Globalni medijski dogodek Wikileaks lani ni zaposloval le diplomatskih, varnostnih in zunanjepolitičnih komentatorjev, ampak je postal tudi pomembna sestavina razprav o prihodnosti medijske industrije in novinarstva.

Najvidnejši predstavnik omenjene spletne skupnosti Julian Assange je v nastopih pojasnjeval razkrivanje skritih informacij, zagovarjal transparentno družbo in utemeljeval idejo »znanstvenega novinarstva«. Trdil je, da nam osvobojene številke in drugi podatki pomagajo prepoznavati vzorce v navidezno naključnih dogodkih. Če bi se novinarji in državljani naučili uporabljati analitske in programerske veščine, bi se zato laže prebijali skozi reke elektronskih podatkov ter hitreje opazili, kaj nam hočejo prikriti države, politiki in korporacije.

Njegove obljube so se pojavile v pravem trenutku, da so se zazdele verjetne. Novinarji se niso znali prepričljivo zagovarjati pred obtožbami, da se je njihova vloga psov čuvajev demokracije skrčila na širjenje propagande in reciklatorstvo. Zaupni dokumenti in razkrita dopisovanja ameriških diplomatov so potrdila domneve o zlaganih razlogih za bližnjevzhodne vojne, ki so jih nekritično širili množični mediji. Javnost je začela »resnico« iskati drugje: na svetovnem spletu, pri alternativnih medijih in med teoretiki zarote. Njen umik pa je še bolj načel tradicionalno medijsko panogo, ki je bila zato prisiljena zagrabiti vsak nov poslovni model, ki je obljubljal povrnitev dela izgubljenih prihodkov – od zaposlovanja programerjev in ustanavljanja »podatkovnih« redakcij do vnovičnega uvajanja »plačljivih zidov«, ki so jih pred leti podrli zaradi lova na spletne oglase.

So velika pričakovanja upravičena? Ne, saj idealistični Assange in drugi zagovorniki znanstvenega novinarstva niso pomislili, da največja težava medijske panoge ni premalo profesionalno ali »neznanstveno« novinarstvo, ampak je problem sistemski.

Komercialna medijska industrija ima z javnim interesom približno toliko skupnega kot farmacevtska panoga z javnim zdravjem in Hipokratovo prisego – kljub njeni znanstvenosti. Tržno usmerjena medijska podjetja imajo za spodbujanje bolj kakovostnih vsebin in zdravljenje demokracije prav tako malo motivov kot farmacevti za razvoj zdravil, ki jih potrebujejo revni prebivalci podsaharske Afrike. Vzporedno so se zdravniški vlogi odpovedali tudi javni mediji, ki bi morali odpravljati posledice informacijskega primanjkljaja, a so večinoma še sami ponotranjili ideologijo komercialne medijske dejavnosti ali podlegli politični retoriki, ki od njih pričakuje uravnoteženo državotvornost.

Prepričanje, da lahko medijsko industrijo reši uvajanje znanstvene metode v novinarsko delo, zato ni samo naivno. Je tudi škodljivo, saj obljublja čudežne rešitve brez radikalnih posegov v delovanje medijskega sistema, ki v dosedanji obliki večinoma vzdržuje ustaljeno razmerje moči in preprečuje družbene spremembe. To je hitro izkusil tudi Assange.

Lansko osvobajanje podatkov ni prineslo teh radikalnih posegov. Strah pred novimi wikileaksi je ustvaril politično ozračje, v katerem nastajajo novi zakoni in mednarodni dogovori, ki uvajajo strožji nadzor interneta (SOPA, ACTA ...). Lastniki avtorskih pravic (tudi medijska podjetja) taka prizadevanja podpirajo, ker računajo, da bodo na nadzorovanem internetu laže prodajali svoje vsebine. Novinarji pa naivno verjamejo, da bodo na ta način laže ohranili svoje službe, zato v zapiranju interneta ne prepoznajo grožnje za prihodnost njihove najpomembnejše dejavnosti – svobodno iskanje in razširjanje informacij.

Cena njihovega nenačelnega zavezništva bo visoka.