Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Potreba po drugačnih medijih je jasna. Radikalni mediji niso dodatek obstoječim medijem, temveč nujnost za kakršnokoli politično delovanje v smeri radikalnih družbenih sprememb.

Igra zgodovine je nanesla, da je Rebellious Media Conference (RMC)[1], katere obisk je bil vzrok za ta razmislek, potekala v Londonu v Veliki Britaniji oziroma mestu in v državi, v kateri v zadnjem času protislovja neoliberalne paradigme cefrajo zaveso domnevno harmonične družbe. Množične in nenavadno odločne študenske demonstracije, poletni nemiri odtujene mladine ter inovativne intervencije v javnih prostorih so konkretizirali in izostrili potrebo po neodvisnih medijih, ki bi bili za razliko od uradnih medijev sposobni korektno poročati tudi o izrednih situacijah.

Enostranski razredni boj in nemiri

Zavrtimo kolo časa za trenutek nazaj. Po nastopu Margaret Thatcher na mesto premierke britanske vlade leta 1979 se je začela neoliberalna ofenziva na delavski razred, javni sektor, javni prostor in državo blaginje. Pri tem opozorimo na dva dogodka – rudarsko stavko leta 1984, ki je zlomila sindikate, in na način, kako je Robert Murdoch leta 1986 čez noč odpustil svoje delavce ter tisk svojih edicij prenesel v Wapping. S tem je z uradnim blagoslovom ustoličil nov način brezobzirnega in zgolj v povečevanje dobička usmerjenega managementa, vse to pa je postala tudi pomembna prelomnica v vzponu senzaciolističnega tabloidnega tiska in v nadaljnjem propadu kakovostnega množičnega novinarstva v Britaniji.

Sama širša neoliberalna ofenziva ni pojenjala niti med dolgoletno vladavino laburistov Blaira in Browna, vendar je z vladajočo koalicijo konservativne in liberalne stranke, ki vlada Veliki Britaniji od maja 2010, dobila nov obraz. V zadnjem letu je ta sprejela številne ukrepe, ki slabšajo položaj najbolj socialno ogroženemu delu družbe: ukinila je EMA[2], radikalno povišala šolnine, zaprla mnoge mladinske centre, lotila se je reforme javnega zdravstvenega sistema v smeri, ki bo okrnila dostop do zdravstvenih storitev, grozi z ukrepi, ki bodo prinesli zapiranje knjižnic in ostale javne infrastrukture. Te ukrepe opravičuje s potrebo po varčevanju, ki naj državo popeljejo iz krize, v katero jo je spravil globalni finančni sektor. Kakopak je medtem od začetka krize precej javnega denarja šlo ravno v reševanje bank in »nagrajevanje« njihovega vodilnega kadra.

Vse to mnogi radikalni komentatorji v Veliki Britaniji označujejo kot enostransko razredno vojno, katerega zaželeni rezultat naj bi bil še večje koncentriranje družbenega bogastva v rokah bogatega sloja kot sicer. Ni torej presenečenje, da se je na Otoku sprožilo novo obdobje nemirov.

Jeseni 2010 so to obdobje napovedali študentje, ki so se po dolgem času množično politizirali in odkrili nove oblike politične akcije, njim pa so se pridružili tudi delavci v javnem sektorju. Toda vlada ni klonila pod pritiski in njena politika je dosegala nove ravni hipokrizije. Britanska vojska je še nadalje in nič kaj poceni ter predvsem domačinom in domačinkam nič kaj prijazno še vedno angažirana v Afganistanu. A nova vlada je tudi sprožila – tudi izjemno drago – vojno v Libiji, s stisnjenimi zobmi podpirala arabske vstaje proti režimom, ki jih je še nedolgo tega oskrbovala z orožjem, doma pa je na enake aspiracije ljudi odgovarjala z represijo. Če tem »velikim« zgodbam dodamo dejstvo, da je velik del mladine vsak dan izpostavljen restrikcijam, ki jih omogočajo ASBO-ji (dekreti za preprečevanje antisocialnega obnašanja), in arbitrarni moči disperzije mladine na ulicah in drugemu teroriziranju s strani policije, pogosti pa so tudi policijski umori, potem je bilo že nekaj časa jasno, da se bo kmalu nekaj zgodilo.

Nihče torej ni mogel prepričljivo hliniti presenečenja, ko so sredi poletja mesta po Angliji spontano izbruhnila v upor. Povod zanje je bil še en nekaznovan policijski umor Marka Duggana, mladega temnopoltega moškega, in policijsko teroriziranje tistih, ki so od policije zahtevali odgovore in pravico. Vztrajna aroganca, laži in nedotakljivost morilcev v policijskih uniformah je ljudi končno pripravila do tega, da na svoj način rečejo dovolj!

Sostorilstvo medijev

Medijska poročila so tudi v Sloveniji nemudoma preplavile podobe gorečih stavb in avtomobilov ter ropanja trgovin s potrošniškim blagom. Govorilo se je o spopadih izgrednikov s policijo in pozivalo k ostrejšem pristopu policije. Nekateri vročekrvneži na Otoku so pozivali celo k uporabi vojske na ulicah angleških mest. Mnogi uradni mediji so povsem prevzeli to naracijo in tudi v Sloveniji smo poslušali o razgrajačih, tolpah in brezdelnežih. Z diskurzom, v katerem so odločilno vlogo igrali rasizmi, ko je, na primer, konservativni zgodovinar David Starkey za BBC izjavil, da je problem v tem, da se bela mladina obnaša in govori kot črnska; stereotipizacije in označevanje najnižjih plasti delavskega razreda kot lenega, neumnega, apriorno nasilnega in prihajočega iz disfunkcionalnih družin, je bilo povsem v skladu z mehanizmi, ki jih je v zelo odmevni knjigi Chavs: The Demonization of the Working Class popisal Owen Jones in ostale preizkušene spektakelske tehnike, zelo majhno pa preverjene informacije s terena in njihova kontekstualizacija, so mediji zapustili teren nepristranskega obveščanja o dogajanjih in stopili na teren priprave ideološkega terena za suspenz pravne države. Ta je pozneje tudi v resnici sledil: vlada je, denimo, sodiščem eksplicitno naročila, da naj izgrednike obravnavajo precej strožje kot sicer in ta se teh priporočil tudi pridno držijo.

Mainstreamovski mediji, ki jih je zaradi njihovega obnašanja v tej situaciji primerno poimenovati za »uradne«, so se po besedah Johna Pilgerja[3], veteranskega vojnega novinarja in dokumentarista, obnašali kot v vojni, kar pomeni, da resnica nenadoma ni bila več pomembna. Njihovo glavno sporočilo je bilo: »Vsi so slabi. Na delu je zlo. Napadli so nas, ker so slabi in ker so zlobni, mi pa smo dobri.« Resne analize izgredov so bile praviloma odsotne, glavno besedo so imeli policija, vodilni politiki in zagovorniki drakonskih ukrepov. Cele skupnosti, ki živijo v predelih, ki so jih prizadeli nemiri, so bile stigmatizirane. Nemiri kot da so se pojavili v nekem vakuumu. Bistvo poročanja uradnih medijev je bila produkcija strahu, moralne panike in priprave na nov krog discipliniranja ne samo delavskega razreda, temveč tudi velikega dela ostale družbe. Jasno je namreč, da varčevalni ukrepi prizadenejo tudi veliko ljudi, ki se bodisi upravičeno bodisi neupravičeno štejejo kot del srednjega sloja; jasno je, da ti ne bodo tiho.

S poročanjem o nemirih so uradni mediji potrdili, da njihova primarna vloga ni informiranje o resnično pomembnih družbenih dogajanjih in analiza v vsej njihovi kompleksnosti, temveč nenehna produkcija legitimnosti svojim gospodarjem in njihovi politiki. Izredne situacije, kot so bili v tem primeru nemiri, to jasno potrjujejo. Tako se tudi uredniška politika uradnih medijev kaže kot sestavni del politike, ki je ljudi najprej sploh pahnila v bedo, ko pa so se uprli, pa jih je zapirala in kriminalizirala ter še otežkočala dostop do družbene blaginje.

Krog je sklenjen, ko se vrnemo k Murdochu in nedavni aferi, povezani s prisluškovanjem mobilnih telefonov, t. i. hackgate. Ne samo, da se je tu razkrila koruptivnost policije, povezava Murdocha in politike, v smislu, da je bil nekdanji urednik News of the World Andy Coulson nekaj časa direktor za komuniciranje pri premieru Cameronu, Murdoch pa je tako ali tako imel prost dostop do vodilnih politikov od Thatcherjeve naprej, temveč je del medijev veselo planil po moralni spornosti Murdochovega imperija, ne da bi sami premislili o tem, kako so tudi njihovi lastni standardi novinarske verodostojnosti precej dvomljivi.[4]

Radikalni mediji ne kot dodatek, temveč nujnost

Potreba po drugačnih medijih je torej jasna. Radikalni mediji niso dodatek obstoječim medijem, temveč nujnost za kakršnokoli politično delovanje v smeri radikalnih družbenih sprememb. To vedno znova potrjujejo izredne situacije, bodisi tiste, ki ostajajo politično slabše artikulirane, bodisi tiste, ki so vseskozi jasno politično profilirane, kot so na primer študentski protesti. Precej predvidljivo je namreč, kako se bodo na takšne situacije odzvali uradni mediji. Če želimo drugačne informacije, jih moramo ustvariti sami. To ne velja zgolj za okolja, kot je Velika Britanija, temveč enako velja tudi v Sloveniji.[5]

Četudi takšni mediji vedno ostajajo na margini, tehnološke spremembe v zadnjem času obetajo novo dobo. Poplava socialnih omrežij in tehnologije postavlja nove izzive tudi radikalnim medijem, kot jih poznamo. Morda zdaj po dolgem času (vsaj od velikega razmaha delavskega tiska konec 19. stoletja) ta naracija vsaj v nekaterih okoliščinah lahko parira uradnim, saj politika in policija za razliko od družbe, v kateri popolnoma dominira televizija, nimata več tako močne kontrole nad idejami velikega dela družbe. V primeru nemirov je bilo, na primer, iz poročanja uradnih medijev skoraj nemogoče dobiti uporabne in zanesljive informacije o tem, kaj se v posameznih mestih pravzaprav dogaja. Precej ljudi je kot precej bolj uporabne vire informacij uporabljalo socialna omrežja, saj so ponujala precej bolj uporabne informacije. Fragmentiranost sodobnega spektakla lahko torej pomeni, da je v ključnih trenutkih lahko tudi ranljiv.

Ključna naloga za radikalne medije je, da se zavedajo, da živimo v družbi, ki jo kolje razredni boj in da vsake toliko protislovja nujno izbruhnejo na plan. Ko se to zgodi, je njihova vloga, da razbijajo monopol uradnih medijev nad informacijami in prek tega poskušajo nevtralizirati zgoraj opisane mehanizme reproduciranja vladajoče ideologije ter represivne ukrepe, ki so njen posamičen izraz. Nima političnega smisla obupovati nad poročanjem uradnih medijev. Treba je ustvarjati svoje, ti pa naj tudi po svojem notranjem ustroju odsevajo možnost drugačnega sveta in ki so potem lahko na uporabi širši skupnosti v situacijah, ko jih ta potrebuje. Potrebuje pa jih že zdaj.

Poplava socialnih omrežij in tehnologije postavlja nove izzive tudi radikalnim medijem, kot jih poznamo. Morda zdaj po dolgem času ta naracija vsaj v nekaterih okoliščinah lahko parira uradnim, saj politika in policija za razliko od družbe, v kateri popolnoma dominira televizija, nimata več tako močne kontrole nad idejami velikega dela družbe.

Nima političnega smisla obupovati nad poročanjem uradnih medijev. Treba je ustvarjati svoje, ti pa naj tudi po svojem notranjem ustroju odsevajo možnost drugačnega sveta in ki so potem lahko na uporabi širši skupnosti v situacijah, ko jih ta potrebuje. Potrebuje pa jih že zdaj.

1   Več o sami konferenci ter o radikalnih medijih na splošno v intervjuju z Milanom Raijem, ki je objavljen v tej številki Medijske preže. Prispevek je nastal na podlagi delavnice Unheard Voices: Youth,“The Riots” and the Media.
2   EMA – Education Maintenance Allowance je bila shema, po kateri so najstniki iz družin z nizkimi prihodki prejemali manjša finančna sredstva, ki naj bi te mlade spodbudilo, da ostanejo v izobraževalnem sistemu tudi po 16. letu starosti.
3   Nastop na RMC, 8. 10. 2011.
4   O tem glej intervju z Andrewom Williamsom v tej številki Medijske preže.
5   Poročanje o dogodkih na študentskih demonstracijah maja 2010 je bilo zelo podobno. Namesto da bi se pogovarjali o tem, kaj je mlade pripeljalo do tega, da so kamenjali parlament, smo še dolgo poslušali praktično zgolj prazna moraliziranja privilegiranih komentatorjev.

nazaj

Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič

Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Mainstreamovski mediji, tudi tisti liberalne orientacije, krepijo državno in korporativno propagando, tudi če poleg tega ustvarjajo veliko dobrega poročanja in komentarjev – Ključni dejavnik, ki neki medij definira za radikalnega, je prisotnost radikalne analize družbe – Intervju: Milan Rai, urednik Peace News, glavni organizator Rebellious Media Conference, London, 8.–9. oktober 2011

Milan Rai je urednik Peace News, londonskega časopisa »za nenasilno revolucijo«, ki letos praznuje 75-letnico izhajanja. Ves čas je bil Peace News del protivojnega gibanja. V prvih letih je nasprotoval 2. svetovni vojni, v petdesetih je igral pomembno vlogo pri nastanku Kampanje za jedrsko razorožitev (CND), nato pa je vse do danes ostal aktiven del tako antimilitarističnega gibanja kot širšega gibanja za globalno pravičnost. Peace News je bil pobudnik Rebellious Media Conference, na kateri se je 8. in 9. oktobra v Londonu zbralo 1100 ljudi z vsega sveta, ki so aktivni na področju radikalnih medijev. Poleg Peace News so bili del koalicije, ki je konferenco organizirala, tudi Ceasefire Magazine, New Internationalist, Red Pepper, Undercurrents in visionOntv. Njen namen je bil povečati doseg radikalnih medijev v družbi, prežeti z diskurzi in idejami, ki jih širijo korporativni mediji. Med vidnimi udeleženci konference so bili Zahera Harb, Noam Chomsky, Taesun Kwon, John Pilger, Michael Albert, Becky Hogge, Robert McChesney, Amira Hass in številni drugi aktivisti, medijski aktivisti in zaposleni v medijih. Z Raijem smo se pogovarjali o definiciji radikalnih medijev in njihovi vlogi, se dotaknili kritike mainstreamovskh medijev in skušali misliti učinke konference.

Kaj so radikalni mediji? Kaj dela nek medij radikalen? Ali je to vsebina, medij sam ali njegova notranja organizacija?

Način, na katerega je projekt notranje organiziran, ga seveda pomembno definira. Radikalne medije, katerih notranji ustroj sam po sebi ni radikalen, bi bilo torej možno obtožiti neke vrste hipokrizije. Takšni očitki so v veliko primerih utemeljeni. Osebno pa vendarle mislim, da je ključni dejavnik, ki neki medij definira za radikalnega, prisotnost radikalne analize družbe. Če torej vsebina nekega medija izhaja iz takšne analize družbe, ki radikalno družbeno spremembo razume kot nujno, akcijo zunaj običajnih kanalov predpisanih s strani družbe in države pa za legitimno ter možno, potem lahko govorimo o radikalnem mediju.

Kako bi definirali radikalno družbeno spremembo?

Različna gibanja poudarjajo različna vprašanja. Po mojem mnenju je bistvo radikalne družbene spremembe redistribucija moči na tistih področjih, na katerih je ta trenutno zelo neenako porazdeljena, kar ustvarja velike nepravičnosti. Tu najprej seveda govorimo o bogastvu in kapitalu, nato pa še o državi, ki ima monopol nad uporabo sile in tako dalje. Tudi na drugih področjih so seveda velike neenakosti in nepravičnosti. Upoštevaje vse te vidike, menim, da lahko tudi pri nekem projektu, ki se posveča izključno, denimo, vprašanjem spola ali seksualnosti, če je umeščen znotraj nekega osvobodilnega okvirja, povsem legitimno govorimo o radikalnem mediju, tudi če njegov pristop ni nujno antikapitalističen ali antidržaven.

Zakaj mislite, da se je Rebellious Media Conference (RMC) zgodila ravno zdaj? Katero širšo družbeno potrebo poskuša zadovoljiti?

V zadnjem času prihaja do sovpadanja različnih procesov. Precej indikatorjev govori o tem, da je res napočil čas za srečanje takšne vrste in precej ljudi je čutilo, da je to treba narediti. Če opozorim na en vidik, bi to bil razvoj dogodkov v zvezi z razmerjem med radikalnim aktivizmom in internetom. Mi pri Peace News, ki je primarno tiskana publikacija, smo, na primer, zaznali, da se trenutno precej ljudi spopada z vprašanji tiskanih medijev v dobi »spletnih revolucij« in išče uporabne odgovore nanje. Na konferenci smo poskušali narediti nekaj novega: skušali smo predstaviti obstoječe radikalne medijske projekte in spodbuditi nastanek novih, omogočiti delitev znanja in usposabljanje v različnih medijskih veščinah. Vzpostavili smo tudi dialog med tistimi, ki delajo radikalne medije, in nekaterimi mainstreamovskimi novinarji, ki so se tudi udeležili konference. Poskušali smo poglobiti kritike mainstreamovskih medijev, ki so v obtoku. Skoraj vsak aktivist, na katerega naletiš, ne glede na to, ali se ima za radikalnega ali ne, razpolaga z neko kritiko mainstreamovskih medijev. Žal je moja ocena, da je veliko tega na precej plitvi ravni. Konferenca je bila tako tudi poskus, upajmo da uspešen, spodbujanja udeležencev, da poglobijo svoje razumevanje na tej točki.

Na kak način poglobilo?

V zvezi z medijsko kritiko je tu, denimo, debata, ki jo je sprožil Nick Davies s konceptom »churnalizma«, kakor ga je razdelal v svoji knjigi Zgodbe s ploščate Zemlje (Flat Earth News). Seveda pa je tu še cela zgodba okoli Murdocha in News of the World. Glede obeh tem, torej churnalizma in afere s prisluškovanjem mobilnim telefonom, mislim, da je bila večina kritik, ki so zaokrožile po medijih, na nek način omejenih. Kljub vsemu pa je pomembno, da je kritika medijev dobila prostor tudi v mainstreamovskih medijih, kar pomeni, da je celotna razprava precej pridobila na teži. V tem kontekstu je bila konferenca prostor, kjer so se lahko zbrali radikalci in rekli: tu imamo kritike, ki se pojavljajo v mainstreamovskih medijih, tu pa so kritike, ki jih razvijamo mi – in slednje gredo precej dlje.

Dodaten vidik, ki ga je treba omeniti, je, da ko smo pri Peace News leta 2009 začeli s pripravami na konferenco, seveda nismo mogli pričakovati, da bo potekala v tako dinamični situaciji. Naš osnovni namen je bil plasirati pozitivno sporočilo o radikalnih medijskih projektih, ki so v preteklosti naredili toliko inspirativnih stvari. Konferenca je nato padla v čisto nov in drugačen kontekst, kjer imamo opravka z velikim izbruhom energije v povezavi s protestnim gibanjem proti vladnim varčevalnim ukrepom, študentskimi protesti proti povišanju šolnin in še s precej drugih zadevami, ki označujejo prelom z depresijo v aktivističnih krogih, ki je vladala med leti 2003 in 2010. Kar se globalnega konteksta tiče, je konferenca padla v čas vstaj v arabskem svetu. Mislim, da RMC k temu izbruhu aktivnosti na različnih nivojih prispeva svoj del s tem, ko pravi: tu so vse te vznemirljive stvari na področju radikalnih medijev, v katere so vključeni ljudje po vsem svetu. To počnejo v Južni Koreji, v ZDA in to lahko zdaj v relaciji s porajajočimi se boji pri nas naredimo tudi mi. Med udeleženci je bilo precej mladih in na splošno novih obrazov in nek tak dogodek ob takšnem času ima lahko močan vpliv na celo novo generacijo, ki stopa na prizorišče.

Za nekatere kritike mainstreamovskih medijev je značilno zanimivo protislovje. Mnogi so na eni strani kritični do Guardiana in BBC-ja. Na drugi pa taisti kritiki pravijo, da bi bila velika izguba, če bi oba medija prenehala obstajati v svoji trenutni obliki.

Rekel bi, da sta vloga in vpliv Guardiana in BBC-ja na splošno negativna, saj proizvajata propagando. Ker predstavljata liberalno stran propagandnega sistema, sta najbolj učinkoviti orodji za nevtraliziranje pozitivne akcije za radikalno družbeno spremembo.

Hkrati pa sta oba tudi do neke mere demokratični sili in tvorita pomemben prostor. Zato kot radikalni aktivist zastopam osnovno stališče, da če sta tarči napadov s strani politične desnice, potem je tvoja dolžnost, da jih pred temi napadi braniš in jih poskušaš izboljšati. Grozljiva izguba bi bila, če bi britanska radikalna scena dopustila uničenje BBC-ja, saj bi to pomenilo, da bi imeli na voljo zgolj komercialne radijske in televizijske medije. Kljub vsemu imata tako Guardian kot BBC to lastnost, da ju je mogoče potisniti precej dlje v demokratično smer in tako odpreti več prostora, ki ljudem omogoča razvijanje in izražanje idej. V zadnjih 20 letih sta oba medija doživela spremembe na boljše, na voljo je več prostora kot kdaj prej, toda pred obema je še dolga pot.

Ko rečete, da Guardian in BBC proizvajata propagando, mislite na propagando v splošnem smislu ali bolj specifično na propagandni model, kot sta ga razvila in v knjigi Manufacturing Consent predstavila Noam Chomsky in Edward Herman?

Da, tu se sklicujem na Chomsky-Hermanov propagandni model. Mainstreamovski mediji, tudi tisti liberalne orientacije, krepijo državno in korporativno propagando, tudi če poleg tega ustvarjajo veliko dobrega poročanja in komentarjev.

Kakšno je razmerje med radikalnimi mediji in mainstreamovskimi mediji? Ali lahko prvi vplivajo na druge in na kakšen način?

V Veliki Britaniji smo imeli pred kratkim dober primer tega odnosa. Šlo je za pomembno zgodbo o policistu Marku Stoneu, ki je pod krinko leta deloval v aktivističnih krogih. Njegovo policijsko identiteto so razkrinkali aktivisti in o tem poročali na strani Indymedia. Čez nekaj mesecev je o tem začel poročati tudi Guardian, ki pa je zamolčal, da so o tem pisali že tudi drugje. Na tej točki je pomembno opozoriti, da je Guardian v tem primeru lahko naredil nekaj, česar niso mogli narediti niti aktivisti niti Indymedia. Njegovi novinarji so namreč lahko šli na policijo in zahtevali odgovore ter tako dobili potrditev, da je bil Stone v resnici policist na tajni nalogi.

Potem so tu občasni primeri, ko mainstreamovski mediji objavijo fotografije ali videoposnetke radikalnih medijskih aktivistov. Sam način, na katerega ti mediji dojemajo, kaj je vredno objave, radikalnim aktivistom tu in tam omogoča, da mainstreamovske medije uporabijo za interese gibanja in interese kampanje, v katero so vključeni. Poleg tega lahko radikalni aktivisti mainstreamovske medije na nek način pritisnejo, da popravijo svoje poročanje. Potrebno je sicer vložiti ogromno energije za zelo majhne rezultate, toda vseeno se dogaja.

Ali lahko tak posreden vpliv učinkuje na korporativno in vladno politiko?

Kar se razmerja med radikalnimi mediji in politikami korporacij ali vlad tiče, mislim, da so radikalni mediji resnično pomembni zgolj v odnosu do gibanja. Slednja so namreč tista, ki vršijo pritisk, ki potem vpliva na spremembe korporativne in državne politike. Radikalni mediji imajo pomembno vlogo: ljudi informirajo, jih mobilizirajo in gibanju nudijo prostor za diskusije, kjer lahko gibanje govori samo s sabo ter z drugimi gibanji. Poleg tega lahko radikalni mediji mesec za mesecem ohranjajo interes ljudi za neko kampanjo, čeprav v smislu akcije morda vlada zatišje. Sami po sebi radikalni mediji torej nimajo nobenega učinka na politiko, ga pa imajo prek tega, da so orodja, ki gibanjem pomagajo vzdrževati pritisk.

Za konec še nekaj besed o tem, kako vidite rezultate RMC?

Spoznanje, da nas je bilo 1100 in da smo zasedli dve pomembni stavbi v Londonu, generira ogromen presežek energije, zaupanja in je na poseben način tudi svojevrsten prikaz moči. Veliko ljudi se je naučilo precej novega o radikalnih medijih in o idejah, ki so z njimi povezane. Če sem za konec čisto konkreten, je bila zame osebno konferenca priložnost, da ideje Michaela Alberta, dolgoletnega medijskega aktivista, ki je v ZDA del projektov, kot sta na primer Z Magazine in Z Net, dosežejo širši krog ljudi. Veliko ljudi, ki na novo pridejo na sceno, pogosto pade v past, ko skušajo »ponovno izumiti kolo». Konferenca je v tem smislu pokazala, da je bilo ogromno »koles« že narejenih in da tistim, ki šele začenjajo, ni treba začeti čisto na začetku, čeprav imajo morda sami ta občutek. Prav tako spoznanje, da je tu še ogromno drugih ljudi, ki počnejo in razmišljajo o podobnih stvareh, krepi samozavest. Aktivisti, katerih kilometrina je že malo večja, pa so na konferenci poglobili določene razmisleke in prepričan sem, da bo v prihodnje kar nekaj konkretnih projektov izšlo ravno iz tega srečanja.

nazaj

Andrej Pavlišič

Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Naloga takšnih medijev je jasno izbrati svojo stran v boju, afirmirati konkretno direktno akcijo in prek tega vzpostaviti nove komunikacijske kanale. Takšnega medija ne zanimajo potrošniki, temveč sostorilci. Ne toliko bralci kot bralci, ampak bralci kot potencialni sogovorniki in tovariši – O časopisu Stavka, ki je bil posvečen stavkovnemu dogajanju v luki

Boj delavcev v Luki Koper je bil najpomembnejši politični dogodek poletja 2011 – poletja, ki se je ne povsem neodvisno od tega boja izteklo v vročo zasedniško jesen.[1] Njegov pomen presega partikularno situacijo v enem podjetju, zato si zasluži pozornost širše javnosti. Kratka obnova: konec julija je sindikat žerjavistov Luke Koper razglasil stavko. Med glavnimi razlogi sta bila zagotavljanje varnosti pri delu in primerna dolžina delovnega časa. Stavka je bila formalno napovedana in je potekala znotraj zakonskih okvirjev; sama po sebi ni bila nič posebnega. Posebna pa je bila zaradi tega, kar je sprožila. Delavci v podjetjih IPS[2], ki so bili do tedaj nevidni in potisnjeni v zelo prekarne delovne odnose, so stavko kolegov delavcev prepoznali kot priložnost za spremembo svojega položaja. Spontano so zapustili delovna mesta, vzpostavili protestni tabor pred vhodom v luko in javno zahtevali pravice, ki jim kot delavcem pripadajo. Nato se je osem dni dogajalo dvoje: delavci IPS so uporno zasedali vhod v luko, žerjavisti pa so v skladu s pravili stavkali na svojih delovnih mestih. Medtem ko se je uprava vseskozi pogajala z žerjavisti, je prve dni zavračala kakršnekoli pogovore z delavci IPS in odgovornost za njihove pogoje dela s pojasnilom, da s temi delavci nima nič. Zavoljo odločnosti in vztrajnosti delavcev in pritiska podpornikov je uprava po šestih dneh vendarle privolila v neposredna pogajanja. Po osmih dneh stavke in protesta sta bila sklenjena ločena dogovora tako z žerjavisti kot z delavci IPS. Morda se na prvi pogled zdi, da se ni zgodilo nič posebnega. In vendar se je prvič po dolgem času zgodilo, da sta dve različni skupini delavcev z ločenimi zahtevami svoj boj povezali in ga artikulirali v skupnem prostoru delavske samoorganizacije, torej mimo sindikalnih central. Za razliko od običajne nemoči in obupavanja nad usodo so luški delavci nastopali suvereno in so zelo dobro vedeli, kaj hočejo in kako to doseči. To sta dve razsežnosti poletnega upora, zaradi katerih je mogoče reči, da je šlo pri tem za eno od najbolj pomembnih konfrontacij v zadnjih letih, ki je morda napovedala novo obdobje sindikalnega organiziranja pri nas.

Droben medijski eksperiment

Stavka je prinesla tudi drobnen medijski eksperiment. Na vrhuncu dogajanja je med upornimi delavci zaokrožil časopis Stavka, ki je bil posvečen izključno stavkovnemu dogajanju v luki. Izdali so tri številke, produkcija je bila tipa »naredi sam«, naklada je presegla 200 izvodov, distribucija je potekala večinoma med delavci pred vhodom v luko, v bližnjih lokalih in drugje po Kopru. Elektronska verzija[3] se je širila po socialnih omrežjih, zaradi česar je dosegla precej več ljudi. Stavka je poskušala prispevati k odpravi monopola uradnih medijev nad informacijami o uporu. Učinkov drobne publikacije ne gre precenjevati, čeprav jih je precej več na ravni kolektivne dinamike znotraj uporniške situacije kot na ravni interveniranja v medijski prostor. Kljub temu pa je pa Stavka, kljub svoji efemernosti, odprla pot za razmišljanje o možnostih nekih drugih medijev.

Stavka ni bil »uradni« časopis upora, saj je šlo za samostojen projekt skupine podpornikov iz Federacije za anarhistično organiziranje. Časopis je nastal na podlagi razmisleka o možnostih konkretne podpore, ki je sledila nekajdnevni stavkovni prisotnosti in komunikaciji s stavkajočimi in s številnimi podporniki. Glavna os refleksije je bila želja po kvalitativnem preskoku – onkraj simbolne solidarnosti v solidarnost kot prakso –, izražena pa je bila v vprašanju, kako je sploh mogoče podpreti stavko, saj nisi zaposlen v podjetju, kjer upor poteka. V iskanju odgovora na to vprašanje so podporniki sklenili, da čez noč izdajo časopis, v katerem bi povzeli in strukturirali informacije o dogodkih, ki so se zgodili čez dan, in jih postavili v širši družbeni kontekst. Tako bi tudi premostili težavo, ki je bila v tem, da prve dni ni bilo bolj strukturiranih informacij, kaj se v luki pravzaprav dogaja. Ideja je bila, da bi časopis lahko služil kot orodje za nadaljevanje in poglabljanje komunikacije med podporniki in delavci, kar bi lahko vodilo tudi k dodatnim solidarnostnim praksam.

Vsebina in produkcijski proces

Vsebina Stavke je večinoma odsevala vsebino pogovorov, ki so čez dan potekali pred vhodom v luko. Tudi najbolj radikalna stališča ali teze so največkrat izvirale od samih stavkajočih delavcev in so jih »uredniki« Stavke zgolj prevedli v pisno obliko. Res pa je, da so izjave že zgolj s tem, da so bile postavljene v drugačen kontekst, torej v kontekst stavkovnega časopisa, dobile pomen, ki ga sogovorniki niso nameravali izraziti. Tu je kljub dobri volji in želji po korektnem poročanju prišlo do odstopanj. Zato je treba opozoriti, da je bila Stavka koncipirana kot orodje za delavce, podpornike in ostalo zainteresirano javnost pri strukturiranju informacij, nikakor pa ni težila k temu, da bi bila uradna in dokončna reprezentacija dogajanja in idej o njem. Za vsebino Stavke so odgovorni izključno tisti, ki so jo uredili in natisnili. Zaradi načina nastajanjaa publikacije pa je upravičeno reči, da so vsebino prispevali stavkajoči delavci .[4] Ustvarjalci Stavke prav tako niso omahovali pri kreativni in svobodni uporabi materiala, ki je bil najprej objavljen v drugih medijih, tako uradnih, še posebej pa v tistih, ki jih ustvarjajo nekatere druge politične iniciative, recimo Njetwork in Alternativa obstaja.

Učinki in pomen

Pri ocenjevanju učinkov, ki jih je imela Stavka, je treba biti skromen in stvaren. S svojimi nekaj natisnjenimi stranmi je bila sicer precej nepomemben stranski produkt zelo resne konfrontacije med delom in kapitalom. Če odmislimo učinke, ki jih je imela na kolektivno dinamiko na sami lokaciji, kjer je spodbudila številne pogovore, od Stavke ostane v najboljšem primeru to, da se je pojavila v kakšnem televizijskem kadru ali pa je pripomogla k boljši obveščenosti nekaterih podpornikov, ki jih tam ni bilo. Ne glede na vse pa je Stavka zanimiva kot intervencija v medijski krajini, saj funkcionira tudi kot izhodišče za analizo poročanja uradnih medijev o istem dogajanju. Slednji so namreč z načinom poročanja favorizirali upravo in njeno piarovsko službo, delavce so z izborom izjav, kadriranjem in ostalimi prijemi postavili v vlogo nemih žrtev, ne pa sogovornikov ali celo subjektov. Že samo s svojim obstojem je Stavka torej pokazala, da je mogoče o delavskih bojih poročati tudi drugače.

Stavka je funkcionirala tudi kot pripomoček za dokumentiranje zgodovine. V političnem boju, kot je bil poletni upor v luki, je na delu zelo specifična kolektivna dinamika. Ves čas potekajo pogovori, sestanki, odvijajo se razburljive in napete situacije, razpirajo se dileme in razmisleki. Glavne zadeve velikokrat ostanejo na ravni ustne komunikacije. Vse skupaj se lahko tako za udeležence kot za opazovalce hitro zdi kaotično. Ko situacija mine, precej stvari ostane nezapisanih, precej dilem, ki so se zastavljale v vročici akcije, potone v pozabo. Projekti kontinuiranega strukturiranja informacij in zapisovanja v realnem času lahko pozitivno delujejo na kolektivno dinamiko, naknadno pa delujejo kot zgodovinski dokumenti, ki imajo uporabno vrednost v nadaljnjih procesih boja.

Od kod Stavka?

Stavka ni nastala na krilih spontanega navdiha. Podlaga zanjo je zdaj že dobro uveljavljena praksa ustvarjanja lastnih medijev, kar je v zadnjem času ena od glavnih aktivnosti lokalne anarhistične skupnosti. Ti mediji so revija Avtonomija, mesečna okrožnica Anarhistka in radijska oddaja Črna luknja, ki je vsak drugi torek na sporedu Radia Študent. Z ustvarjanjem teh marginalnih medijev v zadnjih dveh letih so se ljudje, ki sicer nimajo licence za opravljanje novinarskega ali uredniškega poklica, naučili nekaterih veščin (pisanja, urednikovanja, oblikovanja, pripravo za tisk), ki jih je mogoče uporabiti tudi v izrednih situacijah. S stališča njenih ustvarjalcev je tako Stavka posamičen in situacijsko-specifičen izraz zavestne in reflektirane težnje lokalnega anarhističnega gibanja po gradnji skupnega prostora komunikacije in boja, prostora, ki bi bil heterogen tako po vsebini kot po praksah. Naloga takšnih medijev je jasno izbrati svojo stran v boju, afirmirati konkretno direktno akcijo in prek tega vzpostaviti nove komunikacijske kanale. Takšnega medija ne zanimajo potrošniki, temveč sostorilci. Ne toliko bralci kot bralci, ampak bralci kot potencialni sogovorniki in tovariši.

Stavka ima torej pomen tudi za polje, iz katerega je izšla, torej za avtonomno politično skupnost.[5] Bila je konkretizacija želje po novi formi politične diskusije, ki bi presegala omejitve uveljavljenih oblik, v katerih ta diskusija običajno poteka. Tudi če ustvarjalci Stavke niso naredili nič drugega, so vsaj opozorili na eno od možnih praks, ki se jih da uresničiti v konkretnih situacijah.[6]

Sklep

Stavko zato potrebno razumeti kot predlog in kot povabilo k skupnemu razmišljanju in sodelovanju, ne pa kot nekaj, kar je že bilo realizirano v idealni obliki. V primeru stavke v Luki Koper je bil model posebnega tiskanega stavkovnega medija preizkušen prvič in v omejeni obliki. Morda bo naslednjič podobna publikacija v podobni situaciji presegla okvirje ozke anarhistične pobude in zajela širši krog podpornikov. Morda bo takšnih publikacij več in mogoče bo formo v duhu odprtokodnosti posvojila in izboljšala tudi kakšna druga iniciativa. Tudi zaradi Stavke bo to odslej nekoliko lažje. Za nova srečanja in nove boje.

1   Prispevek nastaja v času, ko je v polnem razmahu zasedba ploščadi pred ljubljansko borzo. Zasedbo so podprli tudi delavci, ki so poleti stavkali v koprski luki.
2   Podjetja IPS (izvajalci pristaniških storitev) so podizvajalska podjetja, prek katerih dela zaposlenih več sto delavcev v Luki Koper. Delavci so organizirani v SIPS (Sindikat IPS). Več informacij o tem v vseh številkah Stavke ter na spletnih straneh www.njetwork.org in a-federacija.org.
3   Vsi trije izvodi so dostopni na tej povezavi: www.a-federacija.org/2011/08/07/delavski-boj-v-luki-koper-2011.
4   O nesprejemljivosti zastavitve delavci-podporniki oziroma mi-oni bo potrebno spregovoriti ob drugi priložnosti.
5   Z avtonomno politično skupnostjo mislimo na splet iniciativ, skupin, posameznikov/ic, ki so tukaj in zdaj konkretno zavezani politiki direktne demokracije in razrednega boja. Naštevanju in identificiranju se bomo na tem mestu izognili, ker ne bi nikoli mogli našteti vseh in ker je takšno preštevanje tuje tovrstni politiki.
6   Poudariti je treba, da je bila Stavka zgolj ena izmed medijsko-aktivističnih praks, ki je nastala v času upora v Luki Koper. Podobna izhodišča in aspiracije je možno prepoznati tudi v videoprodukciji, ki je v istem kontekstu nastajala v okviru Univerze za nepodredljive vede. V tem primeru je šlo za drug medij in krog ustvarjalcev, a poganjala jo je enaka aspiracija po medijih, ki ne bi bili odtujeni od »objekta« svojega poročanja, v tem primeru od stavke luških delavcev in njihovih interesov.

nazaj