Znano je, da so tabloidi pogosto povezani z neokonservativno politično desnico, torej s tisto politično opcijo, ki zavrača in stremi k razgradnji zgodovinskih dosežkov delavskega gibanja in gibanj za osebno emancipacijo iz druge polovice 20. stoletja. V nekaterih primerih (npr. Murdoch) je tako zaradi tega, ker lastniki velekapitala investirajo vanje kot v posel, ki je donosen že sam po sebi, še bolj pa je donosen takrat, ko lahko s pomočjo možnosti usmerjanja javnega mnenja od politike izsilijo bonitete na povsem drugih področjih. Poleg tega so tabloidi nagnjeni na desno tudi zato, ker nagovarjajo isto publiko kot politična desnica: manj izobražene.

Slovenska politična desnica je na področju kulture dolgo časa skrbela za svojo samopromocijo prek »politične menjave«[1] z delom elitnih kulturnikov, zlasti s pisatelji in filozofi. Tako desni politiki kot desni kulturniki so se predstavljali kot dediči državne osamosvojitve, ki naj bi se rodila iz (besedne) kulture. Iz tega kapitala so črpali simbolne in materialne rente.[2] Vendar se je to zavezništvo v zadnjih letih zrahljalo. Kulturniki so nehali pisati peticije v podporo desnim politikom in slednji ne uporabljajo več prvih za svojo samopromocijo, temveč raje angažirajo estradnike.[3] Ideološko pa desno politiko veliko bolj učinkovito promovira rumeni tisk, ki s ščuvanjem zoper določene pojave ali skupine utira pot desnim političnim ukrepom, še posebej kadar ti komu kaj jemljejo.

Ključna politična tema sedanjega časa je krčenje socialne države. Ta tehnično nastopa pod pojmi, kot so »varčevanje«, »uravnoteženje javnih financ« ali enostavno »reforme«, taktično pa ga desnica uvaja z blatenjem posameznih prizadetih skupin in s poskusom zanetiti spor in omajati solidarnost med različnimi razrednimi skupinami, na primer med delavci v zasebnem in v javnem sektorju, med ljudstvom in intelektualci, med tehniki in družboslovci, med Slovenci in »trenirkarji«. Kakšno vlogo igrajo tabloidi pri pripravi javnega mnenja o aktualni ekonomsko-socialni reformi?

Obsežno raziskovanje gradiva, ki bi dalo celovit odgovor na tako široko zastavljeno vprašanje, presega možnosti tega članka. Zato se bom osredotočil na ekonomsko perspektivo, ki jo promovirajo vnaprej posneti avtorski prispevki Bojana Travna in sodelavk za televizijsko oddajo Pogledi Slovenije. Zakaj prispevki in ne celotne oddaje? Zato, ker prispevki jasno markirajo uredniško izbiro teme, problematik in poudarkov posameznih oddaj, dejanski potek oddaje pa je lahko odvisen tudi od perspektiv, ki jih (večkrat proti sugestijam voditelja oddaje) uspejo uveljaviti gostje v medsebojni polemiki. Analiziral sem te prispevke od septembra 2011 do konca aprila 2012.

Splošne značilnosti režijskih postopkov teh prispevkov so naslednje. Vizualna dinamičnost: prispevek hitro menja prizore in kombinira različne tehnike (posnetke, fotografije, polaganje fotografij ene na drugo, gibljivi oz. razvijajoči se grafikoni). Avtor izgovarja kompleksne stavčne strukture, ki dajejo vtis strokovnosti, a izgovarjava je zelo ekspresivna s številnimi poudarjenimi besedami v povedi. Kombinira metaforične reportaže, analize podatkov in vrednotne sodbe. Avtor nedvoumno opredeli krivce posameznega problema, njihove motive prikaže enodimenzionalno, njegov strokovni žargon pa daje vtis kompleksnega razumevanja problemov. Pogosta je lahkotna glasbena podlaga dramatični vsebini in vzhičenemu govorjenju, kar zaostruje čustveno opredeljevanje gledalcev do krivcev.

Avtor večkrat citira zgodbe, podatke in stališča, predstavljena v svojih preteklih prispevkih, ob čemer gledalcem postavlja retorična vprašanja tipa »Ali se še spomnite …?« in s tem avtorizira lastno relevantnost. Pogoste so daljše digresije v nepovezane zgodbe, ki pa jih avtor na koncu na hitro figurativno naveže na osnovno rdečo nit in jo s tem podkrepi. Nemara ključen je postopek kolaža: prispevki z veliko hitrostjo nizajo posamezne trditve ali izjave, ki so med seboj le delno ali sploh niso povezane, ali pa so povezljive zgolj na ravni asociacije, ne pa analitičnega argumenta; s tem avtor napravi vtis, da je utemeljil stališče, ki pa ga v resnici sploh ni argumentiral. Primer tega postopka je, na primer, kritika strankokratskega kadrovanja v podjetjih v državni lasti, ki ji avtor rokohitrsko prilepi zahtevo po deregulaciji trga dela in krčenju socialne države, kar nima nikakršne zveze z naslovljenim problemom.

Preglejmo ekonomska stališča in najizrazitejše režijske manipulacije v avtorskih prispevkih oddaje Pogledi Slovenije od septembra 2011 do aprila 2012.

Prispevek se začne s kontrastom med uspešno ekonomsko politiko Margaret Thatcher v 80. in med političnim kaosom v Evropi danes. Kontrast je ponazorjen tudi z režijskim postopkom. V primeru Thatcher je zgodba enovita in konsistentna, avtorica prispevka navede, da premierka »reši državo pred popolnim zlomom, zniža davke, spodbudi podjetništvo, zviša gospodarsko rast, zmanjša birokratski aparat in javne odhodke, po treh mandatih pusti za seboj stabilno ekonomijo«. V primeru današnje Evrope pa gledalec dobi hitro vrsto medsebojno nepovezanih ekscesnih političnih zgodb: Belgija je več kot eno leto brez vlade, na Islandiji sodijo nekdanjemu premieru, v Nemčiji slavi eksotična Piratska stranka, v Sloveniji smo brez operativne vlade, čeprav »čas za ključne stvari v državi teče«.

Zanimiva je režijska manipulacija o dilemi med državno dokapitalizacijo in med privatizacijo podjetij. Začne se z navedkom o aktualni rundi državne dokapitalizacije oz. davkoplačevalske sanacije NLB in Adrie Airways. Novinarka komentira: »Svojih deležev vlada tako ne izpusti iz rok. Križanič je ves čas govoril o banki kot o nacionalnem interesu.« Sledi citat ministrove izjave, ki napoveduje možnost dokapitalizacije tudi na način prodaje katere od hčerinskih družb NLB ali zaseženih lastniških deležev nefinančnih podjetij. To Križaničevo pričakovanje novinarka prek izjave predsednika uprave Dela Jurija Giacomellija demantira: uspešnih prodaj ni pričakovati, saj je na trgu premalo kapitala, ki bi bil pripravljen investirati v nakup šibkih podjetij. V naslednjem hipu pa avtorica prispevka ponudi drugačno interpretacijo, zakaj ne bo privatizacije podjetij: podjetje 3lan je pripravljeno kupiti Večer, a ga je ministrstvo za kulturo ustavilo. Sugestija je ta, da se da, vendar država noče privatizirati gospodarskih bolnikov. Sledi izjava vodje opozicije Janše, ki protestira zoper prekoračitev pooblastil, saj sme vlada po izglasovani nezaupnici opravljati le tekoče posle.

Sodeč po montažnem zaporedju se zdi, da gre za protest proti vladni blokadi odprodaje (privatizacije) časopisne hiše Večer. Toda ob koncu posnetka Janševe izjave se izkaže, da se ta nanaša na neko popolnoma drugo zadevo, in sicer neko kadrovsko imenovanje (najverjetneje imenovanje dveh članov Beneške komisije). Posnetku Janše sledi še navidezna replika direktorice AUKN Dag­mar Komar, ki zagovarja, da agencija kot neodvisen organ ne glede na vladno krizo izvaja kadrovsko politiko. A v tem primeru je šlo za repliko na neko povsem tretjo zgodbo, ki nima zveze niti z nekaj sekund prej prikazano Janševo izjavo, niti s prodajo Večera žepnemu podjetju 3lan. Sugestija tega kolaža medsebojno nepovezanih drobcev je, da je privatizacija državnega lastništva v podjetjih potrebna, da pa ji leva politika nasprotuje. In s čim avtorica prispevka sploh argumentira oz. avtorizira to stališče? Zgolj s kaotično montiranim prikazom domnevnega političnega kaosa v Evropi in v Sloveniji (kaotična politika naj ne bi zmogla gospodarno upravljati podjetij) in z izjavo Janeza Janše.

Prispevek ponudi še eno podobno manipulacijo, ki je izpeljana takole. Najprej izvemo, da veliki infrastrukturni projekti, prek katerih bi lahko okrevalo slovensko gospodarstvo, stojijo – tudi zato, ker jih »duši birokracija«. Temu sledi mešanica prikaza perečih in nespornih dejstev ter alternativnega pristopa k sanaciji gospodarstva. Scenariji gospodarske politike so vedno predmet politične debate in izbire, tu pa je eden med njimi postavljen ob bok podatkom in je tako prikazan kot eno od dejstev. Pripoved avtorice: »107.000 je brezposelnih, reform ni, kreditni krč za podjetnike ne popusti, urediti je treba trg dela, davčno zakonodajo. A ko je treba zarezati v pravice javnega sektorja in prepričati ljudi, da so reforme nujne, so na okopih sindikati.«

Sporočila tega kolaža so naslednja: 1. Gospodarstvo je v resnih težavah in mu je treba hitro pomagati. 2. V kratkem mu ni mogoče pomagati z novim infrastrukturnim investicijskim ciklom, temveč z reformami. 3. Vsebina teh reform ni izrecno opredeljena, zdi pa se, da gre za deregulacijo trga dela, za davčne olajšave za bogate oz. investitorje in za krčenje javnega sektorja. Toda argumenti za ta ekonomski program sploh niso podani.

Prispevek simulira analizo vzrokov za grško finančno krizo in sugerira več razlag. Prva razlaga je »lenoba Grkov«. Bojan Traven na glasbeni podlagi lahkotne sredozemske kitarske glasbe prikaže naslednje reportažne prizore iz Grčije: ljudje poležavajo dolgo v dopoldne, čez dan posedajo ob pitju kave, trgovine so trikrat na teden popoldne zaprte, »ker se pač v Grčiji bolj malo dela. Še vedno eden koplje, trije pa gledajo. Policisti se pod košatimi platanami skrivajo pred soncem, če pa ne, pa protestirajo pred parlamentom, ker jim skušajo odvzeti kakšen privilegij.« In še: »V mestu Korint so uslužbenci grške davčne uprave v prvih šestih mesecih letos pobrali za 18.000 evrov davka na dodano vrednost. /…/ A uradniki davčne uprave so ta torek raje demonstrirali pred ministrstvom v grški prestolnici.« Skratka, izvor finančnih težav Grčije naj bi bil grški ležeren narodni značaj. Grki naj ne bi mogli iz svoje kože (kulture), ki jih je pripeljala na rob bankrota: »Troši in dela se tako kot prej, nihče se noče odpovedati življenjskemu slogu.«

Sledi Travnova druga diagnoza – »potratni javni sektor«. V prispevku pove, da »kar 22 odstotkov« vseh delovno aktivnih dela »v javnem sektorju«, ne eksplicira pa pomembnega podatka, ki ga navaja grafika: v tem deležu so zajeti tudi zaposleni v državnih podjetjih. Sledi udrihanje po »privilegijih« zaposlenih »v javnem sektorju«: dobivali so po 14 plač (mednje je vštet tudi regres) in razne nenavadne dodatke, na primer za pravočasen prihod na delo in za umivanje rok. In ta potrata za javne uslužbence naj bi neposredno povzročila sedanjo finančno krizo in akutno pomoč drugih evropskih držav: »Ker grški proračun ni več zmogel tega plačevanja, je Evropska unija začela Grčiji posojati denar.« Prikazano imamo linijo: preplačani grški javni uslužbenci – grški državni proračun – pomoč članic EU. Prav ničesar pa Traven ne pove o predhodni in sedanji vlogi zahodnih bank. Te so vrsto let posojale denar grški državi, bankam in investitorjem (tudi v nepremičninski balon), zdaj pa njihove izgube v nasedlih in slabo zavarovanih posojilih rešujejo oz. v svoje breme prevzemajo ostale evropske države in davkoplačevalci.

Tretji, strukturni izvor sedanje krize je po Travnu preobsežno državno lastništvo podjetij, s čimer naj bi politična elita večala »srednji sloj in s tem volilno bazo z nenadzorovanim zaposlovanjem v uradih in javnih zavodih«. Po predvajani izjavi nekdanjega finančnega ministra Stephanosa Manosa, ki je neuspešno poskušal izvesti privatizacijo, politiki nočejo privatizirati državnih podjetij zato, ker so ta »polna njihovih prijateljev. Podjetja nimajo toliko zaposlenih, kot jih potrebujejo, ampak dvakrat ali trikrat več.« Skratka, Grčijo naj bi pokopal strankokratski klientelizem, ki ga Traven imenuje »socializem s človeškim obrazom«. Toda simptome zaposlovalnega klientelizma razširi na vrsto splošnih delavskih pravic, ki jih prikaže kot absurdne: na primer pomoč delavcu ob poroki, ob rojstvu otroka, »podporo, če so njegovi otroci v šoli, zastonj počitnice«. Zato po Travnu ni dovolj reformirati le politični sistem za omejitev kvarne oblasti političnih strank, temveč se zavzema za celovito mentalno prenovo: Grki morajo postati bolj delovni in odgovorni. Ob napovedih, da bo treba odpisati polovico grških dolgov, se vpraša: »A kakšne signale s tem sporočamo grškim ljudem, ki ne razumejo, da morajo reformirati družbo?«

Prispevek se konča z verbalno in grafično (na predlogi sopostavljenih grške in slovenske zastave) vzporednico med Grčijo in Slovenijo: »Miselni koncept je podoben. Če ste zmajali z glavo, ko ste videli, da so imeli v Grčiji še 13. in 14. plačo, se spomnite na izplačane regrese v državnih ljubljanskih bankah, telekomih, zavarovalnicah, tudi čez 1000 evrov na zaposlenega, čeprav so državna podjetja pridelala izgubo. Če ste se čudili grškemu dodatku za umivanje rok, se morate čuditi tudi dodatku za dvojezičnost strojevodij na Slovenskih železnicah, ker vlak peljejo do Beljaka. Slovenija je [graf navaja podatke za leta aktualne krize, o prejšnji nizki zadolženosti Slovenije – v tem je bistvena razlika z Grčijo – pa molči] vsako leto pobrala manj davkov in zapravila več, »privatizacije pa v imenu nacionalnega interesa ni bilo«. Le novi evro s strožjimi fiskalnimi pravili »bo Slovenijo prisilil, da bo zamenjala pot, na kateri je bila in je še vedno [v tem trenutku serijo hitro menjajočih se fotografij sogovornikov, predstavljenih v tem prispevku, zamenja prizor iz Aten z Akropolo na vrhu mesta, torej iz Grčije kot faktično najjužnejše balkanske članice evrocone] najjužnejša balkanska evrodržava«.

Travnovo sporočilo je zastraševalno: Slovenija gre po poti Grčije, zato potrebujemo radikalne reze v javno porabo. Slovenska primera, ki ju navede, sicer očitno ne povzročata tolikšnega stroška za javne finance, kot ga 13. in 14. plača za vse grške javne uslužbence, sta pa zato intrigantna. Traven se ne trudi, da bi matematično upravičil svoje kritike in predloge (država pač ne more bankrotirati zaradi dodatka strojevodjem), temveč stavi na čustveno mobilizacijo – ki pa zadeva socialne pravice na splošno. Zraven pa brez argumentov prilepi še privatizacijo.

V tem prispevku Bojan Traven nastopa kot glasnik drobnega gospodarstva. Tega naj bi ga zatiralo favoriziranje velikih poslovnih sistemov, ki jih obvladujejo politične stranke. Prispevek se začne s pesimističnim prikazom aktualnih gospodarskih kazalnikov, kontrastiranih z igrivo klasično glasbo, in z vizualno že opredeljenimi krivci iz politične levice, saj med poslušanjem Travnovih trditev gledamo posnetke časopisnih izrezkov s fotografijami Türka, Pahorja in Križaniča. »Trenutni položaj Slovenije je slabši, kot si večina sploh lahko predstavlja. /…/ V zadnjih treh letih nas je vlada zadolžila toliko, da bomo, če bomo pridelali le en odstotek proračunskega presežka, v 20 letih pa smo ga le enkrat, v času Janševe vlade, te kredite odplačevali naslednjih 20 let. Porabljali pa smo jih zato, da smo živeli brez sprememb, z enakim razmišljanjem. /…/ Slovenija je ves čas držala figo v žepu. Deževala so opozorila iz vseh mednarodnih institucij, dokler nas mednarodne bonitetne hiše, kot kaže ta zemljevid, niso uvrstile med tiste države, ki sem jim že znižujejo bonitete. /…/ Gospodarstvo bo težko preživelo.«

Zakaj je Slovenija v gospodarskih težavah? Traven suvereno postreže z dvema razlagama, ki pa sta v medsebojni kontradikciji. Ena razlaga je, da se slovensko gospodarstvo duši zaradi državnega lastništva podjetij (»In zato smo padli na rob Evrope. Država je še vedno pretežni lastnik gospodarstva in zato kadrovanje v podjetjih, bankah in drugih finančnih institucijah so še vedno v rokah vsakokratne vladajoče politike in lobijev.«), druga pa pravi, da so podjetja prezadolžena zaradi financiranja privatizacije (»Podjetja so se zadolževala, a ne za nove produkte, nova delovna mesta, novo dodano vrednost, temveč za lastniško konsolidacijo. «)

A to Travna ne moti, saj najde stično točko obeh, izključujočih se razlag: gre za velika podjetja. Torej potrebujemo sistem malih podjetij. Traven promovira model malih in srednjih podjetij, ki proizvajajo v nišah in so globalno konkurenčna ter pomenijo gonilno silo gospodarstev bogatih družb, naloga države pa je zagotavljanje liberalnega poslovnega okolja. To stališče avtor podkrepi s šolsko politekonomsko animacijo: na rdeče polje z napisom »socializem s človeškim obrazom« prileti moder blok z napisom »liberalni kapitalizem« in ga zdrobi v koščke, ki se razblinijo. Traven definira tudi tokratnega krivca. To je menda politika, ki da lažje obvladuje velika podjetja in zato zatira mala in srednja podjetja ter s tem posledično slabi konkurenčnost slovenskega gospodarstva.

Sledijo citati zgodb iz preteklih prispevkov za Poglede Slovenije, ki sicer govorijo o različnih težavah malih podjetij, vendar pa med vzroki teh težav ni državnega lastništva v velikih podjetjih. Mali podjetnik (betonar, ne nišni visokotehnološki izvoznik) tarna zaradi plačilne nediscipline. Drugi podjetnik se pritožuje zaradi neodzivne državne birokracije, zato je svoj predelovalni obrat zato postavil čez mejo, v Avstriji. Po podatkih neke nemške raziskave v Sloveniji »zaradi uradnikov, davkov in stroškov dela« zapravimo priložnost za odprtje 1500 do 2000 novih delovnih mest na leto. Zaradi različnih davčnih stopenj je bruto strošek za plačo visoko kvalificiranega zaposlenega v Sloveniji pol višji kot v Nemčiji pri enaki neto plači.

Travnov sklep te serije primerov je manipulativen kolaž: »A se ni spremenilo nič. /…/ O socialni kapici še kar razmišljamo. O olajšavah za investicije ravno tako. Že 20 let se prepiramo o plačilu malice, vmes pa smo dobili več kot 100.000 brezposelnih, ki so na zavodu prijavljeni v povprečju že 653 dni. V državnih podjetjih, od bank do železnice, pa si kljub izgubam še vedno izplačujejo regrese in različne dodatke.« Avtor tu izpelje naslednje ideološke trike. 1. S citiranjem samega sebe avtorizira svojo oddajo. 2. Aktualni porast števila brezposelnih prikaže kot posledico zgrešene 20- in večletne gospodarske politike, ki da zatira drobno podjetništvo, ne pa sedanje krize, ki jo je sprožila neregulirana ekspanzija finančnega kapitalizma. 3. Spotoma napade splošne pravice iz dela, kot sta obračun časa za malico in regres. 4. Vprašanje zajema časa za malico med plačani delovni čas interpretira kot nepomembno podrobnost, čeprav gre za 1/16 delovnega časa in s tem za vprašanje realnega znižanja plač za 1/16. 5. Z moraliziranjem zoper (zakonsko določeno) izplačevanje regresov in dodatkov v državnih podjetjih delegitimira državno lastništvo podjetij kot tako.

Zatem Traven predstavi primer uspešnega mladega spletnega trgovinskega podjetja, ki ni dobilo posojil za svoj razvoj od domačih bank. Vzrok naj ne bi bil akutni kreditni krč, temveč to, da so banke »še vedno pod močnim političnim vplivom« in posledično pri odobravanju posojil podjetjem ni pomembno, ali imaš dobro podjetje oz. prepričljiv poslovni načrt, temveč »je važno, da ste naši«. Sledi manipulativen prehod k popolnoma drugi temi: »A spremeni se nič. V ozkem krogu so danes tako spet odločali o novi dokapitalizaciji NLB.« Ob tem je predvajan posnetek prihoda uprave in nadzornikov NLB v avlo sedeža banke, ki ponazarja netransparentno sprejemanje poslovnih odločitev, čeprav je običajno, da so seje nadzornih svetov s tako občutljivim dnevnim redom zaprte za javnost. Travnov trik je v tem, da z vizualizacijo odločanja »v ozkem krogu« namigne na to, da tudi o dodelitvah kreditov malim podjetjem samovoljno odločajo politični izbranci. Čeprav je smoter dokapitalizacije banke ravno sprostitev kreditnega krča, Traven ta dogodek uporabi za dokazovanje nasprotnega: banke naj bi bile orožje v rokah politično-poslovne oligarhije, ki zatira poštene podjetnike.

In še zaključni sklep: zaradi takšnih razmer je Gospodarska zbornica pred kratkim »političnim strankam [pos­netek prikaže Gregorja Golobiča in Katarino Kresal kot predstavnika dotedanje politične elite] – nekatere od njih bodo v kratkem prevzele upravljanje z državo [pos­netek prikaže Janeza Janšo, Radovana Žerjava in Karla Erjavca] – predlagala in zahtevala, da se nemudoma vzpostavi pravna država, da se reformira trg delovne sile, debirokratizira država, javni sektor naj se prilagodi dejanskemu stanju, reformira davčni sistem z olajšavami za razvoj, država pa naj se zadolži za milijardo evrov, ki naj jih posodi slovenskim podjetjem za nov zagon«. Tudi tu imamo tipično travnovsko mešanico političnih smernic, med katerimi se nekatere ponujajo kot logični odgovori na pred tem predstavljen problem (oligarhija duši drobno podjetništvo, zato upravičena zahteva po pravni državi), druge pa avtor kar brez razloga vstavi v čustveno nabiti paket (omejitev delavskih in socialnih pravic z deregulacijo trga delovne sile, z davčnimi olajšavami za bogate in s krčenjem socialne države).

Prispevek se začne z orisom aktualne dinamike in pogojev zadolževanja Slovenije in z napovedjo novega finančnega ministra, da bo vlada omejila javno porabo. Temu sledi daljša bizarna digresija, ki na prvi pogled nima nikakršne zveze z načeto tematiko: najprej posnetek z mirovnih pogajanj na Brionih leta 1991, nato posnetek opravičila nemškega kanclerja Schröderja na ljubljanskem Trgu republike leta 2001 za zločine, sto­rjene med 2. svetovno vojno. Travnov sklep tega odseka je naslednji: »Veliki so veliki zato, ker znajo priznati napake.« Takoj zatem se prispevek vrne k rdeči niti neoliberalnih reform socialne države in jasno postane, da predhodni intermezzo ni bil neumesten, temveč ga je avtor uporabil kot metaforo: socialna država je za Travna podobna zgodovinska napaka, ki jo je treba popraviti, tako kot je zgodovinska napaka vojna.

Prispevek nadaljuje z nemškim popravljanjem »zgodovinskih napak«. Nemčija je že leta 2001 »prenehala ščititi delovna mesta in pričela ščititi delo. Zato so poenostavili odpuščanja, izenačili zaposlitve za določen in za nedoločen čas«, poenostavili so birokracijo in ustvarili ugodno davčno okolje za podjetja, kar jim je omogočilo rast in ustvarjanje novih delovnih mest. »Danes, deset let kasneje, je Nemčija, medtem ko Slovenija počasi tone, najuspešnejša evropska država.« Pri nas pa so sindikati na okopih že dan pred podpisom koalicijske pogodbe, ker ta napoveduje naslednje: »razbremenitev malih in srednjih podjetij, davek od dobička se postopoma zniža na 15 odstotkov, popolna debirokratizacija države, poenostavitev pridobivanja soglasij in dovoljenj /…/, uveljavitev osebne odgovornosti uradnikov, ki ne znajo, nočejo ali ne zmorejo izdajati dovoljenj, razbremenitve plač za bolje plačano delovno silo, gre predvsem za visoko izobražene kadre in podjetnike, uvedbo socialne kapice, /…/ izenačitev vseh oblik dela. /…/ Nič kaj takega, česar Nemci ne bi uveljavili že pred desetimi leti. In preživeli. Zato zdaj dobro živijo.«

Za tokratne Poglede Slovenije, ki se ukvarjajo z javnimi uslužbenci, je Traven pripravil pet prispevkov. Za to analizo sta zanimiva predvsem prvi in tretji, v katerih gre za izrecno ščuvanje proti domnevni lenobi javnih uslužbencev in proti določenim primerom javnih uradov.

Prvi prispevek se začne s prizorom popoldanske prometne konice, ki se v Ljubljani za razliko od ostalih evropskih prestolnic začne že ob treh, kar naj bi pomenilo, da ljudje v Sloveniji delajo manj kot drugod v Evropi. A kateri ljudje? Travnov odgovor, za katerega ne navede nobenega argumenta, je naslednji: »V Ljubljani je namreč [sic!] kar 77.000 delovnih mest, ki sodijo v javni sektor. /…/ Zato [sic!] Ljubljana stoji že od treh popoldne naprej.« Torej, ljubljanski lenuhi so javni uslužbenci in javni uslužbenci so lenuhi.

Avtor nato sicer naredi korak nazaj in poudari, da je število delavcev v nekaterih poklicih, na primer medicinskih sester, od leta 1991 ostalo skoraj nespremenjeno. A takoj zatem udriha po določenih drugih poklicnih kategorijah (natančneje, po tistih v pristojnosti superministrstva za šolstvo, kulturo in še kaj) in institucijah, ki da so se kadrovsko razbohotile, pri tem pa ne pove, ali sta se pri tem povečala tudi obseg in raznovrstnost del. Navede primer knjižnic v Grosuplju in Murski Soboti, ministrstva za kulturo, ministrstva za notranje zadeve s policijo, policijske šole v Tacnu, kjer 189 zaposlenih izobražuje 60 študentov, medtem ko policisti na terenu zaslužijo le 700 evrov. V OŠ Frankolovo zaradi nivojskega pouka 17 učencev 9. razreda učita po dva učitelja slovenščine, matematike in angleščine, reportaža pa je zrežirana tako, da se zdi, da je šest učiteljev polno zaposlenih samo za poučevanje teh 17 učencev. V vzgoji in izobraževanju je število zaposlenih od leta 1995 naraslo za četrtino, »a otrok je v državi vedno manj«, Traven pa pri tem ne pove, za koliko se je medtem zvišala povprečna stopnja izobraženosti mladih in koliko sta se dvignili kakovost vzgoje in izobraževanja ter vključenost oseb s posebnimi potrebami.

Še preden je vlada sprožila socialni konflikt s kulturniki in šolniki, ji je Traven že priskočil na pomoč s kritiko gole količine delovnih mest v šolstvu in kulturi, pri čemer je zamolčal kakovostne razloge za množenje delovnih mest, kakršen je na primer nivojski pouk. Njegov poudarek je, da je teh kadrov kratko malo preveč, kaj delajo, pa se zdi drugotnega pomena. Če k temu dodamo še vtis iz uvoda prispevka, da so javni uslužbenci na splošno leni, je sklep jasen: nekaj jih je treba odpustiti in ostali naj delajo več. Gre za neposredno podporo poanti prvotnega vladnega predloga varčevalnih ukrepov, ki takrat niti še ni bil predstavljen javnosti.

V tretjem prispevku Traven napade še Urad za enake možnosti (UEM) in ga prikaže kot nepotrebno institucijo. Prispevek gradi na kontrastu med marljivostjo in skromnostjo uradnikov na Upravni enoti Celje in med ekstravaganco direktorice UEM. Ta je nastanjen »v elitni vili sredi Ljubljane, kjer devet gospa in en gospod skrbi za enake možnosti med spoloma«. Edini sneman prizor je prizor uradnice, ki nejevoljno vpraša, ali in zakaj snemajo. Nato Traven v offu pove, da je hotel direktorico vprašati, kako je v času, ko množično odpuščajo delavce, »prispevala k uveljavljanju enakosti, na primer tako, da se na spisku za odpuščanje niso najprej znašle mlade mamice«. Nesramno pove, da mu to ni uspelo, saj je direktorica odpotovala na okroglo mizo v New York. »Ja, Manhattan je še posebej lep spomladi. /…/ Da ni bila sama v tem velikem mestu, je s seboj vzela še svetovalko iz urada.« Medtem ko sta zapravili nekaj tisoč evrov za službeno pot, direktor UE svojih delavk zaradi interventnega zakona ne more plačati bolje. Gledalci so nahujskani, Traven pa ne pove ničesar o poslanstvu in potrebnosti UEM. S tem legitimira vladno lahkotnost pri ukinjanju in združevanju uradov, še posebej tistih, ki služijo izvajanju politik, kot je enakost med spoloma, ki ideološko niso blizu desnici.

Travnov prispevek je posvečen stavki javnega sektorja, napovedani za šest dni kasneje. Podpora provladni interpretaciji dogajanja, ki je pripeljalo do stavke, je nedvoumna že v uvodnih stavkih: »Pa smo tam. Pri vprašanju odgovornosti za propad pogajanj,« medtem ko vrteče se padajoče slike izpostavljenih sindikalistov javnega sektorja, Ščernjaviča, Uroševiča, Petrovića, že ponujajo odgovor.

Sledi še ostrejši napad na sindikate kot take: »A model socialne države je propadel že pred tremi leti in sindikati takrat niso stavkali.« Ob tem prikaže posnetke spontanega štrajka v Gorenju, ki skandirajo: »Lopovi, lopovi!«. Traven: »Takrat sindikalistov ni bilo nikjer.« Iz zgodbe o štrajku v Gorenju avtor asociativno preklopi na nasprotje med zasebnim in javnim sektorjem, na kar je v času pogajanj s sindikati javnega sektorja stavila tudi vlada. Od štrajka dalje je v Gorenju delo izgubilo 1162 zaposlenih, na vidiku so še nova odpuščanja. Navezava nazaj na aktualno temo: delavka Gorenja, ki trepeta za službo, »ni kriva za gospodarsko krizo, a vseeno plačuje njen davek tako kot druge družbene skupine, kot so upokojenci in mladi. Krivi niso niti javni uslužbenci, a njene cene niso pripravljeni plačati.« Se pravi, delavci v javnem sektorju naj bi bili sebični in nesolidarni z drugimi skupinami. Sindikati javnega sektorja naj bi na cedilu pustili delavce v zasebnem sektorju.

Potem ko Traven skupaj z vladnimi pogajalskimi strategi zabije klin med sindikate javnega in zasebnega sektorja, izvede (nemara tudi s tem anticipira bodoče vladne poteze) še splošni napad na sindikate. »Slovenski sindikati so proti vsakršnim spremembam, želijo ohranjati obstoječe stanje, kot da se svet zadnjih 20 let ni spremenil. /…/ Neskončno dolgo smo debatirali o tem, ali bo odmor za malico del delovnika ali ne, ali bomo dovolili lažje odpuščanje. Sindikati so šli na cesto in sprememb ni bilo. Življenje pa je teklo dalje in posel je našel obvode. /…/ Ljudje vedno bolj množično za mizerno plačo delajo prek različnih agencij za delo,« kar novinar ponazori z izjavo prekarnega delavca o svojih pogojih dela.

Če je Traven prej zabijal klin med sindikate javnega sektorja in med trpeče delavce v zasebnem sektorju, tokrat zabija klin med sindikate, ki branijo pravice tistih z normalnim delovnim razmerjem, in med prekarne delavce. Njegov implicitni predlog pa je ta, da je treba povečati prekarnost redno zaposlenih (lažje odpuščanje) in povečati stopnjo izkoriščanja manj izkoriščanih delavcev (izločitev odmora za malico iz delovnika pomeni znižanje plač ali podaljšanje časa dela za enako plačo). S tem sicer ne more zagotoviti, da se bo položaj današnjih prekarcev kaj izboljšal, a če bo položaj delavcev v normalnem delovnem razmerju zdrsnil proti prekarcem, bo dosežena vsaj večja stopnja enakopravnosti (brezpravnosti) med obema skupinama delavcev. Ko Traven kritizira partikularno politiko sindikatov, se zdi, da se zavzema za več pravičnosti – toda le pravičnosti med bolj in manj prekarnimi delavci. O pravičnosti med delavci in lastniki kapitala pa – kot običajno – pri Travnu ni nobenega govora.

Iz navedene analize sledi jasna opredeljenost avtorskih prispevkov Bojana Travna za aktualno desno politiko krčenja javnega sektorja, socialne države, dohodkov in pravic delavcev v javnem sektorju in delavcev na splošno, njegova stalnica je tudi zahteva po privatizaciji podjetij v delni ali večinski državni lasti.

Na ravni upravičevanja te ekonomske in socialne politike Traven izvaja taktiko, ki jo izvaja tudi sedanja slovenska vlada: na eni strani strašenje z »grškim scenarijem« oz. dolžniško pastjo (kar je trik vseh neoliberalnih politik ta hip v Evropi), na drugi strani pa (to je specialiteta Janševe vlade) s hujskanjem poštenih, delovnih ljudi proti določenim družbenim skupinam, ki so prikazane kot lenuhi, privilegiranci in paraziti.

Sestavni del desne ideološke taktike upravičevanja »varčevalnih ukrepov« je tudi molk o medrazrednih razmerjih, ki so pripeljala do krize (deregulacija in hiperakumulacija finančnega kapitala) in ki jih skuša sodobni neoliberalizem s keynesianskim obrazom še dodatno zaostriti z recepturo, ki naj bi reševala krizo, čeprav jo najverjetneje poglablja (državno prerazporejanje bremen od lastnikov kapitala k ostalim skupinam).

Ker je žanr Travnovih prispevkov tabloiden, so argumenti v prid neoliberalni politiki pogosto izpeljani rokohitrsko in v počasnem posnetku racionalnega gledalca ne bi prepričali. Travnovi argumenti so namreč izpeljani približno takole: Vse več delavcev je prekarnih – treba je deregulirati trg dela, znižati davke bogatim in privatizirati državna podjetja. Politična oligarhija duši obrtnike – treba je deregulirati trg dela, znižati davke bogatim in privatizirati državna podjetja. Gradnja avtocest in železnic stoji – treba je deregulirati trg dela, znižati davke bogatim in privatizirati državna podjetja. Trava je zelena – treba je deregulirati trg dela, znižati davke bogatim in privatizirati državna podjetja.

Pogledi Slovenije seveda ne merijo na izobražene in racionalne gledalce. A to še ne pomeni, da niso relevantni. Nemara jih je pametno gledati že zato, ker kričeče govorijo tisto, kar poskuša Janševa vlada nekaj mesecev pozneje tudi dejansko izpeljati.

Tukaj nameravam podrobneje razviti premise nikakor ne nedolžne besedne igre, s katero sem se poigral na nekem drugem mestu in ki zadeva označevalno raven aktualnega govorjenja o javnem in realnem sektorju, njunega medsebojnega spora, ki ga je nahujskala trenutna vlada, da bi dala potuho finančnemu sektorju, nenazadnje pa tudi o ekonomski krizi, znotraj okvirov katere se vse skupaj odvija.

Marsikdo bo ob izpeljavah, ki sledijo, dvignil obrv ali brk in porekel, da se ob resnosti situacije ne gre igrati z besedami, temveč da je treba stvarnost zagrabiti frontalno. Naj zato v svoj zagovor uvodoma navedem samo na hitro dva nenaključno izbrana primera, pravzaprav imeni, ki pričata o temu, kako se je mogoče s hudičem poigrati tudi takrat, ko je vrag že odnesel šalo: Chaplin in Hegel – prvo ime je neposredno povezano z našo tematiko, drugo ime pa samo posredno, kolikor se pač nanaša na način, na katerega nameravam zadevo misliti. V času ekonomske recesije v prvi polovici dvajsetega stoletja je Charlie Chaplin uprizoril moderne čase kot komedijo in s tem podal nadvse resno kritiko revščine in brezdomstva, kar ni v tem žanru naredil še nihče pred njim. Hegel pa je bil tisti, ki je zapisal, da niso filozofi tisti, ki mislijo abstraktno, temveč navadno ljudstvo, filozofija pa je, ravno nasprotno, umetnost konkretnega mišljenja; za primer navede branjevko na trgu, ki gospodični vrže v obraz celo vrsto žalivk samo zato, ker je dejala, da so njena jajca gnila. Mar se ne običajno ravno natanko tako po branjevsko na očitke o gnilosti vladnih ukrepov odgovarja z zmerljivkami, ki na šolstvu, kulturi in drugih dejavnostih javnega sektorja ne pusti ravnega niti enega samcatega lasu?

Če je že bilo govora o Heglu, potem dajmo spregovoriti še o Lacanu, ki je na podlagi strukturalistične teorije, ki jo je razvil njegov prijatelj Lévi-Strauss, skoval svojo slovito RSI formulo. Sledeč tejle formuli, je mogoče človeško stvarnost dojeti kot preplet Realnega, Simbolnega in Imaginarnega, kar je mogoče na hitro skicirati na sledeči način: označevalna operacija na ravni Simbolnega registra, ki v grobem sovpade z dimenzijo jezika, na eni strani dvigne na noge fantazmatski red Imaginarnega, na drugi strani pa proizvede ireduktibilni preostanek Realnega. Ključna predpostavka delovanja formule RSI leži v tem, da enega elementa ni mogoče misliti brez drugega, kajti prav tako kot Simbolni register jezika usmerja način, kako z besedami povzemamo realnost, tako tudi ni mogoče zapopasti realnosti brez nekega določenega fantazmatskega deleža Imaginarnega in prav tako je tudi ni mogoče razumeti brez nepredvidljivega elementa Realnega. S tega vidika označevalci, ki jih uporabljamo za razumevanje aktualne realnosti (javni in realni sektor, itd.), nikakor niso nevtralne, kaj šele objektivne etikete, temveč prinašajo s seboj neko točno določeno fantazmatsko bagažo. Če se je torej problem nahaja v prvi vrsti na ravni jezika, potem ga je treba kot takega tudi najprej zapopasti, tudi z besedno igro.

V času nemirov maja '68 so študentje strukturalistom očitali intelektualizem, pri čemer se je očitek zgostil v tistem famoznem »les structures ne descendent pas dans la rue«, tako da je kmalu za marsikaterega intelektualca postal izziv dokazati ravno nasprotno, namreč kako in zakaj se »strukture sprehajajo po ulici« (najbolj pikro nemara ravno Lacan v seminarju o hrbtni plati psihoanalize). Tukaj bi se rad spoprijel s podobnim izzivom, kajti morebiti se je ob branju zgornje besedne igre marsikomu porodilo v glavi nekaj podobnega kakor pariškim študentom, z namenom pokazati, kako se je v času aprilskih stavkajočih protestov po ulici sprehajala natanko zgoraj omenjena struktura RSI. Glede tega in v tem kontekstu bi lahko za našo triado (in ja, zakaj pa ne, tudi tirado) veljalo isto, kar je Brecht zapisal o Heglovih pojmih, namreč kako se zanje zdi, da se čez dan štihajo z noži pod rebra, zvečer pa sedejo skupaj za isto mizo in se lepo pogovarjajo.

Že brez kdove kakšnega domišljijskega vložka je mogoče slišati, kako se pomeni in paralele med formulo RSI ter sektorji, o katerih je govora, razporejajo sami po sebej: realni sektor ne samo de nomine, temveč tudi de facto, namreč po svojem lastnem produkcijskem ustroju, ustreza neizprosni nujnosti ponavljanja, ki je lastna registru Realnega, ki se vselej vrača na isto mesto; javni sektor, kolikor gre pri tem predvsem za področje izobraževanja in kulture, ustreza registru Simbolnega, v katerem domujeta jezik in smisel; finančni sektor pa, povsem brez zlobe rečeno, seveda ustreza Imaginarnemu, v katerem se medsebojno oplajajo od potrebe emancipirane želje in imaginarne družbene fantazme.

Glede na medsebojno prepletenost vseh treh registrov, ki ustreza medsebojni prepletenosti omenjenih treh sektorjev, lahko sedaj postavimo ključno vprašanje: kdaj smo prišli do tega, da je ekonomska kriza postala stvar zgolj javnega in realnega sektorja? Kdaj smo pozabili kar so nas oktobra lani opozarjali protestniki gibanja 15o, namreč da je sedanjo kriza prizadela 99 % ljudi, zakuhala pa jo je finančno-spekulantska elita 1 %? Selektivni spomin množičnih medijev je proizvedel pozabo tega, da je sedanja kriza posledica točno določenih politično-ekonomskih odločitev točno določenih ljudi, katerih imena lahko najdemo, denimo, v nemajhnem številu na raznoraznih lestvicah top 10 ali top 100 menedžerjev. Pozaba tega, da je kriza človeško proizvedena zadeva, je imela za posledico naturalizacijo same krize, ki se sedaj obravnava kot fizikalna naturalija, ki je kakor toča padla nenadejano z neba – spomnimo se samo na Engelsovo pikro pripombo glede tega, namreč da se finančne krize »ponavljajo z isto regularnostjo kot kometi«.

Aristotel je nezaupanje do dejavnosti, ki »iz denarja proizvaja denar«, izrazil skozi filozofsko puščico, uperjeno proti pitagorejsko obarvanemu Platonu, namreč da se denar računa v številkah, ker pa slednje pripadajo svetu idej in se potemtakem raztezajo v neskončnost, medtem ko so realni resursi omejeni, bogatenje s tovrstnimi finančnimi spekulacijami neizogibno proizvede vrzel, ki začne goltati samo realnost. Sedanjo krizo je tako mogoče dojeti kot posledico diskrepance med imaginarnimi željami finačnega sektorja in realnimi produkcijskimi zmožnostmi celote, pri čemer se sedaj z žugajočim prstom kaže na javni sektor, kulturo in izobraževanje, češ, »Pogletje, ne samo da ne delajo, tudi živijo preko svojih zmožnosti!«, ob tem pa ostajajo privilegiji finančne elite nedotaknjeni, kakor da bi bile svetinje, položene na ladijski oltar kapitana kapitala (če si sposodibmo metaforo neumornega Marka Breclja, tega pesnika med marksisti), ki na kockarsko slepo srečo krmili skupno ladjo kot da bi bila njegova privatna lastnina. V tem oziru nas ne sme presenetiti, da beseda »sektor« po svoji slovarski definiciji pomeni tudi »določen del bojnega polja«, v našem primeru pa ni nobenega dvoma, za kateri boj gre.

Za zaključek samo še zadnji »obrvdvigajoči« lacanovski premislek: kolikor živimo v svetu, katerega realnost se definira skozi dominanten ekonomski diskurz, potem ne smemo pozabiti, da je fantazmo katerega koli simbolnega režima mogoče uresničiti izključno na ravni fantazije; sedaj, ko so se mokre sanje finančnega gospostva novodobnih pitagorejcev razblinile, ko janšistične paranoične konstrukcije ne držijo več vode in ko na prenaseljeni luni očitno ni več prostora, natanko sedaj je čas, da se strukture znova sprehodijo po ulici.