebi in drugi o njih. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Todorova, Maria (2001): Imaginarij Balkana. Ljubljana, ICK.

Elektronski arhiv Nevidnih delavcev sveta. Dostop prek: http://njetwork.org/IWW-Nevidni-delavci-sveta (23. junij 2011)

Arhiv Nevidnih delavcev sveta, dostopen v Socialnem centru Rog, Trubarjeva 72, 1000 Ljubljana.

Spletne strani medijskih hiš (vse dostopne 23. junija 2011)

Časopis Dnevnik: www.dnevnik.si

Časopis Žurnal24: www.zurnal24.si/

Tednik Mladina: www.mladina.si/

RTV Slovenija: www.rtvslo.si/

POP TV: http://24ur.com/

1 Zelo povedna je izjava Lidije Jerkič, predsednice Sindikata kovinske in elektro industrije (SKEI), ki jo je mogoče najti na spletnem naslovu http://www.njetwork.org/Izjava-Lidije-Jerkic-predsednice (dostop 13. marec 2012). Kako zelo površne in napačne so njene izjave, je mogoče razbrati iz uradnega sporočila, ki ga je na njeno izjavo spisalo gibanje IWW in ki je dostopno na spletnem naslovu http://www.njetwork.org/Komunike-IWW-Odgovor-na-stalisca (dostop 13. marec 2012).
2 Glej http://tvslo.si/#ava2.96872933, dostop 13. marec 2012.
3 Glej izjavo Hilde Tovšak na www.njetwork.org/IMG/pdf/Hildanaski.pdf, dostop 13. marec 2012.
4 Glej, na primer, prispevke Mladine na www.mladina.si/50007/naj-jedo-potico/ ali pa Dnevnikovega Objektiva na www.dnevnik.si/objektiv/1042240985, dostop 13. marec 2012.

nazaj

Tanja Petrović

Tako evropsko
Video, v katerem belopolti ženski grozijo trije temnopolti možje iz »tretjega sveta«, ignorira in spreobrača zgodovinsko izkušnjo milijonov v nekdanjih evropskih kolonijah: v njihovi izkušnji Evropa ni umirjena ženska svetle polti, ki se brani, temveč beli moški, zmožen najrazličnejših grozodejstev v imenu svoje »civilizatorske misije«.

Direktorat za širitev Evropske komisije je v prvi četrtini leta 2012 objavil dva videa[1], ki sta močno odmevala v medijih in na družbenih omrežjih. Za njihovo objavo stoji namen direktorata, da spodbudi zanimanje za širitev Unije ter pozitiven odnos državljanov držav EU, zlasti med mlajšimi Evropejci, tistimi, med katerimi je največ iskalcev informacij na svetovnem spletu. Videa naj bi dosegla čim večjo gledanost, zahvaljujoč »virusnemu« širjenju na družbenih omrežjih.

Oba videa sta res pritegnila veliko pozornosti in se hitro razširila po spletnih forumih in družabnih omrežjih. Prvega je Evropska komisija morala umakniti hitro po objavi, zaradi kritik, da je rasističen. Drugi je v zelo kratkem času po objavi dosegel 225.000 ogledov in je bil po »polomu« prvega videa sprejet večinoma pozitivno.[2]

Poglejmo najprej njuno vsebino. Vsebina prvega videa je umeščena v temno in prazno skladišče. Po njem se sprehodi mlada ženska svetle polti v moderni, rumeni športni obleki. Iz teme napadajo »obarvani«, tuji moški, oblečeni v tradicionalne bojevniške obleke[3]: najprej kitajski borec kung-fuja, zatem temnopolti Indijec s turbanom na glavi in z mečem v rokah lebdi proti njej; šlo naj bi za mojstra kalaripayattu, drevne južnoindijske veščine. In končno se ji z gibi kapoeire približuje temnopolti Brazilec v beli obleki in »dreadlock« pričesko. Grozeči gibi treh moških ne sprožijo ne umika ne povratne agresije pri ženski v rumeni trenirki: ta mirno strmi v svoje napadalce. Zatem se ženska »multiplicira« v 12 enakih žensk, ki obkrožijo moške, ti pa se umirijo in zavržejo orožje. Vsi se usedejo na tla, moški iz sredine kroga izginejo, 12 rumeno oblečenih žensk pa se pretvori v rumene zvezde Evropske unije. Video se konča z napisom »Več nas je, močnejši smo« (The more we are, the stronger we are) in s pozivom k obisku spletne strani evropske komisije, posvečene širitvi.

Drugi video je objavljen pod geslom »Tako podobni, tako različni, tako evropski« in z naslovom »Skriti zakladi Evrope«. V slogu promotivnih turističnih vsebin video prikazuje vabljive prizore iz držav »zahodnega Balkana« (in Turčije): osupljivo naravo Bokokotorskega zaliva v Črni gori z besedilom »Švedska? Črna Gora«, šarm urbanega Beograda (napis »Francija? Srbija«), prizor skoka s Starega mosta v Mostarju (»Italija? Bosna in Hercegovina«), veselje študentov, oblečenih v toge po diplomi na trgu v Skopju (»Združeno kraljestvo? BJR Makedonija«), delovno vzdušje v studiu informativnega programa (»Španija? Kosovo«), moderne nebotičnike in prometne ulice nekega mesta v nočni svetlobi (»Nemčija? Turčija«), polno operno dvorano (»Avstrija? Hrvaška«), antične razvaline (»Grčija? Albanija«).

»Ste pripravljeni na presenečenje?«

Videa evropskega direktorata se po marsičem razlikujeta. Ne le, da sta doživela zelo različni »usodi« in percepcijo med gledalci, ampak je izrazita tudi žanrska razlika med njima. Prvi je, po besedah Petra Stana, glasnogovornika Direktorata za širitev Evropske komisije, namenjen ljudem med 16 in 24 leti in verjetno zaradi tega vsebuje številne reference na novejšo hollywoodsko filmsko produkcijo (Ubila bom Billa, Hiša letečih bodal ...). Video je bil, poudarja Stano, objavljen z namenom promocije »evropskih politik«, kot so »ideja spoštovanja, harmonije in skupnega dela«[4]

Drugi video, kot že rečeno, žanrsko sodi med turistične diskurze: privlačne slike narave, urbanih središč in vsakdanjega in poklicnega življenja v različno uspešnih jugovzhodnoevropskih kandidatkah za članstvo v EU najdemo tudi v turističnih vodnikih in promocijskem materialu, s katerim se gosti vabi, da obiščejo te države. Tako kot »turistični« diskurz o »zahodnem Balkanu« je v omenjenem videu ključna komponenta odkritja in presenečenja – Direktorat za širitev na svojem Facebook profilu ob predstavitvi videa gledalce nagovarja tako: »Ste pripravljeni na presenečenje? Potem si oglejte ta kratki video o državah JV Evrope, ki si prizadevajo, da bi postale članice EU«[5].

Države jugovzhodne Evrope so torej predstavljene kot »skriti zaklad«, ki ga je šele treba odkriti. Na podoben način so bile v preteklih letih te države »odkrivane« v turizmu: oznanjali so, da so odkrite »nove zvezde Evrope«, ki čakajo na obiskovalce. Leta 2009 so številni srbski mediji prenesli prispevek z naslovom »Beograd – nova zvezda Evrope«, ki govori o tem, kako so švedski novinarji doživeli srbsko prestolnico,[6] leta 2011 pa je Los Angeles Times pisal o Zagrebu kot »novi evropski zvezdi«.[7] Na podoben način novejši turistični vodniki prikazujejo države »zahodnega Balkana« kot novoodkrite zaklade ali pa zaklade, ki jih je šele treba odkriti: leta 2010 je bil, na primer, objavljen posebni dodatek časopisa National Geographic Traveller z naslovom »Zahodni Balkan: Zemlja odkritij« (Western Balkans, 2010).

Rasnem stereotipu sledi spolni

Ne glede na razlike pa videa direktorata za širitev Evropske komisije združuje veliko več kot to, da sta oba močno odmevala na svetovnem spletu in v medijih ter da sta objavljena v okviru kampanje Rastemo skupaj (Growing Together). Kar jima je mogoče najbolj skupno, ni toliko povezano z njuno vsebino ali formo in tudi nima opraviti z njihovimi akterji iz azijskih in afriških držav ali pa z družbami »zahodnega Balkana« oz. jugovzhodne Evrope, ki naj bi bile »akterji« širitve. Oba namreč (še enkrat) nazorno kažeta na nezmožnost »Evrope« za kakršnokoli samorefleksijo. Že leta 1993 sta filozofa Jelica Šumič Riha in Tomaž Mastnak v uvodu v tematsko številko Filozofskega vestnika, naslovljeno »Questioning Europe«, zapisala, da se »zdi, da se t. i. združevanje Evrope izvaja z zelo malo razmisleka« in v nadaljevanju poudarila, da »ni prvič, da se Evropa združuje, le da združitvi nikoli do sedaj ni sledilo takšno pomanjkanje idej in refleksije« (Mastnak in Šumič Riha, 1993: 7).

Video, v katerem belopolti ženski grozijo trije temnopolti možje iz »tretjega sveta«, potrjuje, da se Evropa nikoli ni znebila avre »kolonialnega poželenja«[8]– odkrito se sklicuje na evropsko fiksacijo o rasnih razlikah, ki je vrhunec doživela v času kolonializma. Rasnem stereotipu sledi spolni – belo žensko ogrožajo ljudje druge rase. Tovrstna podoba ignorira in spreobrača zgodovinsko izkušnjo milijonov v nekdanjih evropskih kolonijah v Aziji, Afriki, Latinski Ameriki in drugje po svetu: v njihovi izkušnji Evropa ni umirjena ženska svetle polti, ki se brani, temveč beli moški, zmožen najrazličnejših grozodejstev v imenu svoje »civilizatorske misije«.

»Razrešitev« napete situacije, v kateri ženska – Evropa – premaga napadalce tako, da se »multiplicira«, napadalci pa izginejo, niti najmanj ni skladna s prevladujočimi naracijami o evropskem multikulturalizmu.

Odkrito rasistična narava videa (ki so jo hitro opazili vsi, razen samih naročnikov iz direktorata) je v kratkem času privedla do tega, da so ga morali umakniti. Video z geslom »Tako podobni, tako različni, tako evropski«, ki bolj neposredno tematizira družbe, ki so možni subjekti bodoče širitve EU, pa je bil deležen samih pohval. Zato je toliko bolj pomembno osvetliti njegove problematične točke.

»Poglejte, isti so kot mi«

Omenjeni vidik presenečenja, značilen za »turistični diskurz« o »zahodnem Balkanu« nasploh, ima v tem videu posebno dimenzijo: razlog za presenečenje ni samo »odkritje« lepot in zakladov zahodnega Balkana, temveč odkritje njegove »normalnosti« – avtorji videa gledalcem sporočajo: »Poglejte, isti so kot mi«, ali, bolj natančno, »Postali so (postajajo) isti kot mi«, in to skozi proces izpolnjevanja pogojev za članstvo v EU. Besedilo, ki spremlja video, sestavlja diskurz, značilen za politične izjave, povezane s pridruževanjem; temelji na metafori poti, na kateri se države »zahodnega Balkana« iz neevropskih transformirajo v evropske (več o tem v Petrović, 2009). V njem se navaja, da je »jugovzhodna Evropa šla skozi dramatične spremembe v zadnjih dvajsetih letih, še posebej pa v zadnjem desetletju. Na poti proti Evropski uniji do države v regiji preoblikovale svoje družbe in sprejele vrsto temeljitih reform. /.../ Albanija, Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Črna gora, Srbija, Kosovo, Makedonija in Turčija so izbrale smer proti Evropski uniji. Na tej poti je najdlje odšla Hrvaška, ki bo 1. julija 2013 postala 28 članica EU.«[9]

Zaradi sprememb v državah jugovzhodne Evrope na poti v EU (Zahodno)evropejci končno in s presenečenjem odkrivajo, da so te države evropske in podobne njihovim. Merilo za evropskost, ki naj bi bila slednjim inherentna, je torej za Balkan njegovo prilagajanje normativom iz Bruslja. Video, katerega cilj naj bi bil »spodbuditi gledalca, da premisli o svojih predstavah o državah jugovzhodne Evrope, ki upajo, da se bodo pridružile EU«,[10]s svojim sporočilom pravzaprav ne prispeva dekonstrukciji stereotipov o jugovzhodni Evropi, temveč jih utrjuje prek izrazite polarizacije: »evropskost« je lastnost zahodnoevropskih družb, družbe na Balkanu pa jo dosežejo samo s »prevzgojo«[11]in izpolnjevanjem zastavljenih pogojev; »balkanskost«, ki pomeni nerazvitost, nasilje, kriminal, korupcijo, je prav tako inherentna samo balkanskim državam.

»Evropa« kot prazni označevalec

S tem se vsaka razprava o evropskosti nujno zapira v izrazito normativni, enosmerni in hegemonični diskurz, v katerem ni prostora za »miroljubno, prilagodljivo in vzgajano raznolikost« (Garton Ash, 2007) in tudi ne za mnogotere vizije Evrope in pozicije izpogajanja evropskosti. V državah, ki si prizadevajo za članstvo v Evropski uniji, »Evropa« postaja prazni označevalec, s pomočjo katerega zbirajo politične točke politiki vseh barv in usmeritev. Že pred leti je slovenski novinar Ervin Hladnik Milharčič v desetih državah, ki so takrat »upale, da se bodo pridružile EU«, postavljal vprašanje Kaj bo vaš prispevek k razvoju evropske ideje – in nikjer ni dobil pametnega odgovora (Dnevnikov Objektiv, 19. 7. 2008, str. 13). Pisatelj in kolumnist Boris Dežulović mu je na vprašanje o prispevku Hrvaške kot bodoče članice odgovoril takole: »Absolutno nič. Predpostavljate, da se je vzhodna Evropa priključila zaradi izvorne ideje združene Evrope. Niti na vzhodu niti na zahodu ne govorimo več o ideji enotne in svobodne Evrope državljanov tega kontinenta. Priključili smo se, da bi EU disciplinirala nestabilne regije in da bi si zahod razširil življenjski prostor. Poceni delovna sila, tovarne avtomobilov in lego kock« (ibid.). Tovrsten odnos, ki ideološko precej spominja na čase kolonialne ekspanzije zahodnoevropskih držav, kaže na to, da imata dva promocijska videa Direktorata za širitev Evropske komisije veliko več skupnega, kot se zdi na prvi pogled.

Viri

Bucholtz, Mary (2003): Sociolinguistic nostalgia and the authentication of identity. Journal of Sociolinguistics 7(3), str. 398–416.

Buden, Boris (2012): Zona prelaska: O kraju postkomunizma. Beograd: Fabrika knjiga.

Garton Ash, Timothy (2007): Europe’s True Stories. Prospect Magazine 131, februar.

Mastnak, Tomaž in Jelica Šumič Riha 1993:

Petrović, Tanja (2009): Dolga pot domov: Reprezentacije zahodnega Balkana v političnem in medijskem diskurzu. Ljubljana: Mirovni inštitut, dostopno na naslovu: http://mediawatch.mirovni-institut.si/edicija/seznam/22/

Velikonja, Mitja (2005): Evroza – kritika novega evrocentrizma. Ljubljana: Mirovni inštitut, dostopno na naslovu: http://mediawatch.mirovni-institut.si/edicija/seznam/17/

Young, Robert (1995): Colonial Desire: Hibridity in Theory, Culture and Race. New York: Routledge.

1 Videa sta dostopna na naslovih www.youtube.com/(...) in www.youtube.com/(...) (dostop 16. april 2012)
2 Glej komentarje na: www.youtube.com/(...); www.facebook.com/Euenlargement; http://polscieu.ideasoneurope.eu/2012/02/23/so-similar-so-different-so-european-so-convincing/; dostop 16. april 2012.
3 O pomenih foklorizirane podobe Drugega v kontekstu ideologije evropskosti piše Mitja Velikonja (2005: 69-70); glej tudi Buchlotz 2003.
4 Glej www.acus.org/natosource/eu-enlargement-video-backfires-after-allegations-racism, dostop 16. april 2012.
5 Glej www.facebook.com/EUenlargement, dostop 16. april 2012.
6 Glej www.blic.rs/Vesti/Reportaza/108669/Beograd--nova-zvezda-Evrope-, www.vesti.rs/Reportaze/Beograd-nova-zvezda-Evrope.html, www.autobrief.com/content/16225/Beograd---nova-zvezda-Evrope, dostop 17. april 2012.
7 Glej www.latimes.com/travel/la-trw-zagreb24apr24,0,6374323,full.story, dostop 17. april 2012.
8 Glej študijo Roberta Younga (1995) z naslovom Colonial Desire, v kateri pokaže, da je koncept rase, čeprav naj bi bil zastarel in natovarjen z zelo problematično preteklostjo, še vedno osrednji za zahodno tradicijo mišljenja in celo znanosti.
9 Glej www.youtube.com/(...), dostop 27. april 2012.
10 Glej http://ec.europa.eu/enlargement/press_corner/whatsnew/news/120222_en.htm.
11 Boris Buden (2012) osvetljuje razsežnosti diskurzov, v katerih se države »zahodnega Balkana« in evropske postsocialistične države nasploh« obravnavajo kot otroci, ki jih je treba vzgajati.

nazaj