Novinarsko častno razsodišče v zadnjih sedmih letih ni obravnavalo niti ene pritožbe zaradi prispevka, ki da samomor ali poskus samomora obravnava neetično. Vprašanje, ki se ob tem zastavlja, je, ali to pomeni, da smo lahko s poročanjem slovenskih medijev o takih primerih zadovoljni.

Da odgovor ne bi bil pavšalen ali utemeljen na občutkih, sem pregledala pisanje šestih slovenskih tiskanih medijev o samomoru od leta 2003 do novembra 2010: petih dnevnikov (Dnevnika, Dela, Večera, Slovenskih novic in Direkta) in enega tednika – Nedeljskega dnevnika. Vir člankov je bila dokumentacija Dnevnika, ki sicer ne premore zmogljivosti arhiva kakšne knjižnice, a je kljub svoji nepopolnosti dovolj izdaten vir. Pregledala sem 204 članke o samomorilnosti ter o primerih samomorov in poskusov samomorov; osredotočila sem se na etične razsežnosti obravnavanih besedil in slikovnega materiala.[1]

Za večino poročil o primerih in poskusih samomora sta značilni skrajno nizka raven etične občutljivosti za varovanje zasebnosti vpletenih in neverjetno nizka empatičnost. Po moji oceni so novinarji in/ali uredniki kršili etični kodeks v vsaj polovici pregledanih prispevkov, in sicer ne glede na to, ali gre za slovenski ali pa za evropske novinarske kodekse.

V drugem delu prispevka bom predstavila določila novinarskih ali novinarsko-založniških etičnih kodeksov v 22 evropskih državah, in sicer tista, ki zadevajo medijsko obravnavo samomora, zasebnosti in osebnih pravic posameznika. Posebej bom obravnavala nastajanje osnutka prenovljenega Kodeksa slovenskih novinarjev, v katerega je po novem vključeno tudi določilo, ki zadeva poročanje o samomoru in poskusu samomora. Novi kodeks je bil na skupščini Društva novinarjev Slovenije potrjen 26. novembra 2010, na skupščini Sindikata novinarjev Slovenije 10. decembra 2010, veljati pa je začel 22. decembra 2010.

Pri presojanju ugotovitev raziskave je treba upoštevati, da sta se pomen in teža objavljenega v sedmih tiskanih medijih korenito spremenila. Razlog za to je razvoj interneta, ki je po eni strani zmanjšal pomen tiska, po drugi pa je vsebine, ki nastajajo v tiskanih medijih, naredil dostopne širšemu krogu medijskih uporabnikov. Leta 2000 je beseda samomor na iskalniku Matkurja prinesla 6 zadetkov, leta 2003 na Najdi.si 4410 zadetkov (oba podatka sta iz Delovega članka iz tega leta), 17. 11. 2010 je taista beseda na istem iskalniku prinesla 262.293 zadetkov. Prvi zadetek je bil forum za pogovor ljudi s samomorilnimi težnjami, drugi je imel naslov Kako narediti samomor.

Raziskava je pokazala, da je kakovostna in etična raven posameznega prispevka v prvi vrsti odvisna od tega, ali gre za novinarje, ki pišejo o samomorilnosti kot o družbenem in javnozdravstvenem pojavu, ali za poročevalce s terena, kroniste. Prvi so v veliki večini strokovno podkovani in dobro informirani. Javnosti so v prejšnjih letih predstavili vsa ključna spoznanja stroke (razliko med vzroki in povodi, dejavnike tveganja, statistične razsežnosti v slovenskem in svetovnem merilu, pomen depresije in duševnih motenj, opozorilne znake, mite in zmote o samomoru, primerne oblike pomoči) pa tudi prizadevanja strokovnjakov s tega področja za ustrezno preventivno dejavnost in primernejšo državno skrb.

V sedmih letih je po podatkih Dnevnikove dokumentacije v omenjenih časnikih izšlo 53 člankov informativne oz. poljudnostrokovne in osveščevalne narave, se pravi približno četrtina. Povod za objavo teh člankov je bil pogosto svetovni dan za preprečevanje samomora pa tudi predstavitve monografij, priporočil, srečanj in okroglih miz. Tu moram poudariti veliko pripravljenost stroke za sodelovanje z novinarji, za vztrajno, strokovno in potrpežljivo razbijanje ustaljenih mnenj, mitov in zmot o samomoru.

Novinarji, ki poročajo o konkretnih primerih samomorov in poskusov samomorov – to so povečini novinarji, ki »pokrivajo« črno kroniko –, se na strokovnjake, zdravnike, sociologe, suicidologe obrnejo silno redko. Če se, se pogosto zgodi, da z naslovi in fotografijami uničijo vse tisto, na kar so jih strokovnjaki opozorili. Na primer: Pokojni dr. Andrej Marušič je novinarju Slovenskih novic postregel z vsemi ključnimi podatki o samomoru in preprečevanju samomora. Naslov pa je vseeno bil: »Najprej za šank, potem na vrv«, za ilustracijo pa dve sliki trupel. Pod sliko je novinar ali urednik napisal: »Vrv najpogosteje uporabljajo na Štajerskem«, pod sliko posmrtnih ostankov ženske na tirih pa: »Manj krut je pogled na povoženega med tiri kot na obešenega.«

Kronisti v veliki večini izkazujejo površno ali nikakršno znanje o značilnostih samomora, ob tem pa še, kot rečeno, skrajno nizko etično občutljivost do stisk in trpljenja vpletenih. Najbolj skrbi dejstvo, da se vsa ta leta poročanje o samomoru s terena glede na tip časnika ne razlikuje toliko, da bi jih lahko v tej točki ločevali na kakovostne in na senzacionalistične oziroma rumene. Pravzaprav je šele v zadnjem času mogoče opaziti, da resni mediji vsaj žrtve samomorov in umorov označujejo z začetnicami in ne več s polnimi imeni, a tega še zdaleč ne počno dosledno. Med vsemi pregledanimi članki sem našla le enega (v Dnevniku, 5. 11. 2009: »Moril, ker ni mogel preboleti ločitve«), v katerem je novinar strokovnjaka zaprosil za pojasnilo o naravi bolestnega ljubosumja in drugih tovrstnih čustvenih motenj.

Na splošno časniki zelo podrobno poročajo o kraju in metodi samomora. »Železno pravilo« je, da metodo popišejo v naslovu, imena, kraj, bolj ali manj verjetni motiv pa največkrat sporočijo v podnaslovu (ali nadnaslovu). S polnimi imeni nastopajo pokojniki, preživeli, njihovi svojci in otroci; slednje ni pravilo, a tudi ne velika izjema. Slovenske novice so v članku »Obupani Viktor se je zažgal« (junij 2004) napisale polna imena vseh, tudi žene in 13 ter 8 let starih sinov. Novice (januar 2008) so v članku »Morilski bes iz ljubosumja« poleg morilca objavile tudi ime in sliko partnerice, ki mu je komaj ubežala. Čeprav so zapisali, da se jim ni oglasila na telefon, so objavili njeno fotografijo z otrokom. Če novinarji ob zbiranju podatkov za poročilo o samomoru ali umoru naletijo na podatek, da je bil kdo od vpletenih žrtev posilstva, spolnega nasilja, to tudi zapišejo.

Skoraj nikoli ni mogoče razbrati, zakaj je tragedija nekega posameznika oziroma poročanje o tragediji v javnem interesu. Razen dramatičnih okoliščin konkretne smrti, samomor pa je očitno dramatičen sam po sebi, ni najti drugih razlogov za novinarsko obdelavo. V številnih primerih so novice o samomoru obdelane na reportažni način. Če navedemo samo nekaj primerov. V Večeru (december 2003) je novinar napisal takole: »Pred številnimi pešci in vozniki, ki vsako jutro prečkajo Stari most čez Dravo, se je včeraj okoli 8.20 odigrala prava drama: z mostu je namreč v mrzlo dravsko vodo skočil še neznan moški in v vodi izginil.« V sočnosti samomorilnih ali bolje samomorskih reportaž so vodilne Novice: članek z naslovom »Sebe zažgal, žena in sin ubežala« se začne z opazko, da se že od daleč vidi zvonik baročne cerkvice iz 18. stoletja na gori Oljki, nadaljuje z opisom kraja in spomini očeta samomorilca, kje je v Kočevskem Rogu »poknil« medveda, ter z njegovim dobesednim opisom poškodb sina. »Sina so zavili, bil je tako pečen: ušesa zgorena, nos.« Itd. Dejstvo, da se je novinar pogovarjal s človekom, ki ni vajen nastopati pred javnostjo, ki je v šoku, ni z ničemer omajalo njegovega namena, da bralcem postreže z vsem, kar mu bo uspelo pridobiti od svojcev in sosedov.

Tako imenovani kakovostni časniki (k tem prištevam tudi Nedeljski dnevnik, ki je v pregledanih člankih o samomoru od vseh najmanjkrat kršil etične in civilizacijske norme) so vendarle na splošno bolj suhoparni od rumenih, objavljajo tudi manj slik, pri izbiri fotografij pa so manj senzacionalistični. Pri naslovih pa so razlike le v odtenkih. V nadaljevanju je navedenih nekaj primerov starejših in manj starih naslovov, ki pokažejo, da med časniki nekoč in danes ni zares bistvenih razlik, kar zadeva način poročanja o samomoru.

Slovenske novice (december 2003): »Sebe zažgal, žena in sin ubežala«. Dnevnik (avgust 20O3): »Učitelj zaužil preveč tablet?« Delo (maj 2003): »Moža je razneslo, žena ubežala smrti«. Novice (marec 2006): »Maja ni naredila samomora, ampak jo je Simon zadušil«. Direkt (marec 2006): »Raje se je obesil, kot da bi preboleval njeno smrt«. Večer in Dnevnik sta bila v tem primeru zmernejša: Večer, istega dne kot Direkt: »V stanovanju so ju našli mrtva«, Dnevnik, istega dne: »Dvojna smrt v sedmem nadstropju«. Toda tudi Večer in Dnevnik sta v članku razkrila vse okoliščine samomora in umora ter vsa imena. Leto 2007: Novice (junij 2007): »Umoril, zažgal, nato se je obesil«, Dnevnik: »Partnerico umoril, hišo zažgal in se obesil«. Direkt (julij 2007): »Marjano Regvat obešeno našla sprehajalka«. Delo (november 2008): »Napadel sina in starše ter se obesil v sosednji občini«. Novice (junij 2010): »Tri krogle v Sanjo, četrta pa zanj«. Večer, istega dne kot Novice: »Ustrelil bivše dekle in naredil samomor«.

Značilnost vseh reportaž o samomorih je, da v njih nastopajo svojci, prijatelji in sosedje. Kar izjavijo, novinarji zapišejo. Pokojnik in njegovo življenje sta po tragediji na voljo javnosti brez vsakih zadržkov. Tragedija ni dodatni razlog za sočutje in novinarsko samoomejevanje pri vdoru v zasebnost, temveč nekakšno opravičilo za ta vdor.

»Pravilo« je pravzaprav takšno: kolikor bolj tragično in dramatično kdo konča, toliko bolj ima javnost pravico izvedeti vse o pokojniku. Če se novinar dokoplje do poslovilnega pisma, to pomeni, da bo tudi objavljeno. Na primer: Novice so junija 2008 objavile zadnje SMS-sporočilo, ki ga je mati, žrtev morilca in samomorilca, poslala svoji hčeri. V nekem drugem primeru nič ne šteje niti izrecna pokojnikova želja. Delova novinarka (Delo, junij 2007) brez omahovanja zapiše, da je pokojnik, potem ko je umoril partnerico in zažgal hišo, v poslovilnem pismu prosil medije, naj ne poročajo o njegovem dejanju. Tudi poslovilno pismo je postalo novica.

Da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic, da posvečenost mrtvih pri nas ni temeljna civilizacijska pravica, nazorno pokaže tudi reportaža o samomoru mladeniča (navedeni so vsi njegovi osebni podatki) v Novicah z naslovom »Z vrha katedrale skočil v smrt« in podnaslovom »Vzrok za obup naj bi bila ljubezen in slabe ocene«. Novinar je v tem članku dramatično popisal padec oziroma skok mladeniča, z vsemi podrobnostmi o obračanju telesa v zraku, zraven so bile objavljene slike katedrale in fotografija mladeniča tik pred dejanjem.

Iz leta 2004 je članek, objavljen je bil v Dnevniku, v katerem novinarka nekje na sredi prispevka zapiše, da bo »preiskava povedala, ali si je Eva (v članku so vsa imena polna) sama vzela življenje«, toda že v naslovu postavi jasno domnevo: »Dekle naj bi naredilo samomor«. Domnevo utrdi v podnaslovu: »Ljudje pravijo, da se je osnovnošolka v kleti polila z bencinom in zažgala, policija pa molči.« Tu velja opozoriti še na eno »pravilo«: bolj kot policija molči, več je v člankih ugibanj, domnev in vaških govoric. Vaških sem zapisala zato, ker kaže, da se tragedije, ki se zgodijo v mestih, v večji meri izognejo medijskemu nasilju.

Zanimivo je, da popisovalci konkretnih primerov samomorov ali poskusov samomorov zelo redko, pravzaprav skoraj nikoli, ne zapišejo domneve, da je samomoru botrovala duševna bolezen ali depresija.

Tovrstna fotografija ni bila izjema. Običajne so sicer fotografije vseh vpletenih, tudi sosedov in mimoidočih, toda v številnih primerih so objavljene tudi fotografije posmrtnih ostankov, pogorišč, prizorišč samomora, poškodovanih in zgorelih avtomobilov; novinarji praviloma navedejo tudi znamko avtomobila. Zelo pogoste so fotografije podjetij in obratov, kjer so bili pokojni zaposleni, blokov, hiš, balkonov, vrat prizadetih ali kakorkoli vpletenih. Da so to tudi domovanja prizadetih staršev, otrok, je vseeno. Če lastniki lokalov teh ne pustijo slikati, toliko slabše zanje. Slika se vseeno znajde v časniku. Za Slovenske novice in Direkt pri objavi fotografij ni omejitev. Če ni na voljo nič drugega, pridejo prav tudi simbolne fotografije (torej fotografije obupanih neznancev, tunelov, superg na tirih, superg na vrhu nebotičnika, vrvi, mostov itd.) ali, na primer, fotografija ljudi, ki »so razpravljali o truplu«, najdenem v Dravi (Večer). Včasih uredniki simbolno sliko objavijo, ker menijo, da je za razliko od fotografije konkretnih ljudi bolj etična. Zelo pogosto se v časnikih znajdejo fotografije iz družinskih albumov. Da tisti, ki je na fotografiji, za objavo ni dal soglasja – v primeru da je še živ, mrtvi tako nimajo nobenih pravic –, za novinarja ne predstavlja problema.

Omenjene ugotovitve dokazujejo, da je poročanje o samomoru v slovenskem tisku v prvi vrsti priložnost za objavo zgodb, ki dvignejo naklado. Pri tem so kršene osnovne etične in civilizacijske norme. Najdemo popolnoma vse kršitve, na katere opozarjajo kodeksi in smernice za odgovorno novinarsko poročanje. V naslovu se ne znajde le beseda samomor, temveč tudi metoda, imena, kraj, domnevni, zelo poenostavljeno prikazani vzroki, med katerimi pa praviloma ne najdemo niti ugibanja o tem, da je bil morda vzrok za samomor depresija. Fotografije so prav tako eklatanten, z ničimer upravičen poseg v zasebnost.

V izbor sem vključila 24 kodeksov, med njimi kodekse večine starih članic EU z izjemo Luksemburga in Portugalske, novih z izjemo Poljske, Malte, Slovaške, baltskih držav in Romunije, dodana sta dva kodeksa nečlanic, Švice in Norveške, dveh držav kandidatk, Hrvaške in BiH, in kodeks IFJ (International Federation of Journalists), sprejetega leta 1954 v Bordeauxu in dopolnjenega leta 1986 v Helsingorju. Vir zanje je bila internetna stran EthicNet, ki je nastala v okviru raziskovalnih projektov univerze v Tempereju na Finskem, s sodelovanjem Unesca in Mednarodne organizacije novinarjev. Kodekse so raziskovalci začeli zbirati leta 1995, zadnje posodobitve pa so opravili junija 2008. Zbirka kodeksov, prevedenih v angleščino, vsebuje 50 kodeksov iz 46 držav.

Ne glede na razlike ugotavljam, da so si kodeksi, zlasti pri urejanju razmerij med zasebnim in javnim, presenetljivo podobni. Raven etične občutljivosti ustvarjalcev medijskih vsebin se je, kot kaže, vsaj na papirju v zadnjih desetletjih v veliki meri poenotila. Evropski kodeksi so torej nekakšna skupna, evropska novinarska vest. Kaj jih druži in kaj so njihove posebnosti?

Vsi pregledani tuji kodeksi – 24 v 22 državah – izrecno zapovedujejo varovanje posameznikove zasebnosti in/ali spoštovanje človekovega dostojanstva, izjema sta le francoski in Kodeks IFJ, ki govori le o tem, da novinar pri zbiranju novic, fotografij in dokumentov uporablja poštene metode. Velika večina poseg v zasebnost dovoljuje le, če za to obstaja javni ali še večkrat – velik javni interes. Danski kodeks govori celo o »svetosti zasebnega življenja«. Informacijam, ki jo kršijo, določa ta kodeks, se je treba izogibati, razen če ne pretehta javni interes. Velika večina kodeksov posebej obravnava žrtve družinskih nesreč, kaznivih dejanj, tragedij, spolnih zlorab. Nemški kodeks novinarjem nalaga, da se izogibajo senzacionalističnemu prikazovanju nasilja, brutalnosti in trpljenja žrtev. Irski kodeks govori o potrebnem sočutju pri zbiranju informacij med osebami, »ki so v šoku ali žalujejo«. V britanskem je posebno poglavje naslovljeno z »Vdor v žalovanje ali šok« (Intrusion into grief or shock); to poglavje zahteva sočutje, obzirnost in diskretnost. Enako zahtevo pozna belgijski kodeks, ki pa navaja izjemo: če bi spoštovanje te zahteve ogrozilo svobodo tiska. Po bolgarskem kodeksu novinarji praviloma ne smejo »povečevati stiske žrtev tragedij ali kaznivih dejanj«, toda če obstaja »izjemen javni interes«, je »medijski vdor v zasebnost« mogoče opravičiti.

V švicarskem kodeksu piše, da morajo novinarji spoštovati trpljenje žrtev in svojcev pri poročanju o vojni, terorizmu, nesrečah in katastrofah, v tekstu, sliki in zvoku, izjeme pa niso navedene. Obzirnost do ljudi, ki žalujejo ali so v šoku, zahtevajo tudi grški, ciprski in češki kodeks. Norveški kodeks, ki prav tako zahteva obzirnost do žalujočih in ljudi v šoku, zahtevo formulira takole: Vedno presodite, kako bo poročilo o nesreči ali zločinu vplivalo na žrtev ali na svojce. Španski kodeks novinarjem nalaga, naj »ne bodo grobi in naj ne špekulirajo o občutkih ljudi«, ko poročajo o zadevah, ki »zbujajo ali povzročajo bolečino in žalost«. Nizozemski kodeks določa, da morajo novinarji izpustiti vse podrobnosti, »ki bi lahko prispevale k trpljenju žrtev ali družine in niso nujno potrebne«. Švedski kodeks posebej govori o obzirnosti do ljudi, ki niso vajeni intervjuvanja, in pri objavi fotografij, povezanih z nesrečami in zločini.

Večina kodeksov govori tudi o objavi imen žrtev nesreč, tragedij, kaznivih dejanj itd. Nemški kodeks jasno prepoveduje tako objavo informacij kot slik, ki bi omogočile identifikacijo žrtev. Švedski kodeks novinarje obvezuje, da razmislijo o morebitnih bolečih posledicah objave imen žrtev, podobno dikcijo vsebuje belgijski, ki obzirnost nalaga tudi pri zbiranju informacij (novinar ne sme pritiskati na žrtve), in španski, ki zahteva obzirnost tudi pri objavljanju slikovnega materiala, ki bi razkril identiteto. Danski kodeks od novinarjev zahteva najvišjo možno obzirnost, tako v primerih, ko gre za žrtve kaznivih dejanj in nesreč, kot v primerih, ko gre priče in druge vpletene osebe; razkritje dovoljuje le, če za to obstaja javni interes.

Grški, italijanski in britanski kodeks prepovedujejo objavo imen žrtev spolnega nasilja in podrobnosti, ki bi omogočile prepoznavo, kodeks BiH priporoča izogibanje imenom spolno zlorabljenih žrtev in žrtvam nasilja. Madžarski kodeks, ki zapoveduje obzirnost do osebnih pravic in čustev žrtev, novinarjem nalaga, naj ne objavijo njihovih imen, preden niso obveščeni svojci. Finski določa diskretnost, ko gre za bolezen, smrt ali za žrtve nesreč in kriminala. Hrvaški kodeks izrecno prepoveduje le razkritje imen otrok, ki so kakorkoli vpleteni v primere spolnih zlorab. Intervjuvanje in fotografiranje otrok je do 14. leta možno le v prisotnosti staršev.

Otroci in mladi so vsepovsod deležni posebnega varstva. Madžarski in norveški kodeks prepovedujeta objavo imen otrok, žrtev nesreč, kriminala itd., vključno s podrobnostmi, ki bi razkrile njihovo identiteto. Niti privolitev staršev novinarjev ne odvezuje od te odgovornosti. Podobno določa norveški: novinar mora misliti na posledice poročanja tudi tedaj, ko dobi privolitev staršev. Nemški kodeks posebej zapoveduje varovanje zasebnosti mladih ljudi, irski napotuje novinarje, da v primerih, ko gre za otroke, še posebej presodijo smotrnost objave zgodbe. Britanski kodeks sankcionira razkritje imen žrtev spolnih zlorab, mlajših od 16 let, in določa, da se beseda incest ne sme uporabiti, če bi to lahko pripeljalo do identifikacije otroka. Avstrijski kodeks novinarjem priporoča, da pred intervjuvanjem in fotografiranjem otrok pomislijo na to, kako bo to vplivalo na njihovo prihodnost. Pozoren do otrok je tudi bolgarski kodeks. Novinarji ne smejo zlorabljati otrokove nedolžnosti in zaupanja, piše, informacijo ali fotografijo o otrocih pa lahko objavijo le, če za to obstaja »velik javni interes«. Če je objava boleča, je treba zavarovati identiteto otrok. Italijani so sprejeli celo poseben kodeks o otroškem delu.

Našteta določila je mogoče smiselno uporabiti tudi, ko gre za samomor, vendar pa ima sedem kodeksov – od pregledanih kodeksov v 22 državah – tudi posebna določila o samomoru. Norveški novinarji o samomoru ali poskusu samomora v skladu s kodeksom poročajo le, ko je to nujno za splošno informiranje. Pri tem se morajo izogibati opisu metode in drugim okoliščinam, ki bi lahko koga spodbudili k samomoru. Tudi danske novinarje kodeks obvezuje, da o samomoru ali poskusu samomora poročajo le, ko za to obstaja »očiten javni interes« in zelo obzirno. V britanskem kodeksu je nekoliko blažje in bolj skopo zapisano le, da se morajo novinarji izogniti »odvečnim podrobnostim o uporabljeni metodi«. Švedski kodeks poleg obzirnosti pri poročanju o samomoru in poskusu samomora priporoča upoštevanje čustev svojcev in vseh določil, ki govorijo o varovanju zasebnosti. Nemški kodeks poleg navajanja podrobnosti o okoliščinah sankcionira tudi navajanje imen. Izjema so le primeri iz sodobne zgodovine, ki so v javnem interesu. Bolgarski odsvetuje navajanje podrobnosti o metodi samomora, kodeks BiH pa navajanje imen žrtev samomora in podrobnosti, ki bi njeno ime razkrile. Izjema so primeri, ko svojci dovolijo objavo.

Kodeks novinarjev Slovenije, ki je veljal do 22. novembra 2010, posebnega člena o samomorih in poskusih samomora ni imel, vendar pa je novinarje zavezoval, da se izogibajo neupravičenemu, senzacionalističnemu razkrivanju zasebnosti ljudi, da so pazljivi pri omembi imen in objavi slik žrtev in da so še posebej obzirni, ko poročajo o otrocih in mladoletnikih, o tistih, ki jih je doletela nesreča ali družinska tragedija, o ljudeh z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju in o drugih huje prizadetih ali bolnih. S temi določbami je dovolj dobro sankcioniral omenjeno neetično novinarsko prakso, vendar pa so njegove norme ostajale na papirju. Morda je prav odsotnost posebnega člena o samomoru eden od vzrokov, da Novinarsko častno razsodišče kljub neustrezni ravni poročanja tovrstnih pritožb ni dobivalo.

Po prenovljenem kodeksu neustrezno poročanje v teh primerih sankcionira poseben člen o samomoru, pa tudi povsem nov člen, ki govori o razkrivanju identitete žrtev. 23. člen prenovljenega kodeksa se glasi takole:

»Novinar o samomoru in poskusu samomora poroča le, če to narekuje javni interes. Pri tem vzroke in okoliščine samomora ali poskusa samomora navaja previdno. Ne navaja metode in kraja dejanja. Identiteto osebe, ki je storila ali poskusila storiti samomor, razkrije le, če za to obstaja javni interes. Izjema je poročanje o zgodovinskih osebah.«

Po oblikovanju te različice je sicer prispel še predlog, ki so mu bili naklonjeni v Uradu varuha človekovih pravic. Po tej različici novinarji ne bi smeli poročati o samomorih mladoletnikov. Skupina za prenovo kodeksa (sestavljena iz strokovnjakov z različnih področij, urednikov in novinarjev) predloga ni podprla. Skupno mnenje je bilo, da je preveč radikalen. Na primer: če bi tudi na Slovenskem zaznali primere internetno povezanih mladoletniških samomorov, o tem sploh ne bi smeli poročati.

Novo, zelo pomembno in za določen »tip« novinarstva najbrž tudi ogrožujoče določilo pa, kot rečeno, zadeva identiteto žrtev. To novo določilo, 22. člen kodeksa, se glasi takole:

»Novinar ne sme razkriti identitete žrtev spolnih zlorab, družinskih tragedij in hudih kaznivih dejanj in ne sme objaviti materiala, ki bi prispeval k razkritju identitete. Identiteto lahko razkrije s soglasjem žrtve.«

V prenovljenem kodeksu (v 14. členu) je tudi bolj jasno zapisano, da lahko novinar zvočno in slikovno snema ter fotografira le po privolitvi snemane oziroma fotografirane osebe. Ta privolitev je lahko tudi tiha (če oseba ne nasprotuje), novinar pa sme snemati, fotografirati brez privolitve, kadar utemeljeno meni, da bo na ta način razkril informacije, ki so v interesu javnosti. Razloge za svojo odločitev mora pojasniti v prispevku.

Številne raziskave so pokazale, da vse oblike samoregulacije povečujejo splošno zaupanje med informativnimi mediji in javnostjo. Samoomejevanje novinarjev, ki temelji na etičnih in profesionalnih zavezah poklica, prispeva k bolj etičnemu in k bolj kakovostnemu novinarstvu. Narobe je, če ga razumemo kot natikanje uzde svobodi medijev, kot dušenje pravice in dolžnosti novinarjev, da mislimo samostojno in neodvisno od centrov moči, pa najsi gre za politične pritiske ali za pritiske medijskih lastnikov. Prav ti v Sloveniji v zadnjih letih s pomočjo pokornih urednikov etično držo svojih novinarjev radi zabarantajo za več dobička. Rezultat tega je zniževanje etične ravni slovenskega novinarstva.

Varovalka je odgovoren in etičen odnos do ljudi, o katerih pišemo. Tak odnos vključuje premislek o posledicah pisanja za vpletene, zlasti tedaj, ko so si pozornost medijev zaslužili zgolj s tem, da so bili nedolžne žrtve nesreče ali družinske tragedije. Ali kot pravi določilo v italijanskem novinarskem kodeksu: »Odgovornost novinarjev do ljudi je večja od vseh drugih odgovornosti.«

Raziskovalni pristop, ki v skladu s feministično epistemologijo vključuje refleksijo družbeno-kulturne lokacije in transparentno vednostno umeščenost in pozicioniranje raziskovalke, raziskovalca[1], je zaradi občutljivosti referendumske tematike na tem mestu priporočljiv, četudi bržkone neobičajen.

V pričujočem okviru se kot avtorica pozicioniram na več ravneh: najprej kot del določene socialne mreže, ki je levo in demokratično usmerjena ter liberalna v klasičnem pomenu besede[2], hkrati pa kritična do levičarsko-liberalnih oblastnih razmerij. Obenem se mi na osebni ravni izpostavljata netradicionalna modela materinjenja in heteroseksualnosti. To pomeni, da sem bila zaradi argumentacij in promocijskega delovanja proti družinskemu zakoniku s strani ad hoc združenj in nekaterih posameznikov, posameznic zaradi stigmatizacije določenih življenjskih izbir prizadeta kar najbolj intimno tudi sama.

Iz perspektive feministične in antropološke vednosti pa je izhodišče nekoliko bolj komplicirano in ga zato povzemam takole: četudi razumem in empatično sprejemam ter podpiram istospolno starševstvo, ta najbolj izpostavljeni topos predreferendumske javne razprave, kot eno izmed enako legitimnih družinskih oblik, se zavedam, da se me ta ni in se me niti ni mogla emotivno dotakniti na enak ali vsaj podoben način, kot se je dotaknila istospolnih parov, ki so se s problematiko aktivno poistovetili. Manjša čustvena vpletenost bi lahko pomenila tudi nekaj manj izhodiščnih možnosti za poglobljeno razsojanje (in ne nujno njegov presežek, kot običajno mislimo).

Navsezadnje imam zaradi nevključenosti v kampanjo za družinski zakonik na voljo manj informacij. Glede spoznavne paradigme, iz katere izhajam, pa je pomemben tudi širši družbeni kontekst predreferendumskega razpravljanja in njegovih poreferendumskih učinkov: gre za emotivne »programe«, značilne za krizna obdobja. Politično in medijsko se spodbujajo skrajna stališča, tudi izza navidezno uravnoteženega poročanja in komentiranja je najpogosteje možno zaznati sovražnost do drugih opcij in vprašljiva zavezništva v uveljavljanju družbenih dominacij.

V obravnavo medijskih odzivov pred referendumom o družinskem zakoniku vključujem naključni nabor člankov iz tiskanih in spletnih medijev in iz zadnje oddaje s soočenjem zagovornic, zagovornikov zakonika in tistih z nasprotnim mnenjem na TV Slovenija. Zaradi kritično analitičnega pristopa je več pozornosti deležno medijsko pokrivanje opcije proti referendumski pritrditvi družinskega zakonika. Zaradi prej navedenega razloga, ki se veže na opisano družbeno-kulturno lokacijo avtorice, pa sta analitični prispevek dodali tudi dr. Barbara Rajgelj, članica kampanje za družinski zakonik, in dr. Mojca Urek, predavateljica na Fakulteti za socialno delo, ki je bila prav tako vključena v predreferendumsko in poreferendumsko razpravljanje.

Obsežno področje družinskih, zakonskih, partnerskih in drugih družinskih razmerij bi od 25. marca 2012 (če smo že imeli referendum) lahko urejal družinski zakonik v obliki, ki jo je parlament potrdil junija 2011. Predreferendumske javne razprave in kampanje so zožile tematska polja zakonika, in to tako, da so (pretežno)[3] na strani nasprotnikov zakonika banalizirale vprašanje istospolnega starševstva in rojevanja ter »vdružinjenja« otrok. Fundamentalizem ideje o »družinskosti«, legitimnosti obstoja otroka (sic!) zgolj v primeru, če je otrok narojen in vzgajan v heteroseksualnem paru, je bíla iz mrzličnih fantazem o (i)zrabi nadomestnega materinstva in trgovanju z otroci; oboje naj bi se razmahnilo skozi zakonsko ureditev istospolnega starševstva – kot da nista nadomestno materinstvo in kupovanje otrok fenomena, katerih spodbujanje gre že po statistični logiki bolj na račun heteroseksualnih parov. Tako je Dušan Keber zapisal, da je »najmanj enako verjetno, da bodo možnost nadomestnega materinstva in trgovanja z otroki izkoriščali tudi heteroseksualni pari«.[4]

Tik pred referendumom se je med družinami z redukcionističnimi režimi prehrane in odporom do cepljenja otrok zanetil preplah, ki pa je dejansko izviral iz ideje o otroku kot predmetu – lasti starša/staršev. Če je pri tem šlo za strateško potezo nasprotnikov zakonika, so našli idealno ciljno skupino za ustvarjanje strašljivih fantazem o posledicah določil zakonika o odvzemu otroka, kadar je življenjsko ogrožen. Komentatorskim glasovom, da bi bilo pogoje začasnega odvzema otroka iz družinskega okolja treba naknadno natančneje opredeliti, je pritrdilo tudi nekaj promotork v kampanji za družinski zakonik, a se razprava zaradi prevladujočega pristopa medijev k temi ni poglobila.

Podobno v medijih skorajda ni bilo mogoče zaslediti ustrezne kontekstualizacije diskurza o »pravi« in »naravni« družini, ki je bil diskriminatoren in protipraven ne le do otrok, ki živijo v enostarševskih ali rejniških družinah ali so v oskrbi[5], temveč je bil tudi skrajno spolno diskriminacijski, sovražen do žensk in (gejevskih) moških. Prav na tej dominantni točki razpravljanja je bilo možno zaslediti tudi največji manko uredniške kulture, ki je utemeljena bodisi v idejni polarizaciji (je idejno pristranska) ali pa vzdržuje podobo navidezne nevtralnosti.

Ne le pravica, tudi dolžnost uredništva je ustrezno umestiti izjave, ki kršijo načela človekovih pravic in so hkrati tudi protiustavna. A vendar je v zvezi z družinskim zakonikom prihajalo in še prihaja do absurdne situacije, ko uredniki in urednice spletnih izdaj dnevnega časopisja na svojih forumih in ob »komentarjih« bralstva opozarjajo pred rabo žaljivega in sovražnega govora, hkrati pa dopuščajo, da se širi v novinarskih prispevkih.[6]

Prenos (novo)medijskega odnosa in sloga v bralske odzive je ogledalen. Tako po intenzivnem družbeno retrogradnem predreferendumskem diskurzu o edini ustrezni (heteroseksualni dvostarševski) obliki družine ni neobičajno, da se na kibernetskem prizorišču intenzivno družita komunikacijska tehnologija in ideje, ki so vladale pred stoletjem: »Jaz poznam več zgodb, ko so te samohranilke potisnile svoje otroke na cesto. Ko so postali najstniki in se niso pustili več ljubkovati. Ženske vedno izpadejo žrtve, pa kakorkoli že stvari obrneš. Očitno je, da ta ženska temu svojemu otroku ni privzgojila nič, ker ženska otroka enostavno ne zna vzgajat, moški je bil pa odsoten in zdaj imaš takole dramo.« (Dnevnik, 11. 4. 2012, Odziv na članek o socialni problematiki, povezani z lastninskimi razprtijami med sinom in materjo.)[7]

V skladu z regresijo javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu, družini, ki je bila značilna za predreferendumsko razpravljanje, je bilo samoumevno pričakovati, da bo Demokracija enoumno zavračala družinski zakonik. Naslov »Družinski zakonik – diverzija neliberalnih liberalcev« je bilo skorajda nujno prebrati kot napoved zgražanja, da bo razprava liberalizirala slovenski javni prostor glede istospolne orientacije in starševstva.

»Pa smo jo dočakali. Razpravo o družinskem zakoniku namreč. Moram priznati, kljub temu da se kot pijanec plota oklepam stališča, da je treba o kontroverznih tematikah, ki delijo javnost, vršiti široko in odprto javno razpravo, sem si želel in naivno upal, da v tem primeru do nje ne bo prišlo. Kratko malo zato, ker sem prepričan, da bodo v tem primeru stroški in škoda javne razprave daleč presegli njene koristi.« (Demokracija, 6. 1. 2012)

V nasprotju z domnevo se je avtor[8] nedvoumno postavil na stran družinskega zakonika. Vendar je šla njegova kritika javne razprave zgolj na račun (domnevno splošne) netolerance zagovornic in zagovornikov zakonika, ni se ozirala na pritlehne, nelegitimne in mestoma tudi nelegalne pristope nasprotnikov zakonika. Če se je na strani zagovornic in zagovornikov družinskega zakonika v javnosti pojavila kakšna žaljivka, je treba ob zaključku kampanje analitično in tudi kritično premeriti situacijsko, glede na sovraštvo, ki je bilo bolj pravilo kot izjema v govoru nasprotnic in nasprotnikov zakonika.

Največja spotika nasprotnikov nove opredelitve in ureditve družinskih razmerij, »mavrične družine«, so bile izvor ambivalentnih občutij tudi pri tistih, ki ne pripadajo empatično zablokiranemu in glede demokratizacije družbe nefleksibilnemu občestvu.[9] Intima in zasebnost sta namreč najbolj krčeviti mesti družbenih nasprotij, prav tu se telo in z njim psiha najbolj zlomita, tj. disciplinirata.[10] Substancialne investicije v tradicionalnih družinskih oblikah, ki jih je možno z lahkoto doživeti kot žrtvovanje (zaradi določenih samoodpovedi v imenu dobrega družine), so povzročile marsikatero neugodno ambivalenco do zakonika.

Obenem je vprašljivo tudi ravnanje deklariranih liberalk in liberalcev, ki niso šli na volišče iz navidezne lenobnosti. Mojca Urek meni, da pa »morda ne velja, da niso šli volit iz udobja ali zaradi lepega vremena ali ker bi mislili, da bo šel zakonik itak skozi, temveč so se tako odločili zaradi nelagodja, povezanega s prikritimi predsodki pred istospolnimi, še zlasti, ko imajo ti otroke«.

A videti je, da javna razprava v medijih ni bila zmožna pripeljati do manj oprijemljivih, a ključnih stožerjev referendumskega odločanja in izogibanja pred njim. Razumemo stiske novinarjev in novinark v aktualnih pogojih dela, a več občutljivosti za temo in manj pristajanja na navijaško polarizacijo ne zahteva več časa in ne prinaša dodatnih obremenitev.

Vladajoča medijska polarizacija »za« in »proti« zakoniku je producirala intelektualno praznino in čustveno nasilje; slednje predvsem zato, ker niso bili spodrezani niti najbolj eklatantni primeri nelegitimne degradacije vsega, kar je bilo označeno kot »nepravo«, »nenaravno« (spol, seksualnost, starševanje). Omejene niso bile niti najbolj transparentne blodnje nasprotnikov, nasprotnic zakonika. Odkrito pristranske izjave z zainteresiranih platform so se širile brez vsakih uredniških in novinarskih zadržkov. Naj tule kot vir hotenih in spontanih zablod omenimo dve paradigmatski izjavi na portalu 24kul.si. Pod naslovom »Ekskluzivno: možnosti za prepoved referenduma o družinskem zakoniku so ničelne!« je objavljen uredniški komentar, ki ga je bilo po tem možno še mnogokrat slišati: »Sporni predlog družinskega zakonika želi otrokom odvzeti pravico do očeta in matere ter vzpostaviti pravne temelje za spremembo šolskih programov ter legalizacijo homoseksualne propagande[11] v osnovnih in srednjih šolah.« In še iz samega članka: »Civilna iniciativa za družino in pravice otrok je že večkrat opozorila, da vlada v novem predlogu družinskega zakonika načrtno omejuje možnosti istospolnih parov do posvojitve na biološke otroke, zato da bo kasneje preko Ustavnega sodišča in pravnih procedur, daleč od oči javnosti (poudarki R. Š.), dosegla popolno izenačitev vseh pravic – vključno z uzakonitvijo pravice do posvojitve nebioloških otrok.« Težnje in navidezna hotenja po nevtralnosti in iskanju pomirjujočih izhodišč za smotrnejšo razpravo so se praviloma izkazovali za svoje nasprotje. Tako je, denimo, Demokracija že navedeni članek, ki je podprl družinski zakonik, »uravnotežila« z zavajajočim naslovom (gl. zgoraj); prav to je doletelo tudi očitno premalo ostre izjave predsednika Slovenske demokratske mladine Andreja Čuša, ki jih je bilo treba pravoverno pokriti z naslovom »Družinski zakonik je bil predlagan izključno iz ideoloških razlogov«.

»Poleg tega družinski zakonik ne prinaša nič novega za najbolj občutljive družine, to so enostarševske družine, v katerih odrašča mnogo mladih, saj jim že sedanji zakon priznava status družine, novi zakonik pa bi jim moral prinesti vsaj posebno varstvo in obravnavo na področju družinske politike. Rekombiniranim družinam in družinam z otrokom, ki je polnoleten in morajo starši skrbeti zanj iz takšnih ali drugačnih razlogov (npr. študij, invalidnost), pa po novi definiciji niti ne priznava statusa družine.« (Intervju z Andrejem Čušem, Demokracija, 21. 3. 2012)

Delo je obe opciji skušalo pomiriti v znanstvenem kontekstu. Članek »Družinski zakonik: ene koristi so priznane, druge ne: Kako nevtralizirati fobije, zablode, sebičnost, politikantstvo in skrajneže na obeh straneh« se sklicuje na antropologinjo Vesno Godina in njeno kritiko sodobnega starševstva, da bi omajal ali ovrgel domnevno absolutno odklonilen odnos zagovornikov in zagovornic zakonika do očetovstva v heteroseksualnem partnerstvu. Novinarjev sklep še zaostri poanto, ki je v neki domnevni radikalnosti, skregani z dejstvi: »Tradicionalna slovenska družina ali, pravilneje rečeno, evropska monogamna družina v Sloveniji, je za večino zagovornikov zakonika nekaj, kar je tako rekoč preteklost.« Deklarativno izražanje nevtralnosti ali forma, ki naj bi jo zagotovila, sta dokončno onemogočila razumevanje smotra zakonske ureditve različnih družinskih oblik. Najbolj očitno in odmevno je forma nevtralnosti zavedla v televizijskem soočenju podpornic in podpornikov zakonika z drugo stranjo pod vodstvom Vide Petrovčič (TV Slovenija, 1. program, 22. 3. 2012).

Gostja oddaje Barbara Rajgelj, ena od vodij kampanje za zakonik, pravnica in predavateljica na FSD, je izkušnjo posredovala z besedami: »Oddajo bi lahko vodil tudi avtomat za odmerjanje časa. Tega gledalke in gledalci sicer niste videli, a za novinarkinim hrbtom in pred našimi očmi je bil ogromen ekran, na katerem se je belo polje napolnjevalo z modro barvo in s tem odštevalo sekunde, ki so nam na razpolago. In glede na strategijo nasprotnikov, da naplavijo kup laži, je bilo to zgodbo nemogoče dobiti, ker je bilo časa za odgovoriti nanje enostavno premalo.« Mojca Urek pa je oddajo komentirala z besedami, da bi voditeljica lahko posegla v primerih, ko so zagovornice in zagovorniki družinskega zakonika postregli z evidentnim dejstvom, a so nasprotniki/nasprotnice to namenoma prezrli in odgovorili povsem »mimo«. »Nasprotniki so podtikali ali rušili tudi to, kar zakonik sploh ni urejal (na primer, ugodnosti za enostarševske družine in umetna oploditev sta stvar drugih zakonov). Zagovorniki so bili v poziciji dokazovanja in argumentiranja, kar je seveda mnogo težje.«

Če je razprava o družinskih oblikah do določene mere legitimno predmet različnih idejnih in ideoloških usmeritev, pa kaj takega ni možno misliti za nekatera povsem transparentna določila družinskega zakonika, ki so jih njegovi nasprotniki in nasprotnice interpretirali povsem svojevoljno in v skladu s subverzivnim ciljem. Enega[12] od številnih primerov najdemo v že navedenem prispevku na 24kul.si.

»Besede Kopač Mrakove kot popolnoma upravičeno kažejo prepričanje, da januarski vladni predlog sprememb družinskega zakonika ni bil nikakršen kompromis, temveč le »kompromisna prevara«, s katero želi uzakoniti istospolne poroke in jih v vsem izenačiti z zakonsko zvezo. Konkretno to pomeni, da bodo imeli istospolni pari poleg pravice do posvojitve otrok po partnerjih tudi pravico do brezplačne umetne oploditve, nadomestnega materinstva, enakega civilnega poročnega obreda, spremembe dokumentov (brez omembe očeta in matere) itd.« (24kul.si, 27. 4. 2011)

Ob zaključku se seveda zastavlja vprašanje, ali k novinarski integriteti[13] – in ne le k uredniški funkciji – ne sodi tudi umeščanje dejstev v kontekst in upravljanje z vsebino na tej faktografski podlagi. Saj v nakazani razsežnosti ne gre za to, komu je treba verjeti ali katera je bolj prepričljiva. Na voljo je bilo gradivo, besedilo družinskega zakonika in tudi letak, ki ga je v podporo družinskemu zakoniku izdalo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in ki je informiral o nekaterih osnovnih dejstvih (pa tudi odgovarjal na najbolj trdovratno prisotna zavajanja).[14] Zdaj pa ni povsem jasno, ali je informativni letak (z najvišje državne upravne ravni!) v posmeh medijem – ali pa so mediji v posmeh tako posredovanim dejstvom. Glede na moč v javnosti je seveda res slednje. Prevladujoča medijska ignoranca do dejstev in informativnega imperativa pa se je izrazila tudi še po referendumskem dnevu. Ne le, da so si nad izidom umili roke, po pričevanju so mediji (oziroma medijska agencija)[15] celo omejili svojo dostopnost za zagovornike in zagovornice družinskega zakonika; njegov v javnosti najbolj izpostavljeni nasprotnik pa je svojih slavnih 15 minut raztegnil še na poreferendumsko medijsko komentiranje tekočih političnih zadev, nanašajočih se na družino.

Anonimno avtorstvo (2011): »Ekskluzivno: možnosti za prepoved referenduma o

družinskem zakoniku so ničelne!«, 24kul.si, 27. 4.2011, dostopno na

http://webcache.googleusercontent.com, dostop 2. 4. 2012.

Butler, J. (2004): Undoing Gender. New York–London: Routledge.

Cezeneuve, J. (1986): Sociologija obreda. Ljubljana: Škuc in Filozofska fakulteta.

Freud, S. (1976): Totem i tabu. Beograd: Matica srpska.

Haraway, D. (1999): Opice, kiborgi in ženske. Reinvencije narave. Ljubljana: Študentska založba.

Ivelja, R. (2012): »Manj znane plati družinskega zakonika: V zakonski (ali partnerski) jarem tudi z 'ženitno' pogodbo«, Dnevnik, 21. 3. 2012.

Knez, P. (2012): »Sin bi mamo postavil na cesto. Stiske, celo nasilje nad starejšimi prepogosto ostaja skrito za štirimi stenami), bralski odziv v spletni izdaji, Dnevnik, 11. 4. 2012, dostopno na www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042522759?newsletter, dostop 12. 4. 2012.

K, L. in B., G. (2012): »Družinski zakonik je korak v brezno«, Večer, 21. 3. 2012.

Mill, J. S. (1992): On Liberty and Utilitarianism. London: Oxford University Press.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS, Služba za odnose z javnostmi, »Sporočilo Družinskega zakonika: Družina je povsod tam, kjer je otrok«, 2. 9. 2011, dostopno na

www.mddsz.gov.si/nc/si/medijsko_sredisce/novica/article/12106/6738/, dostop 18. 4. 2012.

R., B. (2012): »Zgodovina nekega kupa laži«. Cafe.Open, dostopno na http://open.si/?cat=51&fb_source=message, dostop 5. 4. 2012.

Rettinger, A. D. (2012): »Javno pismo ne-družinam«, Metina lista, 13. 1. 2012, dostopno na http://metinalista.si/javno-pismo-ne-druzinam/, dostop 9. 4. 2012.

Rončević, B. (2012): »Družinski zakonik – diverzija neliberalnih liberalcev«. Demokracija, 6. 1. 2012, dostopno na http://webcache.googleusercontent.com, dostop 29. 3. 2012.

Škuc LL, Izjava Škuc-LL ob referendumu o Družinskem zakoniku, 29. 3. 2012, Lesbo, dostopno na www.ljudmila.org/lesbo/, dostop 18. 4. 2012.

Švagelj, T. (2012): »Družinski zakonik: ene koristi so priznane, druge ne: Kako nevtralizirati fobije, zablode, sebičnost, politikantstvo in skrajneže na obeh straneh«. Delo (Znanost), 22. 3. 2012.

Zgonik, S. (2012): »Medicinski predsodki. Opozarjanje na posledice družinskega zakonika brez dokazov«. Mladina, 23. 3. 2012, dostopno na www.mladina.si/110490/medicinski-predsodki/, dostop 18. 3. 2012.

Politična satira kot žanr pisanja za medije je prostor svobode, v katerem oblika omogoča presežke običajne politične kritike ali politične pristranskosti[1], vključno z omalovaževanjem, sarkazmom, karikiranjem, posmehovanjem in drugimi emocionalno zaznamovanimi naravnanostmi. Žanrsko in tematsko se obravnavana zvrst zgleduje po literarni satiri: ta obdeluje družbene in kulturne pojave, človeško tipologijo in značilnosti, odnose in navsezadnje tudi posamezne osebe z njihovim načinom delovanja, a tudi lastnostmi, ki jih v splošnem razumemo kot slabosti. Nujen pogoj tako literarne kot politične satire je moralna avtorska perspektiva, kajti zgolj nadvladujoč položaj z etičnimi referencami omogoča distancirano in po definiciji slabšalno obravnavo predmeta. Skratka, kar žanrsko nudi največjo svobodo medijskega pisanja, ki se mu ni treba ozirati na politično korektnost in skorajda tudi na kazenski zakonik ne, je notranje zamejeno z moralno instanco. Slednja je opredeljena z vladajočimi kulturnimi normami dostojnega in s tem povečini tudi dostojanstvenega odnosa. Kako se v satiri lahko družijo drža dostojnosti, pisanje, v katerem avtorica ali avtor ohranjata svoje dostojanstvo, in žanrsko zamejeno omalovaževanje ali karikiranje, tedensko v Dnevnikovem Objektivu dokazujeta s satiričnim komentatorstvom Boris Dežulović in Zoran Senković.

Če si pobliže ogledamo tekst Igorja Guzelja z naslovom »Naše alfa samice« v Reporterju z dne 16. 4. 2012 (str. 41), je edina možna oblika, kamor bi se žanrsko lahko umestilo omalovažujoče označevanje političark in drugih javno dejavnih žensk v državi, politično satiričen komentar. Piščevo izhodišče veže politiko s spolom, sprega obojega je utelešena v konkretnih osebah: od Majde Potrate, ki je bila Igorju Guzelju »neznosno zoprna«, pa prek Melite Župevc (Meršolove »bolničarke« »z nasmehom izložbene lutke«), Janje Klasinc (»njen ITM[2] je najbrž že krepko nad 30«), Barbare Žgajnar Tavš (ki da trosi »recepte iz malhe ljubljanskega župana …«) – in še nekaterih drugih, relativno nekoliko manj zagatno označenih političark – do Svetlane Makarovič (ki bi jo bilo bojda lažje skuriti kot njene knjige, v sladu z avtorjevo kontekstualizacijo verjetno zato, ker kritizira RKC). V tekstu so vse tu omenjene in še nekatere druge ženske predstavljene kot »politične kokoši«. Avtor se na prikazan način odkrito spopade s t. i. levim političnim spektrom, kar samo po sebi ne bi bilo sporno; kot je razvidno iz uvoda, ne bi bilo po nujnosti sporno niti samo satirično omalovaževanje in karikiranje političark v okviru določene politične opcije, ki menjajo svojo strankarsko pripadnost. Prav slednje je Guzelju služilo kot izhodiščni motiv domnevno satiričnega pisanja.

Bolj kot izjemna inteligenca sta za uspešno satirično avtorstvo nujni duhovitost ali humornost in v sebi skladna in prepoznavna moralna drža (ne glede na njeno idejno ozadje). A piščeva izjava v prvem delu, da je obravnavane političarke ugledal z očmi »neposvečenega«, »nepristojnega« in »nerazsvetljenega« državljana, je abotna in ponižujoča za slehernika, predvsem pa je moralno sporna. Z njo si avtor odpira pot k vrednostnemu določanju žensk glede na mero seksualnih skomin, ki jih te povzročajo. Toda izjava o avtorski nekompetentnosti je za nas dragocena, saj je uporabna za problematizacijo obravnavane novinarske zvrsti; z njo avtor sam pove, da mu pri realizaciji žanra zmanjka kapacitet. Nekdo »neposvečen«, »nerazsvetljen«, »nepristojen« pač ne more zavzeti mesta razsojajoče moralne instance, kar je nujni pogoj politične in vsake druge satire. Od tu naprej upravičeno razbiramo tekst le še kot grobo žaljiv in spolno diskriminatoren. Glede na nespremenjeno raven zapisanega Igor Guzelj do konca svojega novinarskega prispevka očitno ne popusti pri namišljeni identifikaciji z nekakšnim univerzalnim nekompetentnim državljanom.

V profesionalnih okvirih je članek »Naše alfa samice« aktualni predmet, ki čaka na obravnavo novinarskega častnega razsodišča, saj krši 2. in 20. člen Kodeksa novinarjev Slovenije. Prvo določilo novinarje in novinarke opozarja, da se morajo »izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev«, drugo pa jih zavezuje k izogibanju »narodnostnim, rasnim, spolnim, starostnim, verskim, geografskim in drugim stereotipom ter podrobnostim, ki so povezane s spolnimi nagnjenji, invalidnostjo, fizičnim videzom, socialnim položajem ali drugimi osebnimi okoliščinami posameznikov in skupin«.[3]

V primerih žaljivega medijskega oglašanja se zunaj dikcije, ki jo narekuje rokovanje z normativni dokumenti, običajno odzovemo s krilatico, da je avtorica/avtor »povedal več o sebi« kot o kom ali čem drugem. Kaj je v našem primeru to, kar je Igor Guzelj s kritiziranim prispevkom izrekel o sebi in politični opciji, v imenu katere se je lotil tistega dela aktualne opozicije, ki ji res vse bolj pogojno pravimo »leva«?[4]

Ustvarjanje drugega, druge (v našem primeru političark ali politično artikuliranih žensk na »levici«)[5] je ustanovni del (samo)identifikacije: ni vladajočih moških na makro ali mikro sceni brez slabšalno označenih žensk. Te postanejo vse tisto, kar moški nočejo in v skladu z vladajočim družbeno-kulturnim normiranjem spolov ne smejo biti. Obenem je s to simbolno potezo zapolnjeno strukturno konkretizirano mesto: ženske kot drugo moških pokrijejo »temno« oz. »iracionalno«, »šibko« stran njih samih.

V obravnavanem primeru se »desna« (»moška«?) politika v nasprotju s t. i. levimi političarkami, »pticami selivkami« (ki menjajo stranke in v skladu z avtorjem tudi služnost moškemu vodji) implicitno vzpostavlja kot lojalna enemu političnemu voditelju – in to bržkone ne glede na spremembe njegove politične volje ali etičnost vodenja.[6] V tej androcentrični hierarhiji je drugo lojalnosti hlapčevanje. Kar se sarkastično očita »levim« političarkam, zadene najprej samega očitajočega in njegovo moško bratstvo. Potlačena ali zatajena je tudi narava te lojalnosti, ki se veže izključno na moč, ne pa na program ali politične in značajske značilnosti vodje. Lojalnost eni stranki, enemu vodji je torej pogojena s politično močjo stranke in vodje oziroma, v obdobju, ko je stranka šibkejša, njenim političnim možnostim v prihodnosti. Ko moč ali vsaj možnost njene realizacije presahne, upada tudi volja do lojalnosti. »Naše alfa samice«, v kolikor je zanje značilna menjava strank – so potemtakem drugo »naših« političnih ali spolitziranih »samcev«, željnih participacije v moči za ceno podreditve in z vračunano možnostjo »izdaje«.

Vodja, ki ga ta mehanizem ustvarja, se mora neprestano vzdrževati na položaju politične moči ne glede na sredstva, hkrati pa mora že zaradi same možnosti notranjega krhanja pripadnosti po defaultu razvijati paranoično mišljenje.

V obravnavanem primeru je konstrukcija »alfa samic« kot podredljivih moškim vodjem zavezana diskriminatorni tradicionalni spolni delitvi kljub prenosu metafore »alfa samca« na ženske. Toda v nakazani razporeditvi spolnih vlog ženskam politika pravzaprav ne pristoji (obravnavane političarke po avtorju niso seksi). Če že je bil domnevni naravni red omajan z uveljavljanjem univerzalnega načela uravnotežene zastopanosti žensk v politiki, pa je projekt menda brezupen. O tem priča avtorjeva domislica o politični rubriki z naslovom »Imeli smo ženske«. Navedeno stališče o ženskah in (»levi«) politiki pa je potrebno brati skupaj s sliko sestave vlade iz spolne perspektive. Ta interpretativna poteza nam dovoljuje sklepati, da se je aktualna vlada od t. i. leve politike »naučila«, da ženskam v politiki ni za zaupati (če drugega ne, naj tu sledimo Guzelju, se lahko preveč zredijo ali se ne znajo prisrčno nasmejati), zato sama te napake ne bo ponovila.

Namesto sklepa pa osnutek za nadaljnji razmislek: kaj pove o avtorju in njegovem političnem zaledju ugotovitev, da navedene političarke ne spodbujajo erotičnih občutij? Odgovor velja zastaviti malo širše, brez začetnega spotikanja ob, denimo, redukcijo funkcije žensk na polje seksualnosti ali kaj podobnega. Igor Guzelj kot predstavnik določene politične opcije, zastavljene »po moško«, pravzaprav govori o upadu moškega libida. V tradicionalnih konstrukcijah moškosti je to »najtemnejša« plat moških, katere breme naj bi simbolno, v fantazijskih predstavah in de facto nosile ženske. Tudi v obravnavanem članku. A dejstvo je, da s politično potenco, bolje disfunkcijo[7] desnice »leve« političarke nimajo prav nič, ne glede na to, kako razumejo svojo politično funkcijo.

Badiou, Alain (2012): »Sarkozy: slabše od predvidevanj. Volitve in parlamentarizem«, Sobotna priloga Dela, 21. 4. 2012.
Guzelj, Igor (2012): »Naše alfa samice«. V: Reporter, 16. 4. 2012. Dostopno na www.reporter.si/igor-guzelj-na%C5%A1e-alfa-samice/8956, dostop 18. 4. 2012.
Novinarsko častno razsodišče, Kodeks novinarjev Slovenije. Dostopno na http://webcache.googleusercontent.com, dostop 3. 5. 2012.
Zajc, Marko in Polajnar, Janez (2012): Naši in vaši. Iz zgodovine slovenskega časopisnega diskurza v 19. in začetku 20. stoletja. Ljubljana: Mirovni inštitut.