Več kot 6000 dokumentov na več kot 10.000 tipkanih straneh. Ogromno izjav, poročil, depeš in drugih dokumentov. Ure in ure pogovorov z novinarskimi viri in nenehno preverjanje zbranih informacij. In po letih trdega dela – knjižna trilogija na skupno 1342 straneh s 1794 opombami pod črto, z mnogo dokumentarnimi in vojnimi fotografijami, tabelami in zemljevidi. Le kako nama je s soavtorjem Matejem Šurcem v preiskovalnem projektu V imenu države uspelo analizirati orjaško zbirko gradiva ter napisati in objaviti tri knjige v manj kot letu dni? Metodo dela bom na kratko predstavila v nadaljevanju.

Vse skupaj se je začelo poleti 2007, ko sva navezala osebni stik in začela načrtovati, kako se lotiti preiskovanja tako zahtevne teme, kot je trgovina z orožjem. Sprva sva nameravala napisati eno knjigo, ki bi temeljila zlasti na dotlej objavljenih informacijah v medijih in spominih vpletenih. Torej z uporabo javnih virov in dodatnimi intervjuji z zaupnimi novinarskimi viri.

Zato sva najprej prebrala veliko knjig in člankov o tej temi, si izpisala pomembne citate v računalniško datoteko, s čimer sva lahko pozneje, zlasti pri pisanju, z uporabo iskalnika in ključnih besed vedno našla primeren in pomemben citat.

Toda leta 2009 nama je uspelo z zahtevo za dostop do informacij javnega značaja pridobiti dostop do več kot 6000 dokumentov, ki so bili prej označeni kot zaupni. To so policijske in diplomatske depeše, poročila tajnih služb in kriminalistov, potni nalogi, ladijska in pristaniška dokumentacija, seznami blaga na ladjah in tovornjakih ter še veliko različnih uradnih poročil. Istega leta sva dobila tudi finančno podporo Evropskega sklada za preiskovalno novinarstvo.

Znašla sva se pred novo preizkušnjo. Le kako tako ogromno zbirko dokumentov urediti, prebrati, preučiti in razumeti – in na koncu še napisati novinarsko zgodbo, ki bo privlačna za bralce?

Rešitev sva našla v računalniško podprtem preiskovanju oziroma z uporabo podatkovnega novinarstva. Uporabila sva program Excel in v njegovih preglednicah oblikovala štiri različne baze podatkov. Prva zajema seznam kopenskih prevozov, narejen na podlagi policijskih depeš. Druga je seznam kopenskih prevozov, izdelan na podlagi potnih nalogov transportnih podjetij. Tretja obsega ladijski promet in četrta baza podatkov je seznam vse oborožitve in streliva nekdanje Jugoslovanske ljudske armade s proizvodnimi cenami za vsak kos in v različnih valutah.

Računalniška obdelava dokumentov je bila nemogoča, saj so bile stare fotokopije pogosto preslabe kakovosti, hkrati je bilo na dokumentih z roko napisanih precej pomembnih informacij. Zato sva vsak dokument temeljito pregledala in ročno vpisala pomembne podatke v preglednico. Največja, ki zajema kopenske prevoze orožja, na primer obsega več kot 200 različnih prevozov, o vsakem pa sva zapisala skoraj 20 različnih informacij. Od kraja, dne, ure, imena voznika, vrste tovora, registrske številke tovornjaka in prikolice, vse do šifre dokumenta, s katero sva vedno lahko našla izvirni dokument in ga znova preučila, če je bilo treba.

Ko sva preglednice v drobnem tisku natisnila na papir in jih preučila, sva lahko opazila pomembne vzorce ravnanj, ki so se pojavljali ob prodaji orožja. Hkrati sva opazila, da se nekatera imena kupcev in prodajalcev orožja ponavljajo. Odkritje, da se določene registrske številke tovornjakov na isti dan pojavljajo v različnih bazah podatkov, nama je omogočilo združitev baz in uspešno rekonstrukcijo prevoza orožja z ladje in nato s tovornjaki do Hrvaške.

Z uporabo preprostih, vendar učinkovitih excelovih preglednic nama je torej uspelo videti po več dokumentov skupaj in ločiti pomembnejše od manj pomembnih. Tako sva dejansko lažje videla »gozd« in nisva izgubljala časa in energije ob posameznih »drevesih« oziroma dokumentih.

Poleg dokumentov, pridobljenih prek odločbe informacijske pooblaščenke, sva našla še vrsto drugih pomembnih dokumentov in baz podatkov. Na primer sodne spise v različnih procesih, bančne izpiske in spletno stran, ki omogoča vpogled v seznam lastnikov podjetij, ki so registrirana v Panami, kamor so vodile pomembne sledi trgovcev z orožjem, ki sva jih zasledila v najini preiskavi.

Ob spoznanju, da je veliko orožja prišlo iz tujine, v tujih bankah pa je izginil tudi denar od prodaje, sva vzpostavila stike s tujimi preiskovalnimi novinarji. Največ sva sodelovala s hrvaškim novinarjem Sašo Lekovićem in bosanskim kolegom Esadom Hećimovićem. Pri posameznih poglavjih pa sva sodelovala še s štirimi novinarji iz Švice, Poljske, Ukrajine in Finske. Skupno je pri projektu sodelovalo osem novinarjev iz sedmih držav.

Zadnja in najbolj zahtevna faza projekta je bilo pisanje. Trajalo je od septembra 2010 do aprila 2011 in v tem času nama je uspelo napisati več kot 40 različnih poglavij. Vsako je osredotočeno na specifično temo in kot tako samostojna preiskava oziroma novinarska zgodba. Skupaj pa so poglavja in vse tri knjige medsebojno prepletene in povezane, tako da bralec lažje spozna, za kako velike razsežnosti nedovoljene trgovine z orožjem je v resnici šlo.

Že v začetku sva se odločila, da bova tematiko predstavila v obliki novinarskih zgodb. Poskušala sva slediti žanru kriminalnih in vohunskih romanov, toda v trilogiji objavljena dejstva temeljijo na uradnih dokumentih. Mnoga dejstva sva povezala z dramatizacijami resničnih dogodkov, ki slonijo na dokumentih ali na izpovedih prič. S temi krajšimi deli, ki sodijo v žanr literarnega novinarstva, sva poskušala ohraniti povezavo med različnimi zgodbami in napisati bralcem privlačno in zanimivo besedilo.

Kakorkoli, po koncu pisanja sva se soočila z novim izzivom. Kako objaviti tako veliko število poglavij, saj bi knjiga z vsemi poglavji obsegala več kot tisoč strani? Rešitev je bila odločitev za izdajo treh knjig – trilogije.

Ob koncu pa je bilo treba še izbrati dokumente za objavo – praviloma sva jih objavila nemudoma za pomembnimi navedbami v besedilu, in fotografije iz takratnega obdobja in jugoslovanskih bojišč.