Če je bilo moč sklepati po na gosto posejanih predvolilno poneumljajočih medijskih čveketanjih, se zdi, da bi se zadeve »rade spremenile«. Tudi v Sloveniji. Moj bogec, a to pomeni, da so se medvedke in medvedi, ki so prespali zadnjih dvajset let, vendarle zbudili? Toda če je temu tako, potem je vsaj treba biti silno pazljiv, kajti medvedi in medvedke dolgo rabijo, da se zares prebudijo. V polsanjah (daydreaming) pa bodo zagotovo blodili vsaj še kakšnih deset let, dokler se »zares« ne zbudijo. Skratka, kazalo bi biti pozoren, da bi koga morebiti po nemarnem ne pomendrali, s silo svoje spalne inercije, namreč.

Sicer pa, če malo obrnem, mar to v zvezi »s spremembami«, za katerimi se podijo stranke, gibanja in podobni tehnološki vložki ter najnovejši antipolitični Stvori na Slovenskem, ni nadvse in predvsem varljivi učinek čveketanj medijev samih, njihovega poneumljajočega kričanja? Seveda je! Toda – če se delam nevednega, se lahko vprašam tudi takole: kaj bi se »rado spremenilo« v srečni deželici ljubezni in uspeha ter sreče na sončni strani Alp? Načeloma bi bil lahko odgovor: »slaba situacija«, »kriza« … ali pa morebiti kar postsocializem, v katerem smo se zagozdili (in kar smo si več kot zaslužili, da ne bo pomote!)? Zdi se, da velja tisto prvo in ne to drugo, kajti s tem drugim je bojda »vse v redu«, postsocializem je, skratka, cool! Gre torej za »slabo situacijo« in »krizo«, ki pa bojda nima nobene zveze s »postsocializmom«, ki se – bloden, kot je – ima celo za »kapitalizem«! Kratko malo sami biserčki, njih nešteto, tudi tisti v očeh, s katerimi bi bilo treba opraviti v tako kratkem tekstu!? Kako torej opraviti nemogoče?

Vse, kar bom v nadaljevanju rekel, bo potemtakem predpostavljalo moje številne tekste, analitike in argumente o tem, da nismo »v kapitalizmu«, ampak v nečem takšnem, kot sta postkapitalizem in postsocializem. Natančneje, smo sredi »managerske revolucije«, ki pred našimi očmi hira in je prišla do robov znosnosti (ne le v Sloveniji). Posledično, govoril bom kot da (als ob) je jasno za kaj gre, kajti omenjeni teksti so dostopni za branje, ignorantom pa nikakor ne nameravam presežno razlagati, kaj šele, da bi jim olajševal razumevanje. Nasprotno, prav rad jih vidim, kako se prebujajo, kako lomastijo, se spotikajo in kako gredo tja, kamor spadajo: v izbrano družbo zombijev. In še: vse, kar bom v nadaljevanju povedal, bo izhajalo iz predpostavke, da je problem sistem postkapitalizma (in postsocializma), ki ga ni moč popraviti – delal pa se bom, kot da (als ob) bi bilo to možno. Tisti, ki poznajo moje izpeljave, bodo zatorej zlahka »transponirali« tukajšnje govorjenje (logisthai) v »realne dikcije« in jezikovne igre, drugim pa naj pomaga tisti »neki Bog«, kot ga je imenoval Heidegger že v šestdesetih, ko je poskušal spregovoriti »o tehniki« v nekem pomenljivem intervjuju.

Na blebetavem »predvolilnem parketu« so se pojavljali novi »plesalci« (tega poneumljajočega novinarskega čveka o »plesu & parketu«, ki je implicitno »dirty«, bi se bilo treba posebej lotiti): župani, Hanžek, Virant & Janković ... Igra se je zapletla, neznank pa je bilo nešteto. Fajn, vsaj dolgčas ni bilo kak dober mesec, pozneje pa itak nastopi glodanje iste ali pa vsaj podobne bele, posušene kosti. Nekako tako kot lačni v Darfurju so se v predvolilnem času kuhale župe iz starih, bleščeče belih okostnjakov živali preostalih sredi puščave. Lotevam se torej večji del pene in šova, pa tudi poigral se bom majčkeno, in sicer znotraj tukaj dominirajoče logike valčka in nemišljenja ter z nemišljenjem samim.

Gospodje (samo moževanje jih je!) so v predvolilnih razpravah govorili, da jim »gre za Slovenijo«. Lepo. Še več, da jim gre celo za »lokalno Slovenijo«. Njim se to zdi celo, da jim gre za »konkretno Slovenijo«. Še lepše! Radi bi se približali »konkretnemu človeku«, torej »lokalnemu in majhnemu«. In – to je najlepše – to je »program«! »Slovenija lokalnih ljudi« – kaj je to? A ni Slovenija že zdaj nekaj takega, kot je več kot 5000 naselij z okoli po 500 ali manj ljudi!? A ni Slovenija pravzaprav velika vas, z eno veliko, ki igra vlogo (glavnega) mesta?

Matjaž je pravil, da mu gre za sustainable development, in sicer vse od »sociale« pa tja »do narave«, skratka vsega in vključno z ekologijo. Toda, kaj je to »vse«, za kar mu gre? Ali gre za »vzdržni razvoj« postkapitalizma, postsocializma, Slovenije … ali česar devetega? Ni jasno. In to je »program«, ki seveda ravno tako meri na »konkretnega, navadnega človeka«, posebej tistega »socialno ogroženega«, ter onega, ki je »ekološko ogrožen«. A kdo je to »konkreten, navaden človek«, ki da je »socialno & ekološko ogrožen«? Ali ni to tisti, ki je »socialno« in sicer ogrožen, ogrožen točno od te in takšne družbenosti, na katero se sklicuje vse, kar tukaj lazi in gre? Od česar, če ne od tega, kar je »družbeni razvoj«? Kdo je ta človek, kdo ga ogroža, če ne točno ta družba in družbenost sama, če je »družbeno in socialno ogrožen«? So to, kar ga »ogroža«, naravne sile, je to morda ekologija sama, morebiti Bog?

Virant je pravil, da se »dobro razume z Janšo«, da pa mu nekateri njegovi prijemi »niso všeč«. Pravi tudi, da je »za človekove pravice«, a ne tudi za »zadeve izbrisanih«. Ali to pomeni, da imamo pred seboj »ovčjega Janšo«? Ali pa, da je poanta v »resetiranju«? Če je to drugo, potem je vprašanje v zvezi z »resetiranjem« tole: koga ali kaj resetirati? Kdo ali kaj je tukaj v tožilniku: Slovenija, postsocializem, postkapitalizem, kapitalizem, nekaj sedemnajstega? Odgovor je: Slovenija! In to je »program«. Prav, nimam nič proti – resetirajmo jo, toda hkrati ne bodimo presenečeni, če bo začela »delovati« kot resetirana, torej kot (resetirano, kot resetirani) računalnik! Če kdo misli, da bo to pomenilo, da bo delala kot »švicarska ura«, se debelo moti. Ura in računalnik se radikalno razlikujeta. Ena »meri vreme«, drugo pa ga požira! Slovenija v »požrtem času«!? Kaj pa je to? Nekaj takega, kot je to, da ji »zmanjkuje časa«. Kaj pa se zgodi takrat, ko nastopi »čas, ko več ni časa« (tako je Dane Zajc pel pred smrtjo)?

Janković je bil one-man-band in hkrati dirigent orkestra (managerial team) – torej nekaj takšnega kot Karajan na terenu izdelovanja (poiein). Pravil je, da »ima karakter« in da temu karakterju ne ustreza »politično odločanje«. Kakšno pa? Managersko! Kaj to pomeni? Delo (garanje), organizacija, plan-izpeljava, merljivost … Prav! Toda kje? V politiki?! Je politika tisto isto, kot je delo (ponos, poiesis), kot so procedure izdelovanja izdelkov? O moj »neki Bog«, če je to program, potem smo dislocirani natanko pri Churchillu, ki je nekoč dejal, da gre za blood, sweat & tears. Toda, kdaj je to dejal? V pogojih Hitlerjevih napadov na Brite! Lepo prosim, torej: kdo to Slovenijo – podobno kot Hitler ali drugače – danes napada? Pred kom/čem se Slovenija brani, da se mora braniti na načine, ki so vojaški in vojni?

Skratka, nekaj je definitivno narobe v deželi Danski, in sicer ne toliko na ravni tega-kar-je. Že to, kar je, je namreč dovolj narobe, toda še bolj je narobe tisto, kar bi številni radi šele dosegli. Vse kaže, da bomo ponovno deležni domačijske logike z dežja pod kap: zdravila in zdravniki utegnejo biti bolj nevarni od bolezni same. Predvsem kajpada zato, ker niso zmožni postaviti niti ustrezne diagnoze. Skratka: »zagrizite lične karte radi lakše identifikacije – slećemo, a možda i nećemo« (prosto po Ribji župi).

S tem, da je »zadeva Slovenija alarmantna«, smo pravzaprav pri samem jedru vprašanja, ki bi ga kazalo premisliti, žal pa ni nobene moči, saj se je vse, kar lazi in gre, pri tem varno zleknilo v vednost in družboslovno nemišljenje. V približku gre za tole in takšnole predsvetopisemsko blebetanje: Slovenija je »ogrožena«, je »napadena«, »v krizi je«, so le še »križi in težave« …, ki da se jih je treba odkrižati! Še več, treba se je »braniti«! Odločno se je treba ubraniti, in sicer nekako tako kot takrat, ko je bil Turek pred vrati! Ali tukaj ne gre za nekaj, kar si celo največji slovenski dramatik, Drago Jančar, ne bi zmogel omisliti? Ne nazadnje, ali imamo opraviti z »zunanjim ali pa z notranjim« sovražnikom? Nas napadajo »mali rdeči«, »zeleni« ali »rumeni«, nam pretijo asteroidi, antraks …, »muslimanski bratje« ali geji? Morda lezbijke in južnjaki, Romi, ali pa, denimo, kar Kuzmanić?

Kaj pa če imamo – spoštovane gospe in dragi družboljubni gospodje – opraviti sami-s-seboj? Toda, kateri je to »seboj« (self), ki nam tukaj preti? Kdo, skratka, preti »majhni«, »lokalni«, »konkretni« … »slovenski fizični osebi«, ki da je ogrožena? Kje se je in v čem sploh zagozdil ta majhni Slovenec, če pa je vse skupaj tako bleščeče kazalo še do včeraj, njegova zemlja, pa je – ne nazadnje – »dobra« in leta se mu tudi »bodo zjasnila«? Se ni morebiti ta »majhni«, »lokalni«, »konkretni«, »socialno ogroženi Slovenec«, ki mu zdaj strežejo-spredaj-zadaj, zagozdil – če se je – točno v-tej-Sloveniji sami? Torej, zagozdil se je v tisti, ki da jo je zdaj treba resetirati! Toda kaj, če ga bi to resetiranje ravno šele zmlelo, če je že zdaj ogrožen? Kaj je torej »narobe s to Slovenijo«? Morda pa je kaj narobe s Slovenci? Sicer pa, kaj je to Slovenija, kaj pa je Slovenec? A ni to – meni se je tako zdelo zadnjih četrt stoletja – obojega nekaj takega, kot je »končno do-sanjane sanje« o lastni državnosti? Če je temu tako, potem nas čaka silno nerodno vprašanje: kako se, pod milim nebom, sploh lahko pripeti nekaj takega, da se nekdo – prosim lepo – zagozdi v svojih lastnih sanjah, v tistem, kar je – nedvomno – torej želel (tudi takrat, ko je treniral day-dreaming)?

Toda če gre za to – in po moje je to dokaj blizu njene Visokosti, torej »resnice« –, potem se je ja treba vprašati povsem drugače, kot se sicer sprašujejo omenjeni baletniki na pregovornem parketu: kaj pa, če s(m)o se ujeli v sanjah, ki niso naše? Kaj pa če smo se ujeli v tujih sanjah in so Tujci krivi in nam je točno zato tako hudo? Sicer pa, kdo smo to »mi«, ko gre za sanje? Ali tukaj sploh obstaja nekaj takega, kot je to »mi«? Seveda, pa še kako! Toda kdo je potemtakem to? Kdo drug neki kot pa Narod, kot Slovenski Narod sam, ki si je dokončno spisal svojo (ob)sodbo sam! Kaj pa – a ni točno to nujna konsekvenca izrečenega –, če potem velja, da smo se potem takem ujagali ravno v sanjah o Slovenskem narodu? In še: čigave so to sanje? So naše? Seveda! Toda – zdaj pride hujše – so to »zgolj naše sanje«? Kaj pa, če so to sanje vseh »naših dedov in njih dedov!? Seveda so! Toda ali to ni nekaj, kar je bilo in je torej v bilosti! Toda – zdaj pride najhujša – kaj pa, če smo se ujagali točno v sanjah svojih lastnih »dedov in njihovih dedov in …« smo torej v bilosti, ne pa v sedanjosti?! Skratka, kaj pa, če smo torej zapadli sredi zgodovine, misleč, da naskakujemo njeno Visokost, prihodnost samo torej? Po moje gre namreč točno za to, točno tu je ne le haklc, pač pa tukaj utegne biti celo Haklc vseh haklcev.

A to vse skupaj morebiti pomeni, da bi se zdaj – ko se zdi, da imamo tega dovolj – ta »mi« rad prebudil? Seveda ne, mi – nasprotno! – potrebujemo »nove sanje«! Še več, mi potrebujemo še bolj zadete sanje, še bolj se moramo zadeti, da bi še bolj – in torej presežno – sanjali!

Potemtakem velja pri vsem tem tudi to, da je problem pravzaprav zdaj tale: kar smo sanjali in kar ponovno hočemo sanjati, nam nihče niti slučajno ni vsilil. Vse to je bila prosta, torej svobodna izbira! Ali lahko pri vsem tem day-dreamingu rečemo, da to, kar smo sanjali, in to, kar šele želimo sanjati, sploh nismo »resno mislili«? Ne, še malo ne! Kajti nadvse resno smo mislili in še bolj danes resno mislimo, saj smo točno za to bili pripravljeni tudi umirati – nekateri so celo podarili svoje življenje za ta plemeniti cilj – in smo še zmeraj pripravljeni dajati življenja. Kaj pa zdaj, torej? Gremo-v-vojno? Prav, toda s kom? Ali ni Nato tisti, ki da nas brani? Za kaj sploh tukaj gre? Ne nazadnje, če zgolj del povedanega drži, a smo še zmeraj zdravi pameti?

Kakorkoli že, če je soditi po »neoparketarjih«, se zdi, da je moč sklepati na tole: nihče resno ne jemlje niti »postkapitalizma« niti tega, da smo se ujagali v sanjah svojih lastnih dedov in njihovih dedov. Se pravi, dobesedno nam v danem položaju tukaj in zdaj manjka dvoje: manjka nam element sedanjosti (postkapitalizem, postsocializem, razumevanje managerske revolucije), a manjka nam tudi razumevanje elementa preteklosti (tega, da smo se zagozdili v sanjah svojih dedov, njihovih dedov, njihovih …). Kljub temu torej, da nam manjkata sedanjost in preteklost, pa bi mi – neskromni kot smo – radi celo »imeli prihodnost«. Hecno, a ne!? Oprostite, toda – dragi družboslovni bralec in draga družboljubna bralka – od kod pa boste »priklicali« to prihodnost, če se ne zmorete soočiti ne s sedanjostjo in ne s preteklostjo, če si jo ne upate misliti, jo razumeti, o njej razsojati!? Jo boste morebiti izsesali iz prsta? Meni se zdi, da točno za to gre, le da ne gre za sesanje »iz prsta«, temveč za tisto, kar v Dalmaciji imenujemo »veslo sesati«.

Po čem je ravno na to kombinacijo, torej vesla in sesanja (kot nalašč za tukajšnje phalos-centrike) moč sklepati? Po naslednjem: »neoparketarji« so se razmestili na levici, desnici in v centru (kot da nekaj takega, kot je levica in desnica, sploh obstaja v Sloveniji in kot da ni vse zgolj ne-center in njegova ekstremnost, o kateri sem ne dolgo tega ekstenzivno pisal!?), in sicer tako, da napadajo predvsem dvoje. Napadajo namreč Pahorja na levici in pa Janšo na desnici. V tem vnebovzetnem nemišljenju veslanja seskov in sesanja vesel obenem (to se v novinarskem paberkovanju po neoparketizmu imenuje »alternativa«!) to pomeni, da sta Pahor ali Janša, Pahor sam ali Janša sam, ali pa Pahor in Janša skupaj tista, ki sta končno spregledana-kot-kriva (ali vsaj odgovorna)!? O moj »neki Bog«! A bomo zdaj imeli javna žrtvovanja jagenjčkov, ob dišečem cvrčanju njihovega mesa pa postavljali nove malike? Bomo križali Pahorja in Janšo? Kje smo to – oprostite – takrat, ko se takšnih ognjenih opravil lotevamo, ko se začnemo igračkati z »naravnimi elementi«? A nismo takrat v ritualih »tradicionalnih narodov«, ki prinašajo daritve že od začetka časa, ravno s tem pa priklicujejo »dež« ali kakšno drugo »odrešitev«?

Kva-tukaj-dogaja torej na začetku 21. stoletja v srečni in uspešni domačiji na sončni strani Alp? Po mojem nekaj zelo, zelo nevarnega: smo sredi inkubacije, v kateri pod dežnikom množičnega medijskega poneumljanja lovimo in iščemo bodisi krivce ali pa – kar je v zgoraj skiciranem kontekstu pač Eno in isto – prihodnost. Toda kako se gremo množično zažiganje starih malikov? Takole: to počnemo v elementarnih pogojih nemišljenja, v katerih obenem nismo zmožni niti elementarnega premisleka o tem, kaj je, in še manj o tistem, kar je bilo (na primer zadnjih četrt stoletja). Kako »se« je potemtakem v teh danih Veliko-kliniških okoliščinah in nadvse alkoholiščinah sploh moč premakniti!? Ne nazadnje, če že gre za premikanje, kam bi se to mi sploh radi premaknili? Ali je res »normalni odgovor« na to vprašanje, da bi se radi premaknili »Naprej«? Porečete, da ja, da seveda ja! Toda dragi moji, kje/kam je to »Naprej«, kam bi se »mi« radi premaknili? Kaj pa, če je ravno to, torej »naprejstvo samo« (a se nismo točno tega šli takorekoč v vsem socializmu kot tudi v vsem postsocializmu?) tisto, kar nas je pripeljalo do tukaj, kjer smo zdaj in kjer da smo »postali ogroženi«? Kaj pa, če smo torej ogroženi natanko znotraj tega Naprejstva in zavoljo njega ter mu sploh ni treba »iti naproti«, ker je zmeraj že tukaj? Nerodna vprašanja, priznam. Zato bom skušal vse skupaj ubesediti še drugače.

Če se hočemo – tako kažejo (nisem rekel, da to govorijo) »neoparketarji« – »dokončno znebiti« levice in desnice (oboje je tudi sicer že zdaj surogatno, kot sem rekel!) in se mirno zlekniti v center (brez ekstremov – ker mi bojda »ne maramo ekstremov«), ali to pravzaprav ne pomeni, da nam je potemtakem ravno Politika na poti? Seveda nam je, pravite referendumsko in »demokratično« hkrati! Prav, če je temu tako – in sam mislim, da točno za to gre – potem bo treba pojesti vsaj še tole, kar sledi: požreti bo treba tudi to, da v tem primeru – če se torej znebimo Politike – tudi političnega pluralizma več ne bo!

Ne, ne – porečete – tega pa nočemo! Razumem, toda ljube poslušalke in dragi gledalci družboljubnih igric brez meja – Politike ne morete vreči skozi okno, ne da bi tudi (politični) pluralizem šel po gobe! Temu je pač tako zato, ker reči Politika in politični pluralizem na neki temeljni ravni pomeni isto. Politika in politično resda nista isto, politika in pluralizem pa sta! Kajti sama beseda politika »prihaja« iz besede polla, kar pomeni številno, številni, pluralni, pluralno (če naj rečem po latinsko). Če pa je temu tako, potem se moramo vprašati tudi takole: kam smo se to sploh napotili, če nam je zdaj predvsem Politika na poti? Se bomo šli »pluralizem samoupravnih interesov« ali »pluralizem socialnih interesov« ali »pluralizem managerskih interesov«? Ali pa – ker tukaj je nujno postaviti neko še hujše vprašanje – ali nam še do včeraj ni šlo za demokracijo? Smo se, morebiti, »utrudili od demokracije«?

Porečete, da demokracija gor ali dol, da je pač treba »najprej (pre)živeti«!? Prav, a če je temu tako, potem je treba vedeti, da smo v tem primeru – ko torej gremo ven iz demokracije in politike – nikjer drugje kot v krasnem novem ne-več-svetu družbe(nega), kjer več niti dela ni! To pomeni, da zapuščamo pobočje delovanja (praksis) in gremo v smer družboljubnega in le še družbenega dela, ki pa ga več ni od nikoder, dve generaciji poprej pa sta hoteli izstopiti točno iz tega? Še več, v tem primeru bi bilo treba vedeti tudi to, da v »kraljestvu dela brez dela« (kraljestvo brezposelnih in servilnih!) vladajo pač takšni ali drugačni kralji, torej »kralji manageriranja«. To pa so tisti, ki so šele zares suvereni in katerih besedo je brez pogovora treba ubogati/izvrševati, in sicer na način servilnosti (hlapčevstva, bi dejal Cankar). Vam gre torej morebiti za to? Seveda, mi odgovorite, saj je treba »najprej (pre)živeti«! Prav – in če vas prav razumem – potem naj vam še zarišem, »kaj to pomeni«, ker se mi zdi, da sploh ne veste ne tega, kaj govorite in tudi ne tega, kam ste namenjeni, saj se peljete naravnost v Nikamor.

In kaj je to, česar ne razumemo, me povprašate? Neko banalno je tole: vi, dragi moji družboljubci dobe brez dela, iščete nekaj takega, kot je Voditelj! Iščete tistega, ki vam bo pokazal »pot ven iz puščave« in vas pripeljal »iz temačnega tunela« na »svetlobo dneva«. Še več, pripeljal vas bo »v realnost«. Vi torej iščete »realnega Voditelja«, ki vam bo vsaj »pokazal pot«, če že ne to, da vas bo »vodil po tej poti«. Kako pa vas bo vodil? Kako bi radi, da vas vodi vaš želeni Voditelj? Morebiti za rokico, v avtobusu, v avtomobilu, z vlakom … S kakšnim vlakom: v prvem, drugem, tretjem ali v tovornem vagonu? Boste, morebiti, plavali (znate plavati)? Kaj pa, če vas bo Voditelj pripeljal »žejne čez vodo«? Kaj pa, če tudi on ima sanje svojih dedov in dedov njihovih dedov? Kaj pa, če je slep in tudi sam ne zna plavati? Kaj pa, če je specialist za logistiko in se spozna predvsem in zgolj na tovorne vagone!?

Nič ne de, vztrajate, glavno je predvsem to, da se prebijemo »ven iz tega neznosnega«, ker to, kar je danes, se pravzaprav sploh več ne za zdržati?! Ne da se zdržati!? Kaj res?! Ali se sploh zavedate, da živite v ekstremno privilegiranih (privilegiranih!!!) pogojih zahodne Evrope (samo delček svetovne populacije ima to srečo, da živi v takšnih okoljih) in hkrati zatrjujete, da so zadeve tako neznosne, da se sploh več »ne da zdržati«. Ste kdaj slišali, da obstaja nekaj takega, kot je Indija, Afrika, Azija, Južna Amerika …?

Ne nazadnje, ali mi pri tem vsem dovolite neko podvprašanje in premislite še tole: se morebiti ne da zdržati tega-kar-je, ali pa morda ne zmorete zdržati tega, da se ne bi šli »še« in »več«, še bolj naprej in zatorej »imeti še več«? Ali je to eno in isto? Je problem to, kar je in kar imate, ali pa tisto, kar bi radi šele imeli (še več in še več)? Komu, skratka, tukaj strežete, če greste še-in-več-naprej? S tem strežete »neznosnim pogojem«, v katerih da ste? Ali pa morda strežete neznosni lahkotnosti biti, v kateri več niti ne veste, da ste? A vam res gre za »biti«? Dvomim, kajti – dovolite – meni se pa zdi, da vam gre le še za »imeti«? Kaj pa, če vam gre za to, da bi le »še« in »še več« imeli? Ne, ne, ne… kričavo porečete, to je povsem napačno razmišljanje, tako mi ne mislimo, niti v najhujših sanjah ne!

Prav, prav, verjamem vam, toda kako vendarle mislite, prosim pojasnite! Ali sploh mislite? Seveda, seveda, seveda mislimo, pa še kako mislimo? Kako pa to mislite? Takole: mi bi radi »še« in »več« in tudi »še več«. Skratka, mi bi radi »boljše« in tudi »dobro živeli«! Lepo in prav, lepo je to slišati, a kljub temu nečesa ne razumem. Ne razumem namreč tega, da, ko mi zagotavljate, da bi radi »dobro živeli«, hkrati pravite, da bi se »znebili politike«? Seveda, seveda, saj točno politika je tisto, kar je na poti temu, čemer se reče dobro življenje in kar mi hočemo. Ne razumem: zakaj pa potem iščete nove politike? Ne, ne, mi nočemo politikov, mi bi se jih radi znebili!

Aha, prav, zdi se mi, da vas zdaj razumem. Toda če prav slišim, potem vam gre za to, da na na teh političnih volitvah izberete tistega, ki je najbolj antipolitičen! Se pravi tistega, ki vam bo ukinil politiko in na ta način omogočil »dobro življenje«? Ja, ja, ja, točno to je tisto, kar hočemo. To je tisto, kar bomo volili, saj je tisto, kar volimo in ljubimo Eno-in-isto. Prav, pa naj vam bo, če že hočete – pa imejte!

Ko nekdo »terja nemogoče«, ko »terja noro«, takrat zanj – od leta 1968 dalje še posebej to velja – v tem našem povsem zblojenem ne-več-svetu rečemo tudi, da »je realen«. V tem oziru smo se leta 2011 znašli dobesedno na realni točki ne-volitev (kontra-volitev), ki jih pričakujemo torej na samih robovih udejanjanja fundamentalne dediščine antipolitične revolucije 1968. Imamo torej opraviti s prvimi »realnimi volitvami« na Slovenskem sploh, vse dosedanje pa so bile povsem »nerealne« in nadvse »neučinkovite« (ker so bile politične, seveda). Šele zdaj bomo potem takem »zares postali realni« (in normalni, kar – po moje – hoče reči »nori & družbeni« seveda), kajti zdaj terjamo natančno tisto Najvišje: terjamo Nemogoče samo in to je realno, to pa je seveda nič drugega, kot je ukinitev politike (predvsem politične tehnologije).

Ta antipolitična revolucija – to bo revolucija torej in ne volitve ali pa vsaj nekaj takega, kot je volilna revolucija oz. revolucionarne volitve – bo torej tisto, k čemur smo namenjeni, in sicer nekako tako kot »se« v klavnico napotevajo ovce ali krave. Razlika je »le« v tem: ovce in krave prekleto dobro vedo, da »jih napotevajo« in tudi, kaj jih tam čaka, družbena bitja-zombiji pa to počno tako, da odhod v klavnico sami priklicujejo in celo izpeljujejo, oz. točno za to bodo (množično!) tudi šle na volitve. Množice bodo kratko malo izvolile svojega Od-rešitelja/Voditelja: dokončnega, seveda. Pot v Absolutno – tudi v smeri Od-rešitelja – pa je seveda zmeraj zlata in široka: je avtocesta, in sicer nekako tako široka, kot je to »slovenski cestni križ« in tudi pelje naravnost do Križa samega. Prednost demokracije (in politike) je namreč ravno v tem, da je zmožna še sebe samo ukiniti, in sicer po mirni poti. Za vse nasprotne »poti in položaje« to ne velja: tam je ponovno zmeraj potrebna kri.

Toda zgoraj omenjeno v zvezi s klavnico sploh ni treba, da razumete dobesedno. Tako tudi ni bilo mišljeno. A to »simbolno-klavnica« – kar tukaj vpeljujem – utegne biti na neki način še hujše od tiste dobesedne, ki se nam – v »razvitem svetu« Varnosti, Nata in evra ter Evrope – bojda »ne more pripetiti«. Ta klavnica je »vrhunsko razvito vegetiranje« na način hlapčevanja in zombijev onstran politike in demokracije, in sicer sredi presežnega grabljenja in nenehnega jamranja po »več« in »še« oz. »še več«. Temu se v zblojenem ne-več-svetu reče tudi »normalizacija«. Ne nazadnje, to je tudi tisto, kar je »globalizacija« oz. tisto, kar sam opredeljujem kot managersko revolucijo. Kot pridno managerizirani zdaj torej vsi skupaj iščete le še Od-rešitelja/Managerja, ki da »nas bo« dokončno zravnal, ki bo z nami managersko ravnal in tudi nas zmanageriral. Drugače rečeno, iščete managerja, ki bo zmanageriral naša življenja tako, da »bomo dobro živeli«, in sicer onstran politike in demokracije! To je tisti Voditelj, ki ga iščete in ga tudi boste, nedvomno, našli ter dobili. Gotovo ga boste našli, saj tokrat – v pogojih še zmeraj koliko toliko demokratičnih volitev – več ne zmorete zgrešiti (četudi bi hoteli). V tem smislu so volitve postale že zdaj odvečne, saj že vnaprej poznamo tudi njihov referendumski rezultat, in sicer ne glede na Ime, ki bo »sestavljalo vlado«: zmagal bo torej Voditelj, ki bo demokratično izbran, ki bo najboljši manager in ki bo z nami manageriral in nas bo Od-rešil tako od politike kot od demokracije! Naj nam, skratka, »neki Bog« pomaga! Da se pri vsem tem, kar trenutno počnete, dragi družboljubci, vsi skupaj nahajamo sredi postreligioznega položaja, ki ponavlja zgodljo iz Svetega pisma in da se napotevamo direktno v obljubljeni Kanaan, nam bo postalo jasno čez kakšno desetletje, če bo kaj takega – na ravni mišljenja, seveda – sploh še možno.

Kakorkoli že, vse doslej skicirano je potemtakem v nekoliko bolj dialoški formi predstavljena ena izmed možnosti premisleka v zvezi s prihajajočimi antivolitvami. So pa še nekatere druge in drugačne, čeravno – vsaj po moje – manj »možne« in dosti bolj »zafecljane«, ki pa so – dobesedno – irelevantne, premisleka nevredne. Kako to, zakaj pa? Zato, ker smo vsaj v dveh pomenih že zdaj in tukaj dobesedno onstran politike.

Angleži kot poglavitni sodobni kiniki – ZDA-jevci zmorejo biti zgolj slabi stoiki – pogostokrat v okolju svojega »črnega humorja« zmorejo oblikovati kakšno zadeto misel. Mednje vsekakor sodi tudi tista z začetka 20. stoletja, ki govori o »re-arrangement of the chairs on Titanik«, kar bi bilo moč prevesti tudi takole: o premeščanju, prestavljanju, drugačnem postavljanju ladijskih stolov na Titaniku! To, kar se dogaja na »Slovenskem političnem parketu« (to jezikovno igro je treba pripeljati do bruhanja in zatorej do eksplozije), posebej v luči »novih strank in gibanj«, je točno to v zvezi s Titanikom. To pa pomeni: dokler se ne bomo odločili – to pomeni politično in ne zgolj tehnološko ali polit-tehnološko – da bomo Titanik potegnili na površje, dotlej bomo lahko le še premeščali stole (in mize) na njem. Če mene vprašate po tem, vam bom odvrnil, da me to sploh ne zanima. S svojimi mislimi in dejanji sem drugje, skušam – kot v znanih judovskih vicih (tudi tistih o Titaniku) – kar se da bolj zadeto govoriti, misliti in plavati po svoje ter skupaj s svojimi, kar pa družbena bitja antipolitike zagotovo niso. Na Titanike ne dam veliko, o živih mrtvecih pa itak zmeraj mislim vse najboljše, in sicer natanko kot tudi o tistih, ki več niso živi, pač pa so zgolj mrtvi.

Sicer pa je to vse v zvezi z antivolitvami zdaj itak brez kakršnegakoli smisla (telos) še v nekem drugem, bolj bistvenem pomenu, kot je ta »titaniško« skicirani. Še kako ima vse to skupaj z antivolitvami »svoj pomen« in je povrhu vsega še »neznansko pomembno«, toda obenem je povsem izgubilo smisel (telos) in je dobesedno odpeketalo v oklepaj. Hočem reči, da je vsa politična tehnologija – z njo pa tudi vsa pred-volilna-preudarjanja – postala vsaj vprašljiva, če že ne kar naravnost nelegitimna! Legalna kajpada še zmeraj je – ustava je pač takšna, kot je in jo je treba spoštovati –, toda ne več ne-vprašljiva in tudi ne legitimna ni kar tako in brez nadaljnjih določil. Postala je namreč vsaj delno nelegitimna, sicer pa radikalno vprašljiva predvsem v luči tega, kar se poneumljajočim medijem zdi, da so »zgolj demonstracije« nekih »zdolgočasenih mladeničev in mladenk«, ki da jim »nič ni jasno« (onim neoparketarjem, na katere, da je treba počakati na volitvah, pa da je jasno …!?).

Drage moje in dragi moji: to ni bila in tudi ni demonstracija proti kapitalizmu in tudi ne »zdolgočasenih mladeničev in mladenk«, najmanj pa tistih, ki da jim »nič ni jasno«. Nasprotno, gre za tiste nove – pozdravljene!!! – politične živali med nami iz najnovejše generacije, ki veliko mislijo in si tudi upajo postoriti. Neprimerljivo več zmorejo in si upajo, kot pa si to sploh pomisliti upa vsa opazovalna srenja družbenih bitij, ki si je drznila z visoka tveziti o njihovem naravnost heroičnem političnem dejanju. Kajti tisto, kar je teh nekaj deset (ali sto) hrabrih posameznic in posameznikov – še enkrat, pozdravljene politične živali najnovejše generacije!!! – odpiralo zadnje tedne, je dobesedno Pandorina skrinjica. In so je tudi odprle, le da zombiji tega še zmeraj niso poštekali, tisti medijski pa bodo kajpak med zadnjimi pri tem grenkem spoznanju. »Zadeva (post)kapitalizem« ni reč krize in tudi (post)kapitalizem ni ekonomsko vprašanje. Nasprotno: gre za radikalno politično vprašanje in za politični problem, ki se še kako tiče vse politične tehnologije in vseh prihodnjih (tudi teh!) volitev in čveketanja ter blebetanja o »političnem parketu«.

Politike, drage moje in dragi moji družboljubci, nikoli ni bilo na parketu! Politika ni doma v salonarjih, v zadušljivih in zaprtih prostorih, kjer se poplesuje v tempu pregovornega dunajskega valčka. To so lahko samo-razumevanja le tistih, ki še niso pokukali čez planke ultrakonservativne avstro-ogrske matere 19. stoletja. Politika je doma – tako kot nekoč, ko je bila na Phnyxu, na Agori… – zmeraj tisto, kar je zunaj, na odprtem, denimo tako kot na Tahrir Squareu ali kjerkoli drugje. Zmeraj na odprtem in nadvse med enakimi, ki si upajo biti to, kar so, torej enake politične živali in ki si obenem upajo gospodavalni, »visoki družbi« pokazati to, kar ji tudi gre: osle! Pozdravljene, politične živali, v našem skupnem svetu in hkrati na mejah in zamejitvah družbe in družbenih bitij!

Politika ni – še hujše velja za demokracijo, o kateri se tukaj kvečjemu sanja nekakšne mokre sanje, in sicer sredi parketarjev in neoparketiranja – za blebetače in vsevedneže! Politika ne domuje zgolj in predvsem v parlamentu in še manj kar tako na volitvah. Politika je za navadne, na videz majhne in običajne ženske in moške, ki pa še kako premorejo hrabrost biti politične živali! To je, drage moje in dragi moji družboljubci, tisto, kar se je pripetilo »pred Borzo«! Skratka, to, kar se je zgodilo, je bila, je – utegne se zgoditi, da tudi bo – politika, ki se je vendarle začela! Posledično je samo vprašanje časa, kdaj se bo nelegitimnost obstoječe politične tehnologije (partitokracije, vključno z volitvami, na katere se še zmeraj parketirate) prelevila v nelegalnost. Kajti mešati politično tehnologijo (volitve sodijo v tehnologijo) s politiko samo, ne videti, da je zadeva demokracije na strani politike, ne pa kar tako politične tehnologije, pomeni danes nekako toliko, kot je pomenilo leta 1989 pred nastopom revolucije družbenega. Le da tokrat 2011 ne gre več za revolucijo družbenega. Točno to je tisto, kar smo – ne brez pomoči najmlajših političnih živali, torej svetovljank in svetovljanov – ravnokar konzumirali, oz. je tisto, česar bi se vi radi znebili s svojimi volitvami, pa sploh ne štekate, za kar gre. Tokrat je na vrsti politika, politična revolucija in demokracija, meje družbe in družbenega so postavljene, norenju družboslovja in družboljubcev pa je odklenkalo.

Če vam vse to morebiti ni všeč – in domnevam, da vam res ni –, si lahko še zmeraj omislite silo in nasilje in se za silo in nasiljem tudi postavite ter potegnete. Toda lahko obračate tako ali drugače, lahko se tudi na zobe mečete, čedalje bo več tistih, ki se bodo postavljali pred silo in tudi pred nasilje: tudi in predvsem tistim »strukturnim« in torej družbe, družbenega in družboslovnega ter družboljubnega, ki mu tudi sami pripadate. In če ne gre drugače, bodo točno omenjene politične živali to nasilje družbenega (in tudi vas samih, če bo treba) dobesedno ustavile. Zamejili in spravili bodo vse skupaj »na pravo mero«, kot bi temu dejal Aristotel, katerega časi šele prihajajo!

P. S.

Kaj res še zmeraj niste opazili, da se ne pogovarjamo več o teh ali onih, takšnih in drugačnih volitvah, o teh ali onih neoparketarjih in Voditeljih, o teh ali onih strankah in gibanjih … Govorimo o politiki in demokraciji, družboljubje je odčebljalo svoje in povsem jasno pokazalo, da je mrtvo! Demokracija in politika nista reči in stvari, ki bi jih bilo moč zajeziti kar tako in vrhu vsega na kakršnemkoli parketu. Že zmeraj sta in venomer ter vnaprej vsaj pod parketom, vaši nežni čeveljčki in nogice, ki drobencljajo v tričetrtinskem taktu, pa so povsem neobčutljive za njeno podparketno ropotanje. Kaj ropotanje, grmenje! A res še zmeraj ne slišite, da grmi? Ne spregledate tega, da se bliska in da smo tik pred tem, da se bo ulilo!? Bi radi zbežali z dežja pod kap, kjer vam je tudi mesto? Pa pojdite, če si upate.