V zgodovini novinarstva veljajo tehnološke inovacije ne le kot poslovne priložnosti lastnikov za uveljavljanje novih oblik cenejšega in hitrejšega posredovana novinarskih vsebin, temveč imajo vselej tudi kulturne posledice za delo novinarjev, preoblikujejo socialni položaj delavcev v uredništvih, vplivajo na družbene procese znotraj novinarske skupnosti ter prinašajo politične implikacije za vlogo novinarstva v družbi.[1] Raziskave po svetu[2] in v Sloveniji[3] kažejo, da je vzpon spletnega novinarstva v tradicionalnih medijskih hišah v poznem kapitalizmu povzročil precejšne kulturne premike v uredništvih, zanemarjenje delavskih pravic posredovalcem spletnih novic, družbeno polarizacijo novinarske skupnosti pri vprašanju spletnega novinarstva in težko prepoznavne politične funkcije »nove vrste novinarjev«.[4] Uprave so namreč navadno oblikovale od ostalih delov medijske hiše ločene novinarske oddelke, ki zaradi monotonosti in mehanizacije dela spominjajo na »tovarne novic«, kot bi zapisali Bantz in drugi[5], v praksah (spletnih) novinarjev pa z vpeljevanjem principov manualnega dela zanemarjajo kognitivni značaj novinarstva.[6] Spletni novinarji, med katerimi postaja »atipično« delo norma, delajo v odprtih in tveganih produkcijskih razmerjih, ki ne zagotavljajo socialne varnosti.[7] Z uveljavljanjem spleta v novinarstvu tradicionalnih medijskih hiš je nastalo razlikovanje znotraj novinarske skupnosti med »pravimi« in »nepravimi« novinarji, pri čemer med slednje sodijo spletni novinarji, ki veljajo prej za posredovalce kot ustvarjalce novic.[8] Kulturno in družbeno marginaliziranje spletnih novinarjev prinaša tudi vprašanji, kakšne vloge ti akterji zavzemajo v političnem življenju in kako jih »mlajši bratje« časopisnih, radijskih in televizijskih novinarjev razumejo.[9] Številne raziskave torej nakazujejo, da ponovno krepitev industrializacije v novinarstvu spremlja proces pavperizacije novinarjev.[10] Spletnim novinarjem se kot skupini znotraj novinarske skupnosti namreč ne slabša le materialna osnova za življenje, temveč se proletarizirata tudi kultura njihovega dela in njihova vloga kot posredovalcev in razlagalcev družbene realnosti v političnem življenju. Članek se s temi problemi ukvarja v kontekstu spletnih novinarjev slovenskih časopisnih hiš Dela in Dnevnika. Na podlagi izsledkov opazovanja z udeležbo v spletnih oddelkih in analize poglobljenih intervjujev s spletnimi novinarji in njihovimi nadrejenimi prepleteno analizira značaj dela spletnih novinarjev, delovna razmerja v spletnih oddelkih, odnose med spletnimi novinarji in njihovimi časopisnimi kolegi ter samorazumevanje vloge njihovega dela v družbi.[11]

V spletnih oddelkih tradicionalnih medijskih hiš so procesi zbiranja informacij, upovedovanja in posredovanja novic vezani na delo za računalnikom, zato se v nekaterih državah spletni novinarji poimenujejo »skrbniki računalniških mišk«.[12] Kot kažejo raziskave iz različnih držav, spletni novinarji skorajda ne zapuščajo uredništev in spletne novice ustvarjajo predvsem tako, da prilagajajo vsebine časopisnih kolegov za objavo na spletni strani, reciklirajo vsebine domačih in tujih tiskovnih agencij ter spremljajo druge medije in posnemajo njihove vsebine.[13] Kot kažejo rezultati opazovanja z udeležbo na Delu in Dnevniku, je tovrstno »novinarstvo iz druge roke«[14] značilno za sporočanjske procese v njunih spletnih oddelkih.

»Kar mi počnemo, dejansko ni novinarstvo. Jaz sedim v uredništvu, po spletu iščem informacije in jih nato preoblikujem v novico,« pravi Delov spletni novinar B. To je samo ena od izjav, ki kaže na to, da se spletni novinarji Dela in Dnevnika nimajo za »prave« novinarje. Izrazi, kot so »copy-pasterji« (Delovi spletni novinarji A, B, D; Dnevnikovi spletni novinarji A, B), »prevajalci« (Dnevnikov spletni novinar C), »novinarji pod narekovaji« (Dnevnikov spletni novinar D) in »reciklatorji« (Delov spletni novinar E), implicirajo, kar spletni novinarji eksplicirajo, in sicer, da svojega dela ne razumejo kot izziv. »Mi nismo kognitivni delavci. Jaz dobim že objavljene informacije, jih nekako preoblikujem in jih nato objavim na spletu. Sedim v uredništvu in pišem o dogodkih, na katerih nisem bil,« zatrjuje Delov spletni novinar C. Ko intervjuvanci opisujejo delo spletnih novinarjev, uporabljajo metafore, na primer »tekočega traku« (Delov spletni novinar A) in »tovarne« (Dnevnikov spletni novinar A), ki kažejo na monotonost in visoko rutiniziranost. V tem kontekstu nekateri poudarjajo, da se počutijo »odtujene« od zgodb, ki jih pišejo (Delov spletni novinar A), in da so »distancirani« od ljudi v prispevkih (Dnevnikov spletni novinar C).

Rezultati opazovanja z udeležbo potrjujejo besede Delovih in Dnevnikovih spletnih novinarjev, saj ti redko ponujajo »izvirne« novice, ki nastajajo z aktivnim iskanjem informacij, saj večinoma »dajejo« časopisne vsebine na spletno stran, preoblikujejo agencijske novice po principu »kopiraj-in-prilepi« ali pa »prevajajo« že objavljene novice tujih medijev. Zaradi nenehne stiske s časom, saj se od njih zahteva karseda hitro objavljanje čim večjega števila novic, se dogaja, da so spletni novinarji primorani zanemarjati nekatere temeljne postulate novinarstva – na primer preverjanje informacij. »To bi vzelo preveč časa. Informacije so namreč že preverili mediji, ki so te informacije prvi objavili,« pravi Dnevnikov spletni novinar D. Podobno odgovarja tudi Dnevnikov spletni novinar A: »Ne dvomim v verodostojnost novic, ki so objavljene na CNN ali BBC ali drugje. Samo prevedem jih.« Pomenljiv detajl industrijskega značaja dela spletnih novinarjev je uporaba orodij, kot so Google Translate, da bi lahko karseda hitro objavljali novice. »To je samo pomagalo, saj prevoda ne kopiram in prilepim. Pregledam ga in popravim napake,« pojasnjuje Dnevnikov novinar B.

Spletni oddelki tradicionalnih medijskih hiš navadno delujejo ločeno od primarne dejavnosti organizacije, v njih običajno delajo manj izkušeni novinarji in novinci v novinarstvu ter pogosto gojijo sebi lastno »minikulturo« s specifičnimi principi in praksami.[15] Četudi globalni trendi konvergence uredništev pod vprašaj postavljajo ločene identitete in prakse časopisnih, radijskih, televizijskih in spletnih novinarjev, empirični izsledki še vedno kažejo na precejšnjo institucionalno divergenco. Deuze v tem kontekstu ugotavlja, da so spletni novinarji institucionalno na nekakšni »nikogaršnji zemlji« in da je njihova identiteta »nenehno v delu«: »Spletni novinarji delajo za prestižne novinarske znamke, a vseeno niso prepoznani kot polnopravni člani profesije.«[16] Presenetljivo podobne izsledke ponuja pričujoča študija, saj spletni novinarji poudarjajo, da imajo »sekundarni« (Dnevnikov spletni novinar A) ali »marginalizirani« status (Delov spletni novinar C) znotraj hiše, četudi je Delo pred dvema letoma okrepil procese konvergence uredništva z gradnjo integrirane redakcije, Dnevnik pa lani s selitvijo spletnega oddelka iz petega nadstropja v tretje, kjer je tudi centralni desk časopisa.

Spletni novinarji obeh medijskih hiš opozarjajo na šibak institucionalni status in poudarjajo, da niso enakopravni časopisnim novinarjem. Med opisovanjem odnosa s časopisnimi kolegi uporabljajo, na primer, naslednje izraze, s katerimi naj bi jih označevali novinarji tiskane izdaje: »skupina študentov« (Delov spletni novinar C), »prepisovalci« (Dnevnikov spletni novinar C) in »sekundarni novinarji« (Dnevnikov novinar A). Intervjuvanci izpostavljajo tri razloge za podrejeni institucionalni status spletnega oddelka. Prvič, industrijski značaj dela spletnih novinarjev. »Podcenjujejo nas. Glavni razlog je nedvomno način našega dela – posredujemo namreč sekundarne novice, ki jih ne vidijo kot nekaj novinarskega.« (Dnevnikov spletni novinar B) Drugič, intervjuvani spletni novinarji izpostavljajo prevladujočo konservativno miselnost med člani časopisnih redakcij – in sicer do tehnoloških inovacij in spreminjanja uveljavljenih rutin. »Med nekaterimi časopisnimi novinarji je zaznati vzvišenost. Mi smo tam kot neki, ki jih morajo imeti – neki študenti pač. /…/ Oni so še ta stara šola. Za njih je pač pomembno in vredno samo tisto, kar je objavljeno v časopisu. In glede na to, da to trenutno tudi tisti, ki vodijo podjetje, še iz te šole, menim, da se bo kaj spremenilo šele takrat, ko se bo garnitura zamenjala.« (Delov spletni novinar C) Tretjič, časopisni novinarji naj bi se bali za svojo službo in obstanek tiskanega časopisa v primeru močnejšega spletnega oddelka in spreminjanju prioritet medijske hiše. »Branost tiskane izdaje občutno pada, branost spletne strani je visoka. Bojijo se močnejšega spletnega oddelka.« (Dnevnikov spletni novinar C)

V odgovorih spletni novinarji tudi implicirajo, da je pomanjkanje institucionalne moči spletnih oddelkov povezano s pomanjkanjem vizije, kako razvijati spletno novinarstvo, in z neprilagojenim poslovnim modelom, ki prinaša nizek proračun in majhna vlaganja v tehnologijo in novinarski kader. Intervjuvanci pravijo, da ima spletni oddelek »marginalen pomen« v očeh uprave na Dnevniku (Dnevnikov spletni novinar B) in da je »pozabljen« del organizacije na Delu (Delov spletni novinar A). »To je vidno že v odnosu. Če gre prva med enakimi, to je odgovorna urednica, mimo nas, ne da bi pozdravila, potem jaz razumem, da se časopisni novinarji ne ukvarjajo z nami. Očitno nismo pomembni. /…/ Manjvrednost je sinonim za Delo.si na Delu.« (Delov spletni novinar A) V tem kontekstu odgovorna urednica časnika Delo priznava, da veliko ne sodeluje pri nastajanju Delo.si, ki ga označuje za »privesek« tiskane izdaje. Spletno mesto »smo dodali, ker so ga vsi imeli. Pri tem smo kasnili, ker nismo verjeli v to, še vedno ne verjamemo v to,« pravi urednica.

Raziskave kažejo, da spletni novinarji tradicionalnih medijskih hiš pogosto delajo v tveganih delovnih razmerjih. Produkcijski odnosi, v katere so vpeti spletni novinarji, so navadno fleksibilni, saj le redko uživajo redno zaposlitev, med njimi pa pogosto prevladuje zavedanje, da bodo prvi, ki bodo odslovljeni, če medijska hiša zaide v finančne težave.[17] V tem kontekstu nekateri avtorji pišejo o »ljudeh, ki smo jih poznali kot delodajalce«[18] in opozarjajo na globalni trend razmaha »atipičnega dela« v medijski industriji, ki normalizira začasna in odprta delovna razmerja v novinarstvu ter individualizira produkcijske odnose, s čimer se tlači kolektivniboj za delavske pravice novinarjev.[19] V spletnih oddelkih Dela in Dnevnika od srede devetdesetih let ni bilo »premišljene« politike zaposlovanja, poudarja nekdanji odgovorni urednik Dnevnika in zdajšnji vodja projekta integracije, kar se odslikava v dejstvu, da so edini z redno zaposlitvijo tisti, ki na Delo.si in Dnevnik.si urednikujejo, medtem ko spletni novinarji delajo kot samostojni podjetniki, prek avtorskih pogodb ali študentskega servisa, toda ne vsi. Nekateri so brez vsakršnega formalnega delovnega razmerja, drugi brez nekaterih osnovnih delavskih pravic.

V času opazovanja Dnevnikovi spletni novinarji kot po pravilu niso delali v formaliziranih produkcijskih odnosih. »Na Dnevniku je to malo čudno. Honorarno sem, češ, zaposlen in plačan sem na uro. Ampak nimam nobene pogodbe. Pač, oddam ure na koncu meseca in dobim denar na račun. /…/ Problem je, če dobiš nekih 800 evrov, ker potem, ko vse plačaš, ti ostane 400 ali 500 evrov. To ni zdaj ravno neko plačilo, da bom jaz delal tu 30 let. To je slepa ulica.« (Dnevnikov spletni novinar D) Takratna izvršna urednica Dnevnik.si se zaveda teh nepravilnosti, ki niso omejene na delavce v spletnem oddelku, in odgovarja, da je »treba vprašati višje instance«: »Mislim, da področni uredniki nismo tisti, ki tega ne bi želeli, ravno obratno je. Te stvari si želimo urediti, ampak to je ukaz, ki prihaja iz samega poslovodstva.«

Na Delu so delovna razmerja vendarle malo bolje urejena. Nihče od spletnih novinarjev vseeno ne čuti socialne varnosti, a ne le zaradi tega, ker so pogodbena razmerja sklenjena za eno leto. »Ne. Kako naj čutim socialno varnost, saj še bolniške nimam, nimam dopusta, nimam ničesar? Kolikor delaš, toliko si plačan. In prekinejo ti lahko pogodbo itak kadarkoli z enomesečnim odpovednim rokom – še za to ne vem, ali drži.« (Delov spletni novinar D) Izvršna urednica Delo.si, ki je med opazovanjem z udeležbo ravno prevzemala funkcijo in zdaj opravlja delo vodje projekta integracije, pravi, da je delo v spletnem oddelku »črnsko« in »suženjsko«. »Večje socialne varnosti kot to, da imajo podpisane pogodbe za eno leto in da jim zagotavljam 1000 evrov bruto na mesec, nimajo. /…/ Z bolniškimi smo se mi zdaj tako zmenili, da lahko delajo od doma in da dobijo plačano. Če so pa toliko bolni, da ne morejo, jim pač – nekdo jih mora nadomestiti – ne morem plačati.«

Katere normativne predpostavke prevladujejo v novinarstvu in kako se udejanjajo v delu novinarjev, je odvisno od specifičnega družbenega konteksta. Več modelov novinarstva oziroma njihovih dimenzij se poleg tega lahko uveljavlja hkrati.[20] Nekateri avtorji, izhajajoč iz predpostavke o ločevanju med »mnenji« in »dejstvi«, sliko poenostavljajo in prepoznavajo eno paradigmo, ki jo imenujejo visokomodernistična ali klasična paradigma novinarstva.[21] Tovrstno novinarstvo, ki se je po padcu socializma uveljavilo tudi v Sloveniji[22], ima namreč vlogo zagotavljanja poročil in analiz dogodkov in procesov heterogenemu občinstvu državljanov s »skupno kulturo javnosti«, novinarji pa s točnim in nepristranskim prikazovanjem družbene realnosti, ki naj bi obstajala neodvisno od pripovedovanja o njej in od novinarskih institucij. S tem služijo »javnemu dobremu« in »javnemu razsvetljevanju« ter predstavljajo »integrativno silo« in »temelj javne razprave«. Hkrati številni avtorji pišejo o krizi in zamiranju te paradigme ter prevladi »tržnega novinarstva«, ki je rezultat novinarske vpetosti v političnoekonomske spone in podrejanja razvedrilne funkcije komercialnim imperativom v novinarskem delovanju.[23] Tiste redke študije, ki so se preučevale vloge spletnih novinarjev v političnem življenju, niso pokazale bistvenih razlik z novinarji, ki delajo za tisk, radio ali televizijo.[24] Kažejo namreč, da spletni novinarji svojo vlogo razumejo kot kombinacijo tradicionalne vloge posredovalcev in razlagalcev realnosti na eni ter tistih, ki omogočajo pogoje za razvoj pluralistične javne razprave.[25] Intervjuji z Delovimi in Dnevnikovimi spletnimi novinarji kažejo, da imajo v spletnih oddelkih težave v celoti uresničevati visokomodernistično ali klasično paradigmo novinarstva.

Intervjuvanci se bolj kot ne strinjajo, da posredujejo nepristranske in ažurne podobe realnosti. »Mi posredujemo novice dneva – ažurno in ves čas. /…/ Naše novice pomagajo bralcem, da se lažje odločajo, na primer na volitvah,« pravi Dnevnikov spletni novinar B. Podobno zatrjuje Delov spletni novinar A: »Mi posredujemo točne in hitre informacije, na podlagi katerih se ljudje odločajo. /…/ Pri nas lahko najdejo novice, ki lahko vplivajo na njihova življenja.« V tem kontekstu vsi intervjuvani spletni novinarji niso prepričani, da s svojim delom pomagajo ljudem s ponujanjem tovrstnih vsebin, verjamejo pa, da sta spletni strani Delo.si in Dnevnik.si dober vir za odločanje in participacijo. V tem okviru svoje vlogo v političnem življenju razumejo v skladu s klasično ali visokomodernistično paradigmo. Na primer Delov spletni novinar B tako pravi: »Ljudje na naši strani lahko preberejo, da se je to in to zgodilo ter lahko na podlagi tega oblikujejo mnenje. /…/ Mi pomagamo državljanom, da niso kot čreda ovac.« Dnevnikov novinar C – tako kot še nekateri drugi – v tem kontekstu izpostavlja ažurnost spletnih novic: »Spletni novinarji posredujejo novice takoj in državljani lahko zato sprejmejo takojšnjo odločitev.«

Analiza intervjujev tudi kaže, da spletni novinarji idealizirajo kritičen značaj klasičnega novinarstva. Intervjuvanci namreč poudarjajo, da bi morala biti primarna vloga novinarjev – ne glede na medijsko platformo – nadziranje delovanja družbenih institucij in nosilcev političnoekonomske moči. Pri tem poudarjajo, da zaradi zahtev po stalni produkciji spletnih novic in zaradi mehaniziranega dela sami ne morejo delovati kot »kritični psi čuvaji« (Delov spletni novinar A) ali »nadzorniki močnih« (Dnevnikov spletni novinar C). Hkrati poudarjajo, da jih uredniki ne bi ovirali pri kritičnem delovanju – če bi to počeli v prostem času. »Dejansko bi to delal v prostem času. /…/ Meni žal ni do tega. Račune je žal treba plačati. Ne vem, motivacije ni, to je problem. Za mlade novinarje ni motivacije.« Podobno odgovarja tudi Dnevnikov spletni novinar D: »Zdaj ni neke omejitve. Če bom jaz rekel, da bom naredil to in to, bom skoraj sigurno lahko to delal. /…/ V prostem času. Mislim, napisal bi si ure, da sem delal. Ne vem, ali bi bil za to plačan. Ni se še zgodilo.«

Študija s površinskim pregledom značaja dela spletnih novinarjev na Delu in Dnevniku, delovnih razmerij v njihovih spletnih oddelkih, odnosov med spletnimi novinarji in njihovimi časopisnimi kolegi v obeh medijskih hišah ter samorazumevanja vloge spletnih novinarjev v družbi razkriva pojav pavperizacije spletnih novinarjev v Sloveniji. Zaradi negotovih in nestabilnih delovnih razmerij spletnih novinarjev, ki zanemarjajo osnovne delavske in socialne pravice, lahko govorimo o ekonomski in socialni pavperizaciji. Zaradi industrializacije dela novinarjev v spletnih oddelkih, v katerih manualni značaj dela spodriva kognitivnost novinarstva, in s tem povezanim občutkov stigmatizacije znotraj novinarske skupnosti, lahko prepoznavamo kulturno in družbeno pavperizacijo. Zaradi nezmožnosti udejanjanja progresivnih idej novinarstva z dejavnostjo spletnih novinarjev, ki je v prvi vrsti povezano s skrajno rutinizacijo dela, lahko razglabljamo o politični pavperizaciji. Ti procesi in pojavi vsekakor niso omejeni na spletne oddelke tradicionalnih medijskih hiš in njihove novinarje, temveč odslikavajo širše politične, ekonomske, kulturne in tehnološke okoliščine pozne moderne, ko procesi fragmentiranja kolektivitet in individualiziranja človekove dejavnosti otežujejo boj za kolektivne pravice, kreativno delo in avtonomno družbeno delovanje. Ker avtomatizem med lastnino, močjo in delom ni lasten zgolj spletnim oddelkom, temveč definira delo vseh novinarjev, ki so vpeti v institucionalne spone medijskih organizacij, je treba polimorfni pojav pavperizacije novinarstva nenehno prevpraševati in kljubovati njegovi naturalizaciji tako na ravni posameznega novinarskega oddelka, medijske organizacije, novinarske skupnosti kot na ravni družbe, če novinarji želijo postati del progresivnih družbenih sil.

Vsakič, ko zasledim idejo, ki gre nekako takole – »zato ker (vstavi poljuben družben problem), bi bilo potrebno internet omejiti/prepovedati/uzakoniti – se mi lasje postavijo po konci. To se mi ne zgodi zaradi vsebine konkretnega družbenega problema, ki je lahko vse od sovražnega govora, pedofilije, avtorskih pravic pa do spletnih prevar in terorističnih napadov, ampak večinoma zato, ker se iz takšnih idej kaže prvič, nerazumevanje osnovnih lastnosti interneta in drugič, poskus preslikave mehanizmov, ki so mogoče delovale v fizičnem svetu, v virtualni svet, ki pa ima drugačne lastnosti.

Za razumevanje temeljnih lastnosti interneta si je dobro ogledati njegovo zgodovino. Nastal je iz vojaškega projekta zasnove robustnega komunikacijskega omrežja, ki naj omogoča decentralizirano komunikacijo in s tem tudi komunikacijo, če bi prišlo do izpada nekaterih izmed vozlišč omrežja. Ta se je razvijal v okviru nekaterih univerz, ki so se na takšen način povezale med seboj. Oziroma bolj natančno: svoja obstoječa lokalna omrežja so povezale med seboj. Zatem so se pridružila podjetja (ki so poslovala s temi univerzami) s svojimi omrežji, kar kmalu pa tudi druga podjetja, pa podjetja, ki so tudi splošnim uporabnikom omogočala priključitev na to omrežje omrežij ... Z leti je iz tega povezovanja in prepletanja omrežij nastalo globalno omrežje omrežij, globalen medij, ki povezuje vse in vsakogar in ki mu pravimo internet.

Iz tega kratkega orisa zgodovine lahko opazimo več stvari.

Gre za globalni pojav.

Gre za pojav, ki ga ni narekovala nobena država oziroma kakšna druga oblika vladavine, ampak je nastal na podlagi interesov posameznikov, skupin, organizacij, institucij, ki so se med seboj želeli povezati in zgraditi ustrezno infrastrukturo. To je precej drugače kot po navadi poteka gradnja infrastrukture, recimo cest, kaj šele mednarodnih cest, ko navadno vse poteka od zgoraj navzdol. Verjetno je očitno, da obstoječega interneta ne bi bilo mogoče zgraditi od zgoraj, globalno, saj se države nikakor ne bi uspele dogovoriti in uskladiti, zediniti niti na tehnični, kaj šele drugih ravneh. Saj ga še prepoznale ne bi kot nekaj pomembnega in potrebnega.

Internet je predvsem tehnične narave. Rešuje tehnična vprašanja komunikacije na globalni ravni. Ne vsebuje družbenih konstruktov: od identitete pošiljatelja do zakonov. Ni bil zasnovan tako, ker ni bilo potrebe.

A bil je zasnovan tako, da je robusten, da okreva ob izpadu, da se prilagodi. Cenzuro (prekinitev zmožnosti pošiljanja podatkov) vidi kot okvaro in se temu poskuša prilagoditi.

Vanj se lahko poveže vsakdo in vsakdo lahko ponudi svoje vsebine oziroma storitve, do katerih lahko vsakdo enakopravno in enakovredno dostopa. To je ključna lastnost, zaradi katere danes vidimo internet kot tako demokratičen medij. Ni treba imeti veliko kapitala, da lahko začneš sodelovati kot ponudnik internetnih vsebin in storitev. Največja ovira je po navadi le potrebno znanje, ki pa je prosto dostopno kar na samem internetu.

Ali si res želimo spremeniti lastnosti interneta?

Te lastnosti niso nespremenljive, čeprav se nam mogoče kdaj tako zdi. Izvirajo predvsem iz tehničnih lastnosti interneta, te pa iz okoliščin njegovega nastanka oziroma obstoja. In te okoliščine so trenutno predvsem osredotočanje na tehnične probleme globalne povezljivosti in komunikacije in ne reševanje (večinoma že od prej obstoječih) družbenih problemov.

Te lastnosti niso nespremenljive, ker so odvisne od okoliščin svojega obstoja, te pa se lahko spremenijo. Zakoni – lokalni ali globalni – lahko postavijo nove ovire, nove omejitve in spremenijo definicijo problema, ki ga tehnične rešitve rešujejo. Zaradi velikosti in inercije interneta takšne spremembe seveda niso enostavne, ampak če bodo pritiski predolgo vztrajali, se lahko zgodijo. Do zdaj je internet rasel v politični klimi, ki je omogočala razmah takšnega spleta, kot ga poznamo, ampak znova in znova prihajajo valovi, iz različnih smeri, ki poskušajo to klimo spremeniti.

To seveda pomeni, da se spremenijo tudi druge lastnosti medmrežja. In vprašanje je, ali si to res želimo.

V članku avtor predlaga, da bi spodbujanje sovraštva in nestrpnosti prek spleta opredelili kot prekršek. Z motivacijo tega predloga se strinjam, a nikakor pa se ne morem strinjati s predlagano rešitvijo. Namreč, kakršnekoli zahteve po zmožnostih zakonskega reguliranja delovanja uporabnikov interneta za svojo uspešno realizacijo zahtevajo spremembo v njegovi tehnični zasnovi. Po eni strani je ta težko izvedljiva, ampak če že bi slučajno uspela, bi doživeli poraz na drugem področju: namreč izgubo popolnoma odprtega in demokratičnega medija.

Ali res želimo umazati čist in odprt medij, zasnovan le na konkretnih tehničnih problemih in rešitvah, s frustracijami in problemi naše družbe? Ali ne bi bilo mogoče bolj smiselno reševati problemov družbe tam, kjer nastajajo? V družbi sami? Seveda je slednje veliko težje, a hkrati se moramo zavedati, da po drugi strani z vsakim poskusom regulacije interneta v resnici poskušamo spremeniti njegove osnovne lastnosti. In tudi to postaviti na tehtnico.

Ampak da bi to lahko ustrezno pretehtali, moramo najprej dobro razumeti in poznati lastnosti medmrežja.

Avtor članka »Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?« piše, da »med zmerjanjem v javnosti in na spletu ni velike razlike«. Ni res. Velika razlika je: na internetu si uporabnik sam izbira, katere vsebine bo spremljal. Sam se odloča, katere medije bo obiskoval, katere komentarje bo prebiral.

Lahko rečemo, da je internet javni prostor, virtualni javni prostor, ki omogoča raznovrstne možnosti. Končno imamo prostor, ki je dovolj velik za vse. Za vse ideje, vse vsebine, vse informacije. Da, tako kot fizični prostor se lahko tudi virtualni uporablja tako za dobre kot slabe reči. A za razliko od fizičnega sta lahko na spletu dve osebi hkrati v istem prostoru, različnem prostoru ali pa sploh nista nikjer. Tako svoboda ene osebe zelo težko omeji svobodo druge.

V javnem fizičnem prostoru ni enostavnih tehničnih rešitev, ki bi omogočile, da nekdo, ki hodi čez javni prostor, recimo trg, ne vidi in ne sliši nekoga, ki na njem zmerja. Na internetu so takšne tehnične rešitve enostavne in poceni ter zelo učinkovite. Lahko popolnoma zakrijejo kakršnokoli prisotnost takšnega delovanja, če si bralec to seveda želi. Če pa je radoveden in želi poslušati zmerjanje ter vmes razmišljati o psihološkem profilu takšne osebe, pa tudi lahko.

Obiskovalcu spletnega medija je tako potrebno le ponuditi to možnost. Kaj si želi obiskati, kaj si želi prebrati. Torej ne samo, ali bo obiskoval neko spletno mesto ali ne, ampak tudi znotraj spletnega mesta – kaj se mu naj prikazuje in kaj ne. Veliko lažje in učinkoviteje od vpeljave represivnih ukrepov in moderatorjev je prepustiti uporabnikom, bralcem, da označijo/ocenijo komentarje in da si nastavijo, pod katero mejo jih naj to spletno mesto avtomatično skriva. Tako se vzpostavi enostaven samokorekcijski oziroma samoregulativni mehanizem: če uporabnik želi, da bo njegov komentar bran, da ga bodo brali drugi, pač ne sme pisati tako, da ga bodo označevali kot negativnega (zaradi katerekoli kategorije te ocene, ne samo zaradi sovražnega govora). Bralec pa se tudi sam odloča, katere oziroma kakšne stvari bo bral. Če ima dober želodec, lahko bere tudi izlivanje žolča.

Podobno je tudi glede drugih predlogov, ki jih lahko zasledimo v javnosti, recimo zahteve po identifikaciji uporabnikov s pravimi imeni. Zakaj bi bila to zahteva? Zakaj bi bilo to uzakonjeno? Naj se prepusti bralcu, da si označi, ali želi imeti prikazane komentarje uporabnikov, ki niso razkrili svojega pravega imena oziroma ta ni preverjen. In avtorji komentarjev se bodo odločali, ali ga želijo razkriti ali ne, bralci pa, kaj bi brali. In za to ni potreben noben nov zakon.

V fizičnem svetu je mogoče utemeljiti potrebo po univerzalnih pravilih, ki naj bi jih vsi upoštevali, toda v virtualnem svetu je takšno potrebo nemogoče utemeljiti. Pravila delovanja se namreč lahko prilagajajo konkretnemu uporabniku, konkretnemu spletnemu mestu; možno je mikroprilagajanje, ni potrebe po univerzalnem pravilu, ki bi naj zadovoljilo vse uporabnike. Niti potrebe po odločevalcu, kaj in kakšna bi naj takšna pravila bila.

Lahko bi se reklo, da je takšno mikroprilagajanje le zakrivanje oziroma skrivanje problemov, recimo sovražnega govora. Ampak ali je to res? Če nihče (ki si tega ne želi) napisanega sovražnega govora ne bere, ali je to še vedno sovražni govor? Ali je mogoče bolj podobno temu, da bi avtor to zapisal na list papirja, sedeč na klopci na sicer javnem trgu, ne da bi to kdorkoli opazil ali prebral? Da, lahko je skrb zbujajoče, da je avtor takšnih misli, ampak verjetno se res ne želimo spuščati tudi v regulacijo misli?

Avtor članka zapiše: »Zavedam se možnih pomislekov in ugovorov glede možnosti posega v svobodo izražanja, vendar je alternativa le, da glede širjenja sovražnega govora na spletu in v medijih ne naredimo nič.«

Ni alternativa le to. Mogoče je, če razmišljamo v okvirih obstoječih praks, v katerih sta edini možnosti preventiva ali represija. Pozabljamo pa na samoregulativne zmožnosti interneta, za kar je potrebujemo le nekaj inovativnosti, da se uporabi pri konkretnemu problemu. Mogoče je to videti premalo oprijemljivo, premalo konkretno, saj nismo trajno aktivni z izvajanjem nadzora in kaznovanja, kar bi nam dalo občutek, da redno delamo za zmanjševanje sovražnega govora na spletu. Ampak ali ni veliko lepše uporabiti rešitev, ki jo je treba le pravilno zastaviti, potem pa sama steče? In samoregulativna povratna zanka naredi svoje? Mi pa se lahko medtem posvetimo drugim problemom.

Vse to je mogoče, ne da bi bilo zato treba spreminjati oziroma spodbujati k spreminjanju temeljnih lastnosti interneta. In s tem brez vzpostavitve vzvodov regulacije, ki bi lahko mogoče kdaj bili uporabljeni tudi za manj plemenite namene.

»Novo znanje je najbolj dragoceni izdelek na svetu. Čim več znanja imamo na razpolago, tem boljši postajamo.«

- Kurt Vonnegut

Videli smo, vedeli smo. Pa vendar je vse ostalo na obrobju našega vsakdana, prihranjeno za neformalne pogovore in razmišljanja, ko smo zajadrali med novice. V najboljšem primeru smo sedeli priklopljeni na internet in tiho sovražili. Fenomen Wikileaks. Največja baza razkritih informacij, ki naj bi ogrozila položaje vodilnih politikov in drugih vplivnih posameznikov ter njihovih političnih akcij. Sama ideja je postala nevarna in – potem ko se je uresničila in so na dan pricurljale zaupne informacije – se ni zgodilo nič. Zakaj? Zakaj smo ljudje 21. stoletja tako otopeli ob informacijah, ki bi jih lahko uporabili kot orožje za boj proti krivicam in odločitvam politikov, ki jih ne podpiramo? Do informacij smo postali distancirani, cinični in apatični. Kajti ko preberemo časopise, pogledamo novice na televiziji in poskušamo najti koherentno celoto informacij v poplavi na internetu, smo že preveč utrujeni, da bi imeli čas in energijo še za akcijo.

Ključno vprašanje, ki se zastavlja ob poslušanju Juliana Assangea, je, zakaj je, kljub neverjetnim zgodbam, ki jih pripoveduje, informacijah, ki jih širi po svetu, tako dolgočasen? Še Slavoj Žižek, drugače veliki javni zagovornik Wikileaksa, spletne strani, ki nas je v zadnjih letih zasula s tajnimi dokumenti, se je med slavno debato z njim vidno dolgočasil. Kako je mogoče, da je informacijski terorist, človek, ki so ga vlade začele primerjati s samim demoničnim Osamo bin Ladnom, postal le še eden izmed fast-food medijskih doživetij, katerih moč pojenja, še preden izrečejo zadnji stavek? Kako so lahko informacije o pobijanju civilistov v Iraku s strani ameriških vojakov, o načrtnem spodbujanju in financiranju medetničnega nasilja v Nigeriji s strani Shella postale le trenutek zgražanja, obsojanja in premišljevanja, ne pa podlaga širše družbene dejavnosti? Kako je mogoče, da Wikileaks ne prispeva k večanju družbene participacije, ampak, ravno nasprotno, dodatno spodbuja ozračje civilne apatije?

»Poplava natančnih informacij in spolirane zabave ljudi obenem izbrusi v duhovitosti in jih poneumlja.« (Horkheimer in Adorno 2002: 12–13) V duhu klasične analize frankfurtske kritične teorije moramo razumeti tudi pomen Wikileaksa. Informacije, s katerimi nas vsak dan bombardirajo, so preštevilne, da bi omogočile resno mišljenje o njih. Wikileaks se tako izgublja v poplavi medijskih vsebin, podob, gesel, s katerimi nas obstreljuje družba spektakla (Debord 1999), in nas sili v golo kopičenje informacij, ne omogoča pa trenutka resne refleksije. Informacije, kot motiv delovanja, izgubljajo svoj pomen in naenkrat postanejo same sebi namen. Sredstvo delovanja se sprevrača v njegov cilj. Prototip fetiša informiranja je Wikipedia, ki je zbirka golih, nereflektiranih informacij in tako verjetno ni naključje, da si je Assange del imena lastne spletne strani izposodil od njih. Wikileaks tako postaja le še dodatna medijska mašinerija, ki producira ogromno količino informacij[1], njihova količina pa je zastrašujoča. Posameznik ob soočenju z njimi ne izgubi zgolj želje po raziskovanju, ampak tudi po vednosti.

Vendar pa dobeseden prevod imena Wikileaks oz. predpone wiki- nakazuje še na eno pomembno razsežnost sodobnega pretoka informacij; namreč, hitrost postopka. Ward Cunningham, programer, ki mu pripisujejo »izum« nove rabe besede wiki, pojasnjuje, da je pri izboru imena za WikiWikiWeb namerno uporabil havajsko besedo, ki pomeni 'hiter'. Besedo je spoznal na prvem obisku Havajev, ko se je z letališča peljal z avtobusom, na katerem je pisalo Wiki Wiki Bus. Cunningham dodaja še, da v havajščini s ponavljanjem dajo pomenu dodatno težo, kar je storil tudi sam.[2] Poleg neizmerljivega mnoštva informacij, ki ga danes na spletu namiguje raba »wikijev«, se je treba zavedati tudi že v etimološke temelje samega izraza vgrajenega poudarka na hitrosti. Namreč, v postinformacijski družbi se je zgodila koincidenca med produkcijo, distribucijo in kritiko ideje – vse se zgodi takoj.

V usodi Wikileaksa se ne kaže le usoda informacij v informacijski dobi, ampak apatija ljudi ob soočenju s kupom pomembnih podatkov. Kaže tudi na najbolj elementarne oblike funkcioniranja družbe poznega kapitalizma. Obdobje po hladni vojni je bilo razglašeno za postideološko obdobje: dobo, ki naj bi jo vodil razum in ne ideali. V skladu s to politično paradigmo je v družboslovju dobil prominenco t. i. postmodernizem, ideja o koncu zgodovine (Fukuyama) in ideologij. S koncem velikih zgodb se je na ravni posameznika začela spreminjati percepcija oblasti. Tako sta v poznem kapitalizmu postali dominantni dve ideji o oblasti v svetu. Ali je nima nihče, se pravi, da je vse prepuščeno naključjem, ali pa oblast izvaja nekdo skrivoma v ozadju. Obe poziciji sta odziv na stik z velikim Drugim, simbolično avtoriteto, mrežo »socio-simbolnih razmerij, s katero je soočen in v katero je vpet subjekt«. (Žižek 1985: 121) Medtem ko ga prva dojema kot nepopolnega (kar je pozicija nevrotika, ki se stalno pritožuje nad nemočjo avtoritete), druga dojema simbolno strukturo kot preveč celotno, kot popolnoma zapolnjeno (to je paranoična pozicija, ki subjektu krade užitek) (Salecl 2004). Predvsem drugo idejo lepo ponazarjajo vse večje obsedenosti ljudi z raznimi teorijami zarote (Zeitgeist), velikimi osebami, ki v ozadju upravljajo z našimi življenji.[3] Wikileaks razkriva to skrito oblast, skrita ozadja, spletke, zarote in še dodatno hrani paranoično fantazijo o veliki osebi, ki v ozadju nadzoruje celotno dogajanje. Wikileaks slika svet kot zaroto. S tem pa zakriva dejstvo, da za principom delovanja družbe ni posameznika, ki bi vse nadzoroval, ampak je na tem mestu sistem sam, oziroma bolje rečeno vsak posameznik.

Na misel pride Žižkova razdelava nasilja – na prvi pogled očitni signali nasilja, kriminalna dejanja, protesti, mednarodni konflikti itd. so zgolj direktno vidno subjektivno nasilje, ki ga izvaja akter, ki ga lahko jasno identificiramo. Vendar pa je potrebno razmišljati bolj abstraktno in stopiti korak nazaj, nasilje objektivizirati – tako lahko »identificiramo nasilje, ki ohranja naš lasten trud zoperstaviti se nasilju in promovirati toleranco.« (2008b: 1) Simbolno nasilje je utelešeno v jeziku in njegovih formah in ni na delu le v očitnih primerih (na primer reproduciranje družbene dominacije v vsakdanjem govoru in njegovih formah); obstaja še bolj fundamentalna forma nasilja, ki se nanaša na jezik kot tak. Za našo rabo morda še ustreznejši pa je Žižkov koncept sistemskega nasilja – »pogosto katastrofalnih posledic gladkega funkcioniranja naših ekonomskih in političnih sistemov ... Sistemsko nasilje je nekaj kot notorična 'temna snov' v fiziki, nasprotni pol vse-preveč-vidnemu subjektivnemu nasilju.« (ibid.: 2)

Na drugem polu odzivov v stiku z Velikim Drugim so nevrotiki, ki dojemajo svet kot kaotičen, kot da v njem nihče nima nadzora. Ravno ti dokazujejo, da doba poznega kapitalizma ni postideološka, ampak se je forma ideologije kot napačne zavesti spremenila. Informacije, ki jih razkriva Wikileaks, tudi »nevrotiku« ne pridejo do živega. Pokaže se, da posameznik ne deluje na podlagi informacij, ki jih ima, ampak je njegovo vedenje odraz nečesa drugega. Besede ne štejejo več, informacije izgubljajo svojo moč, saj utonejo v stanje indiference: »Cesar je gol, mediji razglašajo to dejstvo, ampak videti je, kot da nikomur ni mar – ljudje se še naprej vedejo kot da cesar ni gol.« (Žižek 1999: 71) V času torej, ko velja svoboda govora, ko imajo vsi pravico do besede, ne ostane nihče več, ki bi poslušal, slišal.

Fenomen Wikileaks lahko poizkusimo interpretirati prek dominantne forme ideologije na Zahodu, ki jo Žižek (prek Sloterdijka) enači s cinizmom. Cinični posameznik se dobro zaveda razkoraka med ideologijo in realnostjo[4], ampak vseeno raje vztraja pri maski ideologije. Kot Sloterdijk obrne znano Marxovo formulo o ideologiji in trdi: »Prav dobro vedo, kaj počno, toda to še vedno počno.« (Žižek 2008a: 29) Posameznik vztraja pri ideologiji, kljub informacijam, ki jo razbijajo, saj mu maska ideologije ponuja bolj koherenten in varen svet, znotraj katerega je lažje delovati, kar je laična raba znane Heglove teze o dejstvih: »Če se dejstva ne skladajo s teorijo, toliko slabše za dejstva.«

Na tem mestu je smiselno uvesti ločitev med vednostjo in verovanjem. Verovanje je pogoj vednosti, določa njene meje, doseg in učinek. Posameznik je nezmožen videti in vedeti, v kar ne veruje. Posamezniku ni treba vedeti, da sistem deluje, bolj pomembno je, da v to veruje. Ta način delovanja ideologije odlično ponazarja anekdota o znanem fiziku Nielsu Bohru, ki je kot človek znanosti in racionalnosti kljub temu imel nad vhodom v laboratorij izobešeno podkev. Ljudje so ga spraševali, kako lahko verjame v moč kosa kovine, ko pa očitno ve, da podkev ne prinaša sreče. Bohr jim je odgovarjal, da seveda ni nor in ne verjame v magično moč, a da so mu rekli, da funkcionira tudi, če ne verjameš, da deluje. Ta odgovor najbolj očitno kaže na način delovanja verovanja in verjetja. Sistem funkcionira, ne da bi resnično verjeli vanj, vanj moramo zgolj verovati. Še radikalneje, predpostaviti moramo, da nekdo drug veruje in verovali bomo prek njega.[5] Kot zapiše Renata Salecl: »Da bi se lahko ravnali po večinskem mnenju, morajo samo verjeti, da večina ljudi okoli njih res verjame. Ideologije tako uspevajo na verjetju v verjetje drugih.« (2011: 14)[6]

Kljub temu da nam Wikileaks razkriva vse »napake« sistema, v katerem živimo, in s tem spodkopava naše verjetje v sistem, je dovolj, da verujemo (have faith), da sistem deluje dobro in kazal se nam bo kot takšen. Posameznik se vede kot sanjajoči, ki vse zunanje dražljaje vpleta v sklop lastnih sanj in ne dovoli, da bi karkoli motilo njegovo fantazmatsko izpolnitev želje. Oklepa se fantazije in pometa realnost pod preprogo. Ravna se po načelu ugodja in ne po načelu realnosti.[7]

Za razumevanje ideologije je potrebno narediti dodaten obrat in jo iz sveta idej vrniti v prakso. Teza, ki jo zagovarja Althusser, je, da ideologija ni idejna praksa, ampak materialna. Ideologija ima materialno eksistenco, obstaja v praksah, dejanjih, ritualih, tehnikah ... Tezo o verovanju v sistem in funkcioniranju ideologije moramo dodatno obrniti in ugotoviti, da je za delovanje sistema bolj bistveno, da delujemo, kot da verujemo. Denar, kot blago nasploh, obstaja, ker se subjekti vedejo, kot da obstaja. Sistem funkcionira, ker se subjekti vedejo, kot da funkcionira. Že znan Pascalov obrazec nas uči, da verovanje ni idejna, ampak predvsem materialna praksa. »Pokleknite, premikajte ustnice v molitvi in verovali boste.« (Lešnik 1997: 25) Ideologija kot praksa se sklada s prej omenjenim ciničnim odnosom do sveta. Cinik ima ves čas distanco do ideoloških floskul, ki nam jih vsiljuje sistem, vsako pozicijo napada z ironijo, s posmehom, sarkazmom. Ne verjame v velike zgodbe, ne zaupa politikom, teoriji, idejam ... Posmehuje se ideološkim pozicijam, jih zavrača, se šali.[8]

Trik je prav v tem, da mu ta ironična distanca ne preprečuje, da ne bi deloval ideološko, dovolj je, da subjekt deluje, kot da verjame. Takšno vedenje lepo ponazarja sledeči primer, ki ga navaja Žižek. Na trgu se pojavi informacija o pomanjkanju toaletnega papirja. Zaradi te informacije začnejo ljudje panično kupovati zaloge in tako resnično nastane pomanjkanje. Na prvi pogled je videti, da so ljudje nasedli informaciji, toda s ciničnim posameznikom so stvari bolj zapletene. Ta si z ironično distanco reče: »Seveda nisem idiot, da bi verjel v pomanjkanje, ko pa vidim, da ga ni. Ampak zagotovo obstajajo neumni ljudje, ki so nasedli informaciji in bodo povzročili pomanjkanje, zato moram tudi jaz kupiti zaloge toaletnega papirja.« Kaj se torej zgodi? Papirja dejansko in nepreklicno zmanjka, izpolni se samouresničujoča prerokba. Cinični posameznik vzpostavi distanco do informacije, do ideologije, a vseeno se vede po njenih vzorcih.

Odnos cinika do Wikileaksa deluje ravno po tem principu. Prek informacij, ki mu jih podaja stran, vzpostavlja dodatno ironično in cinično držo do prevladujočega sistema, toda še vedno se obnaša, kot da sistem funkcionira normalno. Skratka, cinik res povzroči, da svet postane zarota. Lahko rečemo, da je cinik v funkciji sveta kot zarote in analogno lahko zatrdimo tudi, da je Wikileaks v funkciji ohranjanja cenzure. Kot velja za vse stvari, tudi problematičnih informacij ne iščemo tam, kjer bi jih pričakovali – torej v poplavi informacij. Najboljše mesto, kamor takšno informacijo lahko skrijemo, je Wikileaks.

Beremo novice in informacije o krivičnem in včasih že absurdnem stanju na svetu, ki ga vzpostavljajo politični in drugi mogotci, in to nas zadovolji. Normalni narcis t. i. informacijske družbe poskrbi, da bo v skladu s časom, kar pomeni vedeti, kaj se dogaja, torej – biti informiran. To se kaže kot najvišji cilj sodobnega človeka. V družbi, ki jo Baumann poimenuje »tekoča moderna«, je za posameznika glavno, da je na tekočem – da informacijo izve in gre potem mimo nje, saj tok družbe zahteva, da gre naprej, kjer ga čakajo nove informacije, da se čim prej za trenutek ustavijo v možganih in potem se gre znova proti novim informacijam. To je namreč najvišja dobrina, ki jo lahko v informacijski družbi dobiš in podaš – biti informiran. Prenesti informacije kvečjemu na višji akademski diskurz in vsebino ohraniti zgolj v jeziku. Ta miselnost zahodnega človeka je izgubila emancipatorni potencial, ki bi jezik pretvarjal v dejanja. Takšna miselnost je radikalno drugačna od miselnosti filozofskega diskurza v plodnih letih Marxovega delovanja, ki je kritiziral prav to ukleščenost védenja v jeziku in je v tezah o Feuerbachu zapisal: »Filozofi so svet samo različno interpretirali, gre pa za to, da ga spremenimo.« (Marx 1976: 359)

V sodobni potrošniški družbi sta tudi Wikileaks in Julian Assange postala potrošna dobrina. Spektakel. Razvedrilo. Informacije, ki nosijo tolikšno moč, da so o Assangeu prisiljeni govoriti najvišji svetovni politiki in ne samo to, ga označiti celo za terorista, so postale instantno potrošno blago, dobro za pogovor na kavču med televizijskimi oglasi. Wikileaks postreže z informacijo, posameznik se z njo zadovolji in gre dalje. Dogodek informacijske dobe je dogodek zaužitja informacije. Posameznik tako ne deluje, ostaja v apatiji, ampak prelaga odgovornost delovanja na druge. Lacanov »subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve«, tako postane »subjekt, za katerega se predpostavlja, da deluje«, imaginarni subjekt, prek katerega posamezniki zadovoljijo lastno željo in etično zahtevo po delovanju. Informacije, s katerimi nas zasipa Wikileaks, delujejo po principu potlačitve, obrambnega mehanizma, ko se psihična dejavnost umakne pred dejanji, ki bi lahko povzročila neugodje. Pozabi, da stvari ne delujejo; če ne moreš, deluj, kot da nimaš teh informacij in zadovolji svojo željo po delovanju s tem, da odgovornost za svoje delovanje preložiš na imaginarni subjekt, o katerem predpostavljaš, da bo deloval namesto tebe. Ko posameznik domneva, da bo nekdo drug deloval namesto njega, mu samemu ni treba storiti ničesar, saj delo opravi »subjekt, za katerega se predpostavlja, da deluje«. Da bi takšen subjekt imel svoje učinke, ni potrebno, da sploh obstaja – in običajno tudi ne.  

Debord, Guy (1999): Družba spektakla. Komentarji k Družbi spektakla. Ljubljana: Študentska založba.

Horkheimer, Max in Theodor W. Adorno (2002): Dialektika razsvetljenstva. Ljubljana: Studia humanitatis

Lešnik, Bogdan (1997): Subjekt v analizi. Ljubljana: Studia humanitatis.

Marx, Karl in Friderich Engels (1976–1977): Izbrana dela. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Močnik, Rastko (1999): 3 teorije: ideologija, nacija, institucija. Ljubljana: Založba *cf.

Salecl, Renata (2004): On Anxiety. London: Routledge.

Salecl, Renata (2011): Izbira. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Žižek, Slavoj (1985): »Patološki narcis« kot družbeno-nujna forma subjektivnosti. V: Družboslovne razprave, let. 2, št. 2, str. 105–141. Ljubljana: Slovensko sociološko društvo: Fakulteta za družbene vede.

Žižek, Slavoj (1999): The Žižek Reader. Oxford: Blackwell.

Žižek, Slavoj (2008a): The Sublime Object of Ideology. London: Verso

Žižek, Slavoj (2008b): Violence. New York: Picador.

Informacije, s katerimi nas zasipa Wikileaks, delujejo po principu potlačitve, obrambnega mehanizma, ko se psihična dejavnost umakne pred dejanji, ki bi lahko povzročila neugodje. Pozabi, da stvari ne delujejo; če ne moreš, deluj, kot da nimaš teh informacij in zadovolji svojo željo po delovanju s tem, da odgovornost za svoje delovanje preložiš na imaginarni subjekt, o katerem predpostavljaš, da bo deloval namesto tebe.