Razumevanje Turčije in njenega družbenopolitičnega razvoja je v Evropi večkrat zelo površno. Zadnja leta se v Turčiji pospešeno izvajajo reforme za demokratizacijo družbe, predvsem odkar je ta država zaprosila za članstvo v Evropski uniji leta 1999. V presenečenje mnogim je glavni pobudnik in podpornik teh reform vladajoča, sicer islamsko usmerjena Stranka za pravičnost in razvoj (AKP), ki je letos osvojila že tretji mandat. Poleg reform v ekonomiji in politiki so pomembne tudi reforme na področju človekovih pravic, svobode govora in medijev. Najpomembnejša med njimi je gotovo ta, da je dolgo zatirana kurdska manjšina prvič v zgodovini moderne Turčije leta 2009 dobila prvi televizijski kanal, ki predvaja v kurdščini 24 ur na dan.

Toda za zahodne demokracije je kljub vsemu napredku skrb zbujajoče obravnavanje medijev oziroma novinarjev, ki jih pestijo tožbe, nekatere med njimi pa tudi zapori, v katerih zaman čakajo na obtožnice tudi po več let – po nekaterih podatkih je trenutno zaprtih okrog 70 novinarjev.[1] Evropa takšno obravnavanje medijev in kratenje pravice svobode govora mnogokrat razume kot posledico politike trenutne oblasti. Razlogi za takšno situacijo pa so večplastni, družbenopolitični in zgodovinski. Trenutnega stanja ni mogoče razumeti, ne da bi obravnavali zgodovine vojaških udarov in moči vojske, ki je v Turčiji kljub vsem poskusom omejevanja le-te še vedno ena najmočnejših institucij v državi. Predvsem je prisotna v obliki militaristične in nacionalistične mentalitete, ki je že od nastanka republike vztrajno gradila svojo vlogo in vpliv v družbi, tudi prek izobraževalnih ustanov in sodne veje oblasti.

Vojska se ima za branitelja nacionalizma in sekularizma nasproti kot grožnji razumljenim islamskim in kurdskim separatističnim tokovom. Že pod vodstvom ustanovitelja moderne Turčije Mustafa Kemala Atatürka je bila vojska njegovo orožje v boju proti Otomanskemu imperiju in eden glavnih igralcev izgradnje turške nacionalne identitete. Vojska je tako v celotni politični zgodovini države posegala v politiko in izvajala državne udare skoraj vsako desetletje, predvsem takrat, ko se je po uvedbi večstrankarskega sistema na oblasti pojavila kemalistom[2] kritična garnitura. Državne udare je vojska izvajala vsako desetletje; leta 1960, 1971, 1980, in leta 1997 s t. i. postmodernim državnim udarom. Kot poskus državnega udara se šteje tudi 27. aprila leta 2007 na internetu objavljeno generalovo e-opozorilo.

Z nastopom oblasti islamsko usmerjene AKP leta 2002 se pojavi star konfliktni vzorec zgodovinskega boja med islamisti na eni strani in sekularnimi kemalisti ter vojsko na drugi. Ob politični zmagi AKP-ja naj bi po razkritih podatkih vojska večkrat načrtovala vojaški udar. V zvezi s tem je najbolj znano razkritje ilegalne kriminalne združbe, imenovane Ergenekon, obtožene poskusov izvedbe vojaškega udara. Že leta 2003 naj bi načrtovali teroristične napade, ki bi, kot že tolikokrat poprej, izzvali »nujno« vojaško posredovanje in vzpostavitev novega političnega reda. Prvi, ki so te alarmantne novice posredovali ljudstvu, so bili seveda mediji. Revija Nokta je 29. marca leta 2007 javno razkrila nekatere podatke o poskusih državnega udara in med drugim objavila vojaški spisek vojski zaupanja »vrednih« in »nevrednih« novinarjev. Revija je bila kmalu zatem zaprta in ves njen material zasežen.

V boju proti Ergenekonu se je začela velika kriminalistična akcija, prek medijev pa so počasi na dan prihajale podrobnosti sodelavcev številnih poskusov državnega udara, med katerimi je poleg vojaških osebnosti tudi veliko poslovnežev, odvetnikov, akademikov in ne nazadnje novinarjev ali ljudi, ki izrabljajo novinarski položaj. Tokrat pa tako vladajoča stranka kot velik del ljudstva niso več klonili vojaškim grožnjam. Tako je v vsaki celici turške družbe prisoten nov razkol; na tiste, ki želijo vojaški državni udar, s katerim bi vojska posegla v politiko in preprečila neželenim akterjem politično delovanje; ter na tiste, med katerimi so tako islamsko usmerjeni akterji kot levičarji in liberalci, ki jim je vojaškega poseganja v demokracijo dovolj.

Aretirali in zaprli so mnogo ljudi, med drugim tudi veliko novinarjev. Dejstvo, da so tudi nekateri mediji oz. novinarji sodelovali pri Ergenekonu in poskusu državnega udara, pomeni problem pri spoštovanju novinarske neodvisnosti in svobode govora. Kako se bo vladajoča oblast odzvala in kako bo obravnavala novinarje, ki so obtoženi rušenja oblasti, je namreč dvorezen meč. Oblast se lahko odzove tako legitimno kot nelegitimno. Vlada sicer trdi, da so novinarji priprti zaradi sodelovanja pri terorističnih dejavnostih in rušenju oblasti in ne zaradi novinarskega delovanja kot takega. A vprašanje je, ali in koliko vlada teh okoliščin ne izrablja za obračun z nasprotniki, tudi v medijih, in s tem poskuša utišati kritične glasove.

Obsodbe na račun trenutne oblasti, da zatira svobodo govora in opozicijske poglede, zato potrebujejo kritičen pregled. Na eni strani se veliko provladnih in proislamskih časopisov (na primer Zaman, Vakit, Star in Yeni S¸afak) sooča z mnogimi tožbami, medtem ko se protivladni časopisi (predvsem časopisi medijskega mogotca Dog˘an Group ter Cumhuriyet, glasnik kemalistično-sekularne opcije status quo) ne odrekajo stalni kritiki trenutne oblasti, pa zaradi tega niso sodno preganjani. Po drugi strani pa je oblast marca tega leta zaprla novinarja Ahmeta S¸ıka in Nedima S¸enerja, oba pod obtožnico sodelovanja pri Ergenekonu. Paradoks je ta, da je Ahmet S¸ık sodeloval z revijo Nokta ravno pri razkrivanju ilegalnih dejavnosti Ergenekona. Zato se domneva, da je S¸ık priprt zaradi neobjavljene knjige o zmernem islamskem gibanju Fethullah Gülena in njegovem vplivu na policijo v Turčiji. S¸ener pa v knjigi o umoru armenskega novinarja Hranta Dinka kritizira netransparentnosti oblasti pri razkrivanju tega zločina. Vprašanje je torej, ali je oblast izkoristila okoliščine in preganja tiste ljudi, ki so kritični do vladne politike? Pomembno je tudi dejstvo, da se je skupina novinarjev odzvala na ta problem in pozvala tako oblasti kot novinarje k spoštovanju svobode govora, hkrati pa ostro obsodila sodelovanje in izrabljanje novinarskega poklica pri nelegalnih aktivnostih.

Zanimiv pa je pojav ogromnega števila tožb proti provladnim in protivladnim novinarjem, ki v zvezi z zadevo Ergenekon samo poročajo. Kaj je temu vzrok oziroma kaj stoji za tem? Razumevanje tega poglavja turške politike pa je ključno. Pri tožbah proti novinarjem veliko vlogo igrajo sodniki, tožilci in odvetniki, ki novinarje tožijo kot povračilni ukrep zato, ker so poročali o osebah vpletenih v zadevi Ergenekon – te osebe pa so med drugim tudi odvetniki, tožilci in sodniki sami. Novinarje tožijo na osnovi členov kazenskega zakonika, s katerimi jih bremenijo »razkrivanja informacij« in »vplivanja na sodne postopke«. Sodna veja oblasti v Turčiji je svojevrsten problem, saj je večkrat označena za pristransko in sodelujočo z državnimi strukturami, predvsem z vojsko. Sodstvo v Turčiji sebe prej razume kot branilca nekaterih državnih načel kot pa branilca človekovih pravic.

Tudi evropska komisija v poročilu o napredku[4] ter komisar za človekove pravice v poročilu o svobodi medijev[5] sta večkrat opozorila Turčijo, da je sodstvo mnogokrat pristransko in pod vplivom vojske, ter da mora Turčija izvesti treninge sodnih uslužbencev in reforme pravne veje oblasti, saj je neodvisno in nepristransko sodstvo temelj demokracije. Prvi korak k temu so bile nedavne ustavne reforme, ki so spremenile izvolitve sodnikov ter omejile pristojnosti vojaških sodišč na vojaške zadeve. Ustava iz leta 1982 je namreč omogočala strogo preganjanje vojski nevšečnega političnega delovanja ter tudi de facto omogočala mučenja in likvidacije.

Zelo znane so tožbe proti svobodi govora pod okriljem ultranacionalističnega odvetnika Kemala Kerinçsiza (ki je zdaj zaprt pod obtožnico sodelovanja z Ergenekonom). Odvetnik je pod slovitim 301. členom kazenskega zakonika (žalitev turškosti) sprožil tožbe proti pisatelju Orhanu Pamuku, pisateljici Elif S¸afak in pozneje umorjenemu armenskemu novinarju Hrantu Dinku. Med drugim je pod obtožnico »žalitve sodišča« tožil pet novinarjev, ker so se uprli odločitvi sodišča, ki je leta 2005 v Istanbulu prepovedalo mednarodno konferenco o Armencih iz časa Otomanskega imperija. Odvetnik je med drugim napovedal tožbo proti švedski komisiji za Nobelovo nagrado, ker je po njegovem mnenju Orhanu Pamuku podelila nagrado na osnovi političnih kriterijev. Čeprav tožbe na prvi pogled dajejo vtis, da proti svobodi govora nastopa celotna oblast, so bili omenjeni primeri sproženi kot civilna tožba pod vodstvom omenjenega odvetnika, ker so se nekateri turški državljani čutili »užaljeni«. Povod za tožbe in omejevanje svobode govora je torej mnogokrat posledica predvsem nacionalistične in militaristične mentalitete oziroma ideologije.

Kazenski zakonik in zakon za boj proti terorizmu (ki so bili sprejeti še v času prejšnje vlade in predsednika) sta torej velikokrat arbitrarno uporabljena s strani nacionalnih čustev v bran turškosti, posledica tega pa je predvsem pravni pritisk na novinarje, ki zaradi strahu pred sodnim preganjanjem, predvsem v zadevi Ergenekon ali zaradi kurdskega vprašanja, izvajajo samocenzuro ali pa se poročanju v celoti odpovejo. Glavne opozicijske stranke, sekularno-kemalistična CHP ter nacionalistična MHP, so proti kakršnikoli spremembi člena 301. Čeprav se AKP delno zavzema za njegovo spremembo in omilitev, predvsem zaradi pritiskov EU, pa nobena stranka ne podpira njegove ukinitve, kar kaže na močan vpliv nacionalistične ideologije, ki je blizu tako levičarskim kot desničarskim političnim opcijam ter vojski in je glavna ovira demokratizaciji Turčije.

Nacionalizem države se vidi predvsem pri obravnavi kurdskega vprašanja. Sicer je kurdska organizacija PKK tudi za Evropo teroristična organizacija, proti kateri naj bi imela Turčija legitimno pravico se boriti, vendar je omejevanje svobode govora, zapiranje novinarjev in ukinjanje časopisov in internetnih strani, ki se ukvarjajo s kurdsko problematiko, znak nelagodja pri soočanju s »kurdskim vprašanjem«. Večina zaprtih novinarjev je v skladu z Zakonom za boj proti terorizmu obtoženih sodelovanja s terorističnimi organizacijami, toda z njihovimi obtožnicami se mnogokrat zavlačuje, postopki pa so pogosto netransparentni, kar ustvarja dodatne pritiske in samocenzuro novinarjev ter sume o arbitrarnosti njihovih aretacij.

Svoboda govora se poleg omenjene žalitve turškosti in boja proti terorizmu omejuje tudi na temeljih žalitve naroda, družine in morale. To je predvsem vidno v funkciji Vrhovnega sveta Radia in televizije (RTÜK), ki nadzira medijske vsebine radia in televizije ter pri zakonu o internetni cenzuri, ki je sicer namenjen preprečevanju otroške pornografije. Tako se na internetu, na televiziji in radiu v skladu z zakonom o Atatürku ne sme žaliti Atatürka, v praksi pa se spekter prepovedi širi tudi na preprečevanje kritik čustev nacionalistov, kemalistov, vojske in konservativcev. Primeri so aretacija raziskovalnega novinarja Ahmeta Şıka, pritiski na TV-programe zaradi razžalitve zgodovinskih osebnosti, kot je Atatürk ali otomanski sultan, ter prepoved prikazovanja homoseksualnih vsebin oz. zapiranje internetnih strani z lezbično in gejevsko vsebino. Najbolj odmevna je ukinitev internetne strani Youtube zaradi videov z vsebino, ki naj bi žalila Atatürka. Toda metode, ki se uporabljajo pri ukinjanju internetnih strani, ne kažejo na upravičenost prvotnih namenov, saj se strani zapirajo arbitrarno, nekritično in v celoti, ter mnogokrat tudi brez vednosti in zatorej možnosti pritožbe njihovih upravljavcev.[6]

Problem za novinarje je tudi lastniška struktura medijev, v kateri prevladujeta predvsem dve skupini – Doğan in Turkuvaz: prva je bliže kemalistično-sekularistični, druga pa islamski opciji, skupaj pa obvladujeta vse tiskane medije. To so konglomerati, ki imajo široko poslovno strukturo na drugih področjih ekonomije (turizem, industrija, bančništvo, gradbeništvo ipd.), imajo trdne ekonomsko-politične vezi in zaradi tega vplivajo na politiko delovanja svojih medijev. Zato je v medijskih hišah prisoten pritisk urednikov na obravnavane vsebine, prekarni pogoji dela novinarjev, onemogočeno sodelovanje v sindikatih oziroma kazni ali odpuščanja zaradi sodelovanja v z njimi, kar se pridružuje mnogim tožbam, ki skupaj ustvarjajo močno samocenzuro med novinarji.

Sistemski in zgodovinski razlogi so torej pomembni pri razumevanju sedanjega stanja v medijih, svobode govora in človekovih pravic nasploh. AKP kot zmerna islamska stranka sicer v presenečenje mnogim kaže bolj proevropsko politično delovanje kot sekularne, kemalistične, vojaške in ultranacionalistične opcije, hkrati pa kaže elemente avtoritarnosti, saj podobno kot kemalisti in nacionalisti ne dovoljuje kritike. Razdeljena struktura družbe je razvidna tudi v medijih, za razumevanje katerih je potrebno poznavanje političnega in zgodovinskega ozadja. Nastajajo pa novi časniki: še najbolj perspektiven se zdi pluralistični dnevnik Taraf, ki združuje različne opcije novinarjev in publicistov. Mnogi med njimi so se pridružili Tarafu, potem ko so se uprli nevzdržnim razmeram pod okriljem medijskih mogotcev in monopolistov. Taraf vključuje tako manjšinske (kurdske, armenske) kot muslimanske, levičarske in liberalne poglede. Nastal je kot protest in nezadovoljstvo s trenutnimi razmerami, tako novinarjev kot neodvisnega novinarstva željnega ljudstva.

»Oligarhi kupujejo časopise, da bi okrepili svojo politično moč, ne da bi zaslužili denar. Ne moremo zdržati konkurence, ki uničuje trg,« je leta 2010 izjavil direktor nemške medijske skupine Westdeutsche Allgemeine Zeitung (WAZ) Bodo Hombach, ko je izražal svoje razočaranje zaradi »državne represije« na medijskih trgih v Bolgariji in Srbiji.[1] Kot je napovedal, bodo sčasoma tudi ustavili celotno poslovanje v jugovzhodni Evropi, ki za WAZ ni več »trg prihodnosti«. Zatrdil je, da v teh državah tuje medijske hiše, kot je WAZ, nimajo veliko priložnosti za zmago proti politikom v tekmi za medijske deleže in nadzor nad mediji. WAZ je že zapustil skrajnji vzhod regije (Bolgarijo in Romunijo), vse bolj glasne napovedi so tudi, da bo njihovo podjetje Ost Holdnig prodalo deleže na Hrvaškem in v Makedoniji. Sicer pa so v WAZ-u igrali ravno na karto politike, tudi z izbiro Hombacha za direktorja. Gre za nekdanjega politika, ki je bil šef urada nemškega predsednika Gerharda Schröderja in prvi koordinator Pakta stabilnosti za jugovzhodno Evropo (1999 in 2002).

WAZ je na jugovzhod Evrope prišel v 90. letih prejšnjega stoletja kot »terminator« časopisnega trga. Zelo hitro so prevzeli levji delež na lokalnih trgih, predvsem v Bolgariji in Makedoniji, kjer so čez nekaj let po prihodu imeli v lasti približno štiri petine časopisnega trga. Ne glede na uspehe na začetku balkanskega pohoda, si je poslovna politika WAZ-a očitno polomila zobe na Balkanu, ker ni uspela do konca uresničiti strategijo, ki jo je pripeljala med vodilne medijske skupine v Nemčiji. Kajti tam so svoje medijsko cesarstvo zgradili tako, da so na vsak način izrivali konkurenco in agresivno kupovali medije, tiskarne, oglaševalske in distribucijske kanale. Hkrati so uvajali »model WAZ«, po katerem na videz ne vplivajo na uredniško politiko, sicer pa znižujejo vrednost novinarskega dela in število zaposlenih ter popolnoma centralizirajo vodenje, produkcijo, distribucijo in oglaševanje. Zaradi poslovnih potez je bil WAZ v Nemčiji v nenehnem spopadu z uradom za varstvo konkurence, komentatorji pa so jih med drugim poimenovali »Janus na medijskem trgu« in »fantom iz Ruhra«. Janusov obraz med drugim kažejo tudi s svojo politiko, ki pogosto poslovno omejuje novinarje, kar pa ni ovira, da ne bi skupaj z mednarodno novinarsko zvezo (IFJ) organizirali podelitev letne nagrade »novinarski pogum«.

Na Balkanu ni pomagal niti Hombach niti drugi svetovalci, ki so veljali za dobre poznavalce političnih in drugih družbenih odnosov v državah regije. Hombach se lahko tolaži, da balkanska pustolovščina ni bila njegova ideja. Po napovedi odhoda z evropskega jugovzhoda je celo dejal, da je poskusil spremeniti »model WAZ«, ker preveč dobro pozna Balkan. Vendar mu ni uspelo, da bi na nove trge, kot so bili Črna gora, Hrvaška in Romunija, vstopili bolj previdno. Vsaj z retoriko.

Na Hrvaško je WAZ prišel leta 1998, ko so za približno 30 milijonov takratnih nemških mark (okrog 15 milijonov evrov) postali 50-odstotni solastniki Europapress Holdinga (EPH), ki je bil takrat osvežitev na hrvaškem trgu s časnikom Jutarnji list. Tudi danes so drugi hrvaški časnik, takoj za Večernjim listom (Styria), ko gre za osrednji cenovni razred časopisov na Hrvaškem (sedem kun, 95 centov). Z vstopom v EPH je WAZ dobil tudi številne tednike in specializirane časopise, kot sta tednika Globus in Gloria, razvijali so tudi lastno fotografsko in tiskovno agencijo. Ne nazadnje imajo tudi osrednje distribucijsko podjetje, Tisak.

Ko je leta 2002 Hombach zasedel direktorski položaj v WAZ-u, je za hrvaške medije zatrdil, da želi njegova medijska hiša, poleg lastnega ekonomskega interesa, spodbujati razvoj demokracije, kot da to ne bi bila ena izmed temeljnih nalog medijev. Poleg tega je izjavil, da so morali v jugovzhodni Evropi uvajati kodeks obnašanja, ki je tudi sam po sebi razumljiv, ko gre za medije – tisto, kar piše v časopisih, mora biti resnica. Hombach je zagotavljal, da bo WAZ prek EPH zagovarjal proevropsko politiko in skupne evropske vrednosti in da bodo podpirali demokratizacijo in evropeizacijo Hrvaške.

Sicer pa je vprašanje, koliko so lahko medijske korporacije, kot so WAZ, Styria ali Bertelsmann, ki delujejo v jugovzhodni Evropi, prispevale k demokratizaciji medijev. Kot je ocenil dolgoletni generalni sekretar medijske organizacije za jugovzhodno Evropo (SEEMO) Oliver Vujović, velike medijske hiše prihajajo na Balkan z velikimi obljubami o vlaganjih v izobraževanje novinarjev, na koncu pa nobenih obljub ne uresničijo in niso spoštovali niti večine že uveljavljenih mednarodnih standardov v novinarstvu; vsebine so podredili infotainmentu ali rumenemu tisku, ker jih je zanimal le dobiček.[2]

Sicer pa je bila med prvimi Hombachovimi operacijami na Balkanu uspešna privatizacija tretjega programa hrvaške televizije (HRT 3). Zanj je koncesijo septembra 2003 dobila RTL Televizija iz močne nemške medijske skupine Bertelsmann, v kateri ima delež tudi WAZ. Omenjeno transakcijo so na Hrvaškem ocenili tudi kot poskus informacijske kolonizacije Hrvaške, ki jo je bilo treba gospodarsko, politično in kulturno usmeriti proti interesu nemškega gospodarstva, ki je vlagalo vse več denarja v regiji.

Hombach je svoje politične vezi uspešno izkoristil na Hrvaškem, posebej v času nekdanjega premiera Iva Sanaderja, ki mu na Hrvaškem sodijo zaradi korupcije. Sanader si je zagotovil nedotakljivost v izdajah EPH po tem, ko je Hrvaški sklad za privatizacijo (HFP) leta 2005 prodal večinski paket splitske družbe Slobodna Dalmacija Paviću in WAZ-u. Pogodba je bila dolgo skrivnost, podrobnosti pa še danes niso znane. Sicer pa v šestih letih Sanaderjeve vladavine ni bilo v izdajah EPH zaslediti enega samega kritičnega teksta o nekdanjem premieru. Potem ko so ga priprli, pa so uredniki in novinarji obrnili ploščo.

Zaradi tega je Hombach kritiziral Pavića, saj se je medtem WAZ dogovoril s Sanaderjem za svetovalne storitve, ko je imel predavanje o vstopu Hrvaške v EU na Političnem forumu v Essnu, ki ga je organiziral Hombach. Pavić je nasprotoval Sanaderjevemu angažmaju v WAZ-u, ki se je po prvih obtožbah odpovedal nekdanjemu premieru. Nato se je WAZ odločil dokapitalizirati EPH, ker se je Pavić soočil s finančnimi težavami zaradi svojih poslov zunaj medijskega posla; nameraval je celo prodati poslopje podjetja v Zagrebu. Kajti Pavić je takrat pojasnil, da bodo s svežim kapitalom lahko restrukturirali finančne obveznosti in razvijali nove projekte EPH, ki ima približno 60-odstotni delež na hrvaškem trgu tiskanih medijev s tendenco monopoliziranja. Poleg tega ima v lasti najmočnejšo distribucijsko družbo na Hrvaškem, Tisak. Glede na finančne težave EPH, ki jo je v zadnjem času zapustila tudi vrsta novinarjev, je vprašanje, kolikšna je vrednost v rokah WAZ-a na Hrvaškem.

Odločitev WAZ-a, da poskuša najeti Sanaderja kot svetovalca in lobista, je le še enkrat potrdila tesne vezi med politiko in mediji, saj Sanader ni bil ne strokovnjak za medijske strategije ne za finance, imel pa je vrsto političnih, medijskih in gospodarskih stikov. Sanaderjeve medijske lovke na Hrvaškem so presegale EPH ter pregovorno hlapčevsko vladi naklonjeno javno radiotelevizijo (HRT), kot tudi edini časnik v lasti države s kroničnimi izgubami, Vjesnik. Obstaja cela vrsta lokalnih časopisov, radijskih postaj in spletnih portalov, ki so bili trobilo vladajoče stranke in premiera. Ne nazadnje je bil dober prijatelj z lastnikom Novega lista Damirjem Ježićem, zdaj pa sta oba osumljena korupcije. Sicer pa je z obtožbami izgubil vso moč in je zdaj ena najbolj osovraženih oseb na Hrvaškem.

O povezanosti medijev, politike in biznisa kaže tudi dejstvo, da je operacijo WAZ-a za krepitev dejavnosti, predvsem na Balkanu, s 40 milijoni evrov leta 2008 podprla evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD) iz Londona. Njen predsednik je Thomas Mirow iz Hamburga, Hombachov socialdemokratski prijatelj. Da se WAZ pogosto naslanja na nekdanje politike, kaže tudi primer bivšega avstrijskega kanclerja Alfreda Gusenbauerja, ki so ga angažirali kot posebnega svetovalca za trge v jugovzhodni Evropi, in sicer leta 2009. Tudi on je v bil odličnih odnosih s Hombachom.

WAZ je vstopil v Srbijo leta 2001, ko so kupili 50 odstotkov delnic Politike, nato pa 55 odstotkov v Dnevniku. Pri vstopu v beograjsko Politiko je na plano prišla povezanost med Hombachom in pokojnim srbskim premierom Zoranom Đinđićem. Po prihodu WAZ je na čelo Politike najprej prišel Nenad Stefanović iz Đinđićeve Demokratske stranke, nato pa je novi direktor WAZ-a Hombach za nekaj časa prevzel predsedniški položaj v upravi beograjske časnikarske hiše. Hombach se je v Srbiji poskusil približati tudi predsedniku države Borisu Tadiću, ko se je lani pritožil zaradi položaja medijev iz tujine, ki želijo vlagati na srbskem trgu. Hkrati je prosil Tadića za pomoč pri prevzemu 64,4 odstotkov podjetja Novosti, ki ima poleg Večernjih novosti v lasti še 12 tedenskih izdaj. Med drugim je menda grozil, da bodo v nasprotnem primeru prodali deleže v Dnevniku in Politiki. Medtem je prodal delež v Dnevniku in se odpovedal distribucijski mreži, kar pa očitno ni bilo dovolj. Srbska agencija za varstvo konkurence je dokončno, po dveh letih postopkov, sredi oktobra prepovedala prevzem Novosti, v katerih bo država zadržala 29,5 odstotkov delnic, medtem ko ima pokojninski sklad 7,15 odstotkov delnic.

V Beogradu so ocenili, da bi imel WAZ premočen položaj, če bi prevzeli tudi Večernje novosti. Poleg tega so v Srbiji kritizirali WAZ zaradi neizpolnjenih obveznosti, domnevnega podkupovanja politikov ter nejasnih poslovnih odnosov s protislovnimi podjetniki, kot je Stanko Subotić Cane.[3] Namreč, imeli so delež v distribucijskem podjetju Futura Plus, ki je bilo v Subotićevi lasti, njega pa v več državah sumijo tihotapljenja cigaret. Po izgubljeni bitki v Srbiji bo WAZ v najboljšem primeru rešil polovico od 120 milijonov evrov, ki jih je pred tem vložil srbske medije, je ocenil Hamburger Abendblatt.

V Črni gori je imel WAZ med letoma 2003 in 2007 polovico lastniškega deleža v časniku Vijesti, iz Romunije pa so se umaknili, potem ko so se leta 2009 prihodki od oglaševanja na tamkajšnjem časnikarskem trgu znižali za 70 odstotkov. V Bolgariji jih je skupina New Bolgaria Media premagala z njihovim orožjem, z agresivnim nakupom številnih tiskovin v zadnjih nekaj letih. Kljub temu da je bolgarski urad za varstvo konkurence sprejel pritožbo WAZ-a in so kaznovali skupino New Bolgaria Media, je WAZ prodal deleže v bolgarskih časnikih Trud in 24 chasa. V Makedoniji so ostali večinski lastniki Dnevnika, Utrinskega Vjesnika in Vesti. Kot je zapisano na njihovi spletni strani, imajo deleže v medijih na Madžarskem ter v Avstriji in Rusiji. Sicer pa ni skrivnost, da ni preveč harmonije med WAZ-om in avstrijskimi solastniki v tabloidu Kronen Zeitung.

Medtem ko je potekalo prestrukturiranje poslovanja WAZ-a na Balkanu, so se proti koncu letošnjega poletja pojavile napovedi velikih sprememb znotraj njihove obstoječe lastniške strukture. Za povrh je septembra prišla neobvezujoča ponudba ene najmočnejših medijskih skupin na stari celini Axel Springer AG. Gre za lastnike najbolj prodajanega evropskega časnika, tabloida Bild Zeitung. Imajo približno 12 milijonov bralcev na dan, z Bild Zeitungom pa obvladujejo več kot 23 odstotkov časnikarskega trga v Nemčiji. Glede na število časopisov in ostalih medijev niso tako veliko podjetje kot WAZ, sicer pa imajo tri milijarde evrov letnih prihodkov in 11.000 zaposlenih. V nemških medijih so po ponudbi Springerja ocenili, da je vrednost WAZ-a 1,4 milijarde evrov. Njihov glavni direktor Mathias Döpfner je izjavil, da so zainteresirani predvsem za deleže WAZ-a v avstrijskih časnikih Krone Zeitung in Kurier ter v nekaj nemških regionalnih časnikov.[4]

Najmlajša izmed treh hčerk enega izmed utemeljiteljev WAZ Skupine Jakoba Funkea, 67-letna Petra Grotkamp, je takoj zavrnila možnost pogajanj o prodaji WAZ-a. Saj je pred tem sama, kot lastnica 16,7 odstotka WAZ-a ponudila 500 milijonov evrov za nakup 50 odstotkov delnic WAZ-a od druge solastniške družine, v kateri so dediči drugega utemeljitelja, Ericha Brosta. Grotkampova, ki je soproga dolgoletnega direktorja WAZ-a, 84-letnega Günterja Grotkampa, je pojasnila, da želi imeti jasno lastniško strukturo, da bo WAZ kot družinsko podjetje uspešno poslovalo tudi v prihodnosti. Pričakuje, da bodo kot edini lastniki lažje šli skozi nenehne spremembe na globalnem medijskem trgu in da bodo končno uresničili pomembnejšo vlogo na nemškem trgu. Odločitev je očitno dozorevala več časa, počasni umik z Balkana pa je lahko že posledica nove smeri WAZ-a.

Namreč: v koncernu so zaskrbljeni, ker so lani ustvarili 1,1 milijardo evrov prihodkov, kar je za 200 milijonov evrov manj kot v letu 2009. To je posledica hudega padca prodaje njihovih tiskovin, posebej med lokalnimi časniki v nemški pokrajini Severnem Porenju-Vestfaliji, kot so Westdeutsche Allgemeine Zeitung, Neue Ruhr/Neue Rhein Zeitung, Westfälische Rundschau in Westfalenpost. V zadnjih treh lanskih mesecih so v tej pokrajini prodali 787.211 izvodov časopisov med ponedeljkom in sobotom, kar je bilo za 8,54 odstotkov manj kot v primerjavi z zadnjim kvartalom v letu 2008 (860.675 izvodov).[5] Poslovanje WAZ-a so v zadnjem času spremljale številne neuspešne poslovne poteze, kot sta poskusa nakupa časnika Süddeutsche Zeitung ter televizijske skupine Pro Sieben/Sat.

Nemški strokovnjak za tisk Horst Röper iz dortmundškega Format-Instituta je za časnik Tageszeitung ocenil, da se mu zdi 500 milijonov evrov za polovico WAZ-a »veliko premalo«. Kot je pojasnil, to lahko pomeni, da je stanje v podjetju slabše, kot bi si predstavljali. Sicer pa je Financial Times objavil, da je 50 odstotkov WAZ-a v Kronen Zeitungu, 30 odstotkov v največjem nemškem oglaševalskem podjetju na spletu, Skupini Markt, ter v časopisih za televizijske programe vredno pol milijarde evrov.

Zaradi napovedanih sprememb v lastniški strukturi je tudi pričakovana napoved Hombachovega odstopa, čeprav je napovedal, da bo essenski medijski koncert zapustil po devetih letih zaradi nevzdržnih pritiskov politike na balkanske trge. Hombach je bil akvizicija družine Brost, medtem ko so Funkejevi za direktorja imenovali Christiana Nienhausa. Nemški mediji pa poročajo, da niti njegov stolček ni preveč trden.

V regijo prihajajo druge tuje medijske korporacije

Medijski trgi v jugozahodnih evropskih državah so še zmeraj zanimivi za velike medijske korporacije, kljub temu da so nekateri – kot WAZ – začeli prodajati svoje deleže, številne globalne medijske hiše pa so skrčile število novinarjev v regiji ali celo zaprla vrata svojih dopisništev, ki so jih ustvarili zaradi turbulentnega geografskega območja z več kot 53 milijonov prebivalcev. Večina vodilnih svetovnih medijev in agencij je svoje medijske operacije prilagajala intenziteti vojn na prostoru nekdanje Jugoslavije, nekateri so vstopili potem, le manjši del pa vztraja tudi danes. Med tistimi, ki vidijo ekonomski interes v regiji, je katarska Al Džazira, ki bo vložila 11 milijonov evrov v televizijski program v slovanskih jezikih, Al Džazira Balkan. Želijo biti ključni posrednik mednarodnih in lokalnih televizijskih novic v regiji. Na neki način se ponavlja zgodba s srednjega vzhoda, ko je Al Džazira nastala po odhodu BBC-ja iz Saudske Arabije. Medtem ko je BBC World dokončno zapustil jugovzhodno Evrope z letošnjim zapiranjem uredništev, ki so pripravljala radijske programe v Albaniji, Makedoniji, Romuniji in Srbiji, je nova globalna medijske mreža Al Džazira tik pred pošiljanjem prvih televizijskih prispevkov iz svojega regionalnega studia v Sarajevu.

Ko gre za WAZ, jih poleg lastniškega pričakuje tudi poslovno prestrukturiranje, predvsem zaradi globalne krize, ki je zajela oglaševanje na časnikarskem trgu. Kot so napovedali, bodo poskusili povezati članice svoje medijske skupine v večje, bolj dobičkonosne enote, tako kot izboljšati zaslužek svojih regionalnih in lokalnih časnikov v Nemčiji ter dodatno znižati stroške. Zato je pričakovati, da bo poudarek poslovanja na matičnem trgu WAZ-a, v Nemčiji, preostale akvizicije na evropskem jugovzhodu pa bo poskusil prodati za čim več denarja, ker balkanski konkurenci očitno ni bil kos.