Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Medijski vpliv, moč in popačenost medijskega profesionalizma je glede na novinarske raziskave analogna z orožarskimi zgodbami – Enačenje novinarstva z levičarstvom in levičarskega poslanstva z novinarsko profesijo je sad istega drevesa kot t. i. pisateljsko novinarstvo, obe veji tega »drevesa« pa sta veji, izrasli iz korenin drevesa, zasajenega v tranzicijsko močvirje

Pred kratkim je izšla druga knjiga iz trilogije V imenu države raziskovalnih novinarjev Mateja Šurca in Blaža Zgage. Govori o trgovini z orožjem v času osamosvajanja Slovenije in v letih po njenem nastanku, ko je na Hrvaškem in v Bosni divjala vojna. Že v prvem poglavju opisujeta, kako so uradni ali poluradni pooblaščenci države na Poljskem skušali zamenjati jugoslovanske dinarje za nemške marke, vendar so jim poljske oblasti to preprečile, čeprav so se v Varšavo po VIP postopku pripeljali z letalom slovenske vlade. Zalomilo se je zato, ker so slovenski mešetarji v neki drugi preprodaji orožja opetnajstili Poljake in so ti v zameno zasegli vso gotovino. Da bi zaščitili svojo goljufijo, so nato mešetarji »posel« skušali dvigniti na meddržavno raven, vpletli so diplomatske kanale, v propagandno podporo so načrtovali in izpeljali »maksimalno angažiranje tiska«. Bil je avgust 1991. Dva največja dnevnika sta v tem času res začela sistematično pisati o Poljski kot deželi, v kateri se lahko dobro goljufa, kajti okolje je tam naklonjeno goljufijam.

Uporaba ali zloraba medijev za politične in lobistične namene je bila v tistem času očitno samoumevna.

Novinarstvo z »globljim poslanstvom« ima v Sloveniji svojo tradicijo in nacionalno opravičilo, ki to ni. Podobno kakor drugje po Evropi, verjetno pa mnogo bolj radikalno, ga zaznamuje t. i. pisateljsko novinarstvo, ki se je v času narodnega prebujenja zlilo z narodno idejo. Skrajšano povedano: ideja novinarja kot družbenopolitičnega delavca, kakršnega poznamo iz enopartijskega sistema, je pravzaprav logična posledica (malo)meščanske ideje novinarja kot delujočega somišljenika v »glasilu« stranke ali idejne skupine. V tem profesionalnem odklonu je pravzaprav srž potrebe po medijski tranziciji v demokratičnem okviru civilne družbe.

Stari in novi

Ta dejstva povedo, kako težko nalogo je imelo pred seboj novinarstvo, ko se je 1991 menjal ta družbeni okvir in je nastala samostojna, demokratična in ustavno urejena država. Ideja novih medijev (na primer Slovenca, Demokracije) je bila pokazati na napačno prakso do tedaj uveljavljenih (osrednjih) tiskanih in elektronskih medijev. Mediji so se na »nove« in »stare« po letu 1991 diferencirali po političnem kriteriju in po nepisanem pravilu dveh (obnovljenih) blokov, levice in desnice.

Delo, Večer in Dnevnik so doživeli premišljen proces privatizacije. Kakor je v Medijski preži maja 2011 zapisala Sandra Bašić Hrvatin, pri tem ni šlo za naključne poteze posameznih akterjev na medijskem trgu, temveč za dobro urejen sistem prevzema medijev, denar zanj pa so prispevale državne banke. Akterji v glavnem nastopajo tudi v zgodbah, ki so Slovenijo pripeljale v javni dolg poznanih dimenzij. Tako imenovana levica je imela poslanstvo zavarovati svoje pozicije in desnici preprečiti prevzem oblasti, mediji pa naj bi bili sredstvo za to.

Ustanavljanje »desnih« medijev je bila najprej politična, šele nato civilnodružbena odločitev. Ugotovili so: »Če hočeš zmagati na volitvah, moraš imeti svoje medije.« Tudi tu so se v istem košu znašli povsem raznorodni akterji, kot so Nova revija, katoliška cerkev, SKD, Demos, SDSS ... Na koncu in iz dvajsetletne razdalje je mogoče oceniti, da sta bila na virtualni desnici (ki je vsem v korist figurirala kot realna) močna kapitalska igralca le dva: katoliška cerkev in Janez Janša. Kmalu po ustanovitvi Slovenca se je izkazalo, da gre v bistvu za cerkveni medijski projekt, ki je bil zagnan iz državne subvencije sklada za pluralizacijo medijev, torej denarja, ki ga je odobril tedanji parlament z Demosovo večino. V petih letih je Slovenec propadel in na koncu je veljal kot sinonim za strankarsko glasilo ter za popolno nerazumevanje lastnikov tako o profesionalni etiki kot o vlogi medijev v graditvi civilne družbe. Ambicije katoliške cerkve postati močan družbeni (in politični) igralec z razvejenim medijskim sistemom potrjuje tudi ustanovitev zasebne televizije TV3 in Radia Ognjišče, potem telekomunikacijskega sistema T2, v delitvi delnic nekdanjega družbenega premoženja prek skladov pa je postala tudi 20-odstotni lastnik Dela. Ko se je katoliška cerkev zaradi kapitalskih razlogov finančno zlomila, je bilo pravzaprav konec iluzije o medijskem sistemu, na katerega bo imela odločilni vpliv. Glavni problem katoliške cerkve v zvezi z medijskimi projekti pa je, da nikoli ni niti razumela niti skušala spodbujati avtonomije novinarske etike, ali profesionalizma, temveč je v medijskem sistemu videla le sredstvo za doseganje zastavljenih družbenih ciljev.

Vsa laična oziroma necerkvena pobuda na »desnici« proti »levici« se je odzrcalila v medijski politiki Janeza Janše kot osrednjega lika osamosvojitve, ki je kot tak užival skorajda neomejeno podporo Nove revije. Zgodbe njegovega mandata 2004–2008 – prevzemanje Dela, STA, RTV Slovenija, Večera, poskusa prevzema Dnevnika – so znane. Naj si pri tem sposodimo oceno Sandre Bašić Hrvatin, ki je v omenjenem članku citirala revijo Menedžer, ocena pa je, da je Janševa vlada za vzpostavitev nadzora nad najvplivnejšimi mediji v državi (predvsem RTV in Dela) porabila 10,72 milijarde tolarjev davkoplačevalskega denarja. Travmatične zgodbe t. i. desnega poseganja v medije so nadgradile travmatične zgodbe, ki so bile poznane iz t.i . levega poseganja vanje.

Ko se streznimo

Verjetno ni naključje, da sta avtorja peticije zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji (ki jo je 2007 podpisalo 571 novinarjev) hkrati avtorja raziskovalnega projekta »V imenu države«, ki raziskuje prodajo in trgovino z orožjem. Medijski vpliv, moč in popačenost medijskega profesionalizma je glede na novinarske raziskave namreč analogna z orožarskimi zgodbami. Med drugim avtorja popisujeta, kako so se ob njih sproščale ogromne količine denarja.

Po dvajsetih letih t. i. medijske tranzicije se srečujemo z dejstvom, da so bili mediji v bistveni odvisnosti od centrov finančne, ti pa od centrov politične moči. Meja med obojimi je bila pogosto zabrisana, pri tem pa je nekaj paradoksov. V vseh primerih »novih« medijev (Slovenec, Mag, Jutranjik) se je kot finančni spremljevalec medijev kazal politično-gradbeni konglomerat SCT in vedno znova je postajalo jasno, da imajo projekti, naj si zaposleni tam tega želijo ali ne, konotacijo dialektičnega političnega dogovora, ki na koncu ni dvigoval standardov profesionalnosti in novinarske etike. V temelju t. i. demokratičnega preboja »novih medijev« je bila vgrajena nepremostljiva napaka, ki je osebna zavzetost za to, kar je prav, ni mogla izbrisati.

Hkrati se je porajal podoben paradoks in je zadeval etablirane nacionalne medije, tiskane in elektronske, ki so hodili po poti tranzicije iz druge smeri. Novinarji so morali prebijati stereotip novinarja kot družbenopolitičnega delavca, kot servisne službe partijske politike, ki se je po letu 1991 preobražala tudi v finančno-privatizacijske in druge, za novinarski poklic škodljive lobije. Enačenje novinarstva z levičarstvom in levičarskega poslanstva z novinarsko profesijo je sad istega drevesa kot t. i. pisateljsko novinarstvo, obe veji tega »drevesa« pa sta veji, izrasli iz korenin drevesa, zasajenega v tranzicijsko močvirje.

Kot posebno točko streznitve, to pa je treba poudariti, je novinarski poklic doživel z brezplačniki, spletnimi portali in mediji za diskvalifikacijo po političnem naročilu. Ta degradacija novinarskega poklica utegne biti velik bumerang v politični karieri Janeza Janše in upati je, da tudi motivacija za podrobnejšo dodelavo profesionalnih etik pri medijih, ki kaj dajo nase. Še več. Tako kot se zdi, da je kapital prevzel nadzor nad slovensko politiko, se tudi zdi, da ga prevzema nad novinarstvom, kajti bitka za preživetje je doletela tudi medije.

Obstaja le en cilj

V javnosti narašča vtis, da lahko blogi, spletne strani, portali, facebooki, twitterji in podobne spletne pridobitve nadomestijo urednikovane in artikulirane medije. Ti so seveda morali sprejeti maksimo civilne družbe, namreč, da njihov obstoj urejuje trg in da ima nevmešavanje politike svojo ceno tudi pri preživetju medijev. Toda prav tu se je medijski problem izrazil v svojem bistvu, kajti vzajemni apetiti politike na primer niso izginili pri RTV Slovenija, ki se plačuje po metodi električnega priključka, poleg tega je na primeru brezplačnikov in vsaj dveh političnih tednikih videti dolgo roko politične »subvencije«, za katero obstaja sum, da izvira v kriminalno zlorabljenem javnem denarju.

Če torej sklenemo razmišljanje o dvajsetih letih medijske tranzicije, se zdi pomembno ugotoviti dvoje: prvič to, da bitka za avtonomijo novinarskega poklica v interesu civilne družbe proti kapitalu, politiki ali rumenemu poneumljenju v Sloveniji do danes še ni bila dobljena in so k temu pripomogli tudi novinarji sami. Drugič: iz teh dejstev izhaja ugotovitev o nujnosti profesionalnih novinarskih etik, ki na eni strani zamejujejo delo samih novinarjev, na drugi pa služijo kot močno orožje proti tistim, ki ga želijo še naprej zlorabljati ali kakorkoli drugače »angažirati« za smotre, ki niso novinarski cilji v korist civilne družbe.

nazaj

Grega Repovž

Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Kaj se je torej zgodilo s slovenskim novinarstvom v zadnjih 20 letih? Nič posebnega glede na siceršnje dogajanje v državi in po svetu. Novinarstvo v svojem razpadu ne odstopa od drugih profesij – Dokler bodo vsi na področju medijev dvomili le v druge, bo novinarstvo nazadovalo

Kazanje s prstom na druge je danes temelj analize stanja v medijih. Fakulteta kaže na novinarje, politiko in medijske uprave. Medijske uprave kritizirajo fakulteto, politiko in seveda novinarje. Novinarji kritizirajo fakulteto, uprave, politiko in tudi nerazumevajočo javnost. Politika nima nobenih zadržkov, da ne bi novinarje karakterizirala, preštevala in jih enkrat poveličevala in drugič poniževala.

Kaj se je torej zgodilo s slovenskim novinarstvom v zadnjih 20 letih? Nič posebnega – glede na siceršnje dogajanje v državi in po svetu. Novinarstvo v svojem razpadu ne odstopa od drugih profesij in panog. Da – nismo nič posebnega, vse smo vedeli, vsi smo vedeli, kaj se dogaja in vendar smo mižali in se opajali z upanjem, da nas posledice ne bodo zadele. Vendar so stvari mnogo bolj kompleksne, kot jih danes poskušajo slikati vpleteni. Ne, slovenski mediji niso v tem stanju zato, ker bi novinarji prodajali delnice. Ne, niso krivi profesorji na FDV. Tudi politika se ne bi mogla tako izživljati nad novinarstvom, če ji ne bi novinarji in medijske uprave naredili dovolj prostora za to početje.

Danes je že pozabljeno, da so slovenski mediji v novo državo in državno ureditev vstopili brez težav. Novinarstvo se je v času tranzicije namreč tako kvalitetno pripravilo, opravilo svojo nalogo, da mediji, ki so obstajali že v prejšnjem režimu, v očeh bralcev, poslušalcev in gledalcev niso izgubili kredibilnosti. V nasprotju s primerljivimi državami tako slovenski mediji, ki so obstajali že v prejšnji državi, niso izgubili svojega občinstva. Nasprotno. Bralci, poslušalci in gledalci so ostali. Ostali pa so le zaradi kredibilnosti medijev samih. Ta je bila sestavljena iz dobrega novinarstva in razumnega upravljanja medijskih podjetij. Seveda so bila nihanja, seveda so bile napake. A na te so se mediji odzivali sami, tudi z notranjim razčiščevanjem in analizami.

Zgodbe, potrebujemo zgodbe, so kričali novi uredniki po hodnikih

Temelji so bili torej dobri. In tudi v prvem obdobju tranzicije so mediji dobili odlično oceno. Novinarji so se aktivno vključili v lastništvo, vsi lastniki skupaj pa so zmogli modro odpovedovanje izplačilom dividend v korist razvoja. Medijska podjetja so presežke vlagala v razvoj, v novinarstvo. Kaj se je torej zgodilo? V resnici nič posebnega, nič odstopajočega – tisto, kar se je zgodilo globalno in kar se je zgodilo na ravni državi. Prišlo je do spremembe vrednot, v drugi polovici devetdesetih sta pač postala mantra vsega dobiček, vsako leto večji dobiček in zniževanje stroškov. Nenadoma so uprave videle, da lahko svoje lastništvo unovčijo, tudi zaposleni so nenadoma začutili otipljivost svojega lastništva. Novi lastniki so videli dividende. Prišle so nove uprave, ki niso več razumele, da mediji niso le polnjenje vrstic, ampak da morajo biti tudi napisane tako, da jih ljudje radi berejo, da si jih želijo brati. Branje je odnos. A uprave pač niso brale, mar ne?

Najboljši novinarji so v resnici veliki ljudje, tudi naporni, predvsem pa z veliko znanja in modrosti. Nikoli niso imeli zadržkov povedati svojega mnenja. In nenadoma so si nasproti stali ljudje, ki so govorili različne jezike. Uprave so novinarji frustrirali, ker so imeli neprimerno več znanja, tudi poslovnega, o medijih, govorili so skoraj akademski jezik, jezik znanja. Uprave so zato iskale drugačne urednike in vodilne novinarje, takšne, ki so bolj razumele njihov jezik. In mladi morajo biti, mladi, rabimo mlade ljudi! Zakaj že? Mladi seveda morajo biti, a te mlade mora nekdo uvajati, izobraževati, jih učiti modrosti poklica. Tega nenadoma ni bilo več. Zgodbe, potrebujemo zgodbe, so kričali novi uredniki po redakcijah. Ne dobro novinarstvo, zgodbe. Novinarstvo se je začelo spreminjati, vse je moralo biti zgodba, češ zgodbe prodajajo medije.

Seveda to ni res. Medije prodajajo dobri pisci. Dobri analitiki, ki jih ljudje berejo, zato ker je njihov jezik izjemen, ker so v članku prisotni modrost, znanje, slog, zgodovinski spomin. A takšni pisci in uredniki so bili moteči. Bili so razglašeni za godrnjavce, sitnobe, zlopamtila. Novinarski prostor so vse bolj zasedali ljudje trenutka, ljudje spektakla, ljudje zgodb, afer – ljudje, ki niso razumeli, da je novinarstvo odgovornost, ne pa zabava, entertejment, infotejment. Stopnjuj, napni, še bolj privijaj, delaj zgodbo, vse je afera, vse je dogodek. Ko nenadoma postane medijska novica odmerek mamila, je to konec novinarstva. Ker nekoč noben odmerek ni več dovolj močan.

Novožurnalisti prevzeli novinarsko izobraževanje

A tudi fakulteta se je ujela v svojo zanko. Ob tranziciji so jo prav tako zasedli podobni mladi, kot so zasedli novinarske uprave. Naj si dovolim malce pavšalnosti, čeprav je bilo med njimi tudi nekaj mladih in modrih. A večinoma so novinarsko izobraževanje prevzeli ljudje, ki o novinarstvu niso vedeli veliko in so prenašali ameriške in britanske vzorce v Slovenijo (mar je to res najboljše novinarstvo?), tiste najbolj banalne resnice neoliberalnega tržišča.

Koliko neumnega o novinarstvu so morali preposlušati bodoči novinarji!

A kot novinarji v redakcijah že zaradi spodobnosti niso želeli govoriti proti »svoji« fakulteti, so se tudi modrejši profesorji umaknili temu novemu valu, ostali v svojih kabinetih in dovolili »novožurnalistom«, da prevzamejo izobraževanje. V upanju, da bo modrost prišla do njih, da bodo leta opravila svoje. In morda tudi so. A vmes je iz fakultete prišlo petnajst generacij novinarjev, ki so zgodbarsko novinarstvo zajemali z veliko žlico. Ne zgražajte se nad njimi, ki zdaj vladajo na radijskih valovih, televizijskih ekranih in v časopisnih vrsticah – to so vaši otroci, to so vaši novinarji, vi ste naredili to novinarstvo! Ste upali, da se ne bo prijelo?

Zdaj morajo brati mediji in novinarji

A medijske uprave so to opazile. Opazile so tudi, da se da to dosegati tudi z drugimi profili, na primer z lepimi, pa z igralci, pa z ... Novinarstvo je izgubilo svoj primat v ustvarjanju medijev, zasedli so ga drugi profili. Poglejte danes, kdo so glavni svetovalci uprav medijskih družb. To niso več odgovorni uredniki. Odgovorni uredniki so danes v resnici izvršni uredniki. V medijsko razvitih državah, na primer v Nemčiji, je urednik še vedno prvi.

A kdor je opozarjal, da naj se ne podcenjuje bralcev, poslušalcev in gledalcev, je bil pač razglašen za godrnjača. Danes se medijske uprave čudijo, kaj se je zgodilo, zakaj je tako malo ljudi pripravljeno plačati za medije? Zakaj so plačevali naročnino za vsakodnevni časopis nekdaj, ko je bila veliko pomembnejši del celotnih stroškov nekega gospodinjstva, danes pa ne? Odgovor je zapisan zgoraj.

Politika? Je pač izkoristila prostor, ki je nastal med bralci, poslušalci in gledalci na eni strani in novinarji in medijskimi hišami na drugi strani.

V zgornjem zapisu žal ni nič novega. Vse to je bilo povedano že ob pravem času. Veliko ust in rok je o tem govorilo in pisalo. V resnici se je v dobrem žurnalizmu skrival tudi dobiček. A izkrivljeno novinarstvo je kot kuga, začelo se je seliti iz medija v medij. Tudi tiste, ki od standardov niso želeli odstopiti, je zamajalo. Zaradi drugačnega odnosa do kvalitetnega novinarstva se je namreč začel spreminjati celoten poslovni model. Nihče mu ni mogel ubežati. Tudi javnost je novinarstvo začela dojemati drugače. Novica je postala celo brezplačna, razlike med novico in analizo pa ni bilo mogoče več tako lahko postaviti.

A vseeno. Bralci, poslušalci in gledalci so modrejši. Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje. A le za tiste, ki so ga pripravljeni prebrati. Zdaj morajo brati mediji in novinarji. Tako kot s tem gibanjem dobivajo priložnost celotne družbe, dobiva svojo novo priložnost tudi novinarstvo.

nazaj

Stefano Lusa

Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Zaradi postopnosti slovenske tranzicije in novih velikih sanj, ki so se kar vrstile, se ni zdel potreben resen razmislek o vlogi novinarstva v novem kontekstu.

V članku nameravam analizirati spremembe v slovenskem časnikarstvu od 80. let 20. stoletja. Takrat so se razmere v Sloveniji začele spreminjati in z njimi se je spreminjalo tudi časnikarstvo. Postopoma se je širil obseg svoboščin, za kar se je treba zahvaliti tudi časnikarjem.

Osemdeseta leta

Korenine modernega časnikarstva na Slovenskem segajo v 80. leta. Tedaj so se za časnikarje razmere hipoma in docela spremenile. Za komunistično retoriko so bili časnikarji resnični in pravi družbenopolitični delavci, ki pa so se postopoma skušali spremeniti v časnikarje.

Režim je imel časnikarje za zaveznike, kajti skupaj naj bi gradili tedanjo družbo. Časnikarji torej niso samo posredovali vesti, ampak so morali tudi pojasnjevati dogajanje in predlagati ustrezne rešitve. Za tako delo bi bili potrebni pravi strokovnjaki, toda tedaj je bilo med časnikarji le nekaj nad pet odstotkov univerzitetnih diplomirancev, izkaznico Zveze komunistov pa je imelo v žepu skoraj 80 odstotkov. Dogmatska pravovernost se je zdela zagotovljena in partijska oblast trdna. Glavni in odgovorni uredniki so bili neposredni izraz režima, v uredništvih pa so delovale partijske celice, ki so skrbele za pravo in zanesljivo pravovernost.

Za dodatno jamstvo sistema je skrbela samoupravljavska gostobesednost s svojo v marsičem sivo vsakdanjostjo, ki je dopuščala malo prostora razmišljanju in domiselnosti. Votla retorika je komunikaciji nataknila uzde z že izdelanimi frazami, ki so prišle prav ob vsaki priložnosti. V sredstvih množičnega obveščanja je kraljevalo paternalistično vzdušje, ki je ljudem postreglo vsakič z enako lekcijo. Da si ostal na liniji, je bilo dovolj, da si sledil smeri Tito, samoupravljanje in neuvrščenost.

Ta na videz granitni sistem je v začetku 80. let zašel v krizo, ko so mu zadali težke udarce pankovci, nova tehnologija in gospodarska kriza. Zaradi svoje geografske lege je bila Slovenija »zahodni propagandi« najbolj izpostavljena. Vanjo so prihajali radijski valovi in televizijski signali iz Italije in Avstrije. Kot bi to ne bilo dovolj, so Slovenci kaj lahko potovali na Zahod, kjer so na lahek način prihajali v stik z drugačno stvarnostjo, ki je zaobjemala tudi slovensko manjšino v teh državah. Nekatere njene frakcije niso sprejemale politične linije socialistične Jugoslavije. Dejstvo je, da je v Slovenijo prihajala prej kot v druge jugoslovanske republike »proti informacija«, ki jo je bilo treba upoštevati. Sovjetski vojaški nastop v Afganistanu, Titova bolezen, nemiri na Kosovu in vojaški udar na Poljskem so pokazali, da mehanizmi, ki so jih izdelali z namenom, da bi nadzirali tisk, niso ustrezali več tehnološkemu razvoju tedanjega časa. Informacije so se hitro širile in ni jih bilo mogoče ustaviti. Kakor hitro je prvi sovjetski tank vdrl v Afganistan, že je bil ves svet s tem seznanjen. Osrednja oblast ni imela več dovolj časa, da bi natančno razložila dogajanje. Prikrivati vesti in čakati, da se bo politični aparat zganil, bi pomenilo, da slovenski in jugoslovanski časopisi še dodatno izgubijo verodostojnost. Skratka, prve korake so morali narediti sami.

Postopna napadalnost in svobodomiselnost

Vse to se je dogajalo v trenutku, ko je bila zvezna država v globoki krizi. S Titovo smrtjo je država izgubila svojega nespornega voditelja in povrhu je bila še hudo prezadolžena. Ni bilo dovolj denarja niti za nakup v tujini primerne količine kave za potrebe notranjega trga. Že pri zajtrku so bili ljudje vsak dan priča, v kakšni krizi se je znašla Jugoslavija, režimska propaganda pa s sredstvi množičnega obveščanja ni mogla narediti bog ve kaj. V nekaterih časopisih lahkotnejše vsebine (Pavliha in Teleks) in v Novi reviji, ki je bila izraz »meščanske desnice«, so se začele pojavljati kritike na račun establišmenta. Pa ne samo v tem časopisju, tudi v sredstvih množičnega obveščanja mladinske organizacije (Mladina, Tribuna, Katedra, Radio Študent) so se začele pojavljati čedalje bolj ostre kritike. Postopna napadalnost in svobodomiselnost v teh časopisih nista bili naključni in sta sledili logičnemu razvoju. Ko se je v Sloveniji začelo širiti pankovsko gibanje, je bilo obstoječe besedišče težko kos temu pojavu. Mladinski listi ga seveda niso mogli ignorirati in še manj pisati o njem z grotesknim besediščem samoupravljanja. Smešni poskusi režima, da bi zaustavil omenjeno gibanje, so imeli za posledico, da se je od začetnih zahtev po umetniški svobodi kaj kmalu začel boj za svobodo izražanja.

Takšno časnikarstvo je zelo ustrezalo »alternativnim gibanjem«, ki so se začela širiti v Sloveniji in ki jim je uspelo najti institucionalni prostor ravno znotraj mladinske organizacije. Med časnikarji pa se je na splošno širilo čedalje večje nezadovoljstvo zaradi pomanjkanja svobode tiska, tako da so nekateri začeli postavljati ta vprašanje tudi pri velikih časopisih in v stanovskem društvu.

Skratka, niti partijska izkaznica ni bila ovira za časnikarje, da bi se ne bolj svobodno izražali in si postopoma priborili čedalje več prostora za kritično pisanje. Politična oblast je z vrsto zamenjav pri vodstvu časopisov in včasih z njihovo zasegom skušala zatreti pretiravanja, ki so bila po njenem mnenju nesprejemljiva. Ti ukrepi običajno niso dali zaželenih uspehov, nasprotno, časopisom, ki so bili deležni omejitvenih ukrepov, se je povečala popularnost. Tako je v osemdesetih letih politična oblast postopoma izgubila nadzor nad nekaterimi časopisi in na koncu so komunisti s svojo bahavo retoriko postali tarča, iz katerih so se skoraj vsi norčevali.

To se je dogajalo iz več razlogov. Oblast in karizmatičnost Zveze komunistov sta se v Sloveniji postopoma razblinili. Toda sam režim se je odločil, da z oporečniki ne bo ravnal s trdo roko. To dejstvo pa ni bilo povsem naključno, saj je imelo svoje korenine v zapletenih odnosih med republiškimi in zveznimi vrhovi. Da bi obranili avtonomijo, ki so jo dosegli s Kardeljevo ustavo, so v Ljubljani zahtevali, naj Beograd spoštuje zakone. Ravno zato jih je začela spoštovati tudi Slovenija. Kaj kmalu so prišli do spoznanja, da sistem dopušča neverjetno velik obseg svoboščin, ne glede na to, kaj hoče partija.

Obdobje po osamosvojitvi Slovenije

Dejstvo je, da so zlasti nekateri časopisi zadali odločilen sunek režimu. Ob padcu berlinskega zidu je slovensko časnikarstvo za sabo že imelo hude boje glede širjenja svobode tiska ter uspešne časnikarske podvige. Ravno zaradi tega se verjetno ni zdelo sploh potrebno resno razmišljati o prihodnosti v demokratični Sloveniji. Po velikih sanjah o svobodi je časnikarjem postalo jasno, da morajo postati strogi varuhi nacionalnih interesov. Slovenija je bila na prelomnici in je zasledovala »stoletne sanje«. Treba se je bilo odlepiti od federacije na kar najmanj boleč način, doseči mednarodno priznanje in zaživeti kot neodvisna država v mednarodni stvarnosti.

Vse se je odvijalo zelo gladko. Že leta 1992 se je zdela Ljubljana pravi raj, če si jo primerjal z ostalim Balkanom. Vojna se je skoraj ni dotaknila in vojne grozote, ki so se dogajale na območju jugoslovanske federacije, so se zdele zelo daleč. Celo mednarodne organizacije, ki so se ukvarjale s človekovimi pravicami, niso v ničemer grajale novo neodvisno republiko.

Slovenija je postala mirna, učinkovita in demokratična srednjeevropska država, z manj bolečo tranzicijo, tudi ekonomsko, če jo primerjamo z drugimi območji. Slovenci so lahko bili ponosni nad uspelim odhodom iz Jugoslavije in to je bila za vse »zgodba o uspehu«.

Šele po več letih je prišlo na dan, da so oblasti izbrisale iz seznama stalno bivajočih nad 25.000 ljudi, ki so v trenutku postali brezpravni. Tudi ko so Mladina in nekateri drugi časopisi začeli pisati o tej zgodbi, je bilo treba počakati še dolgo časa, da je ta problem prišel na dan. Zadeva je bila nadležna, bil je klasični okostnjak v omari v osamosvojitvenem procesu države, in mnogi so verjetno menili, da je bolje, če mu ne dajejo nobene teže.

Ta zgodba bi Slovenijo lahko potisnila v slabo luč. Šlo je za ljudi, ki so vsekakor živeli na robu družbe in so spominjali Slovenijo, da je bolj večetnična, kot pa bi verjetno rada bila. Država se je morala ukvarjati z »bolj pomembnimi« zadevami in pred njo so bili novi pomembni izzivi. Treba je bilo vstopiti v Evropsko unijo, pristopiti v Nato, prevzeti evro.

V devetdesetih letih se je pojavilo dolgo sporno vprašanje z Italijo v zvezi z odprtjem slovenskega nepremičninskega trga. O tej zadevi je bilo prelitega dosti črnila. Ko pa je bilo to vprašanje rešeno, je polnila časopisne stolpce Hrvaška. Treba je bilo rešiti mejni spor z njo in priti do odprtega morja. O teh zadevah časopisi niso imeli mnogo dvomov, kakšna naj bo točna interpretacija dogajanja in kdo ima absolutno prav. Bolj kot umirjene analize smo zelo pogosto lahko brali pravcate obrambne zagovore slovenskih interesov. Takšna naravnanost pa bi se bolj prilegala kakšnemu dobremu družbenopolitičnemu delavcu, ne pa dobremu časnikarju. To vprašanje pa ne zadeva samo slovensko in niti ne samo srednjeevropsko časnikarstvo.

Sklep

Osemdeseta leta so bila za slovensko družbo in torej tudi za časnikarstvo leta velikega vrenja. Kar se je zdelo do včeraj nemogoče, je naenkrat postalo mogoče. Padec režima ni bil nenaden dogodek, kot je to bil drugje v vzhodni Evropi in tudi v Jugoslaviji, ampak je bil dolg proces, v katerem so bili tudi časnikarji pripravljeni na nove izzive, ki jih je demokratična in neodvisna Slovenija imela pred sabo. Zaradi postopnosti slovenske tranzicije in novih velikih sanj, ki so se kar vrstile, se ni zdel potreben resen razmislek o novi vlogi novinarstva v novem kontekstu. Mogoče se je tudi zaradi tega zdi, da se slovenski časnikarji še niso povsem poslovili od pojmovanja, da morajo včasih še vedno opravljati vlogo »družbenopolitičnih delavcev«.

nazaj

Igor Mekina

Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Društvo novinarjev Slovenije je v dvajsetih letih po osamosvojitvi Slovenije doživelo veliko novih izzivov. Čeprav so novinarji dali izjemen prispevek demokratizaciji družbe, je takoj po osamosvojitvi prišlo do neprijetne streznitve.

Društvo novinarjev Slovenije, ki je nedavno dobilo novo vodstvo – predsednik je po treh mandatih Grege Repovža postal novinar Večera Matija Stepišnik – je od osamosvojitve Slovenije pa vse do danes odigralo pomembno vlogo v širjenju prostora svobode javne besede. Društvo ima za seboj častitljivo preteklost, saj je bilo ustanovljeno že 28. marca leta 1905, ko je bil sklican ustanovni občni zbor Društva slovenskih književnikov in časnikarjev pod vodstvom Frana Govekarja, sicer Ivanu Cankarju svoj čas zelo ljube tarče satiričnih zapisov. Književniki in časniki so dolga leta strpno bivali drug ob drugem, vse to pa zato, kot lahko preberemo v Slovenskem narodu z dne 8. aprila 1905, da bi imeli »organizacijo, ki zna postati največje koristi ne le za interesirane osebe nego tudi za vse slovenstvo«. Danes je član tako evropske in kot mednarodne zveze novinarjev (EFJ, IFJ) in s 1600 člani združuje veliko večino slovenskih novinarjev. Menjava na vrhu in dve desetletji razvoja društva po osamosvojitvi sta dobra priložnost za oceno vloge te organizacije danes.

DNS potisnjeno v stavko 2004?

DNS je v zadnjih dvajsetih letih po osamosvojitvi Slovenije doživelo veliko novih izzivov. Čeprav so novinarji dali izjemen prispevek demokratizaciji družbe, je takoj po osamosvojitvi prišlo do neprijetne streznitve. Politiki so se želeli še naprej vmešavati v delo urednikov in novinarjev, čeprav po neposlušnih medijih niso več tolkli z zaplembami in prepovedmi, temveč so tokrat udarili s finančnimi in pravnimi topovi. Mediji, ki so razkrivali afere, so ostajali brez oglasov, novinarji pa so bili soočeni s številnimi obtožnicami zaradi domnevnih »žalitev« javnih osebnosti ali pa objave zaupnih dokumentov. Zato se je najprej zastavilo vprašanje, ali imajo novinarji pravico zaščititi svoje vire. Ta pravica namreč tedaj še zmeraj ni bila zapisana v slovenski zakonodaji. Na vrhuncu afere HIT-VIS je tedanji predsednik DNS Marijan Sedmak kljub temu vztrajal pri prepričanju, da »novinar ne more biti denunciant«. To pomeni, da ima novinar »pravico zavrniti zahtevo oblasti po razkritju informacij razen v omejenem številu primerov, v katerih bi šlo za kaznivo dejanje. Tudi v tem primeru pa lahko vir razkrije samo sodišču in ne javnosti,« je Marijan Sedmak odločno povedal v pogovoru za Mladino.

Druga pomembna bitka novinarjev se je vrtela okoli vprašanja, ki je bilo ključno že ob aferi JBTZ – ali imajo novinarji pravico razkrivati državne skrivnosti ali ne? Novinarji so tudi v tej bitki z državnimi uradniki uspeli prepričati javnost v sprejem modernega stališča, po katerem novinar ni dolžan skrbeti za ohranjanje državnih tajnosti, saj je za to dolžan skrbeti državni uradnik. Pri pripravi členov novega medijskega zakona si je DNS v tem času pomagalo tudi z deli italijanske, nemške in avstrijske zakonodaje. Harmonizacija slovenske medijske zakonodaje z zakonodajo modernih držav in članic EU je bila v ospredju vseh prvih petnajstih let po osamosvojitvi Slovenije. Najpomembnejša pridobitev za slovenske novinarje v tem času je bila potrditev prenovljenega kodeks DNS, ki je na novo definiral tudi do tedaj neznan »konflikt interesov«.

Toda že kmalu zatem so DNS čakali drugačni problemi. Nespoštovanje kolektivne pogodbe s strani delodajalcev je novinarje prisililo v splošno stavko. Izvršni odbor Sindikata novinarjev Slovenije je o tem sprejel na svoji seji 2. septembra leta 2004. Stavka, ki se je začela ravno v času splošnih volitev, je bila po nekaj dneh začasno prekinjena in ni bila posebno uspešna. Grega Repovž, takratni predsednik DNS, nam je razkril, da je bilo novinarsko društvo v to stavko pravzaprav potisnjeno proti svoji volji. »Danes se o tem ne ve, toda glavni nasprotnik novinarskega štrajka je bilo društvo novinarjev. Toda po tem, ko se je štrajk začel, je DNS pogumno javno branilo nekaj, česar prej sicer nikoli ni podpiralo. Sindikalisti pa so se nato poskrili v mišje luknje. To je bila politična zgodba, ki jo je vodil Rajko Gerič s svojimi politikantskimi nameni, nato pa je zginil kot kafra, ko je ugotovil, da je storil neumnost,« se spominja Repovž.

Sposobni stopiti skupaj?

Kmalu zatem so sledili novi pritiski na novinarje, v katerih je DNS dosledno branilo temeljna načela novinarskega poklica. DNS je več let stalo ob strani Miru Petku, ki so ga februarja 2001, po vrsti kritičnih člankov pred domom v Mežici kruto pretepli nikoli odkriti neznanci. Aprila leta 2005 je vodstvo DNS podalo izjavo, v kateri je kritiziralo predlog zakona o RTV. Da je kritika upravičena, so potrjevali tudi tuji eksperti, a zakon je bil kljub temu sprejet. DNS je podprlo tudi opozorilo tedanjega varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka o sovražnem govoru na televiziji Paprika in kritiziralo ministra za delo, družino in socialne zadeve Janeza Drobniča, ki je na profesionalno zastavljeno novinarke TV Slovenija odgovoril s fizično silo. Potem so sledili po diktatu oblasti izpeljani »prevrati« v medijskih hišah, kjer je nova vlada, ki ji je predsedoval Janez Janša, prek posrednikov menjavala vodstva medijev. Najbolj na udaru sta bila časnika Delo in Večer. »V Sloveniji je novinarstvu največ škode naredil prav Janez Janša s svojo brutalno teorijo o tem, kaj so mediji so in kaj je njihova naloga. Na koncu se mu je posrečilo, da si je medije dejansko podredil. Zato tudi še danes v vseh medijih zmeraj nastopata dva človeka, nekdo, ki je pameten, in zmeraj še en, ki nima kaj veliko za povedati, a je, hvala bogu, desno,« posledice takratnega medijskega »uravnoteževanja« opisuje Grega Repovž.

Vodstvo DNS je skupaj s hrvaškim društvom novinarjev mirilo tudi slovensko in hrvaško javnost ob obmejnih incidentih, kritiziralo pritiske MZZ in dela medijev na novinarje ob razkrivanju diplomatskih depeš, branilo pravico Matije Graha do samostojnega poročanja z Dunaja in podprlo peticijo zoper cenzuro in politične pritiske, s katero so novinarji leta 2007 predsednika vlade obtožili »omejevanja medijske svobode«. Vse to je zbudilo veliko zanimanja tudi v tujini. Organizacija Reporterji brez meja je slovenski parlament pozvala, da imenuje komisijo, ki bo preučila resne obtožbe, da vlada cenzurira in nadleguje slovenske medije. Kljub takšnemu delovanju pa je DNS uspelo prestopiti pomembno ločnico na slovenski novinarski sceni, ko je podprla novinarje na Magu, ki so se po koncu simpatij med vodstvom pivovarne Laško in vlado nenadoma znašli pod pritiski uprave. DNS je zavrnilo »politično ali kapitalsko motivirane posege v delo novinarjev«, čeprav je s tem branila novinarje, ki so bliže »desnemu« pogledu na svet in so danes večinoma novinarji Reporterja ter člani ZNP. Ta načelna obramba novinarjev Maga je pokazala, da so novinarji sposobni preseči osebna nesoglasja pri obrambi skupnih interesov, kljub razhajanju med novinarji. »ZNP-ja sploh nimam za resno novinarsko organizacijo, ampak bolj nekakšen privesek SDS-a. To je nekaj, kar pride prav novinarjem, da se delajo uravnotežene. S temi ljudmi nimam ničesar in tudi oni z novinarstvom nimajo ničesar, razen da nastopajo v tej panogi v svoji sprevrženi vlogi,« trdi Grega Repovž, ki se je na čelu DNS vendarle postavil v bran šikaniranim kolegom na tedanjem Magu.

Takoj zatem so sledili novi problemi – netransparentna prodaja Večera, pritiski na novinarje ob aferi Patria, zloraba novinarske etike ob tiskanju brezplačnikov, propad podjetja Delo Revije in val odpuščanj in organizacijskega kaosa v Dnevniku in še nekaterih slovenskih medijih, ki je najbolj prizadel prav novinarje. Napoved za prihodnost slovenskega novinarstva, kot ga vidi njegov dosedanji predsednik DNS, je zato precej mračna.

Škodljivo »zniževanje stroškov«

»Moji trije mandati so sovpadali s časom, ko so uprave medijskih hiš nenadoma začutile, da se njihov dobiček skriva v zmanjševanju stroškov. In v resnici je bila to zgodba, kjer se je dodaten dobiček medijskih hiš delal z zniževanjem stroškov. Šele danes se vidi, kako prav smo imeli, ko smo ves čas opozarjali, da bo zmanjševanje stroškov in uvajanje teh brutalnih načinov novinarskega dela na koncu peljalo do umora novinarstva. Novinarstvo je seveda lahko tudi zelo poceni. Edini problem je samo v tem, da ljudje ne vidijo razloga, da bi takšno poceni novinarstvo kupovali. Pozabilo se je tudi, da ljudje tudi pred internetom niso kupovali časopisov samo zato, ker ne bi bilo drugih informacij, pač pa zaradi analiz. Saj je tedaj televizija obstaja že štirideset let, radio pa še več. Padec prodaje je bil povezan tudi s tem, ker za takšne informacije nihče več ni bil pripravljen plačati. Mediji so z zmanjševanjem stroškov najprej 'rezali' analitike in s tem izgubili svojo analitično ost,« opozarja Grega Repovž.

DNS je v svojih 106 letih dolgega marša medijske poti doživelo marsikaj, toda v prihodnosti društvo čakajo novi izzivi tudi zaradi bistveno spremenjene »medijske krajine«. Učinek tega dejstva je najbolj opazen pri delovanju NČR oziroma častnega razsodišča DNS. Še v socializmu je imel omenjeni organ neomejeno teritorialno in personalno pristojnost in možnost takojšnjega objavljanja svojih »razsodb«, z nastankom ZNP in novo medijsko zakonodajo pa so se pojavili primeri zavračanja pristojnosti in objav tega organa. V številnih drugih državah takšnih težav ni, ker so ustanovljene posebne tripartitne komisije in tiskovni sveti, v katerih novinarji niso edini sodniki. Javnost takšnim tiskovnim svetom bolj zaupa, omogočajo pa tudi hitrejše reševanje sicer dragih sodnih sporov. Mediji so ob tem na podlagi pogodb in zakonodaje dolžni objavljati razsodbe, kršitve novinarjev in urednikov pa sankcionirane. Kodeksi, po katerih razsojajo tiskovni sveti, so namreč del pogodb o zaposlitvi novinarjev, zato novinarjem v primeru napak grozijo sankcije zaradi kršitev njihovih lastnih pogodb.

Vsega tega v Sloveniji ne poznamo. V Sloveniji DNS »obsoja« tudi dejanja novinarjev tujih združenj ali pa ZNP-ja, ki jim to pravico glasno odreka, kršitve kodeksa nimajo posledic na delovnem mestu, objave razsodb pa so povsem odvisne od dobre ali slabe volje urednikov. Da se tega zavedajo tudi v DNS, kaže nedavna odločitev, da se NČR razširi z devetih na enajst članov, torej na še dve »ugledni osebnosti«. Vendar je tudi to samo droben popravek zastarelega in času neprimernega mehanizma.

DNS je v preteklosti odigralo pomembno vlogo, toda po dveh desetletjih hitrega razvoja je pred društvom morda še težja naloga kot kadarkoli doslej. Da bi DNS za novinarstvo lahko doseglo »več«, bi namreč moralo najprej privoliti v »manj«, torej na samoregulacijo in samoomejitev. Dokler tudi s pomočjo DNS ne bo nastal nekakšen slovenski tiskovni svet in dokler si bodo člani tega novinarskega združenja v nazorsko že precej razdeljeni državi jemali pravico do samovoljne presoje vseh medijev in novinarjev, tako dolgo bo Slovenija kljub velikim uspehom DNS v zadnjih dveh desetletjih ostala razburkan medijski otok sredi morja precej bolj urejenih držav.

nazaj

Kaja Jakopič

Razvid propadlih medijev
Glavni razlog za propad mnogih medijev v Sloveniji zagotovo ni le majhen medijski trg, ampak predvsem neresno zastavljeni medijski projekti, pomanjkanje strokovnega kadra in v več primerih navezanost kapitala s povsem drugimi interesi.

Ne le država, tudi medijska pokrajina se je v Sloveniji z osamosvojitvijo začela vzpostavljati na novo, saj so se pojavljali novi medijski projekti, mediji iz obdobja pred osamosvojitvijo pa so šli skozi procese privatizacije in prilagajanja novim razmeram.

V nadaljevanju povzemamo zgodbe dvanajstih večjih medijev in medijskih projektov, ki so v zadnjih dvajsetih letih – zaradi različnih vzrokov – izginili z medijskega trga in jih lahko vpišemo v svojevrsten razvid propadlih medijev.

Slovenec, Republika in Jutranjik – politični projekti

Leta 1991 je tedanja Peterletova vlada prvič v Sloveniji odobrila finančna sredstva za pluralizacijo medijev in tako omogočila ustanovitev političnega dnevnika Slovenec. Vodstvo časnika je bilo že od samega začetka pod nadzorom politikov, saj so bili v upravnem odboru Jože Duhovnik in Izidor Rejc, takrat »močnejša« moža iz Demosa. Novi časnik je torej nastal pod pokroviteljstvom politične stranke, kar seveda ni bila dobra popotnica. Kljub pogumni odločitvi, da časnik poimenujejo z istim nazivom, kot ga je imel vodilni časnik političnega katolicizma na Slovenskem, ki je začel izhajati že leta 1873, je projekt po petih letih propadel.

Konzorcij lastnikov podjetja Slovenec, d. o. o., je kot največje delničarje imel stranko SKD, tednik Družino in kapitalske vložke nekaterih zdomcev.[1] Prvi urednik Slovenca je bil Andrej Rot, Slovenec iz Argentine, ki pa so ga zaradi preveč zmerne uredniške politike po petih mesecih že zamenjali. Zadnja številka je izšla novembra 1996, naslednje leto pa je šlo podjetje v stečaj. Še pred tem so novinarji Slovenca, ker niso prejeli plač, zaradi, tudi stavkali.

Tako kot nastanek Slovenca je bil tudi nastanek časnika Republika politično motiviran, tokrat z levega političnega pola. Republika je prvič izšla leta 1992 kot nekakšen sestrski projekt Primorskega dnevnika, s finančno podporo tržaške finančne družbe Safti. Poleg Slovenskih novic je bil to edini dnevnik, ki je izhajal v barvah. Prve težave so se začele že zaradi tiskanja, ki je potekalo v Trstu; zaradi tega so nastale tudi težave pri distribuciji. Prav tako kot pri Slovencu so se tudi pri Republiki uredniki pogosto menjavali, najbolj »udarne« novinarje pa so večinoma pridobili iz drugih medijskih hiš z obljubami o velikih plačah. Prva urednika sta bila Bojan Brezigar in Božo Kovač, ki ga je zamenjal Marjan Sedmak, njega pa Mile Šetinc. Zadnji urednik Republike je bil Robert Mecilošek. V času izhajanja Republike se je zamenjalo tudi kar nekaj lastnikov in založnikov. Leta 1995 je že postalo jasno, da časopis ne bo preživel na slovenskem medijskem trgu, leta 1996 so začeli zamujati z izplačevanjem plač. Februarja 1997, le nekaj mesecev za zatonom Slovenca, je prenehala izhajati tudi Republika.

Še bolj zgovorna je bila zgodba o življenju še enega dnevnega časopisa v Sloveniji, časnika Jutranjik. Dogajala se je leta 1998. Projekt Jutranjik je vodila ekipa Maga, ki je nastal tri leta pred njim. Na čelu so bili Danilo Slivnik, takrat odgovorni urednik Maga, ki je bil direktor in glavni urednik Jutranjika, pa njegov namestnik Vinko Vasle in Janez Markeš v vlogi odgovornega urednika. Jutranjik je prvič izšel 4. junija 1998, zelo kmalu, 30. junija istega leta, pa tudi zadnjič. Izšlo je le 24 številk.

Kot ugotavljata Sandra B. Hrvatin in Marko Milosavljevič, je bila skupna točka vseh teh treh propadlih projektov dejstvo, da so vsi izhajali predvsem iz političnih interesov in da so vsi bili »politični in ne tržni projekti«.[2]

Mag – zgodba o prevzemu

Tednik Mag, ki je začel izhajati leta 1995, je po propadu Jutranjika še naprej vodila ista ekipa, ki pa se je kmalu začela soočati s finančnimi težavami. Leta 2004 so se začela pogajanja o odkupu Maga, ki ga je izdajalo podjetje Salomon 2000, leta 2005 pa je Mag kupila časopisna hiša Delo; Magov prvi mož Danilo Slivnik naj bi postal član uprave Dela, pristojen za nove izdaje, ena izmed njih pa je postal prav Mag. Takrat je Slivnik napovedal, da bo Mag ostal takšen, kot je, in da bo neodvisna Delova edicija, o nakupni ceni pa ni želel govoriti.[3] Kmalu so se začele pojavljati neuradne številke, da naj bi šlo za več kot 100 milijonov takratnih slovenskih tolarjev, javno pa so se nameram vstopa Slivnika v upravo Dela in nakupu Maga uprli člani aktiva novinarjev in sindikata novinarjev Dela.[4] Odgovor so jim kmalu namenili kar novinarji Maga in v javnem pismu zapisali, da se Delovi novinarji neupravičeno vmešavajo v poslovno politiko Maga ter da gre v pismu Delovih novinarjev za skrajno žaljive in nesprejemljive trditve.[5] Kljub tem »spopadom« je konec leta 2005 Delo kupilo tednik Mag. Kmalu so iz Delovega tednika Več začeli »najboljše vsebine« prenašati v Mag, zato so Več tudi ukinili. Medtem je leta 2006 Danilo Slivnik tudi postal predsednik uprave Dela, na Magu pa ga je leta 2007 zamenjal Silvester Šurla, ki je postal v. d. odgovornega urednika.

Mag so izdajala tri podjetja. Do leta 1999 je bil v lasti Danila Slivnika, Vinka Vasleta in Krekove družbe. Zaradi dolgov pri projektu Jutranjik so leta 1999 Mag prodali podjetju Salomon 2000, leta 2005 pa je blagovno znamko kupila časopisna hiša Delo.

Dokončen propad časnika Mag se je začel leta 2007, ko je Danilo Slivnik odstopil z mesta predsednika uprave Dela. Po zapletih med novo upravo časopisne hiše Delo in v. d.-jem odgovornega urednika Maga Silvestrom Šurlo je novo vodstvo za odgovornega urednika Maga imenovalo Vesa Stojanova. Mag je postal Delova brezplačna priloga Delo Mag, ki je kot samostojna edicija prenehal izhajati marca 2009, leta 2010 pa ga je nova odgovorna urednica Dela Romana Dobnikar Šeruga tudi dokončno ukinila. Ekipa novinarjev in urednikov z »originalnega« Maga je ustanovila nov tednik Reporter. Danilo Slivnik pa se je umaknil iz novinarstva.

Osem let padcev in vzponov krščanske televizije TV3

Tudi ustanovitev televizije TV3 je bil politični projekt, saj je leta 1993 takratna politična stranka SKD (Slovenska krščanska demokracija) prek nadzora pri podeljevanju frekvenc omogočila nastanek televizije TV3, ki naj bi pridobila nekomercialni status, kar se, zaradi sprejetja Zakona o javnih glasilih leta 1994, ni moglo zgoditi. TV3 kot t.i. krščanska televizija je svoj program začela predvajati leta 1995, kot nekakšen del medijskega projekta pluralizacije medijev, med katero je sodil tudi propadli Slovenec, saj so bili prav ustanovitelji TV3 družba Slovenec in Tiskovno društvo Ognjišče. Direktor nove televizijske postaje je postal Ivo Bevk, ki je še pred začetkom predvajanja obljubljal[6], da želijo postati najbolj gledana televizija v Sloveniji. Ustanovitelji televizije so sicer nameravali ustanoviti RTV Ognjišče. Zaradi zakonskih omejitev so morali ustanoviti družbo z omejeno odgovornostjo TV3, s projektom Radia Ognjišče pa so začeli že prej. Med lastniki družbe TV3 so bili mariborska in koprska škofija in celjska Mohorjeva družba ter Gospodarski forum pri stranki SKD. Programski direktor TV3 je postal Janko Tedeško, nekdanji novinar RTV SLO. Kot ciljno skupino televizije so definirali družino, med programske usmeritve pa uvrstili spodbujanje etičnega, kulturnega in gospodarskega razvoja Slovenije s tem, »da bodo prek ekranov posredovali vrednote, ki gradijo človeka kot posameznika in člana skupnosti v odgovorno, pozitivno naravnano osebnost«.[7]

Začetek TV3 se je simbolično zgodil na božični večer leta 1995, namesto poročil, ki so jih napovedovali, pa so predvajali kratke novice. Že čez dobro leto, po nenehnih finančnih težavah in menjavanju kadrov, ko je bil generalni direktor TV3 Marjan Ogrin, pa so se začela pojavljati ugibanja o stečaju[8], saj zaposleni takrat že nekaj mesecev niso dobivali plač, zato tudi začeli stavkati. Marjana Ogrina je nato nadzorni odbor TV3 razrešil in imenoval Miroslava Ruparčiča za vršilca dolžnosti, nekdanjega pravnega svetovalca pri časniku Slovenec in takratnega člana SKD. Po dolgotrajnih pogajanjih med upniki in upravitelji televizijske družbe TV3 je šla ta v prisilno poravnavo. Leta 1999 je Krekova družba s 71,3 milijoni takratnih slovenskih tolarjev dokapitalizirala TV3, novi direktor in predsednik uprave pa je postal Dimitrij Kovačič, nekdanji predsednik ljubljanskega mestnega sveta in aktivni član SDS. Že prihodnje leto je Kovačič TV3 zapustil, kot predsednik uprave je prišel Vojko Golob, odgovorna urednica pa je postala Jadranka Rebernik. Do razrešitve Vojka Goloba leta 2002 je imela TV3 poleg finančnih težav tudi težave s Svetom za radiodifuzijo, ki ji je očital več kršitev, med drugim tudi prikrito oglaševanje. Leta 2002 je šla TV3 ponovno v postopek prisilne poravnave.

Leta 2003, ko je TV3 kupil hrvaški poslovnež Ivan Čaleta, je Mirko Kraševec, takrat že nekdanji predsednik nadzornega sveta TV3, izjavil, da »TV3 ni več cerkvena, temveč običajna komercialna televizija«[9] ter s tem naznanil ukinitev prvotnega koncepta televizije TV3 kot katoliške televizije, ki zaradi finančnih in kadrovskih težav v svojih osmih letih obstoja prav zares nikoli ni zaživela.

Divje lastninjenje Radia Glas Ljubljane

Med večjimi radijskimi postajami, ki so v novi slovenski državi prenehali oddajati, je bil najbolj radikalen primer zgodba radijske postaje Radio glas Ljubljane (RGL), ki ga je leta 1977 ustanovila takratna mestna konferenca SZDL. Legendarni radio je bil slovenska regionalna radijska postaja, ki je »pokrivala« območje Ljubljane, nekakšen nekomercialni ljubljanski radio, ki pa je kmalu prerasel meje lokalnega radia. Prva odgovorna urednica je bila Ivica Bozovičar, ki je »prišla« iz ljubljanskega časnika Dnevnik. Na začetku je RGL oddajal le dve do tri ure programa na dan. Prvič se je oglasil iz studia in na frekvencah Radia Študent. Brez lastne opreme in prostorov se je šele v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja preselil v lastne prostore na Kopitarjevo ulico v Ljubljani.

Po petnajstih letih delovanja se je kot povsem komercialna radijska postaja preoblikoval v RGL, d. d., zaposleni so imeli dobro tretjino deleža v podjetju, drugo pa skladi, zasebna podjetja in banka.[10] Glavni in odgovorni urednik je bil Aleš Kardelj. Leta 1996 je po dokapitalizaciji večinski lastnik prek povezanega lastništva postala komercialna radijska postaja Salomon, novi direktor pa je postal Željko Miklič. Prišlo je do sporov med zaposlenimi in novimi lastniki. Prav pred dvajseto obletnico RGL-a pa je bil njihov obstoj postavljen pod vprašaj. Zaposleni so izrekli nezaupnico članom vodstva, med drugim tudi dolgoletnemu odgovornemu uredniku Alešu Kardelju, ki je radijsko postajo preselilo v nove prostore v Črnuče. Spor je dosegel vrhunec, ko so zaposleni zasedli prostore radijskega studia in zahtevali ukrepe zoper – po njihovem mnenju – divjo privatizacijo in zagrozili s stavko. Sledil je odstop Aleša Kardelja in imenovanje novega odgovornega urednika Črta Kanonija, ki ga je leta 1999 nasledila Ljerka Bizilj. Tudi pozneje so sledile pogoste menjave urednikov in lastnikov, vse do konca leta 2007, ko je RGL prenehal z oddajanjem svojega programa. Na njegovih frekvencah je začel oddajati komercialni radio Aktual, del skupine Krater.

Gospodarski vestnik – slovo po 54 letih izhajanja

Znameniti Gospodarski vestnik je »zagnala« časopisna hiša Delo že davnega leta 1951. Po znamenitem »tozdiranju« leta 1988 se je Gospodarski vestnik ločil od Dela in postal del Založniške skupine Gospodarski vestnik. Kot so pozneje pojasnjevali vodilni družbe, ki so se odločili za ukinitev Gospodarskega vestnika, je časopisu že leta 1990 drastično začela upadati naklada, z 9000 se je znižala na 4100. Leta 2001, ko se je Založniška skupina Gospodarski vestnik preimenovala v GV Skupino, s petimi hčerinskimi podjetji, so Gospodarski vestnik tudi prenovili in ga preimenovali v GV. Za časnik Finance, ki je od leta 1992 do leta 2001 izhajal dvakrat na teden, prav tako kot del GV Skupine, pa so se odločili, da postane dnevni časopis. Že takrat je glavni urednik edicij GV Skupine Dušan Snoj opozoril, da projekt Finance lahko ogrozi GV.[11]

Februarja 2005 je GV izšel zadnji in poslovni dnevnik Finance je tako postal nosilni medij te založniške družbe. Družba GV Skupina je takrat doživela že drugo reorganizacijo v štirih letih, ukinili pa so tudi eno izmed svojih hčerinskih družb GV Revije. »Glede na padanje naklade in doslej opravljene varčevalne ukrepe nismo videli nobenih novih rešitev,« je takrat to odločitev upravičeval Slobodan Sibinčič, predsednik uprave družbe GV Skupine. Peter Frankl, odgovorni urednik Financ, pa je v svoji kolumni napisal, da so GV ukinili, ker ni dovolj srčno želela odkrivati napak ljudi na položajih, ker je bila izobraževalna in preveč poslovna.[12] Vodstvo GV Skupine je svoj 53-odstotni lastniški delež prodalo Švedom, družbi Bonnier Bussines Information, ki je tako postala večinska lastnica podjetja, v GV Revijah pa je dobilo odpoved 35 ljudi.[13]

Direkt, Dobro jutro in predvolilni brezplačniki

Tabloidni dnevnik Direkt je začel izhajati leta 2005 pod okriljem časopisne hiše Dnevnik, njegov odgovorni urednik je bil Bojan Požar. Leta 2008, ko je uredništvo zapustil, se je oblikovno in vsebinsko preoblikoval in postal Indirekt, novi odgovorni urednik pa je postal Miha Štamcar. Leta 2009 se je Indirekt združil z brezplačnikom Dobro jutro in tako prenehal izhajati kot časnik. Ob tem so takrat tudi napovedali projekt brezplačnega dnevnika, ki pa se do danes še ni pojavil, saj je na začetku letošnjega leta, zaradi prevelikih dolgov, prenehal izhajati tudi brezplačnik Dobro jutro, ki je imel naklado 350.000 izvodov. Dobro jutro je izhajal od leta 2002. Bil je prvi brezplačnik v Sloveniji, ki je najprej izhajal na 14 dni, pozneje pa vsak teden.

Dobro jutro pa ni bil edini brezplačnik, ki so ga ukinili. Najbolj razvpit primer brezplačnikov sta bila Ekspres in Slovenski tednik, ki sta izhajala samo v času pred parlamentarnimi volitvami leta 2008, potem pa so ju ukinili. Po očitkih, da je šlo v obeh primerih le za politično propagando pred volitvami, je bila v državnem zboru ustanovljena celo komisija. Svoje delo je komisija končala z ugotovitvijo, da sta brezplačnika z diskvalifikacijami političnih tekmecev želela koristiti stranki SDS, zbrano dokumentacijo pa je posredovala pristojnim organom.[14]

Vest.si – neuresničene (neuresničljive?) ambicije spletnega projekta

Spletni medij www.vest.si je ustanovil del ekipe tednika Mladina pod vodstvom nekdanjega – odstavljenega – odgovornega urednika Mladine Janija Severja. Glavni motor Vesti so bile spletne videonovice, ki so takrat veljale za najbolj aktualen trend; ravno v tistem obdobju se je namreč pojavilo tudi spletno mesto Youtube (www.youtube.com), svetovni trendsetter spletnih videovsebin. Tudi Vest si je kmalu po svojem začetku leta 2007 zagotovila občinstvo, saj so jo prepoznavno in edinstveno »delali« tudi njeni avtorji, med njimi nekaj prepoznavnih medijskih imen in veliko mladih spletnih strategov in ambicioznih mladih novinarjev. Projekt je bil po začetnem zagonu celo tako zanimiv, da so lastniki dobili ponudbo za odkup s strani medijske hiše Dnevnik, ki pa so jo zaradi prenizke ponujene cene zavrnili.[15]

Poleg Jonasa Žnidaršiča so bili glavni akterji na Vesti še Denis Sarkić, prav tako nekdanji sodelavec Mladine, ekscentrični Jure Godler in mednarodno priznani spletni umetnik in strateg Vuk Ćosić.

Vsebinsko se je Vest precej razlikovala od drugih medijev, saj niso bili omejeni s televizijskimi videoformati in dolžino, zato so lahko prikazovali tudi dogodke, ki jih ostali mediji niso zaznali; prav tako so se razlikovali od drugih medijev po tem, da so predvajali nezmontirane posnetke: izjave politikov, njihovo obnašanje po koncu uradnega dela, celotne posnetke okroglih miz in podobno.

Kljub začetnemu uspehu je Vest obstajala le štiri leta. V prvi polovici letošnjega leta so namreč objavili, da se ne morejo več »preživljati« z videonovicami, da bodo ohranili le arhiv in se posvetili komercialni videoprodukciji. Sever je priznal, da so se zaradi uspehov na začetku, ko so se počutili že kot televizija, nekoliko precenili. Odločili so se za večje nakupe snemalne opreme in se lotili zahtevnejših produkcij. Vendar, kot je še dodal, se takrat še niso zavedali, da za tak korak v Sloveniji kratko malo ni realnih možnosti, saj spletno oglaševanje ni prinašalo prihodkov, ki so jih obljubljali marketinški strokovnjaki.[16] Vesti je tako ostala le komercialna videoprodukcija, kot medij pa je ta spletni projekt leta 2011 zamrl.

Novi primeri, stari razlogi

Omenjenih dvanajst zgodb seveda ne povzema prav vseh primerov ukinjenih medijev v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih. Ukinjenih je bilo tudi še mnogo manjših časnikov, lokalnih televizijskih in radijskih programov. Ne nazadnje prihajajo vedno znova nove zgodbe o ukinjanju še drugih medijev. Še vedno ni znana končna usoda založniške hiše Delo Revije, saj je podjetje v stečajnem postopku. To pomeni, da bo družba Delo Revije prekinila pogodbe o delovnem razmerju z vsemi zaposlenimi, ki jih je več kot 60. Največja upnica družbe Delo Revije, ki je bila prej v lasti Mateja Raščana in njegovega podjetja Monera, pa je znamke revij oddala v najem družbam iz skupine Krater.

Glavni razlog za propad mnogih medijev v Sloveniji zagotovo ni majhen medijski trg, ampak predvsem neresno zastavljeni medijski projekti, pomanjkanje strokovnega kadra in v več primerih tudi povezanost vloženega kapitala z dnevno politiko oziroma navezanost kapitala s povsem drugimi interesi.

1   Sandra B. Hrvatin in Marko Milosavljevič, Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih. Ljubljana: Mirovni inštitut, str. 29.
2   Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih, str. 33.
3   Mag neodvisna edicija Dela, Večer, 4. 10. 2005.
4   Nasprotujemo tako imenovanju Danila Slivnika kot nakupu revije Mag, Mladina, 10. 10. 2005.
5   Novinarji Maga proti novinarjem Dela, Večer, 11. 10. 2005.
6   Slovenec, 5.8.1995: »Posredovanje takšnih vrednot, ki človeka pozitivno naravnajo.«
7   Trojka se pripravlja na veliko bitko za gledalce. Delo, 25. 9. 1995.
8   Bo šla TV3 v stečaj? Mladina, 3. 6. 1997.
9   TV3 je mrtva, naj živi TV3. Delo, 18. 2. 2003.
10 Glas, ki se sliši v deveto vas. 7D, 27. 7. 1995.
11 Nastala je skupina GV. Delo, 1. 2. 2001.
12 Gospodarskemu vestniku v slovo. Večer, 22. 2. 2005.
13 GV Skupina odslej v rokah Švedov. Delo, 22. 2. 2005. 14 Poslanci se strinjajo s komisijo: Z brezplačniki želeli vplivati na volitve. Delo, 12. 10. 2011.
15 Ko Vest obmolkne. Sobotna priloga Dela, 11. 6. 2011.
16 Ko Vest obmolkne. Sobotna priloga Dela, 11. 6. 2011.

nazaj