Mediji imajo v sodobni demokratični družbi pomembno nalogo: javnost morajo obveščati o tekočem dogajanju in jo seznanjati z informacijami in idejami, ki so v javnem interesu. Ta dolžnost medijev ima tudi korelat v pravici javnosti: javnost ima pravico, da je obveščena in seznanjena z zadevami, ki sodijo v javni interes. Da pa lahko novinarji svojo funkcijo opravljajo učinkovito in celostno, morajo biti na zaščiteni pred preganjanjem zaradi njihovega poročanja. Ta branik pred pregonom je pravica novinarjev do svobode izražanja. Njihova svoboda izražanja je širša od svobodnega izražanja, do katerega je v določeni meri upravičen prav vsak od nas. Po drugi strani pa predvsem zaradi pomembne funkcije, ki jo opravljajo mediji danes v javnosti – tj. javnost ne samo obveščajo o tekočem dogajanju, ampak s svojim poročanjem vsaj deloma oblikujejo tudi javno mnenje –, je treba paziti, da pri poročanju spoštujejo (etična in moralna) pravila.

S podobnimi besedami je vsebinske temelje svobodnega izražanja v medijih postavilo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) že pred dobrimi 25 leti v zadevi Lingens proti Avstriji.[1] Kljub temu pa odgovor na vprašanja, kdaj se novinarsko delo še giblje znotraj polja svobodnega izražanja in kdaj ga prestopi ter kdaj pristojni organi dopustno omejijo novinarsko svobodo izražanja, kdaj pa to pomeni že nedopustno medijsko cenzuro, v konkretnih (pogosto celo banalnih) življenjskih primerih še zdaleč ni preprost. To potrjuje tudi veliko primerov, ki se skozi sito domačih sodišč prebijejo do ESČP.

Madžarski novinar je v kolumni dnevnega časopisa z naslovom »Mnenje« napisal prispevek o kakovosti priznanega madžarskega vina, ki ga proizvaja neko podjetje v državni lasti. V prispevku, v katerem je zlasti kritiziral slabo vodenje podjetja (ki z davkoplačevalskim denarjem proizvaja slabo vino), je med drugim zapisal, da »na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«.

Proizvajalec vina je proti novinarju vložil tožbo zaradi razžalitve. Madžarsko prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je prispevek novinarja prekoračil meje novinarskega mnenja o vinu in je proizvajalcu vina okrnil ugled. Drugostopenjsko sodišče je novinarsko mnenje označilo za vrednostno sodbo, do katere ima sicer pravico, vendar pa je z uporabo izraza »sranje«, ki ima nedvomno žaljiv pomen, posegel v proizvajalčevo pravico do ugleda. Novinarja je spoznalo za krivega kaznivega dejanja obrekovanja in mu izreklo opomin. Vrhovno sodišče je to sodbo potrdilo.

ESČP je o zadevi[2] odločalo z vidika kršitve novinarjeve pravice do svobode izražanja iz 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Najprej je poudarilo, da ima proizvajalec vina vso pravico, da se brani pred žaljivimi trditvami. Prav tako je ekonomski uspeh podjetja pomemben tako za zaposlene in delničarje kot tudi zaradi splošnega ekonomskega dobrega. Vendar pa je razlika med žalitvijo osebe (posledica te je lahko znižanje njenega ugleda) in varovanjem ekonomskega ugleda podjetja. Slednji namreč nima moralne razsežnosti.

ESČP je pisanje novinarja odobrilo tudi v vsebinskem pogledu. V prispevku je podal svoje mnenje oziroma vrednostno sodbo, pri tem pa se je bolj kot na slabo kakovost vina osredotočil na slab vpliv državnega lastništva podjetja, ki proizvaja slabo vino. Mnenje, ki se je dotikalo tako problematike državnega lastništva in varovanja nacionalnih dobrin kot tudi vloge zasebnih podjetij in tujih investitorjev, je po mnenju ESČP v javnem interesu, zato je bila njegova dolžnost, da javnosti te informacije in ideje tudi posreduje. Pa čeprav z nekoliko pretiravanja in provokacije. O odškodninskem zahtevku ESČP ni odločalo, ker novinar odškodnine ni zahteval.

Slovaški novinar pa je nekega junijskega večera prejel anonimni klic, v katerem je izvedel, da je poslanec (ki je bil med drugim tudi župan neke občine) v družbi namestnika direktorja slovaške policije uriniral s terase bara. Takoj se je opravil na prizorišče dogodka. Tam je videl, da sta bila poslanec in visoki policijski uradnik že dobro »okajena«. O incidentu je opravil tudi nekaj razgovorov z natakarico in nekaterimi očividci.

Preden se je lotil pisanja prispevka, je še enkrat govoril z natakarico, slikal prizorišče dogajanja in govoril tudi z namestnikom direktorja policije, ki je svoje neprimerno obnašanje zanikal. Novinarja to ni ustavilo. V priljubljenem slovaškem časniku je objavil več prispevkov o incidentu. Javnost je seznanil z obnašanjem nosilcev reprezentativne demokracije in predstavnikov organov, ki predvsem skrbijo za javni red in mir: zelo pijani poslanec je s pomočjo namestnika direktorja policije uriniral s terase bara, slednji pa je hlače zmočil kar za mizo med klepetom s poslancem, v katerem je med drugim načrtoval tudi organizacijo državljanske nepokorščine, seveda ob zaščiti poslanskega prijatelja.

Članki so bolj kot javnost razburili njihova glavna akterja. Tožila sta časopisno hišo, ki je objavila prispevke. Policijski visoki uradnik je od časopisne hiše zahteval popravek članka, javno opravičilo in 23.000 evrov odškodnine zaradi oškodovanja njegovega ugleda z obrekovanjem. Slovaška sodišča so njegovim zahtevam skoraj v celoti ugodila, le odškodnino so znižala na 12.250 evrov. Glavni argument je bil, da novinar ob incidentu ni bil prisoten, zato je verodostojnost njegovega poročanja vprašljiva, o resničnosti dogodka pa sodišč ni prepričal niti z dokazi v sodnem postopku.

ESČP se tudi v tej zadevi[3] ni strinjalo z razsodbo domačih sodišč. Zlasti ga je zmotilo, da pri odločanju niso preverjala, ali je novinar časopisne hiše pri pisanju prispevkov upošteval novinarske dolžnosti in odgovornosti – zlasti ali so bili prispevki napisani v dobri veri in v skladu z novinarsko etiko. Prav tako domača sodišča niso ocenila, koliko je bila objava prispevkov v javnem interesu in koliko so posegli v pravice vpletenih oseb. In prav zaradi tega pomanjkljivega ravnanja slovaška sodišča po mnenju ESČP niso mogla pravilno oceniti, ali je založniška hiša v tem primeru še delovala znotraj polja svobode izražanja. Zato je bilo poseženo v njeno pravico do svobodnega izražanja. Časopisna hiša ni zahtevala odškodnine, zato ESČP o njej ni odločalo.

Portugalska novinarka Pinto Coelho je pri poročilih predstavila prispevek o kazenski preiskavi zoper nedavno odpuščenega generalnega direktorja policije (o njem se je v medijih že dlje časa poročalo, da je morebiti odgovoren za pretok informacij v zvezi z računi zasebne univerze in neke komercialne družbe) ter v njem za nekaj sekund pokazala tudi kopiji obtožnega akta in sklepa tožilstva o začetku preiskave. Portugalska sodišča so jo zaradi kršitve tajnosti sodnega postopka (segredo de justica) obsodila na dnevno kazen deset evrov za obdobje 40 dni in plačilo stroškov sodnih postopkov. Kazenski postopek in obsodba zoper njo sta temeljila na zakonu o kazenskem postopku, ki avtomatično določa kazen za kršitev tajnosti sodnega postopka. Novinarka se je na ESČP pritožila, ker je menila, da je bila njena sicer zakonita in legitimna kazenska obsodba, nesorazmerna z vidika njene pravice do svobode izražanja iz 10. člena EKČP.

ESČP je zopet najprej poudarilo pomembno vlogo medijev v demokratični družbi: javnosti morajo posredovati informacije in ideje, ki so v javnem interesu, vendar pa pri tem ne smejo prestopiti meja, določenih s pravicami in dostojanstvom preostalih državljanov ter s potrebo, da se zaščitijo določene zaupne informacije. To pomeni, da lahko poročajo tudi o tekočih sodnih zadevah, ne smejo pa objavljati gradiva, ki lahko kakorkoli ogrozi pravico osebe v postopku do poštenega sojenja ali pa zniža zaupanje javnosti v delo sodišč.

V konkretni zadevi je bilo po mnenju ESČP poročanje pritožnice v javnem interesu, saj je javnosti razkrila podatke o ravnanju visokega uradnika pri izvrševanju njegove funkcije. Prav tako ima javnost tudi pravico, da nadzira delovanje pravosodnega sistema.

Po mnenju ESČP portugalska sodišča niso pojasnila, zakaj je pritožničina objava dokumentov ogrozila neodvisen potek kazenske preiskave in kako je posegla v domnevo nedolžnosti obtoženca. Pri svojem odločanju tudi niso tehtala interesov, ki jih je zasledovala kazenska obsodba novinarke in njene pravice do svobodnega izražanja. Pogrešalo je tudi ugotovitev, da prikaz kopij dokumentov ni bil relevanten zgolj z njihovega vsebinskega vidika, ampak tudi zato, ker je dokazoval verodostojnost novinarkinega poročanja. Zaradi vseh teh pomanjkljivosti je ugotovilo, da je kaznovanje pritožnice nesorazmerno poseglo v njeno pravico do svobode izražanja. Pri tem je poudarilo, da je vsaka splošna in absolutna prepoved objave določenih informacij le stežka v skladu s pravico do svobode izražanja. Tudi v konkretnem primeru je avtomatično kaznovanje pritožnice onemogočilo portugalskim sodiščem, da bi pri odločanju upoštevala tudi interese, ki izhajajo iz 10. člena EKČP. Pritožnici je priznalo nekaj več kot 4000 evrov odškodnine.

ESČP je v vseh treh primerih ugotovilo, da so državne oblasti s kaznovanjem novinarjev (oziroma časopisne hiše) posegle v novinarsko svobodo izražanja. V vsakem primeru je poudarilo nekoliko drugačen vidik kršitve – bodisi je spoznalo, da imajo državne oblasti prenizek tolerančni prag do posredovanja informacij na predrzen in provokativen način, bodisi je ugotovilo, da varovanje ugleda državnega podjetja ne zajema tudi moralne razsežnosti in da je treba pri presojanju, ali je članek še napisan v mejah svobodnega izražanja, upoštevati tudi piščevo dobro vero in spoštovanje novinarske etike, ali pa je izpostavilo neprimernost avtomatične obsodbe zaradi objave zaupnega gradiva, ki ne upošteva namena prikaza gradiva. V vseh primerih pa je izpostavilo pomen tehtanja interesa javnosti, da izve za določene informacije, in interesa zasebnikov, ki so bili z novinarskim poročanjem kakorkoli prizadeti. Šele po tej presoji je ugotovilo, da so državne oblasti neupravičeno posegle v novinarsko svobodo izražanja in tako kršile 10. člen EKČP.